No, do službe seveda skoraj vselej prispete pravočasno a že na prvem sestanku se vam vnovič dvigne adrenalin & Sodelavec, ja, prav tisti, na katerega ste besni polovico vsakega delavnika, vam pred vsemi in povsem ravnodušno ukrade idejo. Tisto, za katero ste porabili toliko časa in bili nanjo tako ponosni! Šok. Bes. Med malico odvihrate v bližnjo trgovino. Naj vas potolaži vsaj sendvič.
Minuta. Dve. Tri. Dvigala še vedno od nikoder. Besno bobnate s prsti po torbici in se naposled prerinete med deset lačnih, preznojenih, po različnih parfumih in kolonjskih vodah dišečih teles. Kako jim je uspelo prav zdaj, in to vsem hkrati, vstopiti prav v to dvigalo?
Nadaljevanka sledi v trgovini: na povsem navaden sendvič čakate deset minut, saj sodelavka pred vami kupuje še za pet kolegic in kolegov. Pred blagajno prebijete še dodatnih petnajst minut; dela namreč samo ena od šestih. Mladi par s kričečim dojenčkom pred vami ima zvrhan voziček po vašem mnenju povsem nepotrebne krame, z nakupom katere bi menda lahko počakala do večera.
Želite plačati s kartico transakcija zavrnjena. Okej. Gotovina je. Vsaj to. Takoj ko pridete v pisarno, pokličete izdajatelja kreditne kartice. Odtipkate šestnajstmestno številko in dekliško ime svoje matere, se prebijete skozi pet menijev in tri podmenije ter nazadnje slišite: “Oprostite, vsi operaterji so zasedeni &” In tako naprej do zasluženega sesutja v posteljo.
Ja, to je tisto, čemur rečemo slab dan. A se je, kot je razvidno iz uvoda, komaj dobro začel! In bolj ko je naše življenje zapleteno (z več ljudmi in situacijami ko imamo opravka), več okoliščin nastane, ki nas lahko vržejo iz tira. Jeza in njene “sestrične” razdražljivost, nepotrpežljivost, privoščljivost & so stalne spremljevalke našega emocionalnega ustroja.
S tem ni pravzaprav nič narobe; jeza je naravno, zdravo čustvo, ki se pojavi, ko začutimo, da nas napadajo ali kritizirajo ali da stvari ne potekajo tako, kot smo želeli. Problem nastane, če jeze ne moremo več nadzorovati ali jo projiciramo na nedolžne žrtve.
BRANJE MISLI
Zanimiv fenomen, povezan z jezo, se imenuje “branje misli”: kadar se nekdo obnaša neskladno z našimi “pravili”, se zavestno odločimo, da poznamo njegove motive. Odločimo se, da znamo brati njegove misli. Na primer: ko nas prehiti avto, se razjezimo, ker “vemo”, da nas voznik podcenjuje in misli, da je nekako boljši od nas.
Če kdo zamudi na sestanek, se razjezimo, ker “vemo”, da nas ne spoštuje. Če nas družinski član narobe razume, se razjezimo, ker “vemo”, da to počne namenoma. V takšnih primerih se niti ne potrudimo, da bi drugega človeka vprašali, kaj v tistem trenutku v resnici misli ali čuti. Zakaj bi ga le? Sami se namreč odločimo: če bi mu bilo res mar, če bi nas cenil & bi živel skladno z našimi pravili ali bi vsaj “moral” vedeti, da nas njegovo vedenje vznemirja, in tega ne bi počel.
NE KAKO SE POČUTIMO, MARVEČ KAKO SE ODZIVAMO!
Preprosta definicija jeze se glasi: emocionalno stanje, ki v intenzivnosti sega od blage razdraženosti do intenzivnega besa in sovraštva. To je občutek, ki ga izkusimo, kadar se dogodki nas ne odvijajo tako, kot bi želeli (bodisi zaradi nas bodisi zaradi drugih); kadar imamo občutek, da nas drugi ne spoštujejo in da jim ni mar, kako se počutimo; ali kadar smo postavljeni v situacijo, v kateri ne želimo biti. Na prag jeze vplivajo tudi telesna utrujenost, bolečina, alkohol, droge, stres in neljubi dogodki.
V najširšem smislu je jeza občutek, ki nas prevzame, kadar želimo nadzirati svet okoli sebe. V tem smislu je jeza pravzaprav zelo otročji občutek saj vendar nihče ne more in ne bo nikoli zmožen nadzorovati vseh ljudi na svetu še članov svoje družine ne! Svet se ne vrti in se ne bo vrtel po naših pravilih, marveč bo vedno kaotičen.
