Vse več samskih
11.02. 2012, avtor: Manca Pirc Orešković
Resna kriza institucije zakona ali nov razvojni stadij družbe in posameznika?
Po napovedih naj bi se v bližnji prihodnosti zelo povečal delež samskih moških, starih od 25 do 40 let, ki bodo še naprej razmišljali o zakonu, a se bodo zanj vse težje odločali. Zakaj?
Te dni so obšle svet napovedi nemškega futurologa Mathiasa Horxa in predstavile novo podobo prihodnosti. Horx najprej navaja že potrjena opažanja, da trend naraščanja deleža samskih ljudi nezadržno osvaja Evropo in Ameriko. Mathias Horx trdi, da bo se bodo ljudje vse redkeje odločali za zakonsko zvezo; delež samskih ljudi naj bi se povečal za kar 30 odstotkov, prav tako število mater samohranilk in istospolnih parov.
Frustracija zaradi žensk?
Eden od vzrokov za “samskosti” moških naj bi bila frustriranost zaradi vse večje izobraženosti žensk in njihove samostojnosti. Po podatkih raziskav o bodočih oblikah življenja ljudi v Nemčiji, Švici in Avstriji, ki so jih pod vodstvom Mathiasa Horxa opravili v nemškem Futurološkem inštitutu, je ta trend najznačilnejši za “baby boom” generacijo, rojeno v šestdesetih letih, ki je obrnila hrbet patriarhalnim odnosom v družini in partnerstvu. Ta generacija ne namerava ohranjati tradicionalne vloge ženske v družini: nekakšne asistentke, družinskega podpornega stebra in soprogovega okrasa; v tem vidijo zgolj zalivanje suhe veje, ki bo pod vplivom novih vrednot prej ali slej odpadla z drevesa življenja.
Takšno dogajanje bo najprej zajelo predvsem mlajše generacije urbanih profesionalcev v velikih mestih, populacijo z roba družbe, torej pripadnike nižjih socialnoekonomskih slojev (priseljence, ki opravljajo slabo plačana fizična dela), in ljudi, ki živijo v tradicionalnem, bolj podeželskem okolju ter manjših mestih, pa nekoliko kasneje. Položaj je podoben tudi v Italiji. Nedavno objavljeni izidi popisa prebivalstva so pokazali, da v Italiji živi 7 milijonov samskih ljudi; največ jih je Trstu, Bologni, Rimu in Firencah. Seveda sem spadajo tudi vdove in vdovci, vendar povprečno število družinskih članov (2,8 v primerjavi s 3,6 pred dvajsetimi leti) kaže, da tradicionalni modeli izginjajo.
Podobno v Sloveniji
Zanimivo si bo ogledati rezultate popisa prebivalstva v Sloveniji. Opažanja potrjujejo, da je podobna gibanja opaziti tudi pri nas, čeprav še niso tako intenzivna. Samski ljudje so še vedno bolj ali manj obrobna skupina; največ jih je med prebivalci mest. Število enočlanskih gospodinjstev bi bilo zagotovo še precej večje, če bi ljudje lažje prišli do ustreznega stanovanja, torej če bi več zaslužili.
Prehodno stanje?
Samske ženske in moški so tako postali pomemben predmet socioloških in psiholoških razprav, ki poskušajo raziskati njihov življenjski slog in vrednote ter odgovoriti na vprašanje, ali je njihova “samskost” zgolj prehodno stanje do srečanja “pravega” ali “prave”, znak resne krize institucije zakona ali pa nov razvojni stadij družbe in posameznika.
Čakate na klic srca ali …
Glede na delno kulturološko podobnost lahko sklepamo, da tudi pri nas velja Horxova enostavna delitev samskih na dva tipa: tiste, ki so samski zaradi svojega prepričanja, in individualiste, ki iščejo partnerja, se bolj ali manj pogosto znajdejo v zvezah s pripadniki nasprotnega spola, a so vseeno pogosteje sami, ker še niso srečali človeka, ki bi utelešal vsa njihova pričakovanja. Značilno za pripadnike druge skupine je, da niso odnehali iskati in da še vedno upajo, da bodo nekoč le našli svojo drugo polovico, ki pa jim večinoma ne pomeni priložnost za potomstvo, gmotno ali kakšno drugačno varnost, niti ne zagotovilo, da v starosti ne bodo sami.
