Tinkara Kovač – glasbenica, ki ve kaj počne

Tinkara Kovač je pred kratkim na tržišče poslala svoj četrti album O-range. S priznano glasbenico smo se pogovarjali o tem velikem dogodku. Beseda pa ni obšla niti njenih glasbenih začetkov, zakaj igra flavto, njenega benda, partnerja in soustvarjalca Andrea Flega, niti pogledov na trenutno glasbeno sceno in politično dogajanje v svetu. In kaj počne Tinkara, ko se ne ukvarja z glasbo?

Naslovna slika za prispevek Tinkara Kovač – glasbenica, ki ve kaj počne
0 Flares Twitter 0 Facebook 0 Google+ 0 Pin It Share 0 0 Flares ×

Za začetek bolj za šalo kot za res. Ime ste dobili po Tinkari, sestri filmskega junaka Kekca. Tinkara v filmu tudi lepo poje. Usoda ali zgolj naključje?

Mislim, da je naključje. Saj tudi Kekec nekaj prepeva … a zdi se mi, da se je skozi leta vzdevek »kekec« bolj prijel kot nekaj ne ravno pozitivnega oz. brihtnega … torej, raje Tinkara!

Vesoljni Sloveniji ste se prvič predstavili na Emi 1997. Kako sami po lepem številu zlatih petelinov in štirih albumih gledate na »krstni« nastop?

Nastop na Emi 1997 mi je prinesel le lepe stvari, pa čeprav sem se uvrstila, milim, da na predzadnje mesto: pesem Veter z juga, ki je za nastopom postala radijski in koncertni hit, nastop je pomenil tudi začetek sodelovanja s koprsko trojico Kocjančič/Mislej/Legovič, skupaj s katerimi sem posnela tudi svoj prvi album. Danes se kakšnih »tekmovalnih fesitvalov« ne bi udeležila, saj sem tako ali drugače mnenja, da so tekmovanja ne ravno najbolj sorodna s smislom glasbe, predvsem pa vem (torej tudi zahvaljujoč tisti EMI), da mi to ni več potrebno, da bi svojo glasbo predstavila čim širši publiki ali da bi skušala pridobiti svojo, specifično publiko … sedaj jo že imam.

Vašo samostojno glasbeno pot spremljam od samega začetka in še danes imam v glavi podobo s prvih javnih nastopov: kjerkoli ste se pojavili, ste bili oblečeni v črna oblačila. Je bil to kak manifest ali ste se takrat preprosto našli v črni barvi?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

tinkara-kovac-6A res? Sama se tega ne spominjam… moja omara je od nekdaj pisana. Torej črna ni nikakršen manifest in nima kakšnega filozofskega ozadja in glede na to, da ima v takšnih kontekstih ponavadi prav negativno, pogrebno konotacijo, pa je to sploh daleč od moje narave. Res pa je, da mi je črna barva, poleg rdeče, oranžne, modre in srebrne, pri srcu, saj zame pomeni nekaj elegantnega, skrivnostnega, uglajenega in primernega za vsako priložnost. Sem temnolasa in v črni sem si pač všeč … pa še bolj suhega naredi človeka, to vsaka ženska ve!

Za vašo glasbeno pot in za vas osebno na splošno velja, da ste zelo povezani s simboli: črna oblačila, nato nebo (celotna podoba albuma Košček neba), sledil je krog (odličen naslov odlične plošče Na robu kroga, pesmi Mesec moj in mesec tvoj, Sonce v očeh) in zdaj spet barva – oranžna, ki je seveda kot simbol tudi lahko pomaranča ali zero-range (letalski izraz za trenutek, ko je letalo tik nad ciljem). Kako ste se dokopali do vseh teh simbolov? Kako ti vplivajo na vas in vaše delo?

V glasbi in umetnosti imam rada branje, gledanje ali poslušanje med vrsticami, oz. tiste umetnine, od literarnih do glasbenih, kjer človek dejansko tudi ima kaj brati med vrsticami. Torej dokaj logična posledica se mi zdi to, da me simboli, ki lahko tovrstno večplastnost ponazorijo, fascinirajo. Prav v mojih avtorskih besedilih z zadnjega albuma se skriva veliko pomenov. To pa zato, ker enostavno rada pišem in pojem pesmi, ki lahko mojim poslušalcem odprejo široko obzorje miselnega in domišljiskega sveta. Tako lahko tudi sami mojim pesmim dodajajo pomene, a obenem raziskujejo moje. Življenje in svet okoli nas nista »na prvo žogo« – ravno obratno, velikokrat nas zmedeta in presenetita. V besedilih očitne rime in že stokrat omenjeni klišejski pomeni besed smrdijo po cenenosti in tega ne maram. Glede na to, da flavto igram takorekoč zaradi skupine Jethro Tull, in glede na to, da že celo življenje gulim plošče Pink Floydov, pa je očitno, da so mi všeč konceptualni albumi. To seveda moji štirje niso, ampak vsaj v sebi skrivajo neko rdečo, modro ali oranžno nit: Morda pa res kdaj v bodoče tudi sama posnamem konceptualni album … to bi bil prav lep izziv.