Drugi ljudje bodo avtomobile vedno vozili drugače od nas in imeli drugačne predstave o tem, kakšno je spoštljivo vedenje, kaj je točnost, urejenost, poštenost & Zato nima smisla biti jezen, saj to ne reši prav ničesar.
Še najslabše je, če smo jezni “kronično”, iz navade, če smo nenehno frustrirani, razdražljivi, napadalni, če razmišljamo negativno & Jeza je v tem primeru za nas postala običajen način obnašanja in odzivanja na okoliščine, s katerimi se ne strinjamo. Postala je navada. Ne gre torej za to, kako se počutimo, marveč za to, kako se odzivamo na okoliščine, v katerih se znajdemo.
Navada, da smo večino časa jezni, pa utegne začeti nadzirati naše življenje; lahko nam uniči zdravje in način razmišljanja, nas oropa razuma in trezne presoje ter nas v skrajnem primeru, če se sprevrže v nasilno, kriminalno vedenje, stane celo svobode.
Najbolj očitna znaka, da se hitro ujezimo, sta razdražljivost in nepotrpežljivost. Če redno hupamo v prometnih konicah, če se v službi ne moremo zbrati, kot si želimo, če vzrojimo zaradi malenkosti, če smo večino časa sovražno ali negativno nastrojeni, zadirčni, vzkipljivi, prepirljivi, to govori o tem, da je z nami nekaj narobe.
“MORAL(A) BI …”
Mnogi živimo z dolgim seznamom tistega, kar bi morali storiti, reči, napisati, prebrati & To vpliva na naša pričakovanja o tem, kako bi se morali obnašati mi sami in ljudje okoli nas. Na primer: “To bi moral storiti bolje”, “Sodelavec bi me moral podpreti pri tem projektu” & Vsakič, ko katero od pričakovanj ni uresničeno, se razjezimo zaradi neskladja med pričakovanji in dejanskim stanjem. Pri tem se ne zavedamo, da življenje ne bo nikoli skladno z našimi osebnimi pričakovanji.
VISOKA CENA
Kot vsa druga čustva tudi jezo spremljajo biološke in psihične spremembe. Nenehna jeza lahko vodi v številne bolezni z bolj ali manj pogubnim koncem.
Najpogostejši stranski učinki kronične jeze so visok krvni tlak, zmanjšana raven sladkorja v krvi, glavoboli, migrene, psihoze in v skrajnem primeru celo smrt. Ocenjujejo, da osebe, ki so večino časa jezne, umrejo v povprečju deset let prej kot osebe, ki znajo nadzirati jezo in stres. Iz jeze se pogosto razvije tudi depresija, in to takrat, ko se prenehamo spopadati s problemom.
Jeza nam jemlje obilo mentalne in fizične energije. Ogroža naše odnose z drugimi, partnerski odnos in kariero. Z jezo in sovraštvom spreobrnemo ljudi v sovražnike. Človek, ki ga nadzira jeza, paranoično gleda na svet in je obdan s sovražniki, ki jih je sam ustvaril. Jeza tudi spodjeda naše samospoštovanje in nas, v skrajnih primerih, tako obsede, da zasede večino naših misli. Po navalu jeze smo namreč lahko jezni še več ur ali celo več dni: razmišljamo o prestanem dogodku in jeza v nas se kopiči.
V tem času na naše razpoloženje vpliva spomin na osebo, na katero smo jezni, namesto da bi se raje ukvarjali s sabo. Lahko bi torej sklenili, da smo pravzaprav žrtev osebe oziroma dogodka, na katerega smo jezni, saj mu/ji dovolimo, da negativno vpliva na nas in nas onemogoča pri normalnem delovanju.
Vsaka jeza seveda ni nezdrava; pravzaprav je včasih primerna: lahko je naša končna obramba, kadar drugim ne dovolimo, da bi manipulirali z nami. Lahko nas spodbudi, da ukrepamo proti nepravičnosti. Jeza je torej zdrava, kadar ni stalna (kadar ni “navada”), ampak jo uporabno usmerjamo v ustrezna dejanja.
IZRAŽANJE JEZE: KJE SO MEJE?
Jeza je naraven odgovor na grožnje; sproža agresivno vedenje in občutke, kar nam omogoča, da se branimo, kadar smo napadeni. Določena količina jeze je torej nujna. Toda na drugi strani ne moremo vzrojiti nad vsako osebo ali dogodkom, ki nas razdraži. Na eni strani zakoni, družbene norme in zdrav razum postavljajo meje temu, kako daleč lahko gremo, na drugi pa meje temu, kako daleč bomo šli, postavljajo dejavniki našega genetskega in sociokulturnega ustroja.
Obstajajo namreč dokazi, da se nekateri otroci že rodijo razdražljivi, občutljivi in vzkipljivi ter da se ti znaki pri njih izražajo od ranega otroštva. Poleg tega jeza pogosto velja za negativno; učijo nas, da je prav izražati zaskrbljenost, depresijo in druge občutke, ne pa tudi jeze. Zato se ne naučimo, kako z njo konstruktivno upravljati. In končno, raziskave kažejo, da pomembno vlogo igra tudi družinsko ozadje. Razdražljivi ljudje pogosto prihajajo iz neurejenih, kaotičnih družin, v katerih komunikacija ni bila ena od ključnih vrlin.
STRATEGIJE SPOPADANJA Z JEZO
Najboljša metoda obvladovanja jeze je, da preprečimo, da do nje sploh pride. To pomeni, da moramo poznati dejavnike, ki spodbujajo jezo, in jih sistematično zatirati oziroma zavračati, da ne bi vplivali na nas. Najslabša metoda obvladovanja jeze je njeno zatiranje: do tega pride, ko se je jeza v naši glavi popolnoma razvila, vendar si ne priznamo njene navzočnosti. Pred sabo in pred drugimi se pretvarjamo, da nismo jezni nadziramo torej zunanje izražanje jeze, ne pa tudi jeze same. To je lahko zelo nevarno, saj jeza še naprej kipi pod površjem in bo nekega dne zagotovo eksplodirala.
Kadar jeze le ne moremo preprečiti in kadar jo včasih, zaradi ljubega miru, vendarle zatremo, lahko uporabimo enega od naslednjih pristopov:
- Konstruktivno izražanje jeze: odločno, neagresivno izražanje jeze je najbolj zdrava oblika obvladovanja jeze. Tako se naučite, kako jasno izraziti svoje potrebe in kako jih zadovoljiti, ne da bi prizadeli druge. Odločnost ne pomeni nasilnosti ali zahtevnosti, marveč spoštljivost do drugih in do sebe.
- Preusmeritev jeze: jezo preusmerite v bolj konstruktivno vedenje: prenehate misliti nanjo in njen razlog ter se osredotočite na kaj drugega, pozitivnega. Ta pristop je lahko tudi dvorezen meč: če jezi ne omogočite, da se izrazi, se utegne obrniti navznoter ter povzročati prenapetost, visok krvni tlak ali depresijo. V skrajnem primeru lahko pripelje do patološkega izražanja jeze.
Umiritev: tako ne nadzirate le vašega vedenja, temveč tudi notranje odgovore. Krvni tlak se zniža, vi pa se pomirite in postopno ustavite jezo.
- Nadziranje: namesto da se odzovete impulzivno, se naučite zadrževati občutke jeze, dokler se popolnoma ne umirite. Nato se mirno soočite s situacijo ali osebo. Ko ste prežeti z negativnimi čustvi, je zmožnost poslušanja, razmišljanja in govorjenja resno načeta.
Trenutek “izklopa” je lahko zelo koristen. Toda samo pet minut ni dovolj; raziskave kažejo, da ljudje potrebujemo vsaj 20 minut, da si opomoremo od intenzivnega psihičnega razburjenja.
- Kognitivno restrukturiranje. Poenostavljeno povedano to pomeni spremeniti način razmišljanja:
- Jezni ljudje navadno preklinjajo ali se kako drugače slikovito izražajo, da bi izrazili svoje notranje občutke. Kadar smo jezni, utegne naše razmišljanje postati pretirano dramatično. Skušajte nadomestiti te misli z bolj razumnimi. Na primer, namesto da si rečete: “Oh, kako grozno, vse je uničeno!”, si recite: “Res je frustrirajoče, zato je povsem razumljivo, da sem zaradi tega vznemirjen(a), toda to še ne pomeni konca sveta in z jezo ne bom ničesar rešil(a).”
- Ko govorite o sebi ali o kom drugem, bodite previdni z besedami, kot sta “nikoli” in “vedno” (“Ta stroj nikoli ne dela”, “Vedno pozabljaš” ) te besede ne le da niso primerne, ampak v nas vzbujajo občutek, da je naša jeza upravičena in da problema nikakor ni mogoče rešiti. Poleg tega s tem odtujimo in ponižamo druge.
- Spomnite se, da jeza ne bo ničesar rešila in da se zaradi nje ne boste počutili bolje (kvečjemu še slabše). Opomnite se, da niste vsemogočni in da ne morete rešiti sveta. Ne morete zmagati v vsakem prepiru in ne morete spremeniti drugih ljudi; tudi oni imajo pravico do svojega razmišljanja in vedenja.
- Zavedajte se, da so tudi drugi ljudje samo ljudje, ki delajo napake. In da bodo, tako kot vi, včasih storili kaj nespametnega. Sprejmite to; ne posmehujte se jim in jih ne zaničujte.
- Zavedajte se, da vam jeza škodi veliko bolj kot tistim, proti katerim je naperjena.
- Logika premaguje jezo, kajti jeza, tudi kadar je upravičena, kaj hitro postane neracionalna. Zato uporabljajte trdo logiko. Spomnite se, da ni ves svet naperjen proti vam, ampak da imate le slab dan. To storite vsakič, ko začutite, da vas začenja obvladovati jeza, in prišli boste do bolj uravnotežene perspektive.
- Jezni ljudje navadno zahtevajo stvari, kot so poštenost, pozornost, spoštovanje, opravljanje nalog na njihov način … Kadar njihove zahteve niso izpolnjene, se razočaranje sprevrže v jezo, Zato se morajo taki ljudje zavedati svoje zahtevne narave in prevajati svoja pričakovanja v želje.
Z drugimi besedami, reči, da nekaj “želimo”, je bolj zdravo, kot reči, da nekaj “zahtevamo” ali “moramo imeti” ali da “mora biti po naše”. Če ne moremo dobiti tistega, kar si želimo, bomo izkusili normalen odziv zagrenjenost in razočaranje, ne pa tudi jeze. Nekateri ljudje uporabljajo jezo, da bi se izognili prizadetosti, toda to ne pomeni, da prizadetost tudi dejansko izgine.
- Reševanje problemov. Včasih jezo in frustracijo povzročijo zelo realni in neizogibni življenjski problemi. Ni vsaka jeza napačna; pogosto je zdrav, naraven način odzivanja na težave. V takšnih situacijah je najbolje, da se ne osredotočite na iskanje rešitev, ampak na to, kako se boste spopadli s problemom.
Zato je pomembno, da naredite načrt in se zavežete, da boste dali vse od sebe za njegovo izvedbo, a tudi, da se ne boste kaznovali, če se rešitev ne bo pojavila takoj. Če se reševanja problema lotite z najboljšimi nameni in si resnično prizadevate za rešitev, je bolj verjetno, da ne boste izgubili potrpljenja.
- Boljše komuniciranje. Obvladovanje jeze je pogosto stvar obvladovanje komuniciranja. Jezni ljudje hitro pridejo do zaključkov in nekateri od teh zaključkov so lahko precej divji. Zato se morate najprej umiriti in premisliti o svojih odzivih. Ne izgovorite prve besede, ki vam pade na pamet, marveč dobro premislite, kaj želite reči.
Hkrati pozorno poslušajte, kaj vam želi povedati drugi in si vzemite čas za odgovor. Poslušanje naj bo dejavno: uporabljajte očesni stik in recite: “Razumem, kaj mi hočeš povedati.” Ne uporabljajte žaljivk ali nevljudnega tona in ne dovolite, da bi se pogovor zaostril. Uporabljajte humor, saj pomaga omiliti bes, razelektri ozračje ter vam pomaga priti do jasnejše podobe o okoliščinah.
- Sprememba okolja. Včasih vas najbolj vznemirja okolje, v katerem se trenutno nahajate. Zamenjajte ga in lažje se boste umirili.
- Potrpežljivost. Naučiti se morate potrpežljivosti zmožni morate biti odkrito sprejemati vse, kar nastane, in si dopovedati, da ne more biti vse po vaše. Naučiti se morate sprejemati majhne razlike in težave vsakdana. Naučiti se morate tudi, da je vsaka priložnost za nastanek jeze obenem priložnost za razvoj potrpežljivosti.
In za konec še dva namiga: prvič: problemi ne obstajajo zunaj našega uma; ko torej nehate zaznavati druge ljudi kot probleme, tudi nehajo biti problem! Drugič: ujezite se vedno sami, za jezo ni nikdar kriv kdo drug! Je treba še kaj dodati?
Nekaj taktičnih nasvetov za umiritev:
- Dihajte globoko, s trebušno prepono. Dihanje iz prsi vas ne bo sprostilo. Predstavljajte si, da vaš dih prihaja naravnost iz trebuha.
- Počasi ponavljajte fraze, kot sta “sprosti se” in “umiri se”. Ponavljajte jih, medtem ko globoko dihate.
- Uporabljajte domišljijo. Predstavljajte si pomirjujoč dogodek iz preteklosti ali iz nabora svojih neuresničenih želja.
- Gibanje. Umirijo vas lahko nenaporne, počasne vaje (denimo joga), s katerimi sprostite mišice in se umirite. Naučite se teh vaj in jih izvajajte vsakič, ko ste čezmerno razburjeni
