Čeprav tista, ki dejansko odloča, nadzira s svoje pozicije, seveda izključno na podlagi tega, da je mati, dejansko ne dela nič drugega. Ne skrbi za družino, ne kuha, nič. Njenih je 250 kg, ki sploh niso več telo, ampak samo še gmota nečesa, kar bi moral biti človek. A ne bi mogla biti bolj človek, kot je. Prizadeta, ranjena, skrita za vso to maščobo, ves ta plašč debelosti, s katerim se je obdala. Ne, ker nima več rada. Samo zato, ker je imela rada in se ne more sprijazniti z golim dejstvom, da vsak izbira svoje življenje. Tudi njen mož ga je (ali smrt) in tudi ona ga je, ko se je odločila, da bo zažrla samo sebe.

In njeni otroci? Nežni, v skrbeh zanjo, zaščitniški, a hkrati s tisto mešanico »strahu in jeze«. Strahu zanjo, saj imajo sedaj samo še njo. In jezo, ker tudi njih postavlja v pozicijo, v kateri ne želijo biti, ker oni nekako niso »dovolj«, da bi bilo vredno živeti. Ker to ni življenje. Njeni ujetniki. Ona ujetnica nečesa, kar je bilo. Oni ujetniki nje same. A tisto, kar si zares želijo je samo eno. Živeti!

Vse to je zgodba Gilberta Grapa. Film, v katerem so odigrali enkratne vloge tako Johnny Depp kot Leonardo DiCaprio in Juliette Lewis. Film s tako zelo očitnim naslovom »Kaj žre Gilberta Grapa?« ne bi mogel biti boljši odraz tega, kar je danes tako zelo kričeče dejstvo tega sveta. Čeprav je v tem filmu razočaranje, iskanje krivde in odgovorov na vprašanje »zakaj« ter depresija, ki je skoraj logičen rezultat tega, vzrok za bolezensko debelost, ni vedno tako.

A debelost, tako zelo pretirana debelost, ni nikoli samo posledica tega, da človek rad je. Saj poznate izrek »samomor z žlico«? To je to.

KAJ POMENI BITI BOLEZENSKO DEBEL?

Govoriti o debelosti ni nikoli lahko. Ne tistemu, ki je predebel, ne tistim, ki živijo z nekom, katerega debelost zaznamuje njihovo življenje. Ker je nekaj več kot očitno!

Debelost, ki pomeni tolikšen presežek teže, da zaradi nje ni možno več normalno življenje, je tista, ki zaznamuje življenje celotne družine.

Bolezenska debelost.

Debelost namreč postavlja omejitve, ki zmanjšujejo kvaliteto življenja do tolikšne mere, da se lahko vprašamo, ali je življenje sploh še življenje.

Takrat, ko ne moreš na sprehod z otroci ali se igrati z njimi. Takrat, ko se zapiraš v stanovanje, ker se ne želiš soočati na vsakem koraku s pogledi pomilovanja drugih ljudi. Takrat, ko si moraš kupiti oblačilo, a ga zate enostavno ni. Takrat, ko se želiš ljubiti, ko si želiš nežnosti, kot vsak človek, a se enostavno umakneš, ker ne preneseš niti sam sebe, kako bi te prenesel nekdo drug. Takrat, ko moraš po otroka, a se ta skrije, ker ne prenese zbadanja svojih prijateljev.

Govoriti o debelosti nasploh in preprosto reči, da je nekdo predebel, je prav tako napačno. Danes so v svojih očeh debela nekatera dekleta, ki imajo pri 170 cm višine 50 kg. Tudi to je odraz nečesa, samo druga plat, največkrat iste stvari.

Z indeksom telesne mase se danes nekako določa različne stopnje debelosti. A tudi indeks telesne mase ni najbolj realen, saj je struktura telesa lahko zelo različna.

Bistveno je pogledati tudi delež maščob, mišične mase in vode v telesu. Nekdo, ki v skladu z indeksom telesne mase ni debel, lahko ima nesorazmerno preveč maščobnega tkiva. Hkrati je lahko nekdo, ki ima precej mišične mase, v skladu z izračunanim indeksom telesne mase predebel, pa dejansko ni.

A nisem želela debatirati o vseh vidikih debelosti, ampak samo opredeliti, o kakšni debelosti govorimo danes.

Kaj je tisto, kar je res bolezensko stanje?

Debelost, kjer je indeks telesne mase preko 40,0, pomeni bolezensko stanje.

Pri 160 cm višine 100 kg, pri 165 cm okrog 110 kg in pri 170 preko 115 kg. Menim, da vsaka takšna teža zahteva strokovno pomoč. Problem je, da takšni ljudje ne iščejo in ne želijo strokovne pomoči. Zakaj ne?

V glavnem zaradi izrazito negativnega odnosa, brez vsakega občutka za prizadetost in čustva človeka. Tudi strokovnjakov. Opravičilo, da ne razumejo, ker niso bili v takšni koži, je nesmiselno. Tudi sodbe so nepotrebne. Nihče ne prihaja, da se ga sodi in omalovažuje. Prihaja, ker kriči po pomoči. Zato ne iščejo ti ljudje pomoči, zato se zapirajo.

Zakaj govoriti o teh ljudeh? Saj jih ni veliko! Morda ne, a to niso ljudje, ki jih srečujete v parku, v trgovskih središčih, na kavici v mestu.

Ne, ti ljudje so v glavnem doma.

Tako kot Gilbertova mama. Samo enkrat v sedmih letih po moževi smrti je zapustila dom. Takrat, ko so njenega, duševno prizadetega sina, zaprli. Takrat je odšla, obdana z vsemi svojimi otroci, na policijsko postajo. Samo takrat in edino takrat se je izpostavila zgražanju, posmehu in pomilovanju drugih ljudi. Bi vi odšli na kavo v mesto, če bi bilo vse, kar bi lahko občutili, pogledi zgražanja, pomilovanja drugih ljudi?

JE DEBELOST IZBIRA?

Ja, saj so si sami krivi! Pa naj ne »žrejo« toliko! Zelo lahkoten nasvet za nekaj, kar morda ne poznate. Ni dobro soditi, kar ne razumemo. Nekaj je res, če priznate ali ne. Prav gotovo smo vsi radi lepi. Postavni. Enkraten občutek, ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč. Nismo samo ženske takšne, tudi moški. A moški velikokrat sami sebe sploh ne vidijo, ne svojega trebuha, ne pobradka. Ženske smo tu prave sovražnice sami sebi. Če je želja univerzalna, pa nismo vsi takšni. Kaj je najbolj odločujoče v vsem tem? Na prvi pogled bi bilo morda tisto: pač rada (ali rad) jem. Ja, veliko ljudi rado je in dobro je.

A ljudje, ki zares uživajo v hrani, niso predebeli. Prej nasprotno.

Veliko ljudi danes je predvsem napačno (neredno, neustrezno) in hrano, ki nima dejanske hranilne, ima pa izredno visoko kalorično vrednost. Nekako postajamo »kante za smeti«.

Če nam je vseeno zase, nam ne bi smelo biti za naše otroke!

Nismo izbirčni glede tega, kaj damo vase, ampak predvsem glede tega, kar damo nase. Ne zajtrkujemo, ne jemo rednih obrokov, nenehno jemo vmes in predvsem zvečer, pred televizorjem, jemo sladko, mastno, slano in predelano. Pijemo sladko, gazirano, alkoholno in preveč napačnega.

Zraven tega se skoraj ne gibamo več. Povsod, še do bližnje trgovine, gremo z avtomobilom. Reakreacija? Če se mi ne da! Debelost je velikokrat torej naša lastna neodgovornost do sebe in s tem do lastnega kvalitetnega življenja. Nikar ne recite, da je zdrava hrana draga. Ni res. Kupujte nepredelano hrano, nobenih konzerv, sladkarij in podobnih zadev, kuhajte sami in ugotovili boste, da boste prihranili. Še nekaj. Čeprav so prazniki povezani z določeno hrano, to še ne pomeni, da moramo nadaljevati s takšno prakso vsaki dan. In tudi med prazniki ni potrebno pretiravanje. Več kot jesti, enostavno ne moremo. A to je samo en vidik debelosti, ki ponavadi sam po sebi ne vodi v bolezensko debelost, ampak samo debelost. Čeprav so izjeme. Seveda tudi takšna debelost ni zdrava za nas, a vseeno ne vpliva toliko na življenje družine v celoti in nas kot posameznika.

Debelost je danes velikokrat odraz notranjega nezadovoljstva ali stresnega življenja.

Nekomu stres popolnoma »zapre« željo po vsaki hrani, na nekoga drugega deluje obratno. Predvsem se odraža skozi pretirano prenajedanje tisto notranje nezadovoljstvo, ki mu nekako ne znamo (ali morda nočemo) dati imena, a je tukaj, prisotno vsaki dan. Življenje danes je postalo v marsičem lažje, a je v marsičem izgubilo tudi tisto pravo vsebino. Morda enostavno želimo več in preveč. Tiste drobne, preproste stvari, nas ne osrečujejo več, ali jih sploh ne zaznamo več.