Nekoč ste rekli, da si car, če si lahko privoščiš, da skladbe delaš v studiu in ne, da jih le na hitro posnameš. Zadnji album O-range je nastajal kar dolgo časa. Lahko zdaj mi rečemo, da ste carica?

Oooo, hvala! To, da sem carica, ne bom sama ocenjevala, to naj naredijo drugi, je pa res, da sem končno snemala album tako kot sem si že od nekdaj želela. Snemanje smo celo razdelili na tri dele, tri krat po mesec dni ali več, kar je pomenilo, da sem imela veliko časa za razmislek med snemalnimi sesioni ter, da smo se izognili temu, da bi zvok bil enoličen – v studiu velikokrat iz čisto praktičnih razlogov posnameš npr. bobne za cel album kar v enem zamahu, nekaj dni za vseh deset ali več pesmi. Enako se včasih dela tudi za ostale inštrumente, celo za glavni vokal in za končni miks. In čisto razumljivo je, če si zaradi časovne stiske ali enostavno prenasičenosti z zvokom, tu pa tam pri kakšni stvari človek reče »no, saj je dovolj dobro tako …«. Pri O-range nisem ciljala na »dovolj dobro« – ciljala sem na odlično.

Kako je potekalo ustvarjanje albuma (od prve ideje do končnega izdelka)? Kako je to vplivalo na vaš vsakdanjik (na področja, ki niso tesno povezana z glasbo)?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

tinkara-kovac-5O tem, kako je bilo snemanje časovno razporejeno, sem ravno povedala, začeli smo avgusta, končali pa februarja z masteringom v Londonu. Zamisli za pesmi je bilo veliko, nekaj tistih manj vročih ali dodelanih je celo ostalo neuporabljenih … za naslednje albume, najbrž! Nisem šla v dolgo obdobje vaj z bendom tik pred snemanjem, stvari so moji glasbeniki spoznavali in se učili oz. svoje dodajali sproti – nisem želela, da bi že posneli nekakšno bendovsko priredbo pesmi, ki še niti ni nastala. Namreč drugače je, če kasneje z glasbeniki določaš parte in aranžmaje za igranje na koncertih na podlagi celotnega posnetka in končne produkcije skladbe, ali če to isto narediš že pred vstopom v studio, saj se v slednjem primeru utegne zgoditi, da se od prvotne zamisli in inspiracije preveč oddaljiš v korist bendovske žive izvedbe. Niti eno niti drugo ni slabo, tukaj ni pravil, treba se je le odločiti – in k sreči so moji člani benda več kot odlični glasbeniki, s katerimi so vse kombinacije možne in prav zato so med najbolj iskanimi glasbeniki tudi s strani drugih izvajalcev, ki jih pokličejo v pomoč pri snemanju v studiu.
Kar se pa vpliva dela na albumu na zasebne in vsakdanje stvari tiče pa so bili dnevi, ko sem bila srečna, če sem utegnila pojesti večerjo in si umiti zobe pred peto zjutraj!

Kakšen občutek vas je prevzel, ko po trdo vloženem času in energiji v rokah držite, kar ste »izcedili« iz svoje duše?

Ne vem točno, kdaj se je zgodil ta trenutek. Morda v studiu Soundmasters v Londonu, ko je Kevin Metcalfe presnemaval moj album v končni obliki ali pa ko sem dobila na neki gugalnici v parku v Ljubljani v roke le tanko srebrno okroglo ploščico z toplim ovitkom, obogatenim z enkratnimi slikami slikarke in oblikovalke Erike Pittis … vsekakor vem, da je v obeh primerih pomemben le občutek, da je O-range zame prelomnica, ki mi pomeni, da se prava žurka in ustvarjanje v mojem svetu glasbe in življenja šele začenja!