Takšni ljudje čakajo na “klic srca”, niso več sanjači kot pri dvajsetih, najverjetneje se zavedajo lastnih in tujih omejitev, a imajo vseeno precej visoka merila, ko gre za morebitnega izbranca/izbranko. Po pričevanjih bi se še najteže odrekli svoji avtonomnosti, ki za nekatere pomeni nedotakljiv čas in prostor, kjer bi lahko v miru brali, pisali in se posvečali igram na računalniku, za druge čas za druženje s prijatelji in občutek, da lahko vsak trenutek svobodno dihajo, za tretje pa možnost, da lahko neomejeno razpolagajo s svojim časom, ne da bi pri tem čutili pritiske družinskega urnika in obveznosti.
Čemu se nočemo odpovedati?
Marsikdo naravnost ljubosumno čuva ure samote in tišine, ki bi bile pravzaprav blagodejne za vsakogar (in ne le za samske), ki skrbi za svoje duševno zdravje. Tovrstna sprostitev je naravnost nujna, če človekovo delo zahteva veliko ustvarjalnosti, iznajdljivosti in komunikacijskih spretnosti. Zato ni čudno, da tempo urbanega življenja številne ljudi tako obremeni z delom, skrbjo za preživetje in stresom spričo neusmiljene konkurence, da preprosto nimajo ne časa ne energije, da bi se posvetili drugi osebi.
Boljše od razočaranja
Samski, tako ženske kot moški, gospodinjskim opravilom večinoma ne posvečajo veliko časa in pozornosti. Ko gre za poenostavljanje gospodinjskih opravil, kajpak prednjačijo moški, vendar jim, zlasti če so mlajši, ni težko skuhati enostavnega obroka ali oprati in zlikati srajce. Moški si pogosteje priskrbijo koga, ki vsaj deloma poskrbi za hrano, pranje in likanje perila ter čisto stanovanje. Običajno je to mama ali sestra, redkeje človek, ki mu za ta opravila plačajo.
Samske ženske znajo zamenjati žarnico, se znajti, ko jih avtomobil pusti na cedilu, zamenjati gumo, prinesti v klet krompir in jabolka, če zataji družba prijateljic, znajo same preživeti večer, in se v vsakem trenutku zanašati le nase. To sicer ni lahko, vendar mnogi samski ljudje trdijo, da je vseeno bolje, kot doživeti razočaranje.
Zaznamovani
Samski se v še vedno precej ozkosrčni slovenski družbi srečujejo s številnimi predsodki in so nenehno izpostavljeni poskusom stigmatizacije. Živeti s tem je včasih težko, morda še najbolj materam, ki živijo same z majhnimi otroki ter nimajo ne možnosti ne prostega časa, da bi si poiskale primerno družbo in dejavno ohranjale prijateljstva, pa tudi vsem, ki nimajo dovolj niti za golo življenje. Najboljši recept, ki se ga držijo samski ljudje, za katere velja, da so “uspešni, zdravi in zadovoljni”, je, da se gibljejo v krogih ljudi, za katere je samski status nekaj naravnega. Zato ni nenavadno, da so jim všeč velika mesta, kjer komuniciranje in druženje pogojujejo enaki interesi ter pogledi, in ne tradicionalne vrednote.
Nova družbena skupina?
Glede na te parametre je naša prestolnica daleč od idealnega mesta za samske. Veliko ljudi se pozna med seboj, aktualnih je morda pet, šest ciljnih točk, kjer je večinoma mogoče srečati vedno iste ljudi. Samski se morajo znajti sami in verjetno ni daleč čas, ko bodo vzniknili klubi, društva (nekaj jih že obstaja) in skupine samskih, ki ne bodo delovali kot ženitne posredovalnice ali prosta ponudba seksa, marveč ponujali možnosti za preživljanje prostega časa ter vzajemno pomoč in podporo (po vzoru skupin za samopomoč in verskih skupin), navzven pa bodo delovali kot nova družbena sila, ki jo je treba upoštevati. Sicer pa jim moramo pritegniti v prepričanju, da naj vsakdo preživi svoje življenje tako, kot mu ustreza, saj je življenje kratko.
Beg pred odgovornostjo ali potreba po čisti zvezi
Znanstveniki vidijo razloge za povečanje deleža samskih v več družbenih procesih, ki so zaznamovali minula desetletja. V prvi vrsti gre zasluga ekonomski neodvisnosti žensk, ki je povzročila, da je tradicionalni odnos, v katerem mora biti moški starejši, bolj izobražen in materialno močnejši izrinil partnerski odnos, v katerem podrejenost izginja.