Kakor, da smo »presegli« osnovno človeško željo »biti srečen«.

Ne zato, ker sem kupil nov avto, dobila nov prstan. Ne, samo zato, ker je zunaj tako lep dan. Več imamo, predvsem v materialnem smislu, bolj smo nezadovoljni. Dejansko »hranimo« notranje zadovoljstvo s trenutnimi »užitki«. Lahko je pretirano nakupovanje, a lahko je tudi prenajedanje. Če gre za prenajedanje, nas to prenajedanje »stane« lastne možnosti, da bi lahko uživali v življenju. Nekako smo v začaranem krogu, saj postajamo z večanjem teže še bolj nezadovoljni, nesrečni, in še bolj segamo po hrani. A rešitev ni v hrani. Rešitev je v nas samih. Najtežje jo je poiskati in najtežje si je priznati, kaj je tisto, kar nas dejansko vodi v prenajedanje.

KADAR JE DEBELOST UMIK

Velikokrat je debelost skoraj zavesten umik pred ostalimi, pred ljudmi. Ljudje smo različni, eni bolj in drugi manj občutljivi. Ne zato, ker bi želeli biti takšni, ampak ker smo takšni.

Velikokrat je odgovor na bolečino, ki je enostavno ne znamo preseči, uporaba nečesa, kar bolečino ublaži. Navidezno izgine.

V tem je vsa resnica katerekoli odvisnosti. Tudi odvisnosti od hrane.

Kadarkoli bomo v situaciji, ko ne bomo prenesli bolečine, bomo izbrali isto pot. Če je to hrana, bomo segli po hrani. Dejansko nimamo izbire, ker nismo svobodni v svoji odločitvi. Tako dolgo, dokler odvisnost obstaja. Odvisnost ni izgovor. To vedo vsi, ki so kdajkoli trpeli za katerokoli obliko odvisnosti.

Zakaj? Vzroki so lahko marsikje, a ponavadi se začnejo v našem otroštvu. Soočiti se s sabo in vzrokom takšnega ravnanja, ni lahko. Se je lahko odvaditi alkohola? Je lahko prenehati kaditi? Tudi prenajedanje ni nekaj, kar lahko enostavno odpravimo. Ni problem v tem, da ne zmoremo izgubiti teže. Velikokrat jo lahko, a se potem vedno znova vrnemo v »stare tire«. Kadarkoli življenje ni prijazno z nami, kadarkoli ne znamo preseči tistega, kar nas čustveno prizadene. Dejansko potrebujemo strokovno pomoč.

Ni dovolj, če zdravimo posledico, potrebno je odpraviti vzrok naše odvisnosti.

Dokler tega ne naredimo, bomo vedno izbrali plašč debelosti. Dejansko se bomo hoteli skriti v njem, skriti svoj pravi obraz, svoje srce in bolečino, za vso tisto maščobo. A hkrati bomo se na ta način še bolj izpostavili, ker bomo izstopali iz povprečja ostalih. A ne na način, kot bi morda želeli. Kadar je debelost umik, potrebujemo nekoga, ki je objektiven, potrebujemo strokovnjaka.

IN GILBERT?

Takrat, ko se je srce Gilbertove mame ustavilo in je obležala v postelji v svoji spalnici, je njegovo srce in srce vseh otrok sprejelo odločitev, ki je bila odraz ljubezni in razumevanja njene bolečine, ki je postala tudi njihova bolečina.

Prihranili so ji posmeh po smrti. Niso želeli spektakla, ki bi ga predstavljal prenos njenega telesa na pokopališče. Želeli so ji prihraniti dostojanstvo. Njihov dom je postal njen grob. Zažgali so edini dom, ki so ga imeli.

Kakorkoli so jo imeli radi, je njena smrt zanje pomenila življenje.

Tako, kot pravi film sam: Grozljivo je, če »prespimo« življenje.

Pri nosečnicah lahko tako stanje poveča tveganje za prezgodnji porod in nizko porodno težo novorojenčka, na splošno pa slabo ustno zdravje prispeva k oslabljenemu imunskemu sistemu.

Lokalna obramba

Vzrok zobne gnilobe in vnetih dlesni so bakterije z zobnih oblogah. Zato moramo zobne obloge redno odstranjevati. Za temeljito ustno higieno samo zobna ščetka ni dovolj. Redno moramo čistiti tudi medzobne prostore. To naredimo z medzobno ščetko in/ali zobno nitko.

O izbiri pripomočkov se je dobro posvetovati z zobozdravnikom ali ustnim higienikom. Splošno načelo je, naj ima zobna ščetka čim več tisoč ščetin, medzobna ščetka pa mora po velikosti odgovarjati medzobnemu prostoru, ki ga čistimo.

Mesta, ki jih ne moremo očistiti z medzobno ščetko, očistimo z zobno nitko. Izberemo na primer teflonsko pri tesnih stikih, klasično ali tako, ki v s stiku s slino nabrekne, pa kadar stiki niso zelo tesni.

Celosten pogled

Vpliv ustnega zdravja na sistemsko zdravje pa ni enosmeren. To se še posebej izrazito pokaže pri sladkornih bolnikih, pri katerih slab nadzor sladkorja v krvi poslabšuje stanje obzobnih tkiv, med tem ko kronično vnetje obzobnih tkiv vpliva na slabšanje sladkorne bolezni.

S temeljito ustno higieno redno odstranjujemo bakterije, ki bi sicer povzročile zobno gnilobo in vnetje obzobnih tkiv. V obratni smeri pa lahko s pravo prehrano, gibanjem in obvladovanjem stresa tudi vplivamo na zdravje ustne votline.

Dobro je vedeti, da se bakterije v alkalnem okolju ne počutijo dobro. Da bi v ustih zagotovili alkalno okolje je treba jesti veliko listnate zelenjave, žitaric in svežega sadja. Absolutno se je treba izogibati sladkorju.

Ne samo, da kisline, ki nastanejo kot presnovni izločki, ko bakterije v zobnih oblogah presnavljajo sladkor povzročijo zobno gnilobo, temveč te kisline ustvarjajo tudi kislo okolje v ustni votlini. To pa so idealni pogoji tudi za razvoj in razraščanje bakterij, torej ravno nasprotno od alkalnega okolja, ki ga želimo. Kislo okolje ustvarjajo poleg sladkorja tudi brezalkoholne gazirane pijače in rafinirana procesirana hrana.

Naše telo je genialen organizem s sposobnostjo samozdravljenja. A težava je v tem, da mu na poti skozi življenje to redko tudi omogočimo. Na primer, naša slina vsebuje minerale, ki pri rahli kislinski poškodbi sklenino ponovno obnovijo in tako dejansko popravijo mikro luknjico.

A v nedogled to ne gre. Če z neprimerno prehrano poskrbimo, da so kisline v presežku, potem s tem tudi poskrbimo za negativno bilanco našega ustnega zdravja. Kajenje je v tej negativni bilanci kot prilivanje olja na ogenj. Zato si vsak, ki preneha kaditi naredi neizmerno uslugo.

Prebava in ustno zdravje

Tradicionalna kitajska medicina opredeljuje dlesni kot podaljšek prebavnega sistema, ki odseva stanje želodca. Vnetje dlesni povzroča prekomerno nakopičena vročina v želodcu, ki nastane zaradi neprimerne prehrane, načina življenja ali čustvenega stresa.

Presežek jeze, strahu in skrbi lahko zmoti prebavni ritem, zato hrana zastaja in fermentira, kar prispeva k prekomernemu razmnoževanju bakterij. To pa je pravi recept za nezdrave dlesni in slab zadah.

Za dobro prebavo in posledično za bolj zdrava usta lahko naredimo zelo veliko s čisto enostavnimi potezami.

• Hrano dobro prežvečimo. S tem omogočamo pravilno izločanje encimov in zdravo prebavo že v ustih. Bolje je pojesti več obrokov z manjšimi porcijami kot malo obilnih obrokov. Izpuščanje obrokov je zelo slabo.

• Obvladujte svoj stres z dejavnostmi, ki so vam všeč. To so lahko sprostitvene tehnike kot na primer tai chi, joga, meditacija. Če vam nobena od njih ni blizu, počnite enostavno nekaj, kar vas sprošča. Poiščite svoj način.

• Ribje in laneno olje imata bogato vsebnost protivnetnih omega-3 esencialnih maščobnih kislin, kar je dobro za vnete dlesni.

• Pijte zeleni čaj! Ima izjemen antioksidativen učinek, ki lahko očisti vašo ustno votlino in pomaga zmanjšati fermentacijo.

Slika iz drobnih koščkov

Sliko dobrega ustnega in celotnega zdravja si morate ustvariti sami. Eden od drobnih koščkov v njem je zobna ščetka, s katero si boste lahko temeljito očistili zobe. Eden od koščkov v sliki je tudi zobozdravnik, saj vam lahko zelo pomaga z nasveti, poukom o pravilni ustni higieni in hitrem ukrepanju, če se na zobeh ali dlesnih začne razvijati kakšna bolezen.

Zato ga ne pozabite obiskati vsaj dvakrat letno in opraviti preventivni kontrolni pregled. Še nekaj koščkov je bilo v zgornjih vrsticah omenjenih. Sestavite jih v tako sliko, da se boste lahko res dolgo smejali.

Poleg urejene prehrane je pomemben dejavnik tudi aktivnost. Med aktivnostjo porabimo več kalorij kot takrat, ko nismo aktivni oziroma mirujemo. To seveda pomeni, da v primeru fizične aktivnosti lažje izgubljamo maščobo, saj porabimo več kalorij. Aktivnost bom v članku razdelil na dva tipa, ki se običajno pojavljata v praksi:

- trening z obremenitvijo (npr. vadba v fitnesu) in
- aerobna aktivnost (plavanje, kolo, tek ipd.).

Za izgubo telesne maščobe sta pomembna oba treninga, vendar je trening z obremenitvijo, čeprav se morda sliši nenavadno, še precej pomembnejši. Za to sta vsaj dva razloga:

1) pri dieti zmanjšamo vnos kalorij. Telo se želi na ta zmanjšan vnos prilagoditi – zmanjšati porabo energije. To naredi tako, da zmanjša največjega porabnika kalorij v telesu – mišično tkivo. Z drugimi besedami – začne se zmanjševati obseg mišic. Manjši obseg mišic pomeni tudi počasnejšo presnovo in manjšo potrebo po kalorijah. S treningom z obremenitvijo bomo telo spodbujali k temu, da ohrani mišično tkivo, saj mišice potrebuje za tako intenzivno delo, kot je vadba z obremenitvijo.

Ne pozabimo, da so mišice glavni porabnik kalorij tako med mirovanjem kot med gibanjem. Več jih imamo, lažje bomo izgubljali maščobo. Naj še dodam, da trening z utežmi med dieto nikakor ne bo vodil do povečanja mišične mase, saj za to ne bo dovolj gradnikov in kalorij.

Trening z utežmi bo pomagal le ohraniti obstoječe mišice in raven presnove. Bojazen, da bi pridobili preveč mišic, je povsem odveč. Ob tem je treba rezultat takega treninga upoštevati na tehtnici. Padec teže bo seveda manjši, kot če ne bi trenirali z utežmi, saj so mišice istega obsega veliko težje od maščobe. Vendarle mora biti vaš cilj zdrava izguba telesne maščobe, in ne nezdrava izguba celotne teže, vključno s telesnimi beljakovinami (mišicami), krvnimi celicami itd.

Ko hujšamo, se moramo počutiti bolje kot prej, z več energije in brez slabega počutja, do česar pogosto pride, če sledimo nezdravim komercialnim dietam. Predvsem pa moramo po koncu diete maščobo zadržati v zmanjšanem obsegu, to pa je mogoče le v primeru, da presnovo ohranimo na visoki ravni, torej če zadržimo mišično tkivo.

Če nam raven presnove preveč pade, bomo izgubljeno težo zelo hitro pridobili nazaj, nemalokrat celo v večjem obsegu. Verjetno ste že slišali za tako imenovani jo-jo efekt diet – s pametno zastavljenim načrtom diete, ki stremi k ohranjanju mišične mase z vzdrževanjem visoke ravni presnove, se mu izognemo;

2) trening z utežmi je zelo intenziven in sprošča številne hormone, ki pospešijo presnovo, ta je po treningu z utežmi v nasprotju z aerobnim treningom pospešena še kar nekaj ur. Po končanem treningu z obremenitvijo se kalorije porablja še veliko dlje kot po končanem aerobnem treningu.

Ko smo poskrbeli za prva dva dejavnika uspešne izgube maščobe (urejena prehrana in vadba z obremenitvijo), je čas, da uvedemo še aerobno vadbo.

Aerobni trening bom razdelil na intenziven aerobni trening (običajno intervalni aerobni trening) in nizko intenziven aerobni trening. Oba treninga sta zelo uporabna pri izgubi maščobe, vsak po svoje. Pri nizko intenzivnem aerobnem treningu je glavni cilj porabiti čim več maščobe med aktivnostjo, saj so v času trajanja takšne aktivnosti maščobe pretežni vir energije (kalorije, ki jih porabimo). Pri visoko intenzivnem aerobnem treningu pa je glavni cilj čim bolj pospešiti presnovo, da bi maščobo porabljali predvsem po treningu, torej podobno kot pri treningu z obremenitvijo. Seveda pa je v tem smislu veliko boljši sam trening z obremenitvijo.

Uporabnost aerobnega treninga:

1. INTENZIVEN REDEN TRENING Z OBREMENITVIJO IN NIZKO INTENZIVEN AEROBNI TRENING

Oseba redno in intenzivno trenira z utežmi. Presnovo ima že zaradi tega močno pospešeno, zato lahko dodaten intenziven aerobni trening vodi do pretreniranosti in porabe mišic za energijo, predvsem pri dietah z manjšim vnosom ogljikovih hidratov. Zato je v takem primeru veliko bolje izvajati nizko intenziven in dlje časa trajajoč aerobni trening. Intenzivnost tega treninga naj bo takšna, da se lahko pri treningu normalno pogovarjate.

Najboljši čas za tak trening je zjutraj na tešče in/ali po končanem treningu z obremenitvijo. Takrat imamo v krvi manj hranil iz hrane, kar pomeni, da bomo porabljali več lastnih maščobnih zalog. Dolžina je odvisna od cilja in stopnje treniranosti posameznika: enkrat na dan do 30 minut ali dvakrat na dan po 45 minut.

2. KOMBINACIJA AEROBNEGA TRENINGA

Velikokrat posameznik zaradi različnih razlogov ne želi ali ne more trenirati z obremenitvijo. V takem primeru je pametno kombinirati intenziven aerobni trening z nizko intenzivnim aerobnim treningom. Tako lahko na primer od 3- do 4-krat na teden izvajamo 20 minut intenzivne aerobne aktivnosti, ki jo dopolnjujemo z nizko intenzivno aerobno aktivnostjo.

Odličen čas za vključitev nizko intenzivne aktivnosti je takoj po intenzivni aktivnosti in zjutraj na tešče. Primer intenzivne aktivnosti so različne možnosti t. i. treninga HIIT, pri katerem aerobno aktivnost izvajamo tako, da nek časovni interval (npr. 1 minuto) izvajamo v visoki intenzivnosti, temu pa sledi 2 minuti nizke intenzivnosti. To ponovimo npr. desetkrat.

Naj še opozorim, da je treba intenzivnost in čas aktivnosti stopnjevati postopno in prilagoditi treniranosti organizma.

2. KOMBINACIJA VSEH TREH TRENINGOV

Pogostokrat pride v poštev kombinacija vseh treh treningov. Dva do tri treninge z obremenitvijo lahko kombiniramo z eno do dvema aerobnima treningoma visoke intenzivnosti in nizko intenzivnimi aerobnimi aktivnostmi. Ta pristop je primeren za tiste, ki jim ni glavni cilj mišičasto telo, in za ženske. Konkretno: trikrat na teden izvajamo intenziven trening z obremenitvijo v fitnesu, dvakrat na teden izvajamo intenzivnejši aerobni trening, kot je npr. HIIT. Ti treningi naj bodo porazdeljeni na različne dneve, da telesu omogočimo počitek. Zraven lahko dodajamo še nizko intenziven aerobni trening – ali po intenzivnem treningu ali zjutraj na tešče.

Pri izgubi maščobe si lahko pomagamo tudi z aerobnim treningom. Seveda ne smemo pozabiti na pomembnost treninga z obremenitvijo in urejene prehrane. Različne treninge lahko kombiniramo med seboj na različne načine in jih prilagodimo posamezniku.

Naj omenim še četrti dejavnik optimalne izgube maščobe. Če pred aerobnim treningom zaužijemo skodelico kave ali zelenega čaja, bomo porabili več maščob. Če k temu dodamo še L-karnitin, naravno snov, ki pomaga izkoriščati maščobo za energijo, smo dobili odličen pripomoček za kurjenje maščobe. Kombinacijo vseh treh snovi (kofein, zeleni čaj in L-karnitin) vsebuje izdelek Vital Slim Fit Burner.

Človek je torej avtonomna duhovna entiteta, neodvisna od telesa. Tega skupaj z umom uporablja za svojo interakcijo s svetom, rezultat katere je napredovanje oziroma evolucija duše. Duša kot individualna zavest je del univerzalne zavesti in s tem večna in neuničljiva.

Zahodna znanost telo obravnava kot materijo. Joga pa govori o več ravneh, telo predstavlja kot čebulo, katere sleherna plast je subtilnejša od prejšnje. Kompleks telesa, uma in energije deli na pet plasti, poimenovanih koše. Koša v sanskrtu pomeni ovoj, gre za razsežnosti človekovega obstoja.

Koše, kot jih razvršča joga, so naslednje:

- fizično telo (anamaja koša),
- energijsko telo (pranamaja koša),
- umsko telo (manomaja koša),
- telo modrosti/intelekta (vidžnanamaja koša),
- telo blaženosti (anandamaja koša).

1. Fizično telo. Ime anamaja koša izvira iz besede ana, ki pomeni hrana. To je materialni del našega bitja, telo, ki se rodi, rase, se spreminja in nato umre, njegove sestavine pa so vrnjene zemlji. Pravilna skrb za snovno telo je temelj vsakršnega dela, tako fizičnega kot umskega ali duhovnega. Zato se joga tudi veliko posveča tej plasti posameznikove entitete, nanjo deluje s pomočjo asan in čistilnih tehnik, kar pa vpliva tudi na preostale sloje, s čimer lahko razumemo njihovo neposredno povezanost in vzajemno delovanje.

2. Energijsko telo. Ime pranamaja ima koren v besedi prana, ki pomeni energijo. Prana je življenjska sila, ki prežema telo in vse stvarstvo. Je vitalna energija, ki vitalizira vse koše. Prana se razlikuje od zahodnjaške definicije za energijo, ki naj bi jo v telesu proizvajalo izgorevanje glukoze. Po jogijskem izročilu naj bi jo dobivali z dihanjem, hrano, vodo in celo neposredno iz energije univerzuma. Iz te perspektive je naše energijsko telo neposreden del vesoljne energije.

Energija naj bi po tem praničnem ovoju potekala po energetskih kanalih, imenovanih nadiji. Nadi ni živec, je energetski tok, neodvisen od fizičnega telesa. V telesu naj bi bilo po izročilu 72.000 nadijev, med katerimi so najpomembnejši ida, pingala in sušumna. Vsi trije potekajo ob hrbtenjači. Sušumna predstavlja harmonijo, ida in pingala pa Lunin in Sončev vidik narave. Ida predstavlja umsko moč, kreativnost, ženski oz. Lunin princip, introverzijo, pasivnost in desno stran možganov. Pingala zajema fizično aktivnost, Sončev oziroma moški princip, ekstrovertiranost in levo polovico možganov.

Na šestih mestih ob hrbtenici, kjer se ida in pingala križata s sušumno, najdemo tako imenovane čakre, energetske centre, ki delujejo na področje vseh petih koš oziroma plasti človekovega bivanja (več o čakrah v nadaljevanju).

Prano v tem energetskem telesu delimo na več vrst glede na funkcijo, ki jo opravlja:
- udano – energijo, ki upravlja roke, noge in glavo;
- prano – energijo, ki deluje v področju prsnega koša in nadzira dihanje ter bitje srca;
- samano – upravlja zgornji del trebušne votline in je namenjena prebavi, proizvajanju in skladiščenju energije iz hrane;
- apano – je v spodnjem delu trebuha in v medenici in nadzira izločanje;
- vjano – omogoča skladno delovanje vseh pran skupaj in s tem usklajenost celega telesa.

3. Umsko telo. Beseda mana pomeni um, od tod tudi ime manomaja koša. Na tej ravni izkušamo najosnovnejše instinktivne potrebe in želje, kot so potreba po varnosti, hrani in potomcih. Pet čutil nas ves čas opozarja na morebitne nevarnosti. Mehanizem mentalnega ovoja se torej začne na precej bazični, živalski ravni, vendar višje ravni našega obstoja vplivajo na sprejemanje zavestnih in ne zgolj impulzivnih reakcij na dano situacijo.

Mentalno telo sestavljajo štirje deli:
- instinktivni um (manas),
- občutenje Jaza (ahamkara),
- spomin (čita),
- intelekt (budhi).

4. Intelektualni ovoj. Vidžnanamaja koša ima izvor v besedi vidžnana, ki pomeni vedenje, znanje. V tem nivoju so doma višji intelekt, intuicija, modrost, višje znanje in posebne psihične sposobnosti. Tu ne izkušamo zgolj občutkov, povezanih z nagonom po preživetju, pač pa tudi ljubezen, sočutje, radost, varnost, zadovoljstvo in izpopolnitev.

5. Telo blaženosti ali anandamaja koša. Ta zadnja plast je v najtesnejši povezavi z božanskim, z univerzalno zavestjo. Blaženost ne nakazuje zgolj na čustveno izkušnjo, pač pa na globoko doživljanje miru, ljubezni in ekstaze, ki izvira iz stika z našim duhovnim bistvom. Jogiji trdijo, da je to naša prava narava, vendar nas je večina ujetih v nižje ravni zavesti.

Koše pa niso pomembne zgolj z vidika jogijske anatomije, pač pa tudi jogijske psihologije. Naša osebnost se oblikuje po tem, v kateri koši oziroma v katerem nivoju je največkrat naša zavest. Ljudje, ki so zavestni predvsem svojega telesa, se bodo z njim tudi identificirali, kar zna pripeljati do težke krize identitete v poznejših letih, ko se telo postara in zboli. Te ljudi po življenju vodijo fizične potrebe in nagoni.

Tisti, ki domujejo v energetskem telesu, se poistovetijo s svojo vitalnostjo in v življenju častijo predvsem aktivno, dinamično plat svoje narave.

Spet drugi so ujeti v nižje plasti svojega um (umski ovoj). Sodijo, primerjajo, ocenjujejo vse okoli sebe. Kadar se ne dogaja dovolj v sedanjosti, se lotijo analize preteklosti, tehtanja možnih odločitev v prihodnosti itd. Lahko se ujamejo v nenehen notranji monolog, prežet s čustvi, ki pridejo zraven.
Tisti v višjih nivojih uma se identificirajo kot intelektualci in veliko razmišljajo o idejah in konceptih.

Če je zavest nekoga na najvišjem nivoju telesa blaženosti, poseduje vse modrosti o življenju in vesolju.

Čakre in navodila za njihov zagon so bili opisani že v Upanišadah, svetih indijskih spisih v Vedah iz 5. stoletja pred našim štetjem. V več med seboj ločenih dogodkih so jih v stanjih globoke zatopljenosti v meditacijo zaznali indijski in tibetanski zdravilci in jasnovidci ter natančno opisali njihovo delovanje in gibanje. Eni so prepoznali predvsem vpliv čaker na telo, drugi na osebnost, spet tretjim so se razodevale prek barv in simbolov. Čakre so poznali tudi v drugih kulturah in posebej občutljivi ljudje jih lahko zaznavajo tudi čutno.

Ta energetska kolesa ves čas prestrezajo in transformirajo prano, življenjsko silo, ki jo nenehno pridobivamo iz zraka, hrane in svetlobe in jo delajo uporabno za telesne, duhovne in duševne procese.

Vsaka čakra ima svojo določeno simboliko. Po navadi ji pripisujemo barvo, mantro, število cvetnih listov v upodobitvi z lotosom, ustrezno božanstvo, simbolno žival, glas, ustrezno čutno zaznavo in naravni pojav, planet, območje telesnega vpliva, duševne vidike in znake, ki kažejo na motnje delovanja.

V jogijskem izročilu poznamo sedem glavnih čaker, med katerimi naj sedma, korenska čakra ne bila prava čakra, pač pa vrata, skozi katera pride človekova osebna energija v stik z božansko. Tantrična tradicija govori tudi o osmi čakri, bindu visagri, kjer so spravljene vse karme prejšnjih življenj.

MULADARA ali KORENSKA ČAKRA

Je prva v sistemu čaker, prek katere človek črpa in preoblikuje energijo Zemlje. V njej naj bi nastajala oziroma prebivala kundalini, človekova speča potencialna energija. Ravno zato korenske čakre ne smemo dojemati kot najnižje, saj je nosilka ogromnih potencialov moči. Leži ob trtici oziroma ob medeničnem dnu. Kaže se v vsebinah, kot so varnost, stabilnost, preživetje in zakoreninjenost. Dobro delujoča korenska čakra vpliva na razvoj zdrave osebnosti z nogami trdno na tleh, katere varna zasidranost v svetu se kaže v gmotni varnosti, pravilni izbiri poklica in urejenem družinskem življenju.

Blokade v korenski čakri ogrožajo človekovo zdravo povezavo z zemljo in naravnimi zakoni, kar se lahko kaže v pomanjkanju energije, slabotnem spolnem nagonu, negotovosti, pretiranem boju za obstanek, povečanem materializmu in skoposti.

V fizičnem telesu delovanje korenske čakre vpliva na debelo črevo, kosti, noge in stopala. Dobro delujoča čakra se kaže v zdravih kosteh in zobeh, dobri prebavi in v kakovostni krvi. Znaki, ki kažejo, da je delovanje čakre moteno, pa so zaprtja, hemoroidi, išias, bolečine v križu, težave s prostato, mehurjem in ledvicami ter slabokrvnost.

Simbolika muladare
mantra LAM, rdeča barva, zemlja, kvadrat, slon, vonj, Merkur, jutranja zora ali večerna zarja, ogenj.

SVADIŠTANA ali SAKRALNA ČAKRA

Druga čakra, ki leži v bližini križa oziroma tik nad spolnimi organi, je energetsko središče spolne energije in veselja do življenja. Povezujemo jo z žensko energijo, čutnostjo, razmnoževanjem, rojstvom in ustvarjalnostjo. V tej čakri se povezuje moški in ženski vidik, zaradi česar je zelo pomembna v tantričnih in drugih ezoteričnih tradicijah, ki učijo s pomočjo določenih vaj spremeniti nezdrave nagone v pomirjujočo spolno energijo, to pa pozneje uporabiti v namene duhovne rasti.

Stabilna svadištana omogoča zdrav odnos do svoje lastne spolnosti brez potlačevanja svojih strasti in čustev. Le kadar se prana harmonično pretaka po tej čakri, lahko človek v polni meri razvija svojo ustvarjalnost in izžareva samozavest, vitalnost, radost do življenja in sprejemanje tako sebe kot drugih.

Motnje v delovanju te čakre se kažejo v obliki pretirane ali potlačene spolnosti, s čimer so povezana negativna čustva, kot so ljubosumje, strah, obsedenost s spolnostjo ali nepotešenost.

Na fizičnem telesu svadištana vpliva na delovanje mod, prostate in jajčnikov ter nastajanje življenjskih tekočin (kri, sperma, urin). Zdrava čakra varuje pred obolenji reproduktivnih organov, menstrualnimi težavami, težavami z ledvicami in mehurjem, poškodbami kolkov in bolečinami v hrbtu. Odgovorna je tudi za splošno vitalnost.

Simbolika svadištane

 mantra VAM, oranžna barva, riba, krokodil, voda, Lunin krajec,okus, mesečina, tekoča voda, Venera.

MANIPURA ali POPKOVNA ČAKRA

Beseda manipura v sanskrtskem jeziku pomeni dragulj. Joga uči, da je tretja čakra manipura odločilna za skladiščenje energije. Če je uravnovešena, se življenjska moč in vitalnost pravilno razporejata po celotnem organizmu. Popkovna čakra je žarišče vseh 72.000 nadijev oziroma energetskih kanalov, prek katerih se prana pretaka po telesu.

Manipura ponazarja voljo, občutke moči in identitete in igra ključno vlogo pri razvoju osebnosti in zdravega Jaza. Je nekakšna pogonska sila mišljenja, občutkov in želja. Povezana je s sposobnostjo samospoznanja in zavedanja lastnih interesov. Ljudje z zdravo razvito manipuro imajo poleg močne volje do dela, dobre mere potrpljenja in vztrajnosti tudi zelo razvit občutek do sočloveka. Lahko postanejo karizmatični voditelji, ki jim ljudje radi sledijo. Nepravilno delovanje te čakre pa se pokaže v obsedenosti z močjo, ljubosumju, pretiranem častihlepju, napadalnosti in destruktivnosti. Druga skrajnost, ki se lahko izrazi, je sentimentalnost, negotovost in smiljenje samemu sebi. Uravnovešena tretja čakra je temelj za uspeh v življenju, za doseganje ciljev z notranjo močjo in za premagovanje ovir z lahkotno samozavestjo.

Fizična naloga popkovne čakre je pretvarjanje zaužite hrane in kisika v življenjsko energijo. Skrbi za uravnavanje delovanja prebavnih organov in procesov v spodnjem delu trebušne votline (želodca, jeter, vranice).

Motnje v njenem delovanju se kažejo v obliki želodčnih razjed, zgage, gastritisa ali občutka tiščanja v želodcu. Na psihični ravni se kaže v občutku, da česa ni mogoče preboleti ali v nemoči prestrezanja nizkih udarcev.

Simbolika popkovne čakre
 mantra RAM, rumena barva, oven, ogenj, trikotnik, vid, Sončeva svetloba, plamen, Mars.

ANAHATA ali SRČNA ČAKRA

Čakra anahata je energetsko središče ljubezni, sočutja, človečnosti in varnosti. Omogoča ljubeč stik z bližnjo osebo in prek samozavedanja vodi k zavedanju skupnosti. Ob uravnovešeni srčni čakri spletamo vezi z drugimi brez egoističnih interesov, razvijamo nesebično ljubezen in smo zmožni izražanja sočutja do vseh živih bitij. K bližnjemu znamo pristopiti sproščeno in nepristransko, brez predsodkov in pretvarjanja, k čemur sodi tudi strpnost do drugih kultur in mnenj. Zavesten razvoj srčne čakre spodbudi ljubezen do samega sebe, ki je nujen pogoj za ljubezenske stike in pristne medčloveške odnose.

Motnje v anahati se kažejo v premočnem egoizmu, izolaciji in nesorazmerjem med dajanjem in sprejemanjem. Oslabljen je tudi občutek za distanco do drugih in nezmožnost preboleti ločitev od ljubljene osebe. Če je čakra v harmoniji, bomo znali upoštevati individualne meje sočloveka in vzpostaviti medsebojno spoštovanje in vzajemno učenje

Na fizični ravni anahata vpliva na srce in pljuča ter omogoča dihanje. Prek priželjca vpliva tudi na človekovo odpornost, zato se njeno oslabljeno stanje kaže v šibki energiji, alergijah, astmi, občutljivosti za okužbe in raka. Še najbolj se motnje v anahati kažejo v težavah s srcem in oteženem dihanju. Motnje čakre na duševni ravni se izražajo prek kože, ki predstavlja mejo med notranjim in zunanjim svetom.

Simbolika srčne čakre
mantra JAM, zelena barva, antilopa, golob, ptice, zrak, tip, gozd, travniki, polja, nedotaknjena narava, Davidova zvezda, Jupiter.

VIŠUDI ali GRLENA ČAKRA

Grlena čakra je središče govora in komunikacije, ki ima pomembno vlogo pri razvoju osebnosti. Ljudje z dobro razvito grleno čakro se lahko namreč z lahkoto izražajo, ne le verbalno, temveč brez težav v celoti prezentirajo sami sebe drugim ljudem. Peta čakra povezuje in uravnava področje čustev in razuma. Umirja pretirano izražanje intelekta in človeku omogoča nemoteno posredovanje njegovega notranjega sveta soljudem.

Po navadi je zelo dobro razvita pri govornikih, politikih, pesnikih, pisateljih in igralcih. Z grleno čakro sta povezani tudi sposobnosti učenja in koncentracije ter odprtost za mnenja drugih. Višudi vpliva na zven glasu, v katerem se odraža spekter občutkov in stanja zavesti. Premočna peta čakra se kaže v želji in potrebi po prevladi, po manipulaciji z močjo in soljudmi, prešibka pa v sramežljivosti, zadregah in strahu pred konflikti. Osebi zmanjka poguma za izražanje lastnega mnenja, kar ogroža izražanje svoje identitete, pa tudi resnice. O pravilno razviti grleni čakri pričajo harmoničen glas, neovirano dihanje in sproščen vrat.

Motnje se kažejo pri govoru, hripavosti in trdem, zatikajočem se tonu glasu, pa tudi v vnetem žrelu ali mandljih ter težavah s požiranjem. Pojavijo se lahko problemi s ščitnico, golšavost, bolečine v ušesih in zobeh.

Simbolika pete čakre
mantra HAM, svetlo modra barva, beli slon, eter, križ, sluh, morska voda, sinje nebo, Saturn.

AJNA ali ČELNA ČAKRA

Čelna čakra je duhovno središče, ki omogoča pozornost in zavest. Leži v točki med obrvema, kjer se stakneta dva poglavitna energetska kanala, ida in pingala. Njuna končna združitev pomeni preseganje dvojnosti, ki se lahko vzpostavi v meditaciji. Šesto čakro imenujemo tudi tretje oko in predstavlja povezavo z duhovnim svetom, omogoča intuitivna spoznanja in nakazuje obvladovanje področja resničnosti, ki se pokaže z umiritvijo misli in presegom binarnega dojemanja sveta. V ajna čakri se skrivajo sposobnosti telepatije in globoke intuicije. Uvid v stvari s tretjim očesom lahko imenujemo razsvetljenje, saj šele takrat vidimo stvari take, kot zares so.

Z dobro razvito čelno čakro je možno neposredno raziskovanje po svetu domišljije, notranjih podob in vizij. Prisotna je močna sposobnost vizualizacije tudi še tako abstraktnih ciljev, h katerim tako lažje napredujemo oziroma obračamo svojo energijo. Izostrijo se naši čutni organi, pa tudi zavedanje navznoter, pri čemer presežemo pojmovanje dobrega in zla, namesto tega pa občutimo enovitnost vesolja. Lažje je tudi razločevanje med resnico in lažjo. Tako se vzpostavljata notranji mir in tišina misli.

Kdor pa ima čelno čakro razvito preveč, ostale pa premalo, je ujet v svet racia, lahko postane hladni intelektualec ali pa se izgubi v blodnjah svojih notranjih vizij, ne da bi jih prizemljil (shizofrenija, halucinacije, depresija). Tudi občutki strahov, frustracij, brezciljnosti in nesmisla so znak nepravilno delujočega tretjega očesa. Na fizični ravni pa se to odrazi z glavoboli, migrenami in obolenji čutnih organov.

Simbolika šeste čakre
mantra OM, barva indigo, nočno nebo, zvezde, Uran.

SAHASRARA ali KRONSKA ČAKRA

Sedma čakra je na temenu, vanjo pa se steka tok v šesti čakri združenih nadijev, kar omogoča prebuditev kundalini, speče potencialne energije človeka. Sahasrara je tesno povezana s spiritualnostjo in razsvetljenjem. Ko je odprta, vzpostavlja občutek globokega miru in stanje popolne harmonije s celim svetom. Vodi do izkušnje razsvetljenja in vzpostavlja stik z resničnostjo, ki je onkraj mišljenja. Posledica tega sta sproščenost in zadovoljstvo.

Če pa se sedma čakra prebudi brez uravnovešenosti ostalih čaker, lahko človek pobegne iz realnosti, postane ljudomrzen, celo avtodestruktiven. O tem več v poglavju o energiji kundalini. Sahasrara deluje na celoten organizem. Če je pretok energije v njej preslaboten, se pojavijo živčne bolezni, kronična obolenja, neozdravljive bolezni, motnje v spanju in koncentraciji, glavoboli, depresije in omedlevice.

Simbolika sedme čakre

Mantra OM, vijolična, bela, zlata, lotosov cvet, kača

KUNDALINI

Kundalini je človekova speča potencialna moč, kozmična življenjska energija, ki leži v korenski čakri oziroma v medeničnem dnu. Največkrat je simbolizirana kot zvita kača, ki spi ob dnu hrbtenice. Če človeku uspe prebuditi to moč, lahko uresniči svoj celotni potencial in združi svojo energijo s kozmično zavestjo, kar pripelje do razsvetljenja. Žal pa do tega ne pride tako enostavno.

Za aktivacijo kundalini je potrebno v polnosti uravnovešeno delovanje vseh sedmih čaker ter harmonična pretočnost ida in pingala nadija, torej Sončevega in Luninega energetskega kanala. Šele ko sta ida in pingala v harmoniji, se lahko namreč aktivira sušumna, sicer speči energetski tok ob hrbtenici, po katerem se lahko povzpne ‘kača’ kundalini. Če so čakre pretočne, lahko potuje prek njih vse do sahasrare, s čimer dosežemo svoj cilj – stanje blaženosti in popolne realizacije.

Prebuditev kundalini mora biti načrten, sistematičen in potrpežljiv postopek. Zavedati se moramo nevarnosti, ki nam grozi, če prehitevamo posamezne korake.

Upoštevati moramo nujnost močnega in zdravega telesa, saj je dvig kundalini fizično izjemno intenziven proces, v katerem se popolnoma spremeni struktura naših celic. Na isti način moramo biti trdni tudi psihično.

Uravnovešati moramo prav vse čakre hkrati, če je v kakšni blokada, se kundalini ob dvigu zatakne in začne manifestirati svoje moči na napačnem mestu. To pripelje do razvoja raznih nadnaravnih sposobnosti, ki pa so na poti duhovnega razvoja prej ovira kot pa napredek. Če se kundalini prebudi nepripravljenemu iskalcu, ki je do tega prišel po bližnjicah, je to lahko izjemno nevarno. Telo ni dovolj močno, da bi preneslo to izjemno silo, ki se dviga ob hrbtenici, um ni dovolj moder, da bi se spopadel z resnico. Prebuditev kundalini se lahko tako konča tudi z depresijo ali duševnimi boleznimi.

Če pa stopamo po poti napredka počasi in ob pomoči pravega učitelja, je strah odveč. Prebuditev kundalini je namreč tisto, kar nam prinese srečo in zadovoljstvo ob možnosti samouresničenja.

Preden se nasmejite tej zgodbici, se vprašajte, ali ne ravnate morda enako s svojimi prebavnimi težavami.

Težave s kislino

Danes se veliko ljudi pritožuje, da imajo težave s preveč kisline. Zato se antacidi (zdravila, ki znižujejo raven želodčne kisline) prodajajo kot žvečilke. Nekateri proizvajalci izdelke celo namenoma promovirajo na takšen način, kot da bi prodajali bonbončke ali prigrizke, saj vedo, da o kislini neradi mislimo kot o bolezenskem stanju.

Res je, da antacidi hitro znižajo raven želodčne kisline, vendar s tem oslabijo tudi našo prebavo in hrana zapušča želodec nezadostno obdelana, zato pozneje telo v dvanajstniku in črevesju ne more izkoristiti vseh potrebnih snovi. Z zniževanjem kisline, paradoksalno, vendar resnično, pospešujemo tudi zakisanje telesa, saj predstavljata prav naša kislina in bikarbonatna raztopina, ki ob njej nastaja kot zaščita želodca, dve glavni surovini, iz katerih telo pridobiva alkalne snovi za razkisanje.

Resnica je, da veliko ljudi napačno meni, da imajo preveč kisline in jo zato znižujejo tudi takrat, ko to ni potrebno. Če lahko spijete kavo ali sadni sok, ne da bi vam kislina »udarila nazaj«, sodite med tiste, ki zagotovo nimajo preveč kisline, zaradi česar je dobro, da vzroke poiščete drugje. To, da se nam spahuje ali da se nam kislina vrača v grlo, je lahko posledica dehidracije, nepravilnega gibanja želodca (ko imamo preveč skrbi) ali nepravilno zmešane hrane (npr. ko po obilnem obroku zaužijete še sadje, ki ustvari vrenje v želodcu).

Posebnost zahodnjakov je, da smo navajeni pogosto nekaj »grizljati«, kar je za naš želodec podobno, kot če bi pri kuhi fižola vsakih 15 minut dodali v vodo novo pest surovih zrn. En del zrn bo že razkuhan, ko bo drugi del še vedno surov. Enako se muči tudi vaš želodec, saj dobi, tik preden izprazni že premleto in zakisano vsebino, novo pest nečesa novega. Želodec ne sme odpreti zaklopke, ker je vmes prispela v obdelavo nova pošiljka. Možnost, da bo med obdelavo novega že obdelana hrana zavrela, pa se povečuje.

Če želite težavo rešiti po naravni poti, se navadite popiti 3 do 5 dcl vode vsaj 15 do 30 minut pred obrokom. Ko telo dobi dovolj vode, lahko hitro ustvari bikarbonatno raztopino, s katero varuje želodec pred kislino in s katero pripravi tudi dvanajstnik in črevesje, da ju kisla vsebina želodca ne bo »skurila«. Hrano dobro prežvečite, želodec nikoli ne napolnite več kot 2/3 in ob hrani ne uživajte snovi, ki lahko povzročijo hitro vrenje (npr. alkohol ali sadne kisline, ki so v svežem sadju in paradižniku).

Odvisno od tega, kaj ste pojedli, naj bo premor pred naslednjim obrokom ali prigrizkom vsaj dve do štiri ure. Če ste želodec preobremenili in obenem v obroku mešali rastlinske in živalske beljakovine ter škrob, lahko vsebina obleži v želodcu tudi do šest ur.

Če boste kljub izvajanju vseh preventivnih ukrepov začutili kislino, je najbolj naraven način, da jo umirite, napitek iz ječmenove trave. Ta je že po naravi bazičen, deluje protivnetno na sluznice, pobira toksine in pomaga celiti morebiti poškodovana želodec ali črevesje. Obstaja tudi registrirano naravno zdravilo, Iberogast.

To je izvleček iz devetih zdravilnih rastlin, ki deluje tako, da uravnava proizvodnjo želodčne kisline in spodbuja pravilno gibanje želodca. Pogosto omenjeno »vsemogočno zdravilo«, sodo bikarbono, uživajte le pri akutnih težavah in za krajši čas, sicer tvegate enake posledice, kot smo jih opisali že pri jemanju antacidov.

Osovražena bakterija Helicobacter pylori

Bakterija Helicobacter pylori oziroma helicobakterija je le nadaljevanje zgodbe o premalo vode in preveč vsebine v želodcu. To bakterijo imamo vsi. Njena naravna lokacija je okrog želodčne zaklopke, kjer se hrani s presežno kislino. Če sami pripeljemo do tega, da ostaja zaklopka predolgo zaprta, ker ne pijemo dovolj vode pred obroki, ne znamo jesti, žvečiti in imeti mero pri hrani, potem dobi helicobakterija na razpolago preveč hrane in odlične pogoje za hitro razmnoževanje.

To, da so vam jo »našli«, ne pomeni, da gostite Nezemljane, temveč le, da jo preveč dobro hranite, saj se nepravilno prehranjujete. Kemična vojna proti helicobakteriji, ki jo izvajamo z antibiotiki, lahko pripelje do še večjih težav s prebavo, saj bo v tej vojni prizadeta celotna črevesna flora. Morda boste v boju s helicobakterijo zmagali, toda zagotovo ga boste izgubili proti kandidi, ki komaj čaka, da ji z antibiotiki naredite več prostora. Če vzrokov ne boste odpravili, si bo tudi helicobakterija hitro opomogla, saj v resnici ne počne nič drugega, kot da se hrani z vašimi napakami.

Zaprti?

Tudi zaprtje povzročamo sami z vztrajanjem pri številnih napakah. Kot že večkrat povedano, pijemo premalo vode. Zato telo nima druge izbire, kot da iz blata izcedi vse, kar se da, da bi v telo vrnilo čim več vode, ki je izredno potrebna. Zato ostaja blato suho in se predolgo zadržuje v telesu.

Zaprtost postaja še hujša, ko se občasno odločimo nekaj narediti za telo in začnemo, denimo, uživati alge, aloe vero ali druga koristna superživila, ki spodbujajo razstrupljanje. Seveda, telo začne hitro odstranjevati smeti iz raznih kotičkov, limfa pa nujno potrebuje povečane količine vode, da vse to spere in dokonča veliko pospravljanje. Če ob takšnih čistilnih akcijah ne boste povečali količine zaužite vode, boste tvegali še večje zaprtje, nepospravljene smeti pa se bodo le preselile z enega kupa na drugega.

Drugi razlog za to, da blato predolgo zastaja, je naše prekomerno (in nepravilno) sedenje ter premalo gibanja. Ker tudi na tem področju radi iz male težave naredimo večjo, pogosto iščemo bližnjice, kako bi se rešili nadležnega pritiska v črevesju. V ta namen je na razpolago veliko odvajal – sinteznih in naravnih.

Zaleže tudi kofein, ki hitro vzdraži sluznice in da s tem impulz za praznjenje. Mnogi zmotno menijo, da naravna odvajala niso škodljiva in zelo pogosto posegajo po njih. Bolj kot izvor naj vas pri izbiri vodi mehanizem delovanja. Večina odvajal deluje tako, da omrtvi debelo črevo, kar dolgoročno gledano pasivnost debelega črevesa le povečuje. Tudi snovi, ki ga vzdražijo za dalj časa, lahko pripeljejo do dodatnih težav.

Najbolj naravni načini so povečanje volumna in naravnih sluzi (npr. z uživanjem nenamočenega lanenega semena, ki se bo v telesu počasi šestkrat prostorsko povečal in ob tem izločil blagodejno sluz), podobno delujejo tudi nekateri probiotiki, ki se zelo hitro razmnožujejo, s čimer povečajo volumen blata in spodbudijo peristaltiko. Tudi vlaknine delujejo podobno, vendar z njimi ne gre pretiravati, saj lahko poberejo tudi preveč telesu potrebnih maščob. Če že tako uživate preveč maščob, pa so to koristni pomočniki.

Vsi popolni, le jaz ne

Ne vem natančno, od kje izvira to prepričanje, a nemalokrat sem naletela na »argument«, zakaj ne v fitnes center – ker so tam vsi v odlični formi in bodo vame strmeli, kot da imam dve glavi. Če sem čisto odkrita, sem tudi sama imela podobne pomisleke. Pa sem kmalu uvidela, da je situacija drugačna. Še zdaleč niso vsi v super formi, kaj šele popolni. Nihče ni strmel vame, niti dajal nobenih opazk. Zavedati se morate, da nihče ni prišel v fitnes z izklesanimi trebušnimi mišicami in ogromnimi bicepsi. Vsi so bili enkrat, prav tako kot vi, na začetku poti.

Prepričana sem, da boste že po nekaj obiskih navezali nova poznanstva in obiski bodo postali še bolj sproščujoči. Počutili se boste domače, saj se je prijetno družiti s somišljeniki ter z njimi izmenjavati nasvete in izkušnje. Kljub temu ne smete dopustiti, da se vaši obiski sprevržejo v družabna srečanja, saj ste nenazadnje tja prišli z drugim namenom.

Če fitnes center obiskujete s prijateljem(ico), se že v začetku opozorite, da izostanek partnerja pri vadbi ni hkrati razlog tudi za vaš izostanek. Disciplina je odvisna samo od vas in vaše motivacije.

Oblačila in obutev

Na prvem mestu sta udobnost in kakovost materialov. Izbirajte naravne materiale, ki vpijajo pot in hkrati omogočajo koži, da diha. Ko boste prvič naleteli na obiskovalca, ki v vaši neposredni bližini ves premočen izvaja vajo v sintetičnih oblačilih, vam bo jasno, zakaj je to pomembno in priporočljivo. Sama dajem prednost oprijetim oblačilom (iz bombaža z dodatkom elastana), ker manj ovirajo pri izvedbi vaj, sicer pa je odločitev vaša. Karkoli športnega, v čemer se dobro počutite, bo v redu.

Obutev naj bo prav tako udobna in lahka. Če ste se odločili za nakup nove obutve, se lahko odločite za športne copate, namenjene prav za vadbo v fitnes centru. Sicer pa so katerekoli športni copati, če le niso izrazito težki in robustni, prav tako zadovoljiva izbira. Ne pozabite, da morajo biti športni copati čisti, torej jih uporabljate le znotraj, kar je v večini centrov tudi eno izmed temeljnih pravil. Nikoli ne vadite v obutvi, v kateri ste prišli.

Kaj še potrebujete

Vsekakor plastenko (bidon) za vodo. Če vaši treningi niso izrazito dolgi (povprečje je cca. 1 ura), ne potrebujete energijskih napitkov, še več, če je vaš cilj izguba maščobe, se jim raje izognite. Če ste približno 2 uri pred obiskom centra zaužili hranljiv obrok, vam energije ne bi smelo zmanjkati. Mimogrede, nikoli ne uživajte težke hrane neposredno pred vadbo, saj vam lahko postane slabo. Spijte vsaj 1 liter vode, po potrebi tudi več.

Brisača, ki jo položite na napravo, preden začnete z vajo, je prav tako obvezen del opreme in sodi med temeljna pravila fitnes centrov. Z njo namreč poskrbite za osnovno higieno. Veliko fitnes centrov zahteva tudi očiščenje aerobnih naprav, ko končate z vadbo na njih – v ta namen najdete papirnate brisače in dezinfekcijsko sredstvo.

Če se želite po končani vadbi oprhati na licu mesta, seveda ne pozabite na gel za prhanje in druge kozmetične pripomočke, brisačo ter oblačila, v katera se boste preoblekli. Pri prhanju si lahko nataknete natikače, če vam dotik tal z bosimi nogami ni po volji.

Osnovni bonton

Ne pozabite, da ste v fitnes centru z določenim razlogom – da vadite. Zato ne posedajte po napravah, saj s tem drugim zasedate prostor. Izvedite svojo vajo in se prestavite na naslednjo napravo. Morda niste vedeli, da med člani ponavadi velja nekakšno nenapisano pravilo – medtem ko vi počivate (čeprav še niste končali z vadbo na določeni napravi), vajo v vmesnem času na »vaši« napravi izvede nekdo drug. Sicer tega niste dolžni dopustiti, če vam zaradi kakršnega koli vzroka to ne ustreza, kljub temu je pa takšna gesta dobrodošla, sploh če je v centru velika gneča.

Fitnes trener?

Skoraj vsak center novim članom nudi uvodni (ponavadi brezplačen) trening s fitnes trenerjem. Kot novincu vam priporočam, da to možnost vsekakor izkoristite, saj je začetna (pravilna) izvedba bistvena tako za preprečevanje poškodb kot tudi za vaš napredek. Lažje je začeti s pravilno izvedbo že prvi dan, kot pa se nanjo navajati šele čez čas. Dogovorite se za sestavo uvodnega programa in se v prvih tednih posvečajte predvsem tehniki izvajanja z lahko obremenitvijo.

Ne odlašajte več

Obisk fitnes centra ne predstavlja nič takega, kar bi vas moralo plašiti ali navdajati z neugodjem. Tam ste zato, da na sebi nekaj spremenite – tako kot to počnejo tudi drugi člani. Poskrbite za primerno športno opremo, vodo in brisačo in uživajte v vadbi.

Njej je bilo to všeč, meni pa čisto nič. Ah, kje so tisti časi, ko so bile moderne malce obilnejše postave! Morda se kdaj vrnejo. Do takrat pa neprestano hujšamo. Neprestano zato, ker so rezultati takšni, da zahtevajo stalne izboljšave oz. bolje rečeno korektivne ukrepe. Lahko bi rekli »never ending story«.

O hujšanju veliko govorimo, hujšamo pa bolj malo

V naši skupini Vitalk na Facebooku se redno pogovarjamo, kako bomo shujšale. Še posebej je tema aktualna sedaj po praznikih, ker smo vse kar precej zagnano jedle in pile. Ko bi bile toliko zagnane in redne še pri hujšanju, bi se to zelo kmalu poznalo. Tako se sedaj sprašujemo, kako bi najlažje in najhitreje prišle do želenih rezultatov, katera dieta deluje, ipd.

Med drugim je padel zelo dober predlog, da si vsak obrok nekoliko zmanjšamo. Ko dobiš na krožnik zrezek, ga takoj nekaj odrežeš in vrneš kuharju ali kuharici. Meni bo to sigurno uspevalo pri zrezkih, ne verjamem pa, da bom vračala sladkarije. Dejstvo je, da o tej temi vse vemo in znamo, samo v praksi nam ne gre najbolje.

Hujšanje z več gibanja

Moja teorija vzrokov mojih odvečnih kilogramov je, da niti ne gre toliko za preveč kalorij, kakor za premalo gibanja. Predvsem kakovostnega in rednega gibanja. Z izrazom kakovostno gibanje želim povedati, da ni vedno količina sorazmerna z rezultatom in da je še posebej v naših letih pomembno, da si izberemo prave aktivnosti, ki jih pravilno in redno počnemo. Kaj torej storiti, da bomo do začetka poletja malo bolj zadovoljne z našimi teleščki, da ne govorim o sočasnih vplivih na naše zdravje in počutje.

Vpišimo se v organizirano vadbo

Zdaj je zadnji čas, da se vpišemo v kakšno organizirano vadbo. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da sem septembra plačala telovadbo za 4 mesece naprej, kar mi je šlo težko iz denarnice, vendar mi je bil to odličen motivator, da sem potem ob določeni uri in dnevu tudi dejansko hodila.

Bolj kot vam bo telovadnica na roko, lažje se boste popoldne ali zvečer odpravile od doma. Tiste, ki imate to možnost, menim da je najbolje, da izberete jutranje ure, če so na razpolago. Če boste uspele prepričati še vašo prijateljico, bo v dvoje ali troje še bolj zabavno in občasno, ko se kateri ne ljubi, se lahko »porinete« naprej.

Skupaj nam gre lažje

Morda vam nasploh v življenju pomaga, da si pišete: vaše cilje, zaobljube, dosežke, zgodbe, razmišljanja. Danes je popularno pisati na internetu, tako kot to počnem sama. Lahko se pridružite kakšni skupini, ki obstojajo tako na internetu kot tudi v živo. Vedno rada pravim Vitalkam: skupaj nam bo šlo lažje, ker se podpiramo in si pomagamo. Morda gresta skupaj s partnerjem…on gre zaradi nje, ona pa zaradi njega…saj ni važno, važno je, da se izstrelimo iz cone udobja.

Korak za korakom

Naredite si majhne cilje za začetek in jih potem postopoma povečujte. Kako pretečemo maraton: najprej prvi kilometer, potem drugi…če že na začetku razmišljamo o 42km, nam bo težko uspelo. Torej, najprej prvi teden bomo…drugi teden…itd.

Motivacija

Uresničitev cilja, ki je v našem primeru več gibanja ali pa shujšati z več gibanja in manj hrane, je odvisna od naše izhodiščne motivacije. Res je, da si vsaka želi shujšati, vendar si poskušajmo odgovoriti na vprašanje, zakaj mi je to tako pomembno: na lestvici od 1 do 10 ocenite, koliko vam je to pomembno in si to oceno obesite nekam na vidno mesto, morda v kopalnico, kjer jo boste vsak dan videle.

Teorija motivacije pravi, da nekatere ljudi bolj motivira »stran od« npr. debelosti, ti si lahko na hladilnik nalepijo fotografijo debeluške. Drugi, ki jih motivira princip »k« npr. suhosti, si nalepijo fotko, ki prikazuje idealno postavo, kakor jo vidimo sami oz. bi jo želeli imeti.

Vsak dan si vzemimo minutko časa in si obljubimo: Danes bom…

Obljuba dela dolg; verjamem, da ne boste prevarale same sebe!

Bakterije v ustni votlini se neprestano razmnožujejo. Za svoje razmnoževanje rabijo energijo, ki jo pridobivajo z razgradnjo ostankov hrane, odpadnih vnetnih celic, sluzi in krvi. Ob razgradnji beljakovin, ki vsebujejo žveplo, nastajajo hlapne žveplove spojine z močnim in neprijetnim vonjem.

Jutranji zadah nastane, ker je ponoči izpiranje ust s slino slabše. Normalen je tudi zadah, ki nastane, če dalj časa ne zaužijemo hrane ali premalo pijemo. Slina je namreč pomemben dejavnik pri odstranjevanju bakterij, ki povzročajo slab zadah.

Zadah spremlja tudi vnetje dlesni ali obzobnih tkiv, ki je prav tako večinoma posledica delovanja bakterij. Pravo gojišče bakterij so tudi obloge na jeziku.

Kako se znebimo slabega zadaha?

Slab zadah najbolje preprečujemo z redno ustno higieno. Če se pojavi, ko zobna ščetka ni pri roki, so prva pomoč izpiranje zob in ustne votline, bomboni in žvečilni gumiji brez sladkorja. Vse to zadah odstrani le za kratek čas.

Posežemo lahko tudi po pripravkih, ki vsebujejo učinkovine z antiseptičnim delovanjem in jih v lekarni dobimo brez recepta. Ti pripravki delujejo na vzrok za slab zadah, saj zmanjšujejo število bakterij v ustni votlini.

Če slab zadah kljub tem ukrepom ne mine, je potreben obisk pri zobozdravniku, da odstrani mesta, kjer se razmnožujejo bakterije in jih z normalno ustno higieno ne dosežemo. Če tudi ti ukrepi niso uspešni, nas zobozdravnik napoti na specialističen pregled.

Ko jih kupujete, izberite močnejše – in bolj vzdržljive, da bodo zdržale “več potnikov”, kajti med spustom po bregu bo z otrokom gotovo tudi eden od staršev.

Pozorni bodite predvsem na naslednje:

• Otroka s sanmi nikoli ne pustite samega, saj lahko kaj hitro zaide na smučarsko progo, kjer sankanje ni dovoljeno.
• Za otroka, ki nima klasičnih sani, ampak plastičen UFO krožnik, lopato in podobne rekvizite, izbirajte za spuste brežine s čim manj neravninami. Odskoki pri sankanju s takimi, težje vodljivimi pripomočki po neravnem terenu, lahko poškodujejo hrbtenico!
• 

  Sani ne smejo imeti nikjer ostrih robov.

• Vrvica mora biti tako močna, da vzdrži transport potnika na saneh.
• Sani naj imajo ročaje ali leseno naslonjalo, na katere se lahko otrok opre ali nasloni, da ne zdrsne nazaj.
• Otrokove noge in stopala lahko varno namestite na sanke.

Če je le mogoče, izberite lesene sani. Če se odločite za plastične, pa naj bodo te iz kakovostnega materiala, ki vzdržijo nizke temperature, tako da se ob prvih neravninah zaradi krhkosti ne razletijo.

Sankanje postaja moderno, zlasti s plastičnimi vrečami, gumami in čolni. Vse več je usodnih poškodb pri sankaških avanturah, predvsem zaradi podcenjevanja nadomestkov za sani.

Posebno nevarna prevozna sredstva na snežni strmini so avtomobilske gume, gumijasti čolni, plastične vrečke, plastične lopate – skratka vse tisto, česar ni mogoče zadovoljivo krmiliti. Klasične sani so vsaj delno vodljive, zaradi sedečega položaja pa je možno z nogami tudi zavirati.

Zakon o varnosti na smučiščih določa, da mora smučar do 12. leta starosti uporabljati zaščitno smučarsko čelado, kar velja tudi za sankanje.

Ne glede na starost smučarja velja upoštevati geslo: Pametno glavo varuje čelada.

Sankanje na smučišču je dovoljeno le na površinah, ki so temu namenjene in so predpisano označene oziroma zavarovane.

Tragičnih primerov iz prakse je sicer kar precej, izstopa pa naslednji:

Nekaj pred polnočjo, 23. februarja 1999, se je na navidezno nedolžnem smučišču Kekec za hotelom Larix v Kranjski gori zgodila huda nezgoda, ki je bila usodna za 18-letnega fanta.

Zgodilo se je kmalu potem, ko se je skupina razigranih ljubljanskih srednješolcev odločila za zabavno nočno sankanje. Odšli so na smučišče in ker niso imeli sani, so se odločili za spust na polivinilastih vrečkah. Tedaj so ob vznožju smučišča opazili dve zaščitni blazini velikosti 1,5 krat 1 meter. Bile so ovite okrog stebrov žičnice kot ščitnik za smučarje. Odvili so ju in se z vrečami v rokah napotili do polovice smučišča in se spustili po gladki, ne prestrmi smučarski progi.

Zabava je bila na vrhuncu in ko sta se 18-letna dijaka že četrtič spustila po progi, ju je pričelo vrteti, tako da sta se nekajkrat zasukala in

priletela do vznožja smučišča s hrbtoma obrnjena navzdol. Gladka vreča, na kateri je “sankanje” doseglo veliko hitrost, ju je odnesla proti kozolcu in prikolici namenjeni prodaji pijače, ob kateri je postavljena klop in miza s kovinskimi nogami. Ko je eden izmed dijakov opazil, da drvita proti klopi, je zadnji hip skočil z blazine, kar pa drugemu dijaku ni uspelo. Skupaj z blazino se je zaletel v klop, od koder ga je odbilo v dva metra oddaljeno prikolico, kjer je hudo poškodovan obležal. Hude poškodbe so bile take narave, da so terjale operacijo ljubljanske ekipe kirurgov. Ponesrečenec, ki je preživel in bo za vedno ostal paraplegik, je utrpel hude poškodbe glave in hrbtenice na prsnem delu.