Na aktualnem albumu ste avtorica vseh (novih) besedil. Kako kot pevka čutite razliko med lastnim in tujim besedilom? Kako se to pozna na interpretaciji?

To je odlično vprašanje. Besedila, ki so mi jih napisali drugi, še vedno rada pojem, vendar lahko za nekatere verze rečem, da jih nikoli ne bi sama izrekla zunaj odra. Na prejšnjih albumih pa je bilo nekaj besedil tudi mojih in veliko ljudi je imelo najraje prav te pesmi, oz. so jih sami identificirali, da je v njih čutiti mene, moje življenje in način razmišljanja … Takih besedil je sedaj 500% več, in O-range je torej še posebno moj. Tudi zaradi tega, ker v svojih besedilih dejansko pojem o sebi, avtobiografsko, oz. o stvareh, ki jih vidim, slišim in čutim. Ne gre le za vsebino, tudi izbor tematike ali prispodob govori o meni tistim, ki se v to želijo poglobiti. Vsekakor pa ni tajna niti razodetje to, da vsak pevec lahko najbolje in najraje zapoje besede, ki jih absolutno čuti, in s katerimi se istoveti – res, obstajajo avtorji, ki imajo to sposobnost zlesti izvajalcu, za katerega pišejo, pod kožo ali pa napisati stvari iz takega zornega kota, da se z njimi ni težko spraviti na isto valovno dolžino. Jaz sem npr. imela možnost in čast peti besedila, ki jih je prav zame napisal Drago Mislej-Mef. No, njegovo glasbo, pesmi, ki jih piše sam zase in za svojo skupino N.O.B., z veseljem poslušam in pri tem uživam, poleg tega, da jih kot avtorsko delo cenim. Zato me ne preseneča, da sem njegova besedila brez težav zapela. A vseeno, v zgodovini glasbe mojstrovine pripadajo večinoma kantavtorjem. Celine Dion, Mariah Carey ali Elton John nikoli ne bodo Bob Dylan, Bruce Springsteen ali Nick Drake.

Na kvaliteto glasbe vplivajo tudi odnosi med izvajalko in spremljevalno skupino. Kako ste sploh uspeli dobiti tako kvalitetne glasbenike? Je težko uskladiti termine za vaje, nastope?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

tinkara-kovac-4Na kvaliteto same glasbe morda ne, na kvaliteto izvedbe in glasbenega izdelka pa prav gotovo. Jaz sem pravzaprav imela veliko srečo, da so mi po prehodu k založbi Dallas Records prav tam pomagali zbrati ekipo vrhunskih glasbenikov, ki jih bi morda tudi sama spoznala, a veliko kasneje in postopoma. In upam si trditi, da sta te glasbenike moja glasba in nivo dela dovolj pritegnila, da še danes sodelujemo. Toda Slovenija je zelo majhno koncertno tržišče, če se lahko tako izrazim, še manjša pa je iz vidika prodaje plošč. Zato, razen v primerih izredne predanosti k glasbi in podobi enega izvajalca, ni možno glasbenikom oporekati, če sodelujejo še z drugimi ali si v obdobjih, ko ni koncertov, skušajo zagotoviti možnost igranja, torej užitka, a tudi zaslužka. Če pa ima kdo med njimi celo svojo skupino, pri kateri je glavni ali eden izmed ključnih akterjev, je to le potrditev njihove kreativnosti. Včasih gre res usklajevanje vaj in prisotnosti na eni ali drugi promocijski obveznosti bolj težko, a treba se je sklicevati na zrelost in profesionalnost svojih sodelavcev. Upam, da je vsakemu izmed njih tudi očitno, da se je število oči uprtih v njih z delom na mojem projektu in sodelovanjem z mano krepko povečalo – in najbrž se še bo, kar je za vsakega glasbenika vedno dobrodošlo.

Na še svežem albumu ste sodelovali s kopico priznanih glasbenih umetnikov (Bubola, Peters, Marton …). Kaj vas je gnalo, da ste za sodelovanje povabili tako priznanega glasbenika kot je recimo Bubola. Vas je že kdo zavrnil?

Res jih je bilo veliko in posebej jih želim omeniti: Dan Lavery, basist skupine Tonic, ki je iz Los Angelesa prispeval bas in električni klavir Rhodes za pesem Še tam ne, le par ur pred odhodom v New York na letošnje Grammyje, kjer so bili kar dvakrat nominirani; ali pa Mike Peters, ki je odpel z mano duet, kljub turneji po ZDA z Bobom Geldofom in po Nemčiji z njegovo skupino The Alarm in kljub hudim zdravstvenim težavam njegove žene; ali pa Tolo Marton, najbrž najboljši italijanski blues-rock kitarist in edini beli zmagovalec svetovnega festivala, ki ga organizirata družina Jimija Hendrixa in revija Guitar Player; ali pa Chris Rama Douglas, novodobni sitarist iz Kalifornije; ali pa legendarni Carlos Nunez, moj lanski gost v Cankarjevem Domu; vse do slovenskega DJ-ja Eddy The Fish, ki je za eno izmed najbolj odštekanih skladb na albumu pripravil hipnotični remiks.

Pri Massimu Buboli, kot pri ostalih, me je fascinirala njegova glasba (saj sem njegove pesmi slišala in poznala že iz otroštva) in on kot osebnost, da ne govorim o njegovem slovesu, kot »poet« rocka in poznavalec in pogosto prijatelj (ter tudi edini uradni prevajalec) legend kot so Patti Smith, Willy De Ville, Bob Dylan. Ko sedaj o tem razmišljam je najlepše to, da so k moji glasbi in k sodelovanju vsi omenjeni pristopili z velikim navdušenjem in spoštovanjem, na izključno glasbeni osnovi – vedno poudarjam, da to niso »session men«, plačani glasbeniki … nasprotno, če bi Dana, Mikea ali Massima vprašala »koliko stane to, da mi ti igraš?« bi se obrnili in me zelo na kratko odslovili, kot neresno in žalilno. Nisem jih prepričala z odprto denarnico, le z glasbo in z idejami za nov album. Celo z Zuccherom in s par drugih izjemno poznanih svetovnih glasbenikov (katerih imen še ne bom razkrila!) smo že vzpostavili sodelovanje, a so bile njihove obveznosti navzkriž z mojimi snemalnimi termini in rokom za izdajo albuma … a bomo že kaj naredili v bližnji prihodnosti.

Le na par zaprtih vrat sem naletela – a zanimivo, to je bilo v tistih dveh primerih, ko nisem uspela imeti stik neposredno z izvajalcem in je zato vse potekalo preko menažerjev in založnikov. Jaz imam raje ljudi kot inštitucije in pooblaščene predstavnike … in zelo lepo je bilo ugotoviti, da zares veliki glasbeniki niso tako daleč kot se zdijo.

S kom (doma ali v tujini) bi radi v prihodnje še sodelovali (avtorsko ali zapeli v duetu)?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

tinkara-kovac-3Tri sem že omenila in enega celo imenovala … Ian Anderson iz skupine Jethro Tull pa je prav gotovo glasbenik, s katerim bi rada imela »flavtoborbo« – to bi bil sanjski duet. Sedaj je vendar toliko glasbenikov sodelovalo z mano za O-range in toliko vezi se je vzpostavilo, da trenutno sploh ne razmišljam o dodatnih in novih. Z nekaterimi se celo že pogovarjamo o gostovanju na njihovih projektih, torej izven naših meja.

V Cankarjevem domu ste imeli že tretji koncert. CD ni ravno idealen koncerten oder za impulzivno rock glasbo (vsaj ne za poslušalce prikovane na sedeže). Zakaj torej CD? Je to trend zadnjih let, ko si res velik, če imaš koncert v tej kulturni ustanovi (Kreslin, Predin …)?

Ja, iz vidika sedežev in odziv na rock koncert morda Gallusova dvorana ni tako zelo hvaležna, bolj je pisana na kožo šansonjerjem in klasični glasbi, vendar iz vidika mogočne odrske tehnike, razkošnega ozvočenja in odličnih luči s še bolj odličnim mojstrom, Andrejem Hajdinjakom, je to prostor, ki mu v Sloveniji ni para. Ne vem če je to trend … najbrž ni, sicer bi tja rinil in tam nastopal že vsak slovenski kvazi-reper, vsaka podeželna pevka ali vsaka sezonska najstniška skupina. Jaz vem le, da sem tam bila povabljena in da se je to zaupanje vsako leto obnovilo – to mi je v veliko čast in zadovoljstvo. Letos sem sploh bila vesela, da če že imam koncert, ko premierno, prvič igramo nove pesmi in predstavimo album (ki je ravno na dan koncerta čisto svež prišel iz tovarne na Nizozemskem!), to lahko naredim na najbolj cenjenem odru, predvsem pa z najboljšo možno tehnično izvedbo.