Američanka Barbara Ehrenreich je v knjigi Beg pred odgovornostjo razložila znano stališče, da so moški ekonomsko osamosvajanje žensk razumeli kot konec odgovornosti za otroke in družino. Vsi vemo vsaj za en primer iz bližnje okolice, ki to potrjuje. Sčasoma, ko bo več žensk na položajih, kjer se odloča o tako pomembnih stvareh, kot je odgovornost za otroke, bo morda le prišlo do izboljšanja v smislu višjih preživnin, ki jih morajo plačevati očetje, ki se razidejo z materami svojih otrok. Toda to bo le majhen in enosmeren prispevek v zahtevnem in neizprosnem procesu vzgoje in skrbi za otroke.
Znani britanski sociolog Anthony Giddens omenja naraščajočo potrebo po “čisti zvezi”. To je nova oblika skupnosti dveh ekonomsko in seksualno emancipiranih oseb v kulturi, ki je vse bolj permisivna, v kateri so tradicionalne vrednote vse šibkejše, religija pa brez moči. Prvi cilj take zveze je zadovoljevanje čustvenih potreb.
Duhovna sorodnost je pravzaprav edino važna, to pa je vzrok, da so te zveze precej krhke. Pričakovanja so v teh okoliščinah zelo velika: odnos naj bi bil intenziven, razkošen in strasten, to pa je v današnjem času, ko ljudje delajo več kot kdajkoli, ko je življenje hitro, ljudje pa se bolj kot kadarkoli istovetijo s svojim delom in kariero, ki je pomemben izvor osebnega zadovoljstva, skoraj nemogoče.
Med najbolj “neukrotljive” slavne samske se uvrščajo še Matt Damon, Robie Williams in Jack Nicholson, za njimi pa ne zaostajajo Julia Roberts, Gwyneth Paltrow in Jodie Foster.
Med filmskimi zvezdniki kar mrgoli samskih; vse, kar je slišati o njihovih življenjih, priča, da je takih, ki so si načrtno izbrali takšen življenjski slog, vse več. Med moškimi je eden od najbolj znanih in občudovanih George Clooney, ki se je odločil živeti in nikoli izživeti svojo željo po avanturah. V zakonu s Talio Balsam je prebil tri leta, nato pa se je družil in ljubimkal z neštetimi manekenkami in igralkami; nekoliko resnejša je bila le zveza z Liso Snowdon.
Ko je snemal film Ocean’s Eleven je za nemški časopis Bella izjavil, da ga misel na družino in otroke niti najmanj ne vznemirja. Bolj kot iskanje ljubezni ga vznemirja delo. Pravi, da se ne bo poročil, četudi bi našel pravo žensko. Prepričan je, da ne bi bil vzoren soprog, in dodaja, da imajo neporočeni pari veliko prednost pred zakonci: ne potrebujejo odvetnika.
Tudi britanski mojster šarma Hugh Grant velja za “večnega zaročenca”. Z Liz Hurley sta bila skupaj celih trinajst let. Ko so ga v Ameriki zasačili s prostitutko, je tema še nekaj let polnila stolpce britanskih tabloidov. Liz mu je odpustila, vsaj za javnost, a je njuna zveza pozneje vseeno razpadla. Hugh se je poglobil v knjige in se predal poklicu, šele v zadnjem času pa je slišati, da se druži s Sandro Bullock. Britanska javnost je z odobravanjem in občudovanjem spremljala njegovo skrb za nekdanjo družico, ki je vmes zanosila z bogatašem Stephenom Bingom. Čeprav nista več partnerja, sta ostala prijatelja.
Nicolasa Cagea, tretjega med zapeljivci, ki ne izgubijo upanje, je neuspeh zakona s Patricio Arquette potrl, čeprav je bil za vse skupaj kriv predvsem sam. Afera s Penelope Cruz med snemanjem filma Mandolino kapitana Coorellija ni bila prva; Patricia je vložila zahtevo za ločitev. Kmalu zatem je spoznal Liso Marie Presley, hčer svojega idola, in se zaljubil do ušes. Bila sta neločljiva in jeseni sta naznanila namero, da se poročita. Lisino sporočilo, da se z njim ne more poročiti, ga je zadelo kot strela z jasnega. Razočaran se je predajal nebrzdanim zabavam, nato pa je poiskal zavetje v druženju z desetletnim sinom Westonom in njegovo mamo, Kristine Fulton.
- natisni/pošlji/povej naprej:
ključne besede: ljubezen • odnosi • ona-on • samski
- sorodni članki:
