Arhivi značke: občutek

Jeza

K pripravi tega članka je botroval eden od "tistih" dni avtorice. Saj veste, kako gre z večjimi ali manjšimi variacijami takole: začne se navsezgodaj, ko se "zabaše" že na prvem semaforju. Voznik pred vami se (seveda, tako kot še kakih petdeset drugih) nekaj minut ne premakne naprej in že je vse narobe. Sledi neizogibno sopihanje, zavijanje levo in desno, zaradi česar se kolona seveda ne pomika prav nič hitreje, in v skrajni fazi sikanje "tistih" besed skozi zobe.

Naslovna slika za prispevek Jeza

No, do službe seveda skoraj vselej prispete pravočasno a že na prvem sestanku se vam vnovič dvigne adrenalin & Sodelavec, ja, prav tisti, na katerega ste besni polovico vsakega delavnika, vam pred vsemi in povsem ravnodušno ukrade idejo. Tisto, za katero ste porabili toliko časa in bili nanjo tako ponosni! Šok. Bes. Med malico odvihrate v bližnjo trgovino. Naj vas potolaži vsaj sendvič.

Minuta. Dve. Tri. Dvigala še vedno od nikoder. Besno bobnate s prsti po torbici in se naposled prerinete med deset lačnih, preznojenih, po različnih parfumih in kolonjskih vodah dišečih teles. Kako jim je uspelo prav zdaj, in to vsem hkrati, vstopiti prav v to dvigalo?

Nadaljevanka sledi v trgovini: na povsem navaden sendvič čakate deset minut, saj sodelavka pred vami kupuje še za pet kolegic in kolegov. Pred blagajno prebijete še dodatnih petnajst minut; dela namreč samo ena od šestih. Mladi par s kričečim dojenčkom pred vami ima zvrhan voziček po vašem mnenju povsem nepotrebne krame, z nakupom katere bi menda lahko počakala do večera.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

jeza2 Želite plačati s kartico transakcija zavrnjena. Okej. Gotovina je. Vsaj to. Takoj ko pridete v pisarno, pokličete izdajatelja kreditne kartice. Odtipkate šestnajstmestno številko in dekliško ime svoje matere, se prebijete skozi pet menijev in tri podmenije ter nazadnje slišite: “Oprostite, vsi operaterji so zasedeni &” In tako naprej do zasluženega sesutja v posteljo.
Ja, to je tisto, čemur rečemo slab dan. A se je, kot je razvidno iz uvoda, komaj dobro začel! In bolj ko je naše življenje zapleteno (z več ljudmi in situacijami ko imamo opravka), več okoliščin nastane, ki nas lahko vržejo iz tira. Jeza in njene “sestrične” razdražljivost, nepotrpežljivost, privoščljivost & so stalne spremljevalke našega emocionalnega ustroja.

S tem ni pravzaprav nič narobe; jeza je naravno, zdravo čustvo, ki se pojavi, ko začutimo, da nas napadajo ali kritizirajo ali da stvari ne potekajo tako, kot smo želeli. Problem nastane, če jeze ne moremo več nadzorovati ali jo projiciramo na nedolžne žrtve.

BRANJE MISLI

Zanimiv fenomen, povezan z jezo, se imenuje “branje misli”: kadar se nekdo obnaša neskladno z našimi “pravili”, se zavestno odločimo, da poznamo njegove motive. Odločimo se, da znamo brati njegove misli. Na primer: ko nas prehiti avto, se razjezimo, ker “vemo”, da nas voznik podcenjuje in misli, da je nekako boljši od nas.

Če kdo zamudi na sestanek, se razjezimo, ker “vemo”, da nas ne spoštuje. Če nas družinski član narobe razume, se razjezimo, ker “vemo”, da to počne namenoma. V takšnih primerih se niti ne potrudimo, da bi drugega človeka vprašali, kaj v tistem trenutku v resnici misli ali čuti. Zakaj bi ga le? Sami se namreč odločimo: če bi mu bilo res mar, če bi nas cenil & bi živel skladno z našimi pravili ali bi vsaj “moral” vedeti, da nas njegovo vedenje vznemirja, in tega ne bi počel.

NE KAKO SE POČUTIMO, MARVEČ KAKO SE ODZIVAMO!

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

volk-jezaPreprosta definicija jeze se glasi: emocionalno stanje, ki v intenzivnosti sega od blage razdraženosti do intenzivnega besa in sovraštva. To je občutek, ki ga izkusimo, kadar se dogodki nas ne odvijajo tako, kot bi želeli (bodisi zaradi nas bodisi zaradi drugih); kadar imamo občutek, da nas drugi ne spoštujejo in da jim ni mar, kako se počutimo; ali kadar smo postavljeni v situacijo, v kateri ne želimo biti. Na prag jeze vplivajo tudi telesna utrujenost, bolečina, alkohol, droge, stres in neljubi dogodki.

V najširšem smislu je jeza občutek, ki nas prevzame, kadar želimo nadzirati svet okoli sebe. V tem smislu je jeza pravzaprav zelo otročji občutek saj vendar nihče ne more in ne bo nikoli zmožen nadzorovati vseh ljudi na svetu še članov svoje družine ne! Svet se ne vrti in se ne bo vrtel po naših pravilih, marveč bo vedno kaotičen.

Drugi ljudje bodo avtomobile vedno vozili drugače od nas in imeli drugačne predstave o tem, kakšno je spoštljivo vedenje, kaj je točnost, urejenost, poštenost & Zato nima smisla biti jezen, saj to ne reši prav ničesar.

Še najslabše je, če smo jezni “kronično”, iz navade, če smo nenehno frustrirani, razdražljivi, napadalni, če razmišljamo negativno & Jeza je v tem primeru za nas postala običajen način obnašanja in odzivanja na okoliščine, s katerimi se ne strinjamo. Postala je navada. Ne gre torej za to, kako se počutimo, marveč za to, kako se odzivamo na okoliščine, v katerih se znajdemo.

Navada, da smo večino časa jezni, pa utegne začeti nadzirati naše življenje; lahko nam uniči zdravje in način razmišljanja, nas oropa razuma in trezne presoje ter nas v skrajnem primeru, če se sprevrže v nasilno, kriminalno vedenje, stane celo svobode.

Najbolj očitna znaka, da se hitro ujezimo, sta razdražljivost in nepotrpežljivost. Če redno hupamo v prometnih konicah, če se v službi ne moremo zbrati, kot si želimo, če vzrojimo zaradi malenkosti, če smo večino časa sovražno ali negativno nastrojeni, zadirčni, vzkipljivi, prepirljivi, to govori o tem, da je z nami nekaj narobe.

“MORAL(A) BI …”

Mnogi živimo z dolgim seznamom tistega, kar bi morali storiti, reči, napisati, prebrati & To vpliva na naša pričakovanja o tem, kako bi se morali obnašati mi sami in ljudje okoli nas. Na primer: “To bi moral storiti bolje”, “Sodelavec bi me moral podpreti pri tem projektu” & Vsakič, ko katero od pričakovanj ni uresničeno, se razjezimo zaradi neskladja med pričakovanji in dejanskim stanjem. Pri tem se ne zavedamo, da življenje ne bo nikoli skladno z našimi osebnimi pričakovanji.

VISOKA CENA

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

jezaKot vsa druga čustva tudi jezo spremljajo biološke in psihične spremembe. Nenehna jeza lahko vodi v številne bolezni z bolj ali manj pogubnim koncem.
Najpogostejši stranski učinki kronične jeze so visok krvni tlak, zmanjšana raven sladkorja v krvi, glavoboli, migrene, psihoze in v skrajnem primeru celo smrt. Ocenjujejo, da osebe, ki so večino časa jezne, umrejo v povprečju deset let prej kot osebe, ki znajo nadzirati jezo in stres. Iz jeze se pogosto razvije tudi depresija, in to takrat, ko se prenehamo spopadati s problemom.

Jeza nam jemlje obilo mentalne in fizične energije.
Ogroža naše odnose z drugimi, partnerski odnos in kariero. Z jezo in sovraštvom spreobrnemo ljudi v sovražnike. Človek, ki ga nadzira jeza, paranoično gleda na svet in je obdan s sovražniki, ki jih je sam ustvaril. Jeza tudi spodjeda naše samospoštovanje in nas, v skrajnih primerih, tako obsede, da zasede večino naših misli. Po navalu jeze smo namreč lahko jezni še več ur ali celo več dni: razmišljamo o prestanem dogodku in jeza v nas se kopiči.

V tem času na naše razpoloženje vpliva spomin na osebo, na katero smo jezni, namesto da bi se raje ukvarjali s sabo. Lahko bi torej sklenili, da smo pravzaprav žrtev osebe oziroma dogodka, na katerega smo jezni, saj mu/ji dovolimo, da negativno vpliva na nas in nas onemogoča pri normalnem delovanju.

Vsaka jeza seveda ni nezdrava; pravzaprav je včasih primerna:
lahko je naša končna obramba, kadar drugim ne dovolimo, da bi manipulirali z nami. Lahko nas spodbudi, da ukrepamo proti nepravičnosti. Jeza je torej zdrava, kadar ni stalna (kadar ni “navada”), ampak jo uporabno usmerjamo v ustrezna dejanja.

IZRAŽANJE JEZE: KJE SO MEJE?

Jeza je naraven odgovor na grožnje; sproža agresivno vedenje in občutke, kar nam omogoča, da se branimo, kadar smo napadeni.
Določena količina jeze je torej nujna. Toda na drugi strani ne moremo vzrojiti nad vsako osebo ali dogodkom, ki nas razdraži. Na eni strani zakoni, družbene norme in zdrav razum postavljajo meje temu, kako daleč lahko gremo, na drugi pa meje temu, kako daleč bomo šli, postavljajo dejavniki našega genetskega in sociokulturnega ustroja.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

242a4ufObstajajo namreč dokazi, da se nekateri otroci že rodijo razdražljivi, občutljivi in vzkipljivi ter da se ti znaki pri njih izražajo od ranega otroštva. Poleg tega jeza pogosto velja za negativno; učijo nas, da je prav izražati zaskrbljenost, depresijo in druge občutke, ne pa tudi jeze. Zato se ne naučimo, kako z njo konstruktivno upravljati. In končno, raziskave kažejo, da pomembno vlogo igra tudi družinsko ozadje. Razdražljivi ljudje pogosto prihajajo iz neurejenih, kaotičnih družin, v katerih komunikacija ni bila ena od ključnih vrlin.

STRATEGIJE SPOPADANJA Z JEZO

Najboljša metoda obvladovanja jeze je, da preprečimo, da do nje sploh pride. To pomeni, da moramo poznati dejavnike, ki spodbujajo jezo, in jih sistematično zatirati oziroma zavračati, da ne bi vplivali na nas. Najslabša metoda obvladovanja jeze je njeno zatiranje: do tega pride, ko se je jeza v naši glavi popolnoma razvila, vendar si ne priznamo njene navzočnosti. Pred sabo in pred drugimi se pretvarjamo, da nismo jezni nadziramo torej zunanje izražanje jeze, ne pa tudi jeze same. To je lahko zelo nevarno, saj jeza še naprej kipi pod površjem in bo nekega dne zagotovo eksplodirala.

Kadar jeze le ne moremo preprečiti in kadar jo včasih, zaradi ljubega miru, vendarle zatremo, lahko uporabimo enega od naslednjih pristopov:

- Konstruktivno izražanje jeze: odločno, neagresivno izražanje jeze je najbolj zdrava oblika obvladovanja jeze. Tako se naučite, kako jasno izraziti svoje potrebe in kako jih zadovoljiti, ne da bi prizadeli druge. Odločnost ne pomeni nasilnosti ali zahtevnosti, marveč spoštljivost do drugih in do sebe.

- Preusmeritev jeze: jezo preusmerite v bolj konstruktivno vedenje: prenehate misliti nanjo in njen razlog ter se osredotočite na kaj drugega, pozitivnega.
Ta pristop je lahko tudi dvorezen meč: če jezi ne omogočite, da se izrazi, se utegne obrniti navznoter ter povzročati prenapetost, visok krvni tlak ali depresijo. V skrajnem primeru lahko pripelje do patološkega izražanja jeze.
Umiritev: tako ne nadzirate le vašega vedenja, temveč tudi notranje odgovore. Krvni tlak se zniža, vi pa se pomirite in postopno ustavite jezo.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

634173103051115047_jeza1- Nadziranje: namesto da se odzovete impulzivno, se naučite zadrževati občutke jeze, dokler se popolnoma ne umirite. Nato se mirno soočite s situacijo ali osebo. Ko ste prežeti z negativnimi čustvi, je zmožnost poslušanja, razmišljanja in govorjenja resno načeta.

Trenutek “izklopa” je lahko zelo koristen. Toda samo pet minut ni dovolj; raziskave kažejo, da ljudje potrebujemo vsaj 20 minut, da si opomoremo od intenzivnega psihičnega razburjenja.

- Kognitivno restrukturiranje. Poenostavljeno povedano to pomeni spremeniti način razmišljanja:

- Jezni ljudje navadno preklinjajo ali se kako drugače slikovito izražajo, da bi izrazili svoje notranje občutke. Kadar smo jezni, utegne naše razmišljanje postati pretirano dramatično. Skušajte nadomestiti te misli z bolj razumnimi. Na primer, namesto da si rečete: “Oh, kako grozno, vse je uničeno!”, si recite: “Res je frustrirajoče, zato je povsem razumljivo, da sem zaradi tega vznemirjen(a), toda to še ne pomeni konca sveta in z jezo ne bom ničesar rešil(a).”

- Ko govorite o sebi ali o kom drugem, bodite previdni z besedami, kot sta “nikoli” in “vedno” (“Ta stroj nikoli ne dela”, “Vedno pozabljaš” ) te besede ne le da niso primerne, ampak v nas vzbujajo občutek, da je naša jeza upravičena in da problema nikakor ni mogoče rešiti. Poleg tega s tem odtujimo in ponižamo druge.

- Spomnite se, da jeza ne bo ničesar rešila in da se zaradi nje ne boste počutili bolje (kvečjemu še slabše).
Opomnite se, da niste vsemogočni in da ne morete rešiti sveta. Ne morete zmagati v vsakem prepiru in ne morete spremeniti drugih ljudi; tudi oni imajo pravico do svojega razmišljanja in vedenja.

- Zavedajte se, da so tudi drugi ljudje samo ljudje, ki delajo napake.
In da bodo, tako kot vi, včasih storili kaj nespametnega. Sprejmite to; ne posmehujte se jim in jih ne zaničujte.

- Zavedajte se, da vam jeza škodi veliko bolj kot tistim, proti katerim je naperjena.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

207491- Logika premaguje jezo, kajti jeza, tudi kadar je upravičena, kaj hitro postane neracionalna. Zato uporabljajte trdo logiko. Spomnite se, da ni ves svet naperjen proti vam, ampak da imate le slab dan. To storite vsakič, ko začutite, da vas začenja obvladovati jeza, in prišli boste do bolj uravnotežene perspektive.

- Jezni ljudje navadno zahtevajo stvari, kot so poštenost, pozornost, spoštovanje, opravljanje nalog na njihov način …
Kadar njihove zahteve niso izpolnjene, se razočaranje sprevrže v jezo, Zato se morajo taki ljudje zavedati svoje zahtevne narave in prevajati svoja pričakovanja v želje.

Z drugimi besedami, reči, da nekaj “želimo”, je bolj zdravo, kot reči, da nekaj “zahtevamo” ali “moramo imeti” ali da “mora biti po naše”. Če ne moremo dobiti tistega, kar si želimo, bomo izkusili normalen odziv zagrenjenost in razočaranje, ne pa tudi jeze. Nekateri ljudje uporabljajo jezo, da bi se izognili prizadetosti, toda to ne pomeni, da prizadetost tudi dejansko izgine.

- Reševanje problemov. Včasih jezo in frustracijo povzročijo zelo realni in neizogibni življenjski problemi. Ni vsaka jeza napačna; pogosto je zdrav, naraven način odzivanja na težave. V takšnih situacijah je najbolje, da se ne osredotočite na iskanje rešitev, ampak na to, kako se boste spopadli s problemom.

Zato je pomembno, da naredite načrt in se zavežete, da boste dali vse od sebe za njegovo izvedbo, a tudi, da se ne boste kaznovali, če se rešitev ne bo pojavila takoj. Če se reševanja problema lotite z najboljšimi nameni in si resnično prizadevate za rešitev, je bolj verjetno, da ne boste izgubili potrpljenja.

- Boljše komuniciranje. Obvladovanje jeze je pogosto stvar obvladovanje komuniciranja. Jezni ljudje hitro pridejo do zaključkov in nekateri od teh zaključkov so lahko precej divji. Zato se morate najprej umiriti in premisliti o svojih odzivih. Ne izgovorite prve besede, ki vam pade na pamet, marveč dobro premislite, kaj želite reči.

Hkrati pozorno poslušajte, kaj vam želi povedati drugi in si vzemite čas za odgovor. Poslušanje naj bo dejavno: uporabljajte očesni stik in recite: “Razumem, kaj mi hočeš povedati.” Ne uporabljajte žaljivk ali nevljudnega tona in ne dovolite, da bi se pogovor zaostril. Uporabljajte humor, saj pomaga omiliti bes, razelektri ozračje ter vam pomaga priti do jasnejše podobe o okoliščinah.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

634069246794066983_zalost31- Sprememba okolja. Včasih vas najbolj vznemirja okolje, v katerem se trenutno nahajate. Zamenjajte ga in lažje se boste umirili.

- Potrpežljivost.
Naučiti se morate potrpežljivosti zmožni morate biti odkrito sprejemati vse, kar nastane, in si dopovedati, da ne more biti vse po vaše. Naučiti se morate sprejemati majhne razlike in težave vsakdana. Naučiti se morate tudi, da je vsaka priložnost za nastanek jeze obenem priložnost za razvoj potrpežljivosti.

In za konec še dva namiga: prvič: problemi ne obstajajo zunaj našega uma; ko torej nehate zaznavati druge ljudi kot probleme, tudi nehajo biti problem! Drugič: ujezite se vedno sami, za jezo ni nikdar kriv kdo drug! Je treba še kaj dodati?

Nekaj taktičnih nasvetov za umiritev:

- Dihajte globoko, s trebušno prepono. Dihanje iz prsi vas ne bo sprostilo. Predstavljajte si, da vaš dih prihaja naravnost iz trebuha.

- Počasi ponavljajte fraze, kot sta “sprosti se” in “umiri se”. Ponavljajte jih, medtem ko globoko dihate.

- Uporabljajte domišljijo. Predstavljajte si pomirjujoč dogodek iz preteklosti ali iz nabora svojih neuresničenih želja.

- Gibanje. Umirijo vas lahko nenaporne, počasne vaje (denimo joga), s katerimi sprostite mišice in se umirite. Naučite se teh vaj in jih izvajajte vsakič, ko ste čezmerno razburjeni

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

viva-logo115

NATISNI / POŠLJI / POVEJ NAPREJ:  Izberi servis

SORODNI ČLANKI
    Se kdaj sprašujete, kje so vaše meje? Občutek manjvrednosti Vas je sram? Razlike med žensko in moškim Deset stvari, ki razjezijo moškega Razmerje brez seksa

Občutek manjvrednosti

Velika večina ljudi, ki se odločijo za psihoterapevtsko in svetovalno pomoč, ima težave z občutkom manjvrednosti. Ljudje, ki se ne sprejemajo, ker so prepričani, da tega niso vredni, največkrat s čim pogojujejo svojo osebno vrednost

Naslovna slika za prispevek Občutek manjvrednosti


Prepričani so, da si preprosto ne zaslužijo lastne ljubezni, a tudi ne sprejemanja in ljubezni drugih.

Menijo namreč, da morajo izpolniti nekakšen pogoj – da bodo šele tedaj nekaj vredni, da bodo šele tedaj imeli pravico do spoštovanja, ljubezni in sprejemanja.

Kaj je manjvrednost?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

634048531459520078_istock_000009024892xsmallPogoji, ki si jih ljudje postavljajo v ta namen, so zelo različni. Tako anoreksična dekleta menijo, da so nekaj vredna samo, če so “lepa”, lepoto pa razumejo kot pretirano vitkost. Zaradi tega se držijo dolgotrajnih diet in se izčrpavajo s telesno dejavnostjo, da bi le dosegle zaželeno težo in s tem videz, ki jim bo omogočil, da se bodo naposled cenile.

Oseba, ki ima težave s perfekcionizmom, meni, da bo nekaj vredna edinole, če drugim dokaže, da se je zmožna potruditi ter vložiti veliko časa in naporov v to, da bodo rezultati njenega dela popolni. Šele ko drugi občudujejo njegov izdelek, ima perfekcionist občutek, da je kot človeško bitje nekaj vreden.

O manjvrednostnem kompleksu je med prvimi pisal švicarski zdravnik in terapevt Alfred Adler.

Opazil je, da številni ljudje s kako invalidnostjo trpijo, ker niso takšni kot drugi, zaradi česar se pri njih razvije občutek manjvrednosti. To izraža že beseda invalidnost (angl. in-valid, nevreden). To je obenem razlog, da ta beseda velja za nekorektno, zaradi česar jo v zadnjem času nadomeščajo z drugimi izrazi, kot je hendikep.

Čeprav je Adler manjvrednostni kompleks najprej opazil pri invalidih in drugih ljudeh, ki so se od večine razlikovali po kaki telesni značilnosti, je pozneje odkril, da imajo tudi številni drugi ljudje težave z občutkom manjvrednosti.

Kako razvijemo občutek lastne vrednosti

Tako kot marsikaj se tudi občutek lastne vrednosti začne razvijati v otroštvu. Starši bi morali otroku v tem procesu pomagati, zato je pomembno, da ga razumejo. Otrok sprva nima predstave o lastni vrednosti; o njej se uči na temelju tega, kako se do njega obnašajo starši. Otrok, ki opazi, da je za svoje starše pomemben, bo sčasoma začel verjeti, da je nekaj vreden, zato mu je to treba pokazati. Starši to dosežejo s tem, da svoj čas preživljajo z otrokom, upoštevajo to, kar otrok pravi in izrazi, z darilci, a tudi s pohvalami otrokove osebnosti.

Starši, ki pri svojem otroku razvijajo občutek lastne vrednosti, znajo razlikovati med pohvalo otrokove osebnosti in pohvalo otrokove dejavnosti.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

na_rekiZavedati se je namreč treba velike razlike med naslednjima pohvalama: to si zares pametno povedal in ti si zares pameten fant.
Čeprav sta obe pohvali dobri, se druga nanaša na otrokovo osebnost in v veliko večji meri prispeva k razvijanju občutka lastne vrednosti. Podobno velja za kritike. Čeprav je kritika nasprotje pohvale, je treba kritizirati izključno otrokovo ravnanje, ne pa njegove osebnosti.

Starši, ki se tega zavedajo, bodo otroku rekli – vožnjo s kolesom boš moral še malo vaditi, nikakor pa mu ne bodo zabrusili – kolo pa res ni zate ali kaj podobnega.

Otrokovo razmerje do samega sebe je največkrat enako razmerju, ki so ga starši vzpostavili do otroka. Če so mu starši pokazali, da ga cenijo, se bo cenil tudi otrok in od drugih z vso pravico pričakoval, da ga cenijo. To je zlasti pomembno, ko otrok vstopi v vrstniško skupino, v kateri se lahko primeri, da zaradi kake svoje lastnosti ali značilnosti postane predmet posmeha. Občutek lastne vrednosti, ki so mu ga starši pomagali doseči, v poznejšem življenju postane jedro njegove osebnosti.

Uničevanje občutka osebne vrednosti

Čeprav obstaja samo nekaj načinov za izgradnjo otrokovega občutka lastne vrednosti, po drugi plati obstaja nešteto načinov, kako ga lahko otrok izgubi in se začne doživljati kot manjvrednega. Včasih je dovolj že to, da dobi mlajšega sorojenca. Otrok sklepa, da ni dovolj vreden, da bi ohranil starševsko pozornost; ta se seveda usmeri k dojenčku, ki je veliko zahtevnejši od nekaj let starejšega sorojenca.

Pomemben dejavnik so tudi starši, ki otrokov občutek lastne vrednosti uničujejo na dva glavna načina. Prvi je v tem, da starši, kadar so na koncu z živci, otroku namenjajo žaljivke in druge slabšalne (diskvalifikatorne) nalepke.

Žalitve so znak prezira, prezir pa je nasprotje ljubezni.

Druga oblika uničevanja otrokovega občutka lastne vrednosti je, da mu starši ne namenjajo pohval. V takšnem primeru otrok sklepa, da ni dovolj dober, kajti če bi bil kaj vreden, bi to kdo opazil in mu tudi povedal. Takšno ravnanje staršev je lahko bodisi namerno bodisi nenamerno. Nekateri starši iščejo argumente za tovrstno obnašanje v pregovorih, kot sta: kdor se hvali, se hitro pokvari in otroke je treba poljubljati, samo kadar spijo.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

article_main_wide3Otrok na temelju takšnega obnašanja sklepa, da ga starši nimajo radi, odgovornost za to pa prevzame nase. “Če bi bil boljši, če bi bil torej več vreden, bi me zagotovo imeli radi.” Tako starši, ki bi morali otroku izkazovati ljubezen in spoštovanje ter mu vlivati samozavest, postanejo osebe, o katerih je otrok prepričan, da ga prezirajo.

Prezir in samoprezir

Prezir je posledica ocene, da človek ni dovolj vreden. Prav zato ga oseba, ki prezira, ne bo gledala in ga tudi ne bo videla. S tem mu sporoča, da ni dovolj vreden, da bi bil opažen. Prav strategija ignoriranja je tisto, kar tako otroke kot odrasle boli, če prihaja od osebe, ki jo imajo radi.

Prezir je nasprotje spoštovanja, saj spoštovanje čutimo do ljudi, ki jih doživljamo kot vredne. Bolj ko se nam kdo zdi vreden, večje je spoštovanje, ki ga čutimo do tega človeka.Prezir je tudi nasprotje ljubezni.

Če imamo nekoga radi, menimo, da je kot človeško bitje za nas nekaj vreden. Zato je ljubim te izjava, v kateri se potrjuje osebnostna vrednost druge osebe.

Prezir, namenjen otroku, oziroma obnašanje staršev, ki si ga bo otrok razlagal kot prezir, je zelo škodljiv za razvoj njegove osebnosti. Razlog za to leži v tem, da si otrok takšna sporočila zapomni, nato pa se jih vedno znova spominja. Otrok pogosto prevzame to stališče kot svoje lastno, posledično pa se v njem oblikuje posebno čustvo – samoprezir.

Če se človek prezira, o sebi meni, da je nedostojno človeško bitje. Tak človek meni, da nima lastnosti, ki bi ga naredile za dostojanstveno človeško bitje. Samoprezir je drugo ime za čustvo nezadostne vrednosti. Takšna čustva so prisotna pri vseh hujših psihičnih motnjah.

Čustvo večvrednosti

Kot je možno, da se človek počuti manjvrednega ali celo nevrednega, je možno tudi to, da se človek v razmerju do drugih počuti večvrednega. V takšnem primeru oseba meni, da premore kako izjemno lastnost, zaradi katere je vredna več kot drugi. Takšni ljudje so arogantni, na druge gledajo zviška, do njih pa čutijo prezir. Takšno doživljanje je pogosto posledica vzgoje, pri kateri je prevladovalo občudovanje in celo oboževanje otroka. Pogosto je pri ljudeh, ki jih pojmujemo kot narcisoidne.
Kako odrasli ljudje spreminjajo stališče o sebi

Če naj oseba preneha gojiti občutek manjvrednosti, se mora sprejeti kot človeško bitje.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

5wh-image0To pomeni, da mora opustiti pogojevanje lastne vrednosti in se brezpogojno sprejemati takšno, kot je. V puberteti in adolescenci imajo številni ljudje težave z lastnim videzom. To je razlog za manjvrednostne občutke in svojevrsten sram pred drugimi ljudmi. Toda ljudje sčasoma prerastejo tovrstne komplekse in si danih telesnih lastnosti ne zamerijo več.

Pri vsaki težji obliki nesprejemanja samega sebe je dragocena pomoč strokovne osebe, ki s psihološkim svetovanjem in psihoterapijo lahko pomaga premagati tovrstne težave. To zlasti velja, če je oseba depresivna, ker se prezira in meni, da ne bo nikoli izpolnila pogoja, o katerem meni, da ga mora izpolniti, če naj bo kot človeško bitje kaj vredna. Vsak tak pogoj je oblika mučenja samega sebe.

Seveda je nadvse pomembno razlikovati med osebo in njenim obnašanjem: sprejemanje osebnosti ne pomeni tudi sprejemanja vseh njenih ravnanj ali obnašanja.

Oseba je vedno pozitivna in vredna sprejemanja, neprimerno obnašanje in ravnanje pa je tisto, kar je treba opustiti in spremeniti.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

viva-logo14

NATISNI / POŠLJI / POVEJ NAPREJ:  Izberi servis

SORODNI ČLANKI
    Želja je čustvo Jeza Pogovor s padalcem, hudičkom, Jakom Benedikom

Pogovor s padalcem, hudičkom, Jakom Benedikom

»Letenje telesa pri 200 do 500 km/h je tako lepo, da tega ne morem opisat. Svobodo, užitek, adrenalin, vse to skupaj lahko verjetno doživiš samo na nebu.«

Naslovna slika za prispevek Pogovor s padalcem, hudičkom, Jakom Benedikom

Jaka Benedik, ti si hudiček. Oz. pravilneje član padalske skupine Hudički, ki je na 5. odprtem državnem prvenstvu v skupinskih likovnih skokih – četvorke osvojila prvo mesto. In ta skupina je v bistvu tudi slovenska padalska reprezentanca?!
Ja, to je tak šport, da se za reprezentanco izbirajo celotne ekipe, ne posamezniki. V Sloveniji imamo izbirne tekme na vsaki dve leti. Na teh tekmovanjih, ki so hkrati tudi državna prvenstva pripade zmagovalni ekipi tudi naziv Slovenska padalska reprezentanca v likovnih skokih. To je velika čast, saj imaš pravico zastopati državo na vseh največjih mednarodnih tekmovanjih. Je pa ob tej pravici to še večja obveznost in pravi projekt, saj npr. dobi reprezentanca od zveze za udeležbo na SP le okrog 20 odstotkov sredstev, za trening pa nič. Prepuščeni smo torej samo svoji iznajdljivosti in entuzijazmu, ki pa ga po šestih letih trdega dela počasi zmanjkuje, posebno v trenutkih, ko si moraš kupiti celo slovensko zastavo za na svetovno prvenstvo iz svojega žepa.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

ekipaČe razumem bistvo tekmovanj v likovnih skokih: skupine morate v zraku v enakem času sestaviti čim več formacij. Trenirate na tleh, na asfaltu, veliko vlogo pa ima snemalec, ki je zelo pomembne člen vaše skupine? V bistvu on prinaša dokazno gradivo, da ste naredilo toliko in toliko zračnih akrobacij?
Skok se pripravi na posebnih vozičkih na tleh. Zapomniti si je treba namreč veliko število likov, ki jih potem v zraku tudi izvedeš. Vozički služijo za orientacijo, leteti pa se lahko naučiš samo v prostem padu. Namen tekmovanja je, da v 35 sekundah tekmovalnega časa v prostem padu izvedeš čim več likov oz. zračnih akrobacij, kot jih imenuješ ti. Za vsak pravilno izveden lik dobiš po točko. Kdor zbere v vseh skokih na tekmi največ točk je zmagovalec. Preprosto, ne?! Sodniki razsodijo o skoku takoj po pristanku ekipe. Posnetek jim dostavi snemalec, ki ima digitalno videokamero pritrjeno na čeladi in budno snema. Če je kaj neposnetega, smo si takoj prislužili minus točke. Lahko bi rekli, da je snemalec pri nas tako pomemben, kot pri nogometaših vratar.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

oprijemKoliko padalskih skupin, ki v Sloveniji skače likovne skoke, sploh obstaja? Število skupin (nasploh padalcev) torej iz leta v leto konstantno raste? Zakaj? Je to zaradi tega, ker padalstvo ni več tako nevarno (bolj varna padala) ali pa se mogoče drug vzrok skriva v tem, da padalstvo ni več tako drag, ekskluziven šport, kot se nam je zdel še pred nekaj leti?
Na državno prvenstvo ponavadi pride nekaj čez 10 ekip, torej 50 tekmovalcev. Resnih je približno polovica teh ekip. Res je da je padalcev iz leta v leto več. Vzrokov je verjetno več, predvsem liberalizacija šolanja in odprtost v svet, tako da lokalni ”kralji” počasi izgubljajo veljavo. Kar se tiče cen, pa je padalstvo v bistvu zelo podcenjeno glede na to, kar dobiš za nek (dokaj majhen) denar. Npr. v primerjavi s kakšnim jezikovnim ali pa računalniškim tečajem: 20 ur traja naš osnovni padalski tečaj, ta stane 45.000 SIT (39.000 za študente), v tej ceni pa so vštete še tri vožnje z letalom, trikratna izposoja padala in opreme, videoanaliza skokov … Se ti zdi skakanje še zmeraj drago?

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

skokKar hitro sva prišla do denarja. Pa obdelajva to temo … Ti si že skorajda profesionalni padalec (vsaj po času, ki ga porabiš na ali nad letališčem), po moje se ti stroški seštevajo drugače, kot “navadnemu, običajnemu” padalskemu amaterju. Kolikšni so resnični, pravi stroški padalca, ki naredi v povprečju npr. 4 ali osem skokov na mesec. Jih ljubitelj padalstva v povprečju sploh naredi osem na mesec?
Popolnoma si zadel. 50 skokov letno je lepa številka za rekreativnega padalca. Skok iz višine 3000-4000 metrov stane okoli 4.000 SIT. Pa tudi padalo, ki je popolnoma varno in primerno za rekreativno skakanje lahko dobiš že za 300.000 SIT. Mislim, da je padalstvo cenovno kar konkurenčno drugim oblikam rekreacije, mislim pa da užitek, zadovoljstvo odtehta marsikaj.

Navkljub tem zneskom (ki se meni ne zdijo pretirani), pa adrenalin, ki ga dobiš s skokom “direkt v žilo”, odtehta malo tanjšo denarnico, kajne?
Letenje telesa pri 200 do 500 km/h je tako lepo, da tega ne morem opisat. Svobodo, užitek, adrenalin, vse to skupaj lahko verjetno doživiš samo na nebu.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

hoplaZa teboj je več kot tisoč skokov. Je doza adrenalina še zmeraj tako velika kot ob prvih skokih? Kaj se je spremenilo? Po moje (za informacijo: novinar ni še nikoli skočil s padalom) sedaj bolj uživaš v skoku, ko ni več prisoten faktor strahu?
Glede adrenalina in strahu je stvar zelo različna od človeka do človeka. Mislim da je adrenalina pri vseh drugih športih (smučanje, MTB, hokej), ki se odvijajo hitro, precej več kot v padalstvu. Na nebu se nimaš kam udarit, vse je tako naravno, lepo sproščujoče. Seveda igra pri vsakem skoku varnost najpomembnejšo vlogo, vendar lahko nevarnost s primerno pripravo skoka in spoštovanjem naravnih elementov znižaš na minimum. Z izkušnjo lahko rečem, da se po več sto skokih spoštovanje do naravnih elementov zagotovo poveča. Je pa tako kot pri vseh športih: ko si nabereš 10 let izkušenj, vidiš veliko stvari, ki jih začneš resnično upoštevati. In tako načeloma nisi več tako nor, kot na začetku športne kariere.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

padKoliko skokov pa v povprečju naredi padalec, da se otrese strahu? Se ga sploh lahko otrese? In ne nazadnje, za samo varnost je pa vseeno bolje, da se malo bojiš preden vstopiš v tisto praznino na ne-vem-koliko tisoč metrih?
Jaz osebno sem zmeraj občutil malo strahu. Na začetku so vsi hoteli, da me je strah, pa me je v bistvu po 1000 skokih bolj. Jaz temu ne rečem strah, ampak spoštovanje do padalstva. To je tisti pozitiven občutek, strah pa je zame nekaj negativnega. Strah v končni fazi pripelje do stresa, človek pod stresom pa ne funkcionira brezhibno. Najboljši recept pred vsakim skokom je malček spoštovanja do tega kar počnemo in kar se dogaja okrog nas ter čim večja sproščenost in popolno zaupanje samemu sebi. To zaupanje pa si pridobiš z dobro pripravo na zemlji, predpogoj so seveda kvalitetni in razgledani učitelji padalstva. Glede praznine pa – padalec odskoči v zračni tok letala pri hitrostih okrog 100 km/h in izraz “praznina” v padalstvu ne obstaja.

Metri globine pod teboj, ko si tam zgoraj … Ponavadi se skače … s kakšne višine? 2, 3 ali 4 tisoč metrov? Rekord pa je?
Začneš s tisoč, stari padalci pa skačejo največ iz tri ali štiri tisoč metrov. Iz te višine si v prostem padu eno minuto. Rekord, takrat ko je NASA testirala skafandre za Apollo, je skok iz balona na približno 34 kilometrih. Noro!

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

hudickiKaj padalci (v smehu), razen da se vam ne odpre padalu, še ne marate? Mraza? Kaj gre tebi osebno najbolj na živce pri padalstvu?
Zapletena organizacija in ljudje, ki jo še bolj zapletajo. Premajhna razgledanost vodilnih ljudi v padalstvu. Zato pa se v naš šport priliva malo denarja in malo novih ljudi. No, so tudi izjeme in tudi stvari se obračajo na bolje. Končno. Mraz je zelo relativna reč – tudi lani pozimi smo trenirali po 10 skokov na dan pri minus 30 stopinj Celzija na visokih višinah. Pa je bilo zato, ker smo dobro ogreli zlagališče in letalo, vse OK. Saj ljudje tudi smučajo pozimi, na minus stopinjah, a ne?! Ni razlike.

Mi lahko kot laiku, ki ga zanima skok v tandemu, razložiš ves postopek prvega skoka? Cena, ko skočiš v varnem zavetju inštruktorja, se giblje tam okrog 20 ali 30 tisočakov tolarjev?!
V Sloveniji je cena kar fiksna: 25.000 tolarjev za študente in 28.000 za vse ostale. Postopek za skok v tandemu pa je naslednji:
• 20 minut priprava in dodelitev nalog, ki jih boš v zraku izvedel
• 15 minut oblačenje in priprava na letalu
• 20-30 minut vožnja z letalom
• 25 – 60 sekund prostega pada
• 7-10 minut letenja z odprtim padalom, ki ga po želji vodi potnik
- pristanek izvede učitelj
• čestitke in podelitev skromne diplome za velik dosežek

Jaz osebno učim ljudi tako, da skočijo sami, name pa “pozabijo”. Sam skrbim samo za njihov užitek in varnost. Mislim, da to znajo cenit, pa tudi zelo veliko imajo od takšnega skoka.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

letaloTi veljaš že za dokaj izkušenega padalca. To velja samo za Slovenijo ali pa si z več kot tisoč skoki nabral veliko kilometrine tudi za normative v tujini?
1300 skokov, 15 ur prostega pada, učiteljski izpit, tandem izpit, reprezentant, 5x državni prvak, nasilec vseh slovenskih rekordov, udeleženec SP. Veliko ljudi poznam v tem športu, veliko debat je za menoj ter spoznanje, da nas cenijo tudi v tujini. K temu največ pripomore fanatični entuziazem, ker sem sam z vsem srcem, dušo in telesom v tem športu. Glede športnih dosežkov pa kotiramo na sredini svetovne lestvice in v državi, ko si moraš kupiti zastavo za na SP sam …

Mnogi se bojimo višine. Kaj meniš, lahko ta strah premagamo s skokom v tandemu? Kakšne so vaše izkušnje?
Večina ljudi tvojega kova je stala na višinah do 100 metrov in gledala dol. Z 3.000 metrov pa to ni več višina, je druga dimenzija. Vidiš, se zavedaš, da ne boš le skočil in že po sekundi butnil v tla. Čutiš, da boš najprej letel, letel in letel. Večina ljudi, ki skače (samostojno ali v tandemu), ti lahko to potrdi. Že padalci, ki skočijo v tandemu, gledajo po skoku na svet drugače. V ekipi je tudi nova članica, Petra Jerebic.

Verjetno pa, kljub temu, da nevarnosti ne kličeš, ponavadi le pridrvi, ko jo najmanj pričakuješ? Si imel kakšno težko izkušnjo, v kateri te je bilo strah za svoje življenje?
Celotno šolanje je v bistvu priprava na en ali dva skoka v karieri, ko gre kaj narobe. Na 500 metrih pri hitrosti 50 m/s ni časa za strah, takrat moraš “preprosto” izvesti postopke, ki te bodo varno pripeljali na zemljo. Za menoj je, kljub tisočim skokom, samo eno odpiranje rezervnega padala. Veliko vlogo v padalstvu igra samozavest. Že pred prvim skokom si jo moraš pridobiti in tudi tukaj je poseben čar. Zaupati sebi.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

letenjeKateri so najpogostejši vzroki nesreč, ki se zgodijo pri skakanju s padali? Sam moram priznati, da se prej spomnim kakšne nesreče jadralnega kot “pravega” padalca.
Nesreč je relativno malo, se pa dogajajo. Struktura nesreč se je s prihodom hitrih padal, s katerimi skačemo tekmovalci, spremenila. Približno 50 odstotkov nesreč je klasičnih: težave pri in med odpiranjem padala, druga polovica nesreč pa nastane pri pristanku.

V časopisu Dnevniku sem prebral, da se je pred leti v vaši ekipi zgodila nesreča, ko je se je v Majo Šalamun zaletel kamerman. Hudička je, na srečo, baje le za nekaj trenutkov izgubila zavest?
Ja, to je bilo v peti rundi na svetovnem prvenstvu. Šlo nam je nad pričakovanji, borili smo se za prvo petnajsterico, vsi smo leteli na robu ali pa malo čez naše sposobnosti. Bili smo najmlajša ekipa na prvenstvu, z najmanj skoki in izkušnjami, pa tudi jezni, ker smo skoraj vse sami plačali (edini na SP!). Tako se je na robu naših zmožnosti pač zgodila nesreča, prej napaka z obilico smole. V sekundi, ko se je to zgodilo, smo vedeli, da je prvenstva tekmovalno za nas konec. Po drugi strani pa smo bili že v zraku vsi veseli, ker je bilo z Majo vse v redu. Kajti že sama je odprla padalo in varno pristala. Če ne, bi ji padalo odprli mi.

Proti Zemlji padalec, preden odpre padalo, leti s hitrostjo 180 kilometrov na uro. Kako možgani dojemajo informacije takrat, ko se zemlja približuje dobesedno vrtoglavo?
Nad 700 metri, torej nad višino, ko odpiraš padalo, je zemlja tako daleč, da v bistvu ne vidiš, da se bliža. Uživaš, si v drugem svetu, kjer ni stresa, je samo svoboda. Vrtoglavo pa se začne bližati pod 300 metri (seveda bi moral takrat že vsak “normalen” padalec imeti odprto padalo). Za to vrtoglavico moraš vprašati kakšnega “bejzerja” (BASE jumperja). Oni temu pravijo v angleščini ”groundrush”. Sam sem jo doživel parkrat, ko sem bil še mlad (in nor).

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

likPadalo odpirate na približno 900 metrih. To drži? Kako med letenjem določite višino? Vidite hišo in rečete: “aha, bajta je sedaj velika kot vžigalice, zdaj pa le odprimo tale dežnik”?
To so zgodbe starih padalcev, ko je bila tudi oprema drugačna. Sedaj imamo višinomerje, tako analogne na rokah in digitalne v čeladah, ki ti zapiskajo na določeni višini. Šport je z razvojem tehnike zelo napredoval …

V filmih marsikdaj vidimo prave zračne vragolije … Razbij nam iluzije, povej, kaj je na meji (ne)mogočega? Torej npr. hudobec P. Swayze je skočil iz letala s padalom, Keanu Reevesa pa je v letalu pustil brez padala (in brez pilota). Kaj mu je storiti? Si res lahko Keanu Reeves reši življenje, če skoči za padalcem, ter ga ujame v zraku?
Načeloma je večina filmskih kadrov (že od starih jamesbondov naprej) posneta v živo z najboljšimi padalci na svetu. Izjema so seveda portreti igralcev, vendar dvojniki v nevarnih kadrih opravijo levji delež posla. V filmu modificirajo samo višine izskoka in višino odpiranja padala. Malo “šminke” pa je za filmsko meko v Los Angelesu itak obvezno. Fotografija Borisa Pečnika: Po končanem delu v formaciji padalci odletijo po nekaj 100 metrov narazen, da si zagotovijo varen prostor za odpiranje padala.

Padalski kombinezoni so zares sešiti tako, da vam omogočajo premagovanje tudi v horizontali, torej ne samo v vertikali? Se res lahko na nek način lovite “tam gori”?
Že z spreminjanjem položaja telesa lahko letiš tudi horizontalno, spreminjaš hitrost padanja, določeni kombinezoni pa te stvari le še izboljšajo. Mislim, da letimo v formacijah in se ne lovimo. Lovili so se pred 50 leti.

powered by WordPress Multibox Plugin v1.3.5

nebo1Počasi bom zaključil, ker vidim, da si že nestrpen, ko nesrečen pogleduješ v nebo, ki te vabi. Povej, kakšno je življenje padalca na tleh, če je par tisoč metrov nad nami tako razburljivo. Hudiček Jaka, je sploh mogoče živeti na tej trdi zemlji?
Je bolj težko, ker stalno nekaj delaš v veliki želji, da bi čimprej spet skakal. Padalstvo pač zahteva ogromno odrekanja na vseh področjih, ampak jaz se teh težav ne bojim. In se jih vsaj toliko časa ne bom, dokler tako uživam kot sedaj … tam, med oblaki.
Hvala za intervju, hudiček Jaka.

Našega zanimivega sogovornika lahko najdete na naslednjih naslovih:
Jaka Benedik: 041 971 447
e-pošta: pk_andromeda@yahoo.com
spletna stran: www.geocities.com/andromedaskydiving
Padalski klub Andromeda skydiving
Slovenija
Vodovodna 39
1000 Ljubljana
fax: + 386 1 511 15 90
ali
Ul. Zlatke Karer 16
2204 Miklavž na Dravskem polju

NATISNI / POŠLJI / POVEJ NAPREJ:  Izberi servis

SORODNI ČLANKI
    Skoki v tandemu za vse, tudi za zlatoletnike Zakaj bi plavali le poleti? (P)ostati vitalna. Kako? Tek na smučeh, klasična tehnika Tek na smučeh, kondicija Občutek manjvrednosti