- vata (element prostora in zraka),

- pita (element ognja),

- kapha (element vode in zemlje )

Zahodna medicina je še pred nekaj desetletji strogo ločevala telo in um, medtem ko ajurveda obravnava posameznika celostno kot fizično, duševno in astralno telo. Zato poteka zdravljenje na vseh ravneh. Poleg različnih masažnih terapij ajurveda svetuje uporabo zdravilnih zelišč, pravilno prehrano določeno na tip konstitucije, razgibavanje telesa, meditacijo, dihalne vaje za sprostitev in povečanje pretoka energije v telesu ter pozitivno naravnanost uma.

AJURVEDSKO ČIŠČENJE TELESA:

V telesu se zaradi nepravilne prehrane, onesnaženosti okolja, hrane ter vsakodnevnega stresa kopičijo strupi. Vse to povzroča pešanje imunskega sistema, splošno utrujenost, slabo prebavo, razdražljivost in lahko vodi tudi v večje zdravstvene težave. Zato je čiščenje telesa nakopičenih strupov pomembna preventiva v ajurvedskem zdravljenju.

Spomladi in jeseni je primeren čas za čiščenje telesa, ki se ga izvaja z ajurvedskimi masažami, dieto, ustrezno prehrano prilagojeno posamezniku ter z zelišči, ki razstrupljajo in pomlajujejo telo. Čiščenje telesa pripomore k boljši vitalnosti, zdravju, zmanjšanju telesne teže ter pripomore k oblikovanju novih bolj zdravih navad, ki jih priporoča ajurveda.

V ajurvedi so poleg prehrane in dnevne rutine za zdravljenje in vzdrževaneje ravnovesja zelo pomembne tudi ajurvedske masaže. Ajurvedsko zdravljenje se začne z masažnimi terapijami, ki globoko razstrupljajo telo, uravnovešajo misli in čustva in krepijo življenjsko moč. Zato je pomembna dnevna samomasaža–oljenje telesa in pa tudi masaža pri terapevtu.

Olje omogoči telesu, da se strupi v tkivih zmehčajo in da se nato izločijo skozi kožo, blato in urin. Pri ajurvedskih masažah se uporablja sezamovo olje, ki je bogato s kalcijem, s tem se krepijo mišice, sklepi in kosti, prav tako se nahrani in zmehča koža.

Sezamovo olje ima sposobnost globokega vpijanja in prehaja do najglobljih telesnih tkiv. Izreden pomen ima tudi na krepitev in pomirjanje živčnega sistema. Več zaporednih masaž skupaj ima globlji terapevtski učinek. Masaže delujejo očiščevalno, pomlajevalno in dvigujejo vitalnost telesa. Če se izvajajo večdnevne masaže se prvi dan telo sprosti, naslednje dni pa se začne temeljitejše izločanje toksinov iz telesnih tkiv. Tvorijo se nove telesne celice, oseba se počuti kot prerojena, polna nove in sveže energije.

Čiščenje z masažnimi terapijami je učinkovitejše če se jih dopolni z dieto in sicer se za ajurvedsko očiščenje uporabi enolična dieta- monodieta kičeri. Kičeri je lahko prebavljiv, jed je sestavljena iz riža in fižola mung dal, tako da se ne občuti lakote, telo pa se razstruplja in obenem prebavni trakt počiva. Telo se učinkovito razstrupi, izgubi se tudi kakšen kilogram. Poleg kičeri diete se uživajo tudi topli zeliščni čaji za povečanje metabolizma in pospešeno izločanje strupov.

Ajurvedske masaže sprožijo pospešeno izločanje strupov iz vseh telesnih tkiv. Strupi, ki so se nalagali dalj časa se izločijo iz telesa skozi znoj, blato in urin. Zato je priporočljivo v tem času jemanje blagih odvajal kot je ajurvedsko zelišče trifala ali pa sok iz aloe vere.

Trifala očisti telo in uravnovesi vse tri doše v telesu. Povrne vitalno energijo, pomlajuje in krepi črevesno sluznico, jemanje na dolgi rok pa pomaga tudi pri hujšanju . Ko se izvajajo masažne terapije je priporočljivo tudi savnjanje, naj bo to suha ali parna savna ali vroča kopel doma, pomebno je da se telo preznoji, tako da se izločijo strupi, ki so se sprostili ob masaži.

V telesu je več kot 72.000 nadijev, meridianov – subtilnih energijskih kanalov. Njihova pretočnost je pomembna za zdravje, vitalnost in občutek skladnosti z vsem, kar nas obdaja. Ajurvedske masaže upočasnijo procese staranja, poživijo telo in duha ter okrepijo imunski sistem. Ajurveda pomeni prevzemanje odgovornosti za lastno zdravje.

Danes vse večjo veljavo in ugled ajurveda dokazuje s svojo večnostjo. Največja prednost ajurvede je, da se ne ukvarja samo z boleznijo, temveč s svojimi smernicami daje posamezniku koristne nasvete kako živeti zdravo in srečno življenje.

Hočeš na ayurveda masažo? Klikni na www.ayurveda-terapije.com ali pokliči 041 987 036.

Samanta, ne morem preko tega, da je ves lokal utihnil, ko si vstopila. Se ti to pogosto dogaja in čemu pripisuješ to?

»Zdaj je to že nekako postalo del mene. Na začetku je včasih moteče in si želiš da bi postal neviden za en dan. Nekaj gre zagotovo pripisati medijski prepoznavnosti, vendar to je le površina, ki sčasoma izvodeni. Če nosiš v sebi energijo do življenja in ustvarjanja, se to valovanje dotakne tudi drugih. Ljudje smo duhovna bitja in čutimo valovanja, tako negativna kot pozitivna, z duhovnim delom sebe.«

Kako to videnje uporabljaš v poslu?

»Energija ima tudi v poslovnem svetu svoje mesto. Vse je odvisno od tega kako predstaviš svojo storitev ali izdelek. Če se postavljaš v vlogo v kateri iščeš nekoga, ki bi te najel ali kupil tvoj izdelek, potem je to pot do neuspeha, takojšnjega ali dolgoročnega. Vedno je pomembno, da pustiš sporočilo na način, da naročnik potrebuje tebe, ker mu lahko izboljšaš življenje in ne obratno. Če se predstavljaš kot številka 1, potem te bodo tako tudi sprejeli.«

Torej te ljudje sprejemajo kot številka 1?

»Tako me sprejemajo, ker tako sprejemam samo sebe. Vse se začne in konča pri spoštovanju in ljubezni do sebe.«

Tvoja kariera ima globoke korenine. V svet mode si se podala kot 15-letno dekle …?

»Tako je. Tisto so bili res prvi koraki. Nekaj modnih revij, lepotnih tekmovanj, prvi uspeh pa sem doživela, ko sem dobila snemanje za jumbo plakate za Miami beach na Floridi. Kasneje sem dobila tudi posnetek tega jumbo plakata in to je spomin, ki ga imam še vedno. Kmalu po tistem sem odšla živet v Budimpešto, kjer sem delala kot tv voditeljica. Tudi na to imam čudovite spomine. Stara sem bila komaj 17 let in te izkušnje ne bom nikoli pozabila.«

Ko si se vrnila iz Budimpešte pa si nadaljevala svojo kariero na televiziji …

»K sodelovanju so me povabili na Čarli Tv, kjer sem vodila jutranjo in večerno oddajo. Takrat sem živela za to in ničkolikokrat zato manjkala v šoli. Toda ni mi bilo pomembno. Delo je bilo moje življenje, vse ostalo pa se je moralo podrediti temu. Kasneje sem živela nekaj časa v Varaždinu , kjer sem imela prav tako svojo oddajo. Televizija je še vedno moja velika ljubezen.«

Kako pa je tvoja družina gledala na vse to?

»Od družine imam živo samo še mamo, ki pa je na srečo živela v mladosti prav tako življenje, zato je to sprejela z odobravanjem. Pri njej sem bila deležna čudovite podpore in tako je še danes. Nekako mi je bilo takšno ustvarjanje položeno v zibelko, saj sta bila tako moj oče kot mama zelo dejavna v javnosti.«

Lahko potem sklepamo, da ti je bil tudi uspeh položen v zibelko?

»Nikakor ne. Uspeh ni deden, temveč je le posledica trdega dela. Moja starša sta vložila ogromno truda, vztrajnosti in ljubezni v to kar sta delala, zato sta žela uspeh. Zaradi te ljubezni sem pozabila na mladost in prijatelje. Ko so moji vrstniki uživali življenje sem jaz delala kot natakarica zato, da sem lahko zaslužila za čevlje in obleke, ki sem jih potrebovala za nastope. Več dni nisem jedla, ker enostavno ni bilo časa, da bi se ustavila. Ob tem sem se naučila samostojnosti in predanosti svojim sanjam. In to je tisto kar sta moja starša prenesla name.«

Ko tako poslušam, zdaj že poslovno žensko s številnimi uspehi za seboj, ne morem mimo tega, kako malo pravzaprav vemo o Samanti škrjanec. Je res tako razvpita in groba kot jo opisujejo številni mediji ali pa je fatalna ženska, ki buri domišljijo s svojo neomajnostjo in nemirnim duhom?

Več o skrivnostih uspeha in burkah Samante škrjanec lahko preberete v prihodnjih prispevkih.

Se radi zabavate? Kdo se ne?! Torej se zabavate? Niti ne! Potem ste našli sebe v zgornjih besedah. Kaj je »narobe«? Zabave, ki vas ne zadovoljijo, ne premaknejo nič v vas. Kakor, da vedno znova vstopate v že stokrat viden film. A se dogaja vam! Nobenih presenečenj, vse že pričakovano, prazno. Nobenega adrenalina, naraščajoče dinamike dogajanja. Samo ravna črta. Kakor, da ne živite zares. Zjutraj se zbudite z edino mislijo: Spet nov dan. Naveličanost. Vsakdanjost.

Želite drugačen občutek? Jutro, ko boste polni energije stopili pred ogledalo in rekli sami sebi: Vse je mogoče! Vse!

Če ostanete na mestu, ne boste spremenili nič. Če boste sami sebi ponovili vprašanje povprečnežev »Kaj bi sploh rad?«, boste ostali na mestu. Nezadovoljni. Ostati na mestu ali…? Dovolite sebi premik. V glavi, v hotenjih, zahtevah, dejanjih. Poslušajte svoj notranji jaz. Premaknite se! Kaj? Kako? Samo ena beseda: SPArty! Ja, SPArty je več, kot mislite, da bi lahko zahtevali od zabave!

[predvajaj video]

Kaj za vraga je SPArty?

SPArty?! Dvigne vas višje kot vse omamne substance tega sveta, a ni droga. Višje? Ker ostanete v realnosti, le realnost se spremeni za vas. Ker ste si to dovolili! Ni iluzija, ki izgine. Totalno prizemljeni, a v raju. Budni, a v najlepših sanjah, ki bi jih lahko sanjali. A niso sanje. Resničnost je. Vse to je SPArty.

Kaj za vraga je SPARty? Sem vas zrajcala do konca. Čakate na vrhunec? Ta vrhunec je SPArty. Popolnoma nov premik v razmišljanju, kaj vam mora dati zabava. SPArty ni samo zabava, je inovativen, drzen koncept postavljanja novih mejnikov, podiranja tabujev v pričakovanju, kaj je zabava in kdaj se zabavamo. Za vse, ki zahtevate več zase!

Že samo ime SPArty poveže bistvo tega, kar je SPArty. SPA kot wellness s svojimi načini sproščanja, razvajanja vseh čutov in popolnega uživanja. Mesto, kjer se človek prerodi, pozabi na probleme in napolni z energijo za ponovno srečanje z ubijajočo stresno vsakdanjostjo. Party kot zabava s plesom, glasbo, druženjem, klepetom. Party kot odmik od skrbi in prepuščanje užitkom. Kadar se združi nekaj tako močnega kot sta SPA in party v celoto, nastane simbioza, ki s svojimi sinergijskimi učinki podre kot domino vse, kar ste kdajkoli zahtevali in pričakovali od trenutkov, ki so namenjeni sproščanju, razvajanju, zabavi. Nastane SPArty! Več kot zabava presežkov. To je SPArty!

Kaj združuje SPArty?

Predstavljajte si zabavo s plesom ob glasbenih presežkih priznanih DJ-jev in glasbenih nastopih v živo, z dovršenostjo zvoka, ki si jo želite v okolju vaše dnevne sobe. Več? Predstavljajte si estetsko doživljanje lepote gibanja v glasbi, za katerega poskrbijo plesno akrobatske predstave izbranih umetnikov, prelite skozi vrhunske vizualne animacije.

Več? Predstavljajte si vse to znotraj enkratnega ambienta bazenov najlepšega wellness centra, kar si jih lahko narišete v sanjah. Ekskluziven pool party, a hkrati več. Ker ni samo zabava! Gre za združitev zabave, sproščanja in razvajanja. Naj bo to sprostitev v bazenu, razvajanje z dotiki in vonji masaž, uživanje v savnah, lenarjenje na počivališčih ali »cartanje v dvoje« na vodnih posteljah. Vse radosti razvajanja in sprostitve ob zvokih plesne glasbe in bogatem spremljevalnem programu.

SPArty ni vsakdanja zabava. SPArty je dogodek za prebujanje in zaokrožitev vseh vaših čutov in občutkov ter zadovoljevanje vseh vaših želja. Je kaj čudnega, da so bazeni izbran ambient, kjer se bi naj prebudili vsi vaši čuti? Voda, ki obdaja telo, je najmehkejši dotik. Mehča vaše telo, gibe, čute, da se odprete za ljudi, za drugačne, drznejše želje in misli. Prepustite se.

Toplota savne dvigne temperaturo telesa in hotenj, da se lahko zlijete z naraščajočo temperaturo dogajanja okrog vas. Za zadnje koščke napetosti poskrbi masaž in breztežno lenarjenje na številnih počivališčih. Sedaj ste pripravljeni, da sami vstopite v dogajanje in zavrtite adrenalin do višin, od katerih se vam zvrti v glavi. Vse, kar vas obdaja, je namenjeno samo temu. Doživljanju in občutenju na način, kot ste si ga predstavljali samo v sanjah. Ambient, vizualni efekti, dovršenost gibanja in glasbe.

365 ni samo število dni v letu

Točno toliko je obiskovalcev vsake SPArty zabave. SPArty ne more biti zabava presežkov, če ni dovršena v vsem. Tako kot je omejeno število obiskovalcev, ki se lahko udeležijo posamezne zabave, se upošteva tudi razmerje med ženskim in moškim spolom. Prav tako se upoštevajo leta, saj SPArtanje po sončnem zahodu ni »dovoljeno« za tiste, ki še nimajo 21 let.

Dress code? Kopalke in oblačila za plažo. SPArty ima svoja pravila, saj drugače ne more biti SPArty. Če je kaj SPArty, potem je odraz dovršene popolnosti v vseh pogledih. Vse z namenom vrhunske zabave.

SPArty prireditveni prostor se zaenkrat nahaja le v Termah Olimie, Wellness Orhidelia. Zavzema več kot 30.000 m2 prizorišča, razporejenega na dveh nivojih, z dvajsetimi različnimi ambienti. Sedem bazenov, zunanji in notranji, zunanji bar in počivališča, kadilnica, dve finski savni, infrardeča savna, dve parni savni, vodne postelje, razna tematska počivališča so razkošje, ki ga lahko nudi le SPArty.

Številni barmani vam pripravijo cocktail po vaši želji ali vas presenetijo s popolnoma novimi okusi. Kopalni del SPArty se zaključi ob treh zjutraj, a SPArty se nadaljuje v klubu do sončnega vzhoda. Za lažji preskok v realnost.

A la fetish, ker ni nič, če ni odraz popolnosti

Kdo stoji za vsem tem? Kdo je v zakulisju SPArty? Entuziasti, drzni v razmišljanju, odločni v podiranju tabujev, inovativni v postavljanju novih mejnikov. Entuziasti, ki nikdar niso sprejeli povprečnega kot sprejemljiv kriterij za to, kar delajo. Skupina ljudi, umetnikov vseh vrst, z enotnim pristopom k organizaciji in pripravi dogodkov, ki združuje nezdružljivo z namenom doseganja popolnosti.

Ker je popolnost postala tako nepogrešljiv del njihove vizije, vsega, kar so in delajo, da je zanje postala fetiš. Zato skupina »a la fetish«! Več kot 650 dogodkov, koncertov in spektaklov različnih dimenzij samo potrjuje, da so naredili premik, ki je bil v prostoru in času potreben. Zakaj »a la fetish«? Ker so si upali zahtevati največ od sebe!

Takšna je njihova glasba Digitalna klasika. Eden izmed obrazov združitve nezdružljivega, klasične in elektronske glasbe. Svežina, ki osvaja. Nov način ustvarjanja avtorske glasbe, ki navdušuje s svojo posebnostjo, drugačnim estetskim doživljanjem in harmoničnim zlitjem nesprejemljivega povezovanja. Klasika in elektronika. Tradicija in sodobnost. Umetno in naravno. Včeraj in jutri.

Če gre za glasbo, ki je bila ustvarjena samo za ples, je to samo še eden izmed dejavnikov, ki odraža, kako zelo profesionalen je pristop skupine »a la fetish« k vsemu, kar ustvarjajo. SPArty so prav tako utelešenje vsega, kar je Digitalna klasika. Klasika nežno prodira v dušo kot voda, ki mehko obdaja telo. Elektronika jo pretresa s svojo naraščajočo dinamiko, ki jo odražata ples in zabava SPArty.

Premaknite se in ujemite 5PArty!

Bi radi poskusili tudi sami? Želite SPArtati? Kocka je padla! Naslednja SPArty, peta in zato 5PArty, bo v soboto, 26. maja 2012 v Wellness Orhidelia. Skupina a la fetish, plesalci, odlične ženske mojstrice za mešalnimi mizami, seksi Kathy Cat, zmagovalka lanskega tekmovanja SYLD DJane Mistina in očarljiva Virgin Helena ter moški predstavnik Lukasov. A več na uradni spletni strani www.alafetish.com.

SPArty vas pričakuje. Potopite se v SPArty svet. Imeli se boste SPArtastično! A naj zaključim z besedami skupine a la fetish: Čas je, da vas začnemo ponovno rajcati …

Točno tako! Začutite metuljčke in adrenalin! Zahtevajte vrhunec, zahtevajte SPArty! Sedaj veste, kaj morate narediti, kajne?

Alafetish SPArty najdete na facebooku – http://www.facebook.com/alafetish ter seveda na uradni spletni strani – www.alafetish.com.

Ne, v tem primeru duhovnik ni »zlorabil« zobozdravnika in njegova poznanstva, da je postal zvezda! Prava zvezda, tisti, ki ga lovijo paparazzi. Saj, kako lahko pomaga zobozdravnik, da človek postane zvezda?! Tako, da mu popravi zobe!

Da ne boste mislili, da nakladam kar v tri dni. Gre za enega super, mega ali kaj je še takšnih superlativnih nazivov, zvezdnika današnjega časa. Globalnega. Bil je svojeglav pilot Maverick v filmu Top Gun, soigralec biljarda in prevarant Paula Newmana v Barvi denarja, brat avtističnega Dustina Hoffmana v filmu Rain Man, »breznožni« bivši vietnamski vojak Ron Kovic v Rojen 4.julija, hudobni vampir Lestat v Intervjuju z vampirjem, nepremagljivi, vsestranski, že skoraj nadčloveški agent v Mission:Impossible, Poslednji samuraj… Ah, sedaj že veste, da imam v mislih Toma Cruisa. Ja, Tom Cruise bi lahko sedaj sedel v kakšni majhni »fari« po jutranji maši in premišljeval o petdesetih letih življenja, ki ga je podaril Bogu. Če se ne bi odločil drugače. Ker je vedno pot do cilja, če se le odločimo in vztrajamo.

Katastrofalni zobje so slaba popotnica v življenju

Dejstvo je, da postati duhovnik ni bila resnična želja, ampak umik. Zakaj umik? Ker je Tom Cruise, resnični Tom Cruise, neprimerno bolj podoben junaku iz Top Guna ali Mission: Impossible, kot medlemu duhovniku, ki skrit v kakšni sobici prebira biblijo. Saj je bil vendar večkrat izbran med petdeset najlepših ljudi na svetu (People magazin) in sto najbolj seksi zvezd v vsej zgodovini! Še vedno velja za lepega moškega, ki ga ženske obožujejo, čeprav bo 3.julija letos dopolnil »Abrahama«.

Petdeset let, ja. Verjetno Tom Cruise ne bi nikdar premišljeval o duhovniškem poklicu, če ne bi bil precej zagnan, brezmilosten športnik, navdušen med drugim tudi nad hokejem na travi. Cena je bila visoka za mladega fanta. Zobje. Predvsem sprednji. Že tako ali tako slabi zobje so bili sedaj katastrofalni. In katastrofalni zobje so zelo slaba popotnica za uspešno življenje. Zakaj se ne bi torej »varno« skrili med duhovniki?! Zakaj le, če imamo zobozdravnike, ki lahko še tako katastrofalne zobe popravijo.

In iz sramežljivega mladeniča, ki je skrival svoje zobe z dlanmi, se redkokdaj sploh nasmehnil, je postal mladenič, moški, ki osvaja predvsem s svojim božanskim, zapeljivim nasmehom. Ne, ni postava tista, niti obraz. Nasmeh je tisti, ki je Toma Cruisa postavil med zvezde, med enega najlepših in seveda uspešnih ljudi na svetu. Je pomembno, da je prišel do njega preko zobozdravnika? Seveda ne! Saj tudi fakultetne izobrazbe ne pridobimo, če nekaj ne vložimo vanjo. Denar in učenje. Tudi tujega jezika se ne naučimo, če nekaj ne vložimo v to. Denar in učenje.

Zakaj potem ne bi vložili nekaj denarja vase, v naše zobe, da si zagotovimo uspešnejši jutri? Le kako ti lahko zobje pomagajo do uspeha? Če ste to rekli, verjetno niste in morda ne boste nikdar uspešni. Prva resnica: prvi vtis je izredno pomemben v poslovnem svetu. Prvi vtis predstavlja naš izgled in nastop, ko se prvič srečamo z ljudmi. Tako je! Vse ostalo, ideje, inteligenca, znanje, izkušnje in podobno, pridejo kasneje. Druga resnica: velikokrat nimamo možnosti izraziti vseh svojih dobrih lastnosti, ker nismo pustili dovolj dobrega »prvega vtisa«!

VV DENTAL Janez Vrbošek, dr.dent.med., Litijska cesta 161, 1000 Ljubljana, tel: +386 (0) 590 75 75 4, gsm: +386 (0) 40 579 569

Nasmeh je najpomembnejši

Sedaj boste verjetno rekli: Seveda je izgled pomemben, ampak jaz sem vendar samo… Kaj? Računalničar, ki sedim ves dan za ekranom računalnika? Učitelj, ki se trudim vsak dan z učenci, da bi razumeli pomembnost znanja? Geodet, ki delam izmere sredi prostranih zemljišč? Laborantka, ki presedim z epruvetami in masko na obrazu cele dneve v laboratoriju? Kuhar, ki med ponvami, cvrčanjem, dimom in vonjavami poskušam pričarati univerzalnost kuharskega mojstrstva? Karkoli delate, kjerkoli ste, ničesar ne morete delati, nikjer ne morete biti, da ne bi imeli odnosov z ljudmi. Kadarkoli govorimo o odnosih z ljudmi, potem stopi na prvo mesto nasmeh. Kolikokrat ste že slišali, da »nasmeh odpira vrata«?

Kaj sploh pomeni »nasmeh odpira vrata«? Je vaš odnos enak, če se vam prodajalec prijazno nasmehne, ali samo neprijazno odzdravi? Daste napitnino natakarju, ki vam ves čas postrežbe ni naklonil niti najmanjšega nasmeha, kakor da komaj čaka, da greste? Če polni strahu stopite skozi vrata k zdravniku in vas ta sprejme z nasmehom na obrazu, a strah čudežno ne izgine? Takšni smo ljudje.

Nasmeh je del prijaznega odnosa do drugih ljudi, del empatije, ki jo čutimo do drugih ljudi, tisti delček, ki daje sočloveku občutek topline, človečnosti v odnosu, ki ga imamo. Iskren nasmeh vedno izzove nasmeh sočloveka. Odraža pripravljenost, željo človeka po komuniciranju z nami, po spoznavanju nas samih. Predstavlja pogoj za vzpostavitev globokih, dolgotrajnih odnosov med ljudmi. Zato nasmeh »odpira vrata«, »vrata« v medsebojne odnose. Le na takšen način lahko zadovoljujemo potrebo po pripadnosti in ljubezni, ki nam je vsem dana. Le na takšen način smo lahko resnično srečni.

http://www.vvdental.si/

Nasmeh odraža tudi našo dejansko notranjo moč, resnično samozaupanje in samozavest, našo integriteto. Če stopimo samozavestno do sočloveka, z mrkim, neprijaznim izrazom na obrazu, prej odražamo napadalnost, nezaupanje, zvišenost, v odnosu do njega, kot lastno samozavest. V tem primeru nismo resnično samozavestni, naša osebnost ne predstavlja integritete (kar mislim, govorim in delam). Dejansko skrijemo svoj strah, nezadostno zaupanje vase, v preobleko »navidezne samozavesti«.

Če nasprotno stopimo do sočloveka samozavestno z nasmehom na obrazu, odražamo samozavest, a hkrati tudi spoštovanje, upoštevanje, zaupanje, enakovredno obravnavo sočloveka v odnosu, dejansko pripravljenost za odnos! To je resnična samozavest, ki izhaja iz notranje moči. Takšna samozavest je vedno povezana z nasmehom, kadar vzpostavljamo odnose z ljudmi. »Pravim« nasmehom, seveda!

Kaj sploh je »pravi« nasmeh?

Seveda je najprej iskren. A takšen je vedno, če je odraz naše notranje moči, dejanske samozavesti. A hkrati mora biti prijeten! Prijeten pomeni, da nas ne odbije ali nam da predstavo o človeku, ki njemu osebno ne bi bila všeč. Dejstvo je, da vsak nasmeh razkrije naše zobe. Drugače ne gre za nasmeh, ampak bolj »nasmihanje«, ki lahko odzove občutek neiskrenosti, obojestranskega nelagodja ali celo umika. »Nasmihanje« odraža naš dvom, strah, ali sploh »spustiti« človeka do sebe, vzpostaviti odnos ali ne. Kakor, da zavestno vemo, da »moramo« biti prijazni, a v resnici ne želimo biti. Človek lahko dobi občutek, da smo v resnici nekomu zoprni, odbijajoči. Nasmeh mora biti torej »odprt«. Ne, ne gre za »režanje«, gre za odprt, iskren nasmeh. Ta mora biti prijeten! Zakaj prijeten? Zakaj ne lep?

http://www.facebook.com/pages/VVDental/141831869247326

Nočem uporabiti izraza »lep«, saj ima »lepota« tolikokrat negativni predznak. Morda se preveč povezuje s stereotipom, kaj je lepo in kaj ni, in na osnovi tega stereotipa vsiljuje »predpis«, kakšni moramo biti! V tem primeru, kakšen mora biti nasmeh. Prav gotovo ste že videli v kakšnem filmu igralca, ki je imel po estetskih kriterijih »lepe zobe«, a je bil njegov nasmeh vseeno neprijeten, ker je bil nekako »umeten«, preveč »nenaraven«?

Gre za vprašanje prave mere in pravega pristopa, kadar govorimo o zdravih, lepih zobeh, ki zagotavljajo prijeten nasmeh. Dejstvo je, da noben nasmeh ne more biti prijeten, če se za njim skrivajo od kave in cigaret porumeneli zobje. Prav tako ne more biti prijeten nasmeh s »piškavimi«, slabo vzdrževanimi zobmi. Prijeten nasmeh ne razkriva grdih zalivk, manjkajočih zob, ostankov jutranjega zajtrka. Prav gotovo za prijetnim nasmehom ne sledi neprijeten zadah iz ust. Prijeten nasmeh prav tako ne predstavlja sicer čistih, vzdrževanih zob, a zob, ki so »zasedli« popolnoma svojo »lego« v naših ustih.

O čem govorimo?

Najprej o naši skrbi za zdrave zobe in dlesni ter odnosu do nas samih. Naprej moramo poskrbeti za temeljito higieno naših zob in dlesni in redne obiske pri zobozdravniku, ki bo skupaj z odstranitvijo zobnega kamna poskrbel za morebitne popravke naših zob. Tako bomo imeli zdrave zobe in dlesni in prijeten zadah iz ust. Seveda nimamo vsi idealne oblike zob ali zobje nimajo idealne pozicije v dlesnih, ampak so pri marsikaterem človeku »nametani«, kakor da so slučajno pristali tam.

Tudi takšne zobe je smiselno urediti ali popraviti. Zaradi prijetnejšega nasmeha in zaradi zagotovitve zdravja naših zob in dlesni. Zobe, ki se prekrivajo, ali nimajo pravilne lege v dlesnih, je zelo težko temeljito očistiti, kar hitro lahko vodi v vnetje dlesni, kasneje paradontozo in izgubo zob ali v karies.

Nobene potrebe ni, da bi se izpostavljali takšnemu tveganju. Danes sodobne tehnologije, tako glede zdravljenja ali izvajanja postopkov kot glede materialov, delajo čudeže. Vedno obstaja možnost, da ne glede na trenutno stanje zob in dlesni, dosežemo prijeten nasmeh, ki bo razkrival lepe in zdrave zobe. Seveda je odločitev naša! A o tem kdaj drugič.

Ne samo Tom Cruise …

Redke so stvari v življenju, ki pomenijo osebno ali osebnostno rast, izboljšanje nas samih v kateremkoli pogledu, ki ne zahtevajo določenega vložka. Denarja ali časa. Tako je. A brez nič ni nič! Kadar je nekaj za nas tako zelo pomembno kot naš nasmeh in z njim naši zobje, potem moramo narediti vse, da damo sami sebi najboljše.

Ni pomembno, kdo smo. Bistveno je, da smo za nas najbolj pomembni. Ker smo najbolj pomembni za nas prav mi sami! Zato si vsi zaslužimo, da podarimo sebi najboljše, ker smo največ, kar imamo. Če predstavlja naš prijeten nasmeh enega najlepših, najpomembnejših daril nas samih sebi, zakaj si ga ne bi podarili?

Seveda se to ni dogajalo vsak dan, a nikakor nisem uspela povezati pojava teh »zoprnij« z bolj aktivnim gibanjem v naravi ali nenehno odprtimi okni. Kot je prišla, je odšla. Še opazila nisem, kdaj. Naslednje leto je napadla z vsem »orožjem«. Komaj sem dihala. Imela sem občutek, da so moja pljuča ovita v nekakšen oklep. Saj to plitko raztezanje pljuč sploh ni bilo nobeno dihanje!

Oči ne bom omenjala, ker sem jih mencala in mencala. Srbečica, težko dihanje, nenehno kihanje, cele procesije vode iz mojega nosu… Obkladki, izpiranje, inhalator, kapljice, zdravila… A kaj, ko sem vse skupaj zamudila! Alergija je bila tu, jaz pa nepripravljena! Popolnoma me je presenetila. Človek komaj čaka pomlad, da se zapodi v naravo, na kolo, v hribe, potem pa… konec! Sedaj se druživa. Vsako pomlad. Že dobrih deset let. Jaz in moja alergija. A sedaj sem pripravljena. Osel gre samo enkrat na led, kajne?

Postali smo … preobčutljivi

Danes v razvitem svetu narašča število ljudi z alergijami. Zakaj? Sodoben način življenja, nove tehnologije, način prehranjevanja in kvaliteta hrane, onesnažen zrak in voda, povečanje števila umetnih snovi, naglica in stres in tudi naša »obsedenost« s pretiranim čiščenjem. Današnja čistila očistijo vse, a so izredno agresivna. Prav tako pretiravamo z osebno higieno in različnimi kremami, deodoranti, olji in kaj je še takšnih snovi. Postali smo preveč občutljivi.

Seveda nismo vsi enako dovzetni za alergije, tako kot nismo za visoki pritisk, holesterol in sladkor v krvi. Kaj sploh je alergija? V bistvu »napaka« imunskega sistema. Predstavlja nesorazmerno ali pretirano reakcijo imunskega sistema na neškodljive snovi ali alergene. Alergenov je ogromno. Dejstvo je, da zaradi onesnaženega okolja postaja učinek določenih alergenov še močnejši.

Če smo alergični na določen alergen, se poveča naša dovzetnost za alergično reakcijo tudi na druge snovi. Te nimajo povezave z alergenom, a so mu podobne. Če smo alergični na pelod dreves, lahko pričakujemo, da bomo postali alergični tudi na pelod trav. Vsekakor ne pričakujemo alergije na drugo vrsto alergena, n.pr. paradižnik, a je ta zelo verjetna. Alergijska reakcija ponavadi ni enaka.

Sama sem po prvotni alergiji na cvetni prah »vzpostavila« še alergijo na kivi, paradižnik, jabolka, breskve in lešnike. A če kivija ne smem zaužiti v nobeni obliki, lahko jem čokolado z lešniki, le lešnike same ne smem. Kdo bi vedel, kaj je s čem povezano?! Alergijski simptomi se lahko pojavijo pri različnih organih (koži, sluznici dihalnih poti, črevesni sluznici).

Najbolj značilne alergijske reakcije so srbenje, rdečica (vzdraženost), otekanje sluznice, solzenje, kihanje, glavobol, driska, bruhanje, omotičnost in dušenje. Ne glede na to, kakšno alergijsko reakcijo imamo, jo povzroča vedno histamin. Zdravila proti alergiji so zato antihistaminiki.

Imate seneni nahod?

Med alergijskimi reakcijami je najpogostejši alergijski rinitis ali alergija na inhalatorne alergene. Gre za alergene, ki so razširjeni v zraku in jih vdihavamo. To so cvetni prah ali pelod, hišni prah, pršice, razne plesni in živalska dlaka. Alergijski rinitis je lahko sezonski ali celoletni. Alergija na cvetni prah ali seneni nahod je sezonska oblika alergijskega rinitisa. Simptomi vključujejo srbečico, rdeče boleče oči, pogosto kihanje, sinusno vnetje, neprestano izločanje nosne sluznice, utrujenost in razdražljivost. Kaj sploh je cvetni prah?

Moške oplojevalne celice cvetočih rastlin. Vsaka rastlina ima edinstven cvetni prah, značilen zanjo. Zato vsi nismo alergični na iste rastline. Glede na čas pojava alergije ločimo pomladni seneni nahod (jelša, topol, leska, vrba, breza, brest, gaber, cvetlice na pašnikih), poletni (trave, javor, trpotec, bukev, hrast) in jesenski (zelišča, koruza, bor, kislice, rži). Alergija na cvetni prah torej ni vezana samo na pomlad! In še nekaj! Največ alergij ne povzročajo pisane barvne cvetlice, ampak druge rastline, kot n.pr. gozdna drevesa! Bistveno je, da se testiramo in tako ugotovimo, na pelode katerih rastlin smo alergični. Samo tako lahko omilimo posledice alergije.

Kaj sploh lahko naredimo, če imamo seneni nahod?

Pravočasno jemanje zdravil je eden izmed ključnih dejavnikov zmanjšanja neugodnih posledic alergije. Vsekakor ni priporočljivo daljše gibanje na prostem, posebej takrat, ko je koncentracija peloda v zraku najvišja (vetrovno ali zelo jasno vreme). Če se temu ne moremo izogniti, se ustrezno zaščitimo (maska). Po prihodu domov se moramo obvezno umiti, počesati ali oprati lasišče in preobleči (oblačila damo v pranje). Če imamo psa, ga po vsakem sprehodu skrbno očistimo in skrtačimo, da z dlak odstranimo pelod.

Vsaj pred spanjem očistimo nosno sluznico z razpršilom s slano vodo in operimo lase. Seveda ni priporočljivo, da perilo sušimo na prostem. Tudi v avto vgradimo poseben filter za cvetni prah. Nasploh je čistoča bistvena. Priporočljivo je pogosto sesanje stanovanja, redno čiščenje pohištva in dodatkov, na katerih se nabira cvetni prah (oblazinjeno pohištvo, preproge, zavese). Izolirali smo se, očistili smo vse, a kaj vse to pomaga, če vendar moramo občasno prezračiti stanovanje?

Kako naj prezračim stanovanje s to alergijo?

Seveda se (hipotetično) lahko popolnoma izoliramo v stanovanju z dobro izoliranimi okni, ki ne prepuščajo nobenega zraka in s tem ne cvetnega prahu, jih nikdar ne odpremo ter čakamo na konec pomladi ali konec naše alergije. Glede na to, da v stanovanju živimo, je seveda zrak obremenjen z ogljikovim dioksidom (CO2), ki nastaja pri dihanju in gojenju določenih lončnic, vlago, ki je posledica kuhanja, pranja, sušenja, prhanja, gojenja lončnic, ipd. in različnimi škodljivimi primesmi.

Škodljive primesi v zraku so prav tako posledica človekovega bivanja (kuhanje, kajenje, prhanje in umivanje, sanitarije, gojenje lončnic,ipd.) in prostora ter opreme (hlapi različnih premazov lesa, lakov, barv, vonjave čistil, mikroorganizmi, radon, ipd.).

Kaj bi bila posledica takšne »zaprtosti« ob normalnem bivanju? Povišana temperatura zraka, previsoka koncentracija CO2 in vlage ter pomanjkanje kisika (O2). Posledica: slabo počutje, glavoboli, težave s koncentracijo in utrujenost. Nizka kvaliteta bivanja oziroma zdravju celo škodljivo bivanje. Takole zaprti bi verjetno dočakali konec pomladi in naše alergije, a bi popolnoma »oveneli« tudi sami!

Tako kot za nas ni dober cvetni prah, ni dober zrak s preveliko vsebnostjo CO2. Vlaga ni dobra tudi za stanovanje. Lahko se pojavi plesen in »pridobimo« še alergijo na plesen. Nasprotno ustrezen zrak v prostoru ugodno vpliva na naše bivalne in delovne pogoje, zdravje in zagotavlja ohranjanje kvalitete objekta. Vprašajte astmatike in ljudi z obolenji dihal. Zapreti se v stanovanje, ni rešitev! Potrebujemo ustrezen zrak za dihanje, ki vsebuje približno 21% O2 in 0,04% CO2. Kako lahko zagotovimo takšen zrak, če imamo alergijo?

Lahko zračimo stanovanje zgodaj zjutraj (nekje po četrti uri) v mestu ali po osmi uri zvečer, če smo na podeželju. Seveda gre, a zahteva popolno prilagoditev življenja, kar je v današnjem času realno neuresničljivo. Najbolj idealno je, če se vsa prostornina zraka v stanovanju zamenja v celoti v eni uri ali vsaj v dveh urah.

Le kako naj to dosežemo z odpiranjem oken, če moramo upoštevati koncentracijo cvetnega prahu v zraku? V bistvu ni potrebno! Kadar imamo alergijo, je smiselno, da zagotovimo ustrezen, svež zrak v stanovanju s sistemom nadzorovanega prezračevanja. Ja, govorimo o prezračevalnih sistemih!

Svež zrak in nič kihanja

Če govorimo o učinkovitih prezračevalnih sistemih, potem govorimo o nadziranem prezračevanju. Kaj to pomeni? Nadzirano prezračevanje je stalno uravnavanje prezračevanja glede na potrebe, saj se vsak prostor prezračuje samo toliko, kolikor je potrebno. V stanovanje se stalno dovaja svež zrak, iz stanovanja pa odvaja vlažen zrak, obremenjen s škodljivimi snovmi in CO2.

Še nekaj je pozitiven učinek takšnega prezračavanja! Zrak, ki se dovaja v prostore, gre v glavnem skozi filtre, ki izločijo vsebnost snovi, ki povzročajo alergije. Na ta način zagotovimo svež zrak, ki ne draži sluznice in dihal. Predvsem pomeni to za nas bistveno večjo kvaliteto bivanja v času alergij.

Če imamo seneni nahod, je bistveno, da prihaja v notranje prostore svež zrak, ki ne vsebuje cvetnega prahu oziroma peloda. Z ustreznim filtrom preprečimo vdor cvetnega prahu, kar olajša bivanje vsem, ki imamo alergijo. Hkrati dosežemo z nadzorovanim prezračevanjem dodaten učinek, saj je v objektih z vgrajenim prezračevalnim sistemom precej manj prahu, saj, insektov in podobnih elementov, saj veliko umazanije in prahu vstopa v objekte ravno skozi okna ob zračenju.

Manj čiščenja torej! Ne samo čiščenja! Manj možnosti za nastop dodatnih alergijskih reakcij zaradi drugih alergenov v času, ko imamo seneni nahod. Povedali smo že, da smo v času senenega nahoda posebej dovzetni za pojav dodatnih alergijskih reakcij. Posebej bi lahko izpostavili pršice, hišni prah in živalsko dlako.

Prezračevalni sistemi niso zastonj. Kaj pa je?! A če to pomeni, da bomo, kljub temu, da smo v času senenega nahoda »ujetniki« svojega doma, preživeli ta čas kvalitetno z manj alergijskimi reakcijami ali celo izboljšanjem stanja, to ne more biti strošek, ampak investicija v naše zdravje. Zopet in še enkrat: Mi smo pomembni, mi štejemo in naše zdravje. Vse ostalo je takrat, ko imamo zdravstvene probleme ali se slabo počutimo, nepomembno.

Še dober nasvet: priskrbite si kvaliteten prezračevalni sistem. Tudi v tem primeru ali še posebej v tem primeru velja: Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni! Investicija v zdravje! Tako razmišljajte!

Več o temi lahko najdete na spletu: www.schiedel.si in facebooku: www.facebook/SchiedelSlovenija.

Ker to pomeni, da nam je nekaj všeč samo zato ali predvsem zato, ker izhaja iz področja Ex-juge ali je nastalo v času, ko je še »živela« Jugoslavija. Če že rečemo »bobu bob«, potem ločimo nedefinirano sivino vsega, kar je del »jugonostalgije«, na »dobro in slabo«. Ker sta estetika in okus vedno povezana s človeškim, je takšno ločevanje subjektivno. A če je subjektivnost izrazito številčna, že ima določeno vrednost. Ali se morda motim?

Čeprav nimam nič proti »jugonostalgiji« ali »jugonostalgikom«. Sama sem zadovoljna tukaj, v prostoru in času, kjer sem. A zato še nisem pozabila polovice svojega življenja, zame preprosto čudovitega, ker sem bila mlada. Če je bil prostor tega življenja v tistem času Jugoslavija, potem bo tako ostalo zame vedno.

Kako sem ga doživljala? Čutno polnega, že kar nabitega, raznobarvnega, nič medlega, največkrat glasnega, včasih celo preveč realističnega, a takšnega, ki je odstiral meje in mi dal misliti. Čeprav ga velikokrat nisem razumela. Ker je bil tako zelo drugačen. A ravno spoznavanje drugačnosti daje širino sprejemanja, kajne? Zato je bila moja glasba tistega časa tudi glasba Indeksov.

Zato je bil moj film tistega časa tudi film Sjećaš li se Dolly Bell. Zato so bile besede »Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem!«, ki jih na koncu filma izgovarja glavni protagonist filma Slavko Štimac tiste, ki sem jih govorila sama sebi, kadar sem, mladostniško razočarana, želela »naprej«! A pred Dolly Bell so bili seveda »partizanski« filmi.

»Obvezni« partizanski filmi moje mladosti

Ne vem, kolikšen del jugo-produkcije teh filmov sem videla v šoli. Obvezen ogled filma je pomenil, da je pouk odpadel. Tako sem videla vse »velike« filme, nastale v času višjih razredov osnovne šole in gimnazije. Se spomnite filma o bitki za ranjence, Bitke na Neretvi? Igralska zasedba, Yul Brynner, Orson Welles, Sylva Koscina, Franco Nero, in »naši« stalni igralci (Ljubiša Samardžić, Milena Dravić, Boris Dvornik, Lojze Rozman, Bata Živojinivić, itd.).

Potem Sutjeska, kjer je igral Tita Richard Burton. »Partizanski« filmi so bili verjetno najbolj pogosto predvajani filmi tudi na TV. Težko se spomnim vseh, a med njimi so Kozara, Desant na Drvar, Boško Buha, Dekliški most in seveda slovenski Na svoji zemlji in Dolina miru. Zanimivo, določenih »partizanskih« filmov si nismo nikoli ogledali s šolo. Tragikomičen Maček pod čelado z neponovljivim Pavle Vuisićem, Balkan Exspres, Odpisani in Vrnitev odpisanih. Prle (Dragan Nikolić), Tihi (Vojislav Brajović), Cibi (Aleksandar Berćek) in Pajo (Miki Manojlović) so nas navdušili že v nadaljevanki.

Med vsemi me je najbolj pretresel film Okupacija v 26 slikah Lordana Zafranovića. Prvi film, kjer sem se soočila z razsežnostmi tega, kaj je ali lahko postane človek. Še danes ne razumem, s kakšno lahkoto so vodili na ogled filma desetletnike. Idilično okolje Dubrovnika in prijateljstvo, za katerega razlike v narodnosti in veri niso bile pomembne, dokler ni nastopila vojna. Hrvat, Italijan in Žid. Leta kasneje, ko se je preteklost filmov srečala s preteklostjo Jugoslavije same, se tema prijateljstva, sosedstva, sorodstva, človeškega, ki ga razdruži nesmiselnost vojne, znova pojavi v filmih. Srb, Hrvat, Bosanec, musliman, Albanec. A takrat sem izbirala filme že sama.

Takšen je film Življenje je čudež Emira Kusturice (2004), kjer srbski oče zamenja muslimanko za sina, a se vanjo zaljubi. Če je ljubezen, kako lahko brez nje? Morda drugačen, a ironičen prikaz, tako zelo pogost v filmih s tega področja, je film Dejana Šoraka V zemlji čudežev iz 2009. Najbolj ironičen je naslov, ker ni nič čudežnega v porušenem Sarajevu.

Ironičen, na drugačen način, je film Lepe vasi, lepo gorijo iz leta 1996 Srđana Dragojevića, ki prikazuje vojno v Bosni z veliko mero črnega humorja. In Grbavica, ki poseže na tako zelo ranljivo področje, kot je materinstvo, če otrok ni sad ljubezni. Čeprav vojni filmi, imajo zame vsi skupno lastnost. Šok in vedno znova spoznanje, kako zelo neznano področje so človeška čustva. Ker za skrajnost čustev gre in je vedno šlo v vseh jugoslovanskih filmih!

Vse v enem ali tragikomičen pogled na življenje

A to niso filmi, ki jih vedno rada pogledam, čeprav jih znam že na pamet. Saj v tem je poanta! Ne zgodba, vsa čustva, sočnost dialogov, vsa ironična tragikomična slika življenja. Zato so preprosto najboljši! Tu so umetniki vsi ex-yu režiserji! Ali Slobodan Šijan (Ko to tamo peva, Maratonci tečejo častni krog, Davitelj proti davitelju) ali Emir Kusturica (Oče na službenem potovanju, Dom za obešanje), čeprav dejansko tako različna, ali nekdo tretji.

Nekaj imajo skupnega. Iz zgodbe, ki sploh ni zgodba, naredijo film, ki obogati »siromašno« zgodbo s paleto človeških likov. To so filmi, ki na komičen način prikazujejo vse človeške zablode, v glavnem iniciirane iz vsakdanjih trenutkov. Ali se norčujejo iz človeških lastnosti. Takšen je film Davitelj proti davitelju, kjer se nežni cvetličar (Taško Načić) prelevi v davitelja žensk, a dobi takoj konkurenco. Drugega davitelja, seveda! A pred tem je Šijan posnel »legendo« Ko to tamo peva.

Je kaj bolj dolgočasnega, kot vožnja z avtobusom? Verjetno ne, če ne potujete s »firmo Krstić« 5.aprila 1941 v Beograd. Že »firma Krstić« z Miškom in očetom zapolni potrebo po »odštekanosti« potnikov tega avtobusa. Cigana (se spomnite pesmi »Nesretnik sam od malena, od vse muke pjesme pjevam«), vojni veteran, pevec (Dragan Nikolić), mladoporočenca (Neda Arnerič, Slavko Štimac), pristaš nemškega reda in discipline (Bata Stojković), lovec (Taško Načić), bolnik, duhovnik …

Pisana druščina in avtobus, ki se v interesu dobička spremeni tudi v žar na kolesih. Meso, čebula, rakija, kruh, harmonika in kolo. Brez hrane ni uživanja, brez uživanja ne gre! Pa čeprav opazuješ seks mladoporočencev. Barvito kot potniki avtobusa in sočno kot kotleti na žaru. Iz ene prigode v drugo, dokler na dan bombadiranja Beograda končno ne prispejo v mesto. Film se konča 6.aprila 1941, ko se »začne« film Emire Kusturice Podzemlje (1995), zgodba dveh prijateljev, njunega razhajanja, skozi zgodovino Jugoslavije od vojne tistega 1941, preko hladne vojne 1961, do naslednje vojne 1992.

Podobno zgodbo s skupino »pisanih« posameznikov prikazuje film Življenje je lepo Bora Draškovića iz 1985 (odličen Rade Šerbedžija, Sonja Savić). Vlak se nenapovedano, brez razumnega vzroka, ustavi. Potniki so prisiljeni preživeti dan v kavarni ob progi. V ospredje vedno bolj stopa njihova raznolika narava. Seveda je hrana, pijača, pesem, ples in ljubezen. In seks in umor na koncu, kot ironičen posmeh naslovu filma, čeprav je poanta ravno v dejstvu, da življenje je lepo.

[predvajaj video]

Velik del jugoslovanskih filmov vključuje like ciganov ali predstavljajo njihovo življenje. Takšen je Zbiralci perja iz 1967, kjer sta igrala Bekim Fehmiu in Olivera Vučo. Takšen je Dom za obešanje Emira Kusturice iz 1988 leta in s glasbo Gorana Bregovića (Bijelo Dugme). Nasploh je Emir Kusturica eden najbolj plodovitih in tudi kontroverznih režiserjev tega prostora in časa. Njegova je tudi romantična komedija Črna mačka, beli maček.

Toliko dobrih igralcev in tolikšna mavrica likov

Ne morem pisati o jugoslovanski komediji, da ne omenim Čkalje ali Miodraga Petrovića. S Pavlem Vuisićem sta bila nenadkradljivi par. Se jih spomnite iz nadaljevanke Šoferja in filma Šoferja spet vozita? Kamiondžije, ja! Jugo verzija Jack Lemmon in Walter Matthau. Čkalja na svoj način pravi »pain in the ass« kot Jack Lemmon, Pavle Vuisić na svoj način flegmatični, iznadljivi Walter Matthau. Zmešnjava za zmešnjavo, v kateri potegne kratko v glavnem Čkalja. Tako je, če se trudiš ustrezati »sistemu«!

A pazi, ker »sistem« je vedno dvorezen meč! To odkrije tudi Danilo Bata Stojković kot prepričljivi Ilija Cvorović v Balkanskem vohunu (1984). Noben film ne more nadgraditi prikazane brezmiselnosti »iskanja notranjega sovražnika«. Čeprav vedno odličen, se Stojkovića večina spomni kot Banetovega očeta iz nadaljevanke Grlom u jagode.

A bil je potnik na avtobusu »firme Krstić«, bil je Steva v črni komediji, ki obravnava borbo proti alkoholizmu Poseben tretman rešiserja Gorana Paskaljevića in bil je Laki, član »legendarne« družine pogrebcev Topalović v filmu Maratonci tečejo častni krog. Morda zgodba o šest generacijah Topalovićev ne bi bila tako absurdna, če ne bi že tako »podzemni« posel izvajali na način »podzemlja«. Izkopati grob in staro krsto znova preprodati. A vsak izmed likov v filmu je zgodba zase, od najstarejšega Pantelija do najmlajšega Mirka. Še en legendaren film s kopico unikatnih likov!

Če sem omenila film Poseben tretman, moram omeniti Mileno Dravić (nagrada za stransko vlogo, Cannes 1980). Že sama osnova filma je fantastična. V pivovarni imajo problem zaradi alkoholiziranosti delavcev. Dr.Ilić (Ljuba Tadić) se odloči demonstrirati uspešne metode odvajanja od alkohola na primeru šestih pacientov, s katerimi obišče pivovarno.

Saj veste, kaj sledi? Je možno ob fantastični čorbi piti… vodo? Ali ob pečenem odojku?! Nemogoče! Film prikazuje znano »folkloro« uživanja. Dobra hrana, pijača in seveda seks. A zadovoljevanje teh potreb lahko hitro eskalira v razdiralnost, če jih potlačimo. Ja, dr.Ilić je najboljši primer (»seks« z Mileno Dravić). Milena Dravić je bila Meg Ryan jugoslovanskega filma. Kar pozabili smo že nanjo, kajne?

Na določen način Poseben tretman spominja na še eno tragikomedijo, Urnebesna tragedija. Zdravnik (Bata Stojković) se odloči zapreti norišnico (preveliki stroški). Seveda je prepričan, da bodo paciente sorodniki sprejeli odprtih rok. »Norci na prostosti« (ali alkoholičarji v pivovarni) ali dogodki gredo tudi tukaj popolnoma drugo pot, kot je planiral zdravnik. Velikokrat jugoslovanski film na likih iz »obrobja družbe« razgalja paleto bolezni in problemov družbe same.

Pravi jugoslovanski urnebes se pokaže tudi v filmu Oče na službeni poti (zlata palma, Cannes 1985). Miki Manojlović igra družinskega očeta, ki ga razočarana ljubica »spravi« kot »stalinaša« v zapor. Ali »na službeno pot«, kakor pojasni mama sinu Maliku. Se spomnite Malika, kako ga je nosila luna? No, zapor ne spremeni »pravega moškega«, ki nadaljuje s popivanjem in ženskami. Navada je železna srajca ali še en neuspeh socialistične prevzgoje!

Polnost okusov in vonjev kot hrana ali sočnost zagotovljena

Nekako ne morejo vsi ti jugoslovanski filmi, da ne razgaljajo barvitosti človeške duše, brez olepšav, takšno kot je. Zato niso medla, neizrazita slika nekih ljudi, ampak polna, nabita, čutna in čustvena, sočna promenada raznoterih likov, ki jih redko srečaš v povprečnem evropskem ali ameriškem filmu, pravi urnebes nravi in karakterjev. Skoraj »marginalci« vsi po vrsti.

Filmi, ki pustijo polni okus v duši, kot ga pusti na jeziku na vročem žaru pečeno meso. Filmi, ki zažgejo, kot rakija, ki jo spustiš po grlu. Počasi sedajo vate, kot na ognju brbotajoča čorba, dokler se vsi okusi raznolikosti ne prepojijo drug z drugim in dajo svoj lasten, izviren okus. Takšni so jugoslovanski filmi. Kot hrana tega področja. Zato, ker ni življenja, če ni užitkov! In ni užitkov, če ni čutnosti, čustev.

Zato imam rada jugoslovanske filme. Zato si jih še vedno rada ogledam. Čeprav so navidezno popolnoma drugačna zgodba, a v sržu, v jedru, smo vsi isti, kajne? Zato imam rada tudi glasbo tistega prostora in časa. Zato še vedno rada pripravim dobro sarmo, »filano« papriko, pasulj ali »šumadijski čaj«, ko je mrzlo zunaj. Še raje grem ven, v kakšno dobro gostilno, na lepinjo s kajmakom, prebranac, mešano meso na žaru z urnebesom, ajvarjem in pečenimi paprikami in na gibanico. Ja, jedi so boljše, če se pripravljajo dolgo in v večjih količinah. Raje pogledam kakšen jugoslovanski film kot stojim tri ure pred štedilnikom. Še dobro, da imamo kam, kadar želimo sočno, raznobarvno, polno okusov in vonjev, jesti, kajne?

Odlično hrano ponujajo ljubljanske gostilne iz verige MOMO GROUP: glej: http://www.facebook.com/gostinstvo.momogroup.

Tam je ta svet, tam, kjer je prostor za iskrivo otroško dušo. Takšna bi morala biti otroška soba. Ker otroška soba nikoli ne sme biti samo prostor, kamor se morajo umakniti v svoji igri otroci, da imamo starši mir. Prav tako ne sme biti samo prostor, ki ga označuje množica nalog, ki jih je treba narediti, knjig, ki se jih je treba naučiti.

Še manj je lahko samo garderoba za vse tisto, kar razbija estetiko našega dovršenega stanovanja. In ne sme biti samo spalnica, kamor zapremo otroke zvečer z zahtevo, da čimprej zaspijo. Verjetno ni prostora v našem domu, ki bi zahteval toliko različnih potreb bivanja samega, kot ga zahteva otroška soba. Morda zato, ker otroška soba nikdar ni samo prostor za bivanje, ampak je svet otroka znotraj našega doma. Tako, kot je za nas pomemben otrok, tako je za njegov svet pomembna njegova soba.

Otroška soba se mora spreminjati

Otroška soba ima svojo posebno zakonitost. S starostjo otroka se mora spreminjati. Zakaj? Potrebe otrok so v različnih starostnih obdobjih zelo različne. Če želimo oblikovati ustrezno otroško sobo zanje, moramo izhajati iz lastnosti otrok in njihovih aktivnosti v teh različnih starostnih obdobjih:

a) Predšolski otroci (od dveh do šestih let): hrupni, nemirni, skačejo, plezajo, odkrivajo in so skratka polni energije in zelo aktivni. Vmes so obdobja, ko gledajo slikanice, berejo ali bolje poslušajo pravljice, rišejo ali se preprosto skrijejo pred ostalim svetom. Otroška soba mora ostati kljub pohištvu dovolj prostorna za igro, saj preživijo otroci v tej starosti precej časa na tleh. Divjajo, telovadijo, plešejo, sestavljajo, gradijo, kuhajo …

Hkrati mora biti prostor, kjer otroška domišljija lahko dobi krila. Mehke preproge, neobčutljiva tla, zaščita na posteljah, manjši in lahki kosi pohištva (določene kose pohištva mora biti sposoben prenašati tudi otrok sam, n.pr. stol, zaboj za igrače, ipd.), pohištvo brez ostrih robov in vogalov in dovolj stabilno, a hkrati trpežno (visoka obremenjenost pohištva) in seveda dovolj pisano in zanimivo za otroka.

b) Šolarji do pubertete (od sedmega do dvanajstega leta): aktivnost otroka se precej spremeni, saj čas igre zamenja čas za šolske obveznosti. Otrok potrebuje dovolj velik, svetel prostor za naloge in učenje, ki bo ergonomsko zadoščal zahtevam rasti in pravilnemu razvoju hrbtenice. Izredno pomembni sta pisalna miza z odlagalno površino, predali za šolske stvari in seveda ustrezno osvetlitvijo ter stol. Otrok ima vedno več »svojih« stvari (predali, police, omare, odlagalne površine).

Širijo se njegovi interesi in vsak med njimi zahteva posebno obravnavo tudi z vidika opreme otroške sobe. Otroška soba postaja vedno bolj »pribežališče« za vse majhne skrivnosti, ki si jih deli s svojimi prijatelji. Število prijateljev in obiski, tudi preko noči, se povečujejo. Če ima otrok veliko posteljo, to ni problem. V glavnem je bolje, da si omislimo zložljivo ležišče (tudi kvalitetne blazine lahko rešijo problem).

c) Obdobje do konca srednje šole (od trinajstega do devetnajstega leta): velikokrat najhujše obdobje za vse starše, saj so vrata v »otroško« sobo v glavnem zaprta. Pa saj ni več otrok! Spoštujmo otrokovo pravico do zasebnosti in potrkajmo, preden vstopimo. Ja, tudi v lastnem domu! Obdobje, v katerem se poveča delno potreba po delovnih aktivnosti, še bolj pa potreba po zasebnosti, izvajanju lastnih interesov in druženju s prijatelji. Izredno se v tem obdobju poveča količina različnih stvari, ki jih mlad človek enostavno mora imeti.

Ne razpravljajmo o potrebi, ampak poskušajmo rešiti problem dodatne pridobitve odlagalnega prostora. V tem obdobju ne opremljajmo in ne spreminjajmo otroške (mladinske) sobe sami. Pod nobenim pogojem! Spoštujmo želje in interese otroka, a hkrati mu postavimo meje, ki jih določajo med drugim tudi naše možnosti. V tem obdobju lahko spet naraste hrup iz otroške sobe, a tokrat zaradi glasbe. Poiščimo kompromis in dodatno izolirajmo prostor, če je to le mogoče. Če ne zaradi drugega, zaradi lastnega miru in miru pred sosedi.

Zaradi sprememb otroških potreb z leti je za otroške sobe zelo priporočljivo prilagodljivo, modularno pohištvo, ki omogoča, da se prostor spreminja in »raste« skupaj z njimi. Modularno pohištvo, kjer je vsaka komponenta oblikovana tako, da jo lahko prilagodimo konkretnemu prostoru, omogoča funkcionalno uporabnost v daljšem starostnem obdobju otroka.

Realnost otroških sob

Čeprav ravno otroci potrebujejo ogromno prostora, najprej za igro, potem druženje in svoje osebne stvari, so ravno otroške sobe največkrat premajhne. Velikokrat so manjše kot spalnice, kjer imamo garderobni prostor in spimo. Velikokrat so popolne kvadratne oblike ali ozke in izredno dolge, a z ne preveč velikim oknom in neoptimalno svetlobo. Še večji problem je, ker je edina možnost luči na sredini stropa, vtičnic pa občutno premalo. Kar je na načrtu otroška soba, je lahko tudi spalnica ali dnevna soba.

Neprimerno laže opremimo majhen prostor kot dnevni prostor ali spalnico, kot opremimo otroško sobo tako, da bo zadovoljila vsem potrebam otroka. Ali otrok! Seveda se moramo pri tem odreči določenim lastnim željam, da pokrijemo potrebe otrok. Saj za starše to največkrat ni nič nepričakovanega, ker to dela večina med nami iz dneva v dan.

Kadar opremljamo otroško sobo, izhajajmo iz otroka, njegovih interesov in tega, kar mu je všeč. Prav tako ne izbirajmo nekvalitetnega in poceni pohištva, saj tako ali tako v glavnem ne spravimo v povprečno otroško sobo več kot posteljo (ali dve), omaro, pisalno mizo, stol in morda še kakšen predalnik. Naj bodo torej izbrani maloštevilni kosi pohištva z ergonomskega in funkcionalnega vidika optimalni.

Hkrati izkoristimo stene za odlagalne police, tudi odlagalno polico nad posteljo, na katero lahko namestimo svetilko. Postelje za otroke niso samo prostor, kamor gredo spat. V postelji berejo, sanjarijo, se skrivajo in pogovarjajo. Morda je lahko kateri del pohištva (posebej, če gre za dva otroka) na enostaven način zložljiv, ali ga obesimo na steno ali predstavlja polico na regalu, ki jo po potrebi spustimo (n.pr. pisalna miza).

Idealni so tudi predalniki ali zaboji na kolesih, ki jih lahko spravimo pod posteljo. Postelja je lahko tudi nad omaro ali širšim predalnikom. Predali so izredno pomembni v otroški sobi v vseh obdobjih, ker imajo otroci toliko različnih stvari.

Zelo smiselno je, da imajo določeni kosi pohištva večfunkcionalno vrednost. Tako je lahko n.pr. ležišče sestavljiva in mobilna površina za igranje, ležanje, branje pravljic ali spanje. Če lahko takšno sestavljivo in mobilno ležišče postavimo v odprte ali zaprte prostorske kombinacije, so lahko enkratni prostor za druženje. Tudi otroške preproge so lahko enkratna podlaga za igranje. Lahko so cesta, po kateri se otrok podi s svojimi avtomobilčki.

Otroška soba ni samo pohištvo

Morda za noben drug prostor v našem domu ne velja tako zelo kot za otroško sobo, da dajejo »dušo« tej sobi razni predmeti iz otroškega sveta. Ne samo, da si otroci želijo pisane barve na stenah, na pohištvu, preprogah in zavesah. Otroci želijo, da ima njihova soba poseben »pečat«. Če so to njihove risbice, pripete na posebnem prostoru, plakati njihovih glasbenih ali športnih idolov, osvojeni pokali in medalje iz tekmovanj, zbirke sličič ali plastičnih likov, knjige, zgoščenke, plišasti medvedki ali porcelanaste punčke.

Vse, kar ima zanje izredno veliko vrednost, želijo imeti vsak trenutek pred svojimi očmi (zato, ker ima tako veliko vrednost, ker želijo to pokazati tudi prijateljem). Zaradi tega so v otroških sobah tako zelo pomembni regali in odlagalne police. Zelo priporočljivo je, da del stene v otroški sobi prekrijemo s površino, ki omogoča enostavno pritrjevanje različnih stvari, ki jih lahko čez nekaj časa zamenjamo. In zavoljo ljubega miru, nikar ne silite otroke, da imajo v že tako premalih sobah lončnice, če tega res sami ne želijo. Samo v napoto so!

Kadar načrtujemo opremo otroške sobe, si vzemimo dovolj časa. Najbolj napačno je, če se zapodimo v prvo trgovino, kjer je pohištvo v akciji in kupimo nekaj osnovnih stvari, ki jih otrok potrebuje in bi naj predstavljale pohištvo otroške sobe. Napolnili bomo prostor, a otroku ne bomo dali sveta, kjer živijo pravljice in rastejo ideje.

Obiščite IL AMBIENTI na spletu - www.ilambienti.com ali na facebooku - http://www.facebook.com/pohistvo.ilambienti.

Moji prijatelji so v začetku leta pričakali novega družinskega člana. Iz štiričlanske družine je nastala petčlanska. Trije otroci so (skoraj) kot dva otroka. No, že v začetku nosečnosti se je izkazalo, da bo tretji »problem« tam, kjer ne bi smel biti!

Trije otroci dandanes niso več redkost v slovenskih družinah. In prav je tako! Če so že v času nosečnosti, pričakovanju tretjega otročka, prijatelji pregledali vse možne opcije sprememb, ki jih v njihovo življenje prinese še en otrok, potem so vsekakor pristopili zelo odgovorno k ureditvi svojega življenja po spremembi v družini. Stanovanje v mestu so zamenjali za majhno hiško daleč izven mesta že kmalu po rojstvu drugega otroka, saj so načrtovali še povečanje družine za enega otroka. Ne, prostora je več kot dovolj.

Na oviro so naleteli tam, kjer je morda ne pričakuješ. Avtomobil. Ker so vsi otroci še majhni, potrebujejo ustrezne avtosedeže za zagotovitev njihove varnosti. A glej ga zlomka, nikakor niso našli rešitev, ki bi omogočila v njihovem avtomobilu dovolj prostora za tri avtosedeže. In kaj sedaj? Denarja za novi in večji avto ali za dva avtomobila ni. Rešitev so našli. A nisem želela o tem. Zgodbo želim uporabiti samo kot okvir, zakaj narašča potreba po drugačnih avtomobilih. Med njimi tudi po športnih terencih (SUV ali sport utility vehicle) in crossoverjih, »križancem« med športnim terencem in osebnim avtomobilom.

Povpraševanje oziroma potrebe narekujejo razvoj

Nedvomno so bili SUV kot športni, v začetku izrazito robustni terenci s samo dvojnimi vrati, oblikovani za drugačne namene, kot jih dandanes uporablja večina ljudi. Vsaj v Sloveniji. A dejstvo je, da so se tudi SUV razvili v široko paleto avtomobilov, sicer v osnovi identičnih, a predvsem glede velikosti izredno različnih. Vse v imenu in interesu uporabnikov, saj povpraševanje določa ponudbo.

Tako so se pojavili mini SUV, že skoraj na meji med SUV in osebnim avtomobilom (n.pr.: Hyundai ix25, Ford Ecosport, Nissan Juke, Honda HR-V, itd.) in manjši, kompaktni SUV, z manjšim prostorom za potnike in prtljago (n.pr.: Hyundai Santa Fe, Kia Sportage, Volkswagen Tiguan, itd.). Med srednje velikimi SUV so Volkswagen Touareg, Volvo XC90, Kia Sorento, Audi Q7, ipd.; med »pravimi« SUV n.pr. Toyota Sequoia, Ford Expedition, itd..

Odgovor, kako združiti priljubljene lastnosti SUV, ki so vendar za večino »nedosegljive« (ne samo cena avtomobila, ampak vzdrževanje in poraba takšnih velikih avtomobilov), in lastnosti osebnih avtomobilov, so crossover SUV ali crossover terenec (CUV ali crossover utility vehicle). Na kratko crossover.

Gre torej za »mešančka«, zgrajena na platformi osebnega avtomobila. Hyundai Santa Fe ima tako platformo Hyundai Sonate, Hyundai Tucson Hyundai Elantre (oba se uvrščata tudi med srednje velike crossoverje), Honda HR-V Honda Civica, Ford Ecosport Ford Fieste,itd.. Crossover združuje določene lastnosti SUV (zajeten prtljažni prostor, visoki sedeži, dvignjenost od tal, ipd.) in določene lastnosti osebnega avtomobila, posebej karavana (deljen prostor za prtljago in potnike z dostopom s petimi vrati, ipd.). V bistvu je meja med mini SUV in kompaktnim SUV ter mini, kompaktnimi in srednje velikimi crossoverji »zelo meglena«. Tako se n.pr. Hyundai Santa Fe uvršča med kompaktni SUV ali srednje velik crossover. A poanta ni v uvrstitvi teh avtomobilov v neko skupino.

Zadnje čase SUV sledijo, posebej na evropskem trgu, zahtevam po ekonomičnosti (varčnosti) in poskušajo zadovoljevati večje ekološke zahteve. Dejstvo je, da SUV v osnovi in večina niso bili majhni porabniki. Vsaj delno se to spreminja, posebej na področju manjših SUV in crossoverjev. Tako so se pojavili tudi hibridni SUV in crossoverji, ki niso prirejeni za vožnjo izven cestišč, so nekoliko težji, a so varčnejši. V glavnem pri nižjih hitrostih in start&stop sistemu (ustavljanje, speljevanje) uporabljajo za pogon elektromotor, pri višjih hitrostih in težjih obremenitvah pa motor z notranjim izgorevanjem. Med najboljšimi SUV in crossover hibridi so: Ford Escape Hybrid, Volkswagen Touareg Hybrid, Toyota Highlander Hybrid, itd..

Sprememba načina življenja in nove potrebe

Razvoj SUV in crossover ni naključje. Razvili so se, ker povpraševanje po določenih lastnostih, ki bi jih naj imel avtomobil, postaja vedno večje. Gre predvsem za varnost, udobnost, zmogljivost, prostornost tako za potnike kot prtljago in vsestranska uporabnost. Od kod izhajajo te potrebe? Nedvomno iz spremenjenega načina življenja in okoliščin, ki jih določa sedanja prometna varnost.

Dotaknimo se najprej varnosti. Sedeti v avtomobilu, ki je v povprečju bolj dvignjen od tal, in na sedežu, ki ima nedvomno višjo pozicijo kot v osebnem avtomobilu, daje občutek večje varnosti že zaradi preglednosti nad dogajanjem v prometu. Dejansko ni »zadostne varnosti« (varnosti, ki bi zagotavljala, da ne bo poškodb s hujšimi posledicami, ali smrtnim izidom) v nobenem avtomobilu, če govorimo o današnjih hitrostih. Seveda pa je verjetno večja varnost zagotovljena v mestni vožnji z manjšimi hitrostmi.

Bistvena lastnost teh avtomobilov je vsestranska uporabnost v vseh različnih okoliščinah za vso družino. Dejstvo je, da imajo družine danes relativno veliko prtljage zaradi številnih rekreativnih in športnih aktivnostih. Predstavljate si, da imate dva otroka. Enega vozite na trening tenisa, drugega v glasbeno šolo na učenje igranja kitare. Če sami nimate v avtomobilu nobene druge prtljage, kar je redkost, je vaš prtljažni prostor hitro poln. Danes je ritem življenja drugačen. Večina družin zapusti dom zjutraj in se vrača zvečer domov.

Vmes so služba in šola, športne aktivnosti, treningi, glasbene in druge aktivnosti, obiski pri starših, nakupi v trgovini, servisi oziroma vse, kar je pač potrebno urediti. Ne prihajamo več ob treh domov in ob petih odhajamo na ostale obveznosti. Zato potrebujemo avto, v katerega lahko »spravimo« vso družino z vsemi stvarmi, ki jih potrebujejo preko dneva. Vikende in dopuste raje ne omenjam. In vožnje po velikokrat nemogočih cestah, če gremo na gorsko kolesarjenje, smučanje ali samo pohodništvo. Tudi majhnih otrok ne in umetnosti, kako pri dveh nadebudnežih spraviš v avto samo zanju n.pr. dva avtosedeža, otroški voziček in morda tricikel, da lahko greš v park na sprehod, preden se stemni.

Ne samo za družine z otroci

Seveda niso samo družine z otroci tiste, ki so navdušene nad crossoverji in predvsem majhnimi SUV. Skoraj enako navdušenje izkazujejo starejši pari ali samski ljudje, ki nimajo več otrok. Crossover ali majhni SUV je neprimerno laže dostopen in udobnejši za sedenje kot večina osebnih avtomobilov. Boljša preglednost zaradi višine je koristno nasprotje v povprečju manjšim sposobnostim, ki jih prinašajo leta (počasnejša odzivnost, slabše opazovanje prometa in dogajanja v prometu, slabša vidljivost, ipd.).

Večja prostornost glede na velikost avtomobila omogoča večje udobje, saj je vožnja, posebej daljša, lahko drugače zelo neprijetna. Večji prtljažni prostor omogoča lažji prevoz stvari, ki se jim z leti ne moremo »odreči« (bergle, invalidski vozički, razni pripomočki za lažje nakupovanje, ipd.).

Zato so SUV in crossoverji v »modi«. Ne samo zaradi tega, ker so trenutno »in«, ampak ker dejansko potrebujemo danes takšen avto in ne limuzine z majhnim prtljažnikom, čeprav lahko v njej udobno sedijo štiri osebe. Živali še sploh omenjala nisem. Povprečen človek je danes oblečen športno, se rekreaira in prevaža v avtomobilu »skoraj« celotno premično »premoženje«, ki ga potrebuje skozi dan.

Takšen človek ne potrebuje razkošja, ki ga ne bo mogel plačati in se z njim voziti. Potrebuje avto, ki je vedno na cesti. Torej varčen. Seveda tudi zmogljiv, z dobrimi voznimi lastnostmi. V ospredju torej niso želje po velikih SUV in crossoverjih, ampak majhnih, varčnih, a vendar s prednostnimi lastnostmi in značajem SUV. Tako bi tudi moji prijatelji sedaj potrebovali kakšen zadosten SUV ali crossover.

Morda Hyundai ix35. Na žalost je razlika med ceno za prodan avto, čeprav ni tako star, in novim, večjim avtomobilom, trenutno nedosegljiva. A kot vse, bodo rešili tudi ta primer. Zanje ni nič nerešljivega, ker imajo drug drugega. Pa saj to je bistveno, kajne? Kdo bi se sekiral zaradi avta in problema z avtosedeži?!

Za konec… kaj imamo, kaj prihaja?

Ponudba med majhnimi SUV ali crossoverji je že kar velika. Prihajajo pa novi, že obljubljeni modeli. Hyundai ix20 se bo nekoliko povečal in narasel v Hyundai ix25. Tukaj je Fiat Sedici, ki je zrasel iz iz povezave Fiata in Suzukija, Daihatsu Terios, ki se proizvaja že od 1997, in štirivratni SUV Ford Ecosport, ki prihaja nekoliko spremenjen v naslednjem letu. Honda ponovno obuja 2006 opuščeni model Honda HR-V, ki so ga izdelovali od 1999 do 2006. Nissan Juke je nekoliko novejši mini SUV. Audi bo »pripeljal« v letu 2013 na osnovi uspešnega Q3 še Audi Q1. Pred poletjem se pričakuje Opel Mokka. Tudi Renault zmanjšuje svoj kompaktni SUV Renault Koleos, in oblikuje mini SUV Renault Captur. Tudi francoski »kolega« Peugeot bo še letos predstavil mini SUV Peugeot 2008.

Ja, na avtomobilskem trgu se vedno nekaj dogaja. Nanj, na avtomobilski trg, pa prav gotovo vplivamo tudi ljudje s svojimi potrebami in zahtevami, ki iz njih izhajajo. V končni fazi, ko bo sedanji avto odslužil svoje, načrtujem tudi sama nakup enega crossoverja ali mini SUV. Zakaj?

Ker so dobri, vedno boljši in ker je točno to, kar potrebujem in za kar imam dovolj denarja. Morda Hyundai ix20. Še sedaj se nasmejim ob vprašanju iz reklamnega spota: Zakaj bi preživeli življenje v škatli? Saj, zakaj?

Hyundai na spletu in na facebooku. Klikni: www.hyundai.si in www.facebook/hyundai.slovenija.

Hibridi nedvomno izražajo določeno dvojnost (ali vsaj dvojnost), nekakšno »mešanico« nečesa. Že samo iz tega dejstva lahko logično sklepamo, da so povsod v našem življenju. Ne samo kmetijstvo, ki je s križanjem dveh vrst dobilo novo vrsto. Tukaj so še hibridni računalniki, telefoni, računalniške igrice, kar celotno področje elektronike. Tukaj so vozila, od koles, skuterjev do vlakov in avtobusov.