Da se navežem na prejšnje vprašanje. Kako odziv gledalcev vpliva na kvaliteto odigrane glasbe (koncert na prostem ali v CD-ju)?

Na počutje in vzdušje gotovo vpliva, na moje zadovoljstvo tudi – če pa bi to pomenilo, da vpliva na samo kvaliteto igranja, bi to postavilo na kocko tudi najboljšo glasbo najboljših izvajalcev. Če veš, da dobro delaš dobro glasbo, moraš to biti pripravljen in sposoben dobro narediti sam v svoji sobi, v studiu pred sodelavci, v klubu s tremi ali na stadionu s trideset tisoč poslušalci. Aplavz ni in ne sme biti merilo kvalitete … k temu, da nekaj dobro opraviš, te ženeta predvsem lastna profesionalnost in suverenost. No, resnici na ljubo, pa me je moja publika k sreči v teh letih navadila tudi na aplavze in zato bi se jim rada tudi preko vašega medija ponovno zahvalila!

Odkar je glasba tesno povezana z mediji, ni pomembna več izključno glasba, temveč celotna (medijska) podoba glasbenika. Ali mora po vašem glasbena zvezda v javnosti predstavljati le svojo glasbo ali pa je tudi poklicana, da izreče svoja mnenja o aktualnih političnih vprašanjih (Bono)? Kakšni so vaši pogledi na trenutno svetovno situacijo (predvsem dogajanje v Iraku)? Ali pa je to le lastna promocija?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

tinkara-kovac-1Jaz mislim, da tukaj ni pravil, niti pisanih niti ne pisanih. Medijska podoba, v smislu izgleda, je eno in je res nekaj, kar naj bi odsevalo galsbenikovo osebnost in glasbeni stil, enako kot posnetki in pesmi. Vendar naj o tem ali naj glasbenik, ali katerakoli medijska osebnost, izreče svoje mišljenje o aktualnih političnih temah, odloča vsak zase. V prvi vrsti je vprašanje ali človek sploh ima o tem kakšno meneje – nismo si vsi pri tem enaki. Mediji vse to včasih spravijo pod pretirano in popačeno povečevalno steklo, pa imajo ljudje, sploh najmlajši, občutek, da je mnenje tega ali onega pop zvezdnika sveto, kot »božja beseda«. V resnici pa gre le za besede enega človeka, ki je lahko včasih tudi veliko bolj v zmoti, ali veliko manj moder, od svojih poslušalcev. Narobe je, če glasbenika sodimo po ne glasbenih citatih v medijih ali naklonu nasmeška na fotografijah v rumenem tisku. Vprašati se je treba »če je to znana oseba, po čem ali zaradi česa je postala znana?«. Če se odgovor glasi »glasba«, potem je to tisto zaradi čeasar naj bi tisti človek ostal zapisan v zgodovino – ne po družabni kroniki.

Kar se vojne v Iraku tiče mislim, da je to nepotrebna mišična vaja zverine, ki jo sestavljajo interesi industrije orožja, nafte in vseh tistih nepisanih interesov po delitvi sveta, iz katerih se kujejo besede (in usode) ameriške oblasti. V izgubi so vedno navadni ljudje, vključno z civilnimi žrtvami vojne in z ideologijo zaslepljenimi vojaki na obeh straneh fronte. In seveda narava, ta naš planet, za katerega mislim, da ne bo več tako dolgo imuno prenašal našega mrcvarjenja.

To o neki »samopromociji« pa najbrž izvira iz prav nespametne izjave revije Stop, ki je na mojem koncertu v Cankarjevem domu poslala nekoga tako površnega in dezinformiranega, da ni znal prepoznati »peace« znaka, narejenega iz elementov ameriške zastave, ki smo ga projecirali ob zadnjem bisu, ko smo vsi skupaj z gosti igrali Neil Youngovo mirovno protestno rock himno »Rockin’ In The Free World«. Po emailih, ki sem jih dobila sodeč, so celo trinajst in petnajst letni obiskovalci koncerta to brez težav dojeli. Zakaj bi komu iz medijev to bila takšna skrivnost in zakaj bi cinično pomislili, da se jaz grem pri tako resno krizni svetovni situaciji »samopromocije«, se še danes začudeno sprašujem.

Koliko vam pomeni pojavljanje v medijih? Na svoji spletni strani imate recimo seznam večine vseh prispevkov o vas.

Toliko mi pomeni, kolikor to lahko primpomore k temu, da se moja glasba čimbolje predstavi čimširšemu občinstvu oz. da jo še dodatno obogati s podatki in dejstvi (torej ne s trači). Seznam člankov in naslovnic pa je uvrščen na mojo spletno stran zato, ker te podatke ali to statistiko včasih potrebujejo kakšni novinarji, ki o meni nameravajo pisati ali pa tuji obiskovalci strani, ki jih enostavno zanima koliko kdo kotira na sceni, ki jo sevda ne poznajo.

Prisotnost v medijih ne razkriva le glasbe, temveč tudi zasebnost. Kako ste to sprejeli? Ste imeli že kakšno slabo izkušnjo? Ali vas zapisana neresnica vrže iz tira? Ali pa ste to že vzeli v zakup skupaj s slavo?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

tinkara-kovac-2Kot sem prej dejala, je treba glasbenika oziroma izvajalca soditi po delu, ki ga ustvarja. Pretiranega poseganja v moje zasebno življenje ne maram, sem pa v večji meri prav sama odgovorna za to, saj novinarjem dovolim le do meje, ki si jo sama postavim. Gotovo ne podim s histeričnimi izpadi nekoga, ki me hoče ujeti na sliko, če me opazijo na ulici ali na kakšni prireditvi, toda nikoli ne bi v korist fotografskega objektiva razkazovala svoje straniščne školjke ali izkoriščala svoj nosečniški trebuh ali še spečega dojenčka. Kaj pa lahko tako početje pove, oz. doda moji glasbi?

Nekaj mesecev nazaj je zapisanih podlosti in neresnic o meni v tisku najnižjega ranga bilo kar nekaj opaziti. Sicer že imena, ki so pod tovrstni pisanjem podpisana, in imena medijev, ki to objavljajo, sama po sebi povedo, koliko je to vse skupaj vredno. Vseeno pa nimam krokodilje kože in mi ni vseeno – ne bi pa polivala bencina na namišljen ogenj in z odzivi ali polemikami dajala še večje zadovoljstvo ljudem, ki so očitno iz drugih razlogov zagrenjeni in zafrustrirani do te mere, da se preživljajo s pljuvanjem na svet.

Vaš partner Andrea Flego se je kot glasbeni producent podpisal na vašo zadnjo ploščo. Ali vajin zasebni odnos bolj vpliva na delovnega, ali delovni na zasebnega? Ali obstajajo slabe lastnosti »dvojnega« odnosa? Kako ločujeta zasebnost od dela?

Uh, prej kot »dvojni« odnos, je to globalno-vzajemno-enojni! Glasba je namreč povsod z in med nama, torej najbrž bolj zasebni odnos in uglašenost vplivata na delovni odnos in rezultate, kot pa obratno. Zato zasebnosti in dela v bistvu ne ločujeva … to ni problem, enostavno se ne trudiva potegniti ločilne črte, saj bi skupaj ali posamično tako ali drugače sanjala glasbo, v vsakem reklamnem spotu ali filmu analizirala glasbo, ob rižoti razmišljala o novih zvokih za v studio, itd. Toda brez skrbi – najdeva se tudi v uživanju v cocktailu v tropskih krajih, mekurčkih v jacuzziju, krožniku dobre morske hrane v pravem lokalu in zasluženem doooooolgem spancu.
Zasebnost se pač začne takrat in tam, ko lahko na samem komentiraš dogodke dneva, ljudi, ki si jih spoznal, ter vse svoje občutke, užitke in strahove.

Kaj sicer poleg glasbe še zapolnjuje vaše življenje?

Mislite poleg odgovarjanja na intervjuje? (smeh) Ta je namreč res filigranski! Fizično v tem obdobju ne ostane ravno veliko časa – pomembno je, da ostanje čutila in interesi budni. Poleg prej naštetih užitkov ljubim potovanja, branje, risanje na računalniku, plavanje in potapljanje (za kar mi vsebolj zmanjkuje časa), dobri filmi, druženje z mojimi najbližjimi (kar vključuje tudi živali) in seveda vedno naraščujoči kup cedejev.

NATISNI / POŠLJI / POVEJ NAPREJ:  Izberi servis

SORODNI ČLANKI
    Neisha – ko zaigra srce Se še spominjate Sendi? ‘Navdih črpam iz življenja!’ Natalija Verboten: Varanja ne toleriram! Žana je še zmeraj tako zelo Sexy Avril Lavigne, punca, ki jo obožujejo najstniki