Seveda so v tej skupini tudi hibridni avtomobili. Njihov tržni delež se z rastjo zavedanja o omejenosti trenutnih pogonskih goriv in večjo ekološko osveščenostjo nenehno povečuje. Nedvomno bodo vsaj do 2025 nosilci v okviru avtomobilske industrije, saj še ne obstaja dovolj sprejemljiva opcija popolne opustitve motorja z notranjim izgorevanjem. Zato proizvajalci avtomobilov intenzivno razvijajo in ponujajo vedno več hibridnih avtomobilov.

Kaj sploh so hibridni avtomobili?

Hibridni avtomobili uporabljajo za pogon dva ali več virov energije. Najbolj pogosto se s pojmom hibridni avtomobil povezuje vozilo, ki koristi za pogon kombinacijo »starih« fosilnih goriv (bencin/dizel) in elektrike, kar pomeni, da ima dva motorja, elektromotor in motor z notranjim izgorevanjem. O teh bo tekla beseda danes.

Čeprav imamo tudi hibride, kjer gre za kombinacijo drugih virov pogonske energije (n.pr. elektrike in gorivnih celic). Morda vas bo presenetilo, da je hibridni avtomobil, ki združuje moč elektromotorja in motorja z notranjim izgorevanjem pri vzponih izdelal leta 1899 Henri Pieper, belgijski proizvajalec avtomobilov.

V hibridnih avtomobilih se električni pogon še vedno pojavlja kot pomožni, vendar hibridni pogonski sistem izkorišča prednosti obeh pogonskih sistemov. Njuna moč se pri poganjanju združuje ali se uporablja le enega od obeh. Celotna motorna moč avtomobila se uporablja le ob polnih obremenitvah (n.pr. pri prehitevanju ali vožnji navkreber), zato je njihova učinkovitost večja.

Motorji z notranjim izgorevanjem so tako manjši in lažji. Čeprav so hibridni pogoni različni, imajo vsi sodobne elektromotorje in zmogljive baterije. Bistvena je njuna optimalna povezava (mehanska in elektronska) z motorjem na notranje izgorevanje.

Električni motor lahko deluje tudi kot generator in zaganjalnik, ki pomaga sistemu start&stop. Manjša poraba goriva in emisija izpušnih plinov. Pri vožnji se večinoma uporablja motor z notranjim izgorevanjem, ko pa avtomobil ustavimo, se vključi elektromotor.

Shranjeno energijo porabi elektromotor za speljevanje in pospeševanje. Pri mestnih vožnjah, kjer pogosto zmanjšujemo hitrost ali ustavljamo, se nabere več energije in je poraba manjša kot sicer, kar je nasprotno od motorja z notranjim izgorevanjem, ki ima pri mestnih vožnjah večjo porabo.

Hibridni pogoni

Omenila sem, da obstajajo različni hibridni pogoni. Vse hibridne pogone delimo glede na stopnjo hibridizacije (polni, mehki in »plug-in« hibrid) in strukturo pogona (paralelni, serijski in serijsko-paralelni). Verjetno ste že opazili pri navedbi hibridnih avtomobilov različnih proizvajalcev nazive kot so bluetec, bioflex, green line, blue motion, blue drive, Ecohybrid… Razlika?

Enostavno rečeno v vlogi elektromotorja in načinu »preklopa« med enim in drugim pogonom (brez menjalnika, sklopka in samodejni menjalnik z/brez pretvornika navora, ipd.). Serijski hibridni pogon uporabljajo električni avtomobili z daljšim dosegom (t.i. REEV ali range-extended electric vehicles), ki koristijo v prvi vrsti za pogon elektromotor, medtem ko ima motor z notranjim izgorevanjem funkcijo polnjenja baterij (generator).

V glavnem veljajo za »polne« (full), tudi »močne« hibride tisti hibridni avtomobili, kjer ima elektromotor glavno vlogo pri večji skupni moči ali se izključno uporablja na krajših razdaljah. Toyota Prius je »pravi« hibrid v pravem pomenu besede. Električni motor prevzema ključno vlogo pri večji skupni moči. Lahko vozi tudi samo na elektriko. Toyotin hibrid temelji na bencinskem in dveh električnih motorjih. Prestavljanje ni potrebno, saj gre za serijsko-paralelni hibrid (hybrid synergy drive), ki optimalno kombinira električni in bencinski motor oziroma zagotavlja kolesom pogon iz enega ali drugega pogonskega vira, neodvisno od voznika (voznik ne »priklaplja«).

Med »polne« hibridne pogone lahko uvrstimo tehnologijo »two mode« Generals Motors, prilagojeno za težja terenska vozila (SUV). Med motorjem in razdelilnikom moči je vgrajen samodejni menjalnik s štirimi stopnjami prenosa ter dva asinhrona elektromotorja in generatorja. Skupna moč se tu porazdeli na vsa štiri kolesa. Pri hitrosti do 80km/h deluje en elektromotor kot generator, medtem ko je drugi pasiven. Pri večji hitrosti oba elektromotorja pomagata bencinskemu in zagotavljata dovolj moči pri pospeševanju in vožnji navkreber.

Od »polnih« hibridov se razlikujejo »mehki« (mild) hibridi, kjer je glavna naloga elektromotorja samo pomoč motorju z notranjim izgorevanjem. V bistvu predstavljajo »mehke« hibride vsi paralelni hibridni pogoni, kjer sta oba motorja vezana na isto gred. Paralelni hibridni pogon namreč ne omogoča popolno uporabo električnega motorja kot edinega pogonskega vira (to pomeni, da je motor z notranjim izgorevanjem popolnoma izključen).

Takšna je Honda Civic Hybrid, ki ima električni motor, a le kot pomoč osnovnemu bencinskemu motorju. Audi Q5 Hybrid uporablja prav tako električni motor kot podporo bencinskemu, po potrebi pa deluje kot generator ali samostojni pogon po mestnih središčih. Pri tem torna sklopka odklopi bencinski motor od menjalnika z elektromotorjem in pogonom 4×4, kar omogoča drugačni sistem vožnje po mestu in z elektromotorjem.

Bistveno vlogo pri hibridih ima tudi zmogljivost baterij. Hyundai, ki je svojo tehnologijo Hybrid Blue Drive že uporabil tako pri Sonati Hybrid in Elantri Hybrid, je v Detroitu 2012 predstavil Sonato Hybrid 2012 (avto je predstavljen na fotografijah), ki ima trenutno najbolj učinkovite baterije na tržišču, litij-polimer baterije. Tehtajo 25% manj, zavzemajo 40% manj prostora in so za 10% bolj učinkovite.

Na ta način se izognemo zoprnemu polnjenju preko vtičnice, ki ga imajo »plug-in« hibridi. Kaj sploh je »plug-in«? Gre za »vtični« hibrid; avtomobil z električnim in bencinskim/ dizel motorjem in dodatnim priključkom za polnjenje akumulatorjev z elektriko iz omrežja. »Plug-in« hibridi se napolnijo razmeroma hitro, saj nimajo velikih akumulatorjev. V bistvu lahko imajo »plug-in« hibridi tako paralelno kot serijsko zasnovo. Volvo V60 predstavlja »plug-in« hibrid.

Zanimivi so »dizelski« hibridi, kjer dizel motor poganja sprednji dve kolesi, električni pa zadnji dve. Gre torej za uporaben štirikolesni pogon z zmanjšano porabo energije. Takšen je Peugeot 3008 Hybrid4, ki ima spredaj vgrajen dizelski motor in zadaj ločeno elektromotor, ki se vključi kot pomoč dizelskemu motorju ob večjih obremenitvah ali deluje kot integralni pogon.

Elektromotor poganja zadnji kolesi in se napaja preko nikelj-metal hibridnih baterij. Dizelski pogon poganja samo sprednji kolesi. In športni avtomobili? Kako se poklopijo zahteve športnega avtomobila z hibridno tehnologijo? Morda bo dala odgovor Honda, ki je v Ženevi 2012 predstavila študijo športnega NSX z hibridnim pogonskim sklopom in štirikolesnim pogonom.

Dobre in slabe lastnosti hibridov

Hibridni avtomobili izkoriščajo izjemne tehnične lastnosti fosilnih goriv (veliko količino energije, ki je v njih shranjena). Naredijo vsaj toliko kilometrov kot običajni avtomobili, saj imajo ob enaki zalogi goriva in boljšem energijskem izkoristku seveda večji doseg. Hibridni avtomobili se polnijo enako kot običajni avtomobili. V času, ko avtomobil deluje na elektromotor, se v zrak ne izločajo škodljive emisije ogljikovega dioksida.

Pomenijo tako varčevanje z gorivom (večja učinkovitost in manjša poraba goriva) kot manjšo onesnaževanje okolja na račun elektromotorja (manj izgorelega goriva pomeni manj škodljivih plinov oziroma manjšo emisijo škodljivih plinov). Vse to so pozitivne lastnosti. Hibridni avtomobili so veliko tišji od avtomobilov na fosilna goriva, sploh pri mestnih vožnja, kjer pride uporaba električnega motorja bolj do izraza. Za voznika prednost, za ostale udeležence v prometu, posebej pešče, večja ogroženost. Poseben problem predstavljajo za slepe in slabovidne (s sluhom ne morejo določiti točne oddaljenosti avtomobila).

Kakšna je prihodnost hibridnih avtomobilov?

Hibridni avtomobili so nedvomno samo prehodna faza v razvoju pogonskih sistemov in avtomobilov, ki bo pripeljala do uporabe izključno električnega motorja (seveda je možen tudi drugi vir energije, n.pr. sončna). Sedaj imamo hibridizacijo v smislu vzporednih hibridnih pogonov, kjer se bencinskemu/ dizelskemu pogonu priključi električni pogon.

Motor na notranje izgorevanje in elektromotor poganjata avtomobil hkrati. Naslednja razvojna stopnja so zaporedni hibridni pogoni, kjer motor z notranjim izgorevanjem le proizvaja električno energijo, celoten pogon avtomobila pa zagotavlja elektromotor. V bistvu se delež in zmogljivost električnega pogona v primerjavi z bencinskim/ dizelskim pogonom povečuje. V končni fazi razvoja bomo morali fosilna goriva popolnoma nadomestiti z drugimi viri (n.pr. vodikom, pridobljenim iz obnovljivih virov, kjer bi motor z notranjim izgorevanjem nadomestile t.im gorivne celice (elektrokemijski elementi)).

Če gre za prehodno stopnjo v razvoju avtomobilov, preden se uveljavijo čisto električni ali avtomobili na drugo gorivo, zakaj potem vlagati toliko v razvoj hibridov? Razvoj v avtomobilski industriji je izredno drag. Hibridni avtomobili so trenutno enostavno edina tehnologija, ki omogoča zasnovo vozila z voznimi lastnostmi običajnega avtomobila. Z vidika širše populacije uporabnikov so cenovno še vedno edini sprejemljivi. Tega se zavedajo tudi proizvajalci avtomobilov. Če ne bodo razvijali hibridnih pogonov, bodo postali »preteklost« prej, preden bodo postala »preteklost« fosilna goriva.

Hyundai na spletu in na facebooku. Klikni: www.hyundai.si in www.facebook/hyundai.slovenija.

Legenda pravi, da si je Krčnik v preteklosti za vedno vzel v svoja nedrja samega županovega sina. Od tedaj dalje so si okoliški ljudje Krčnik samo ogledovali, kaj več si niso upali.

A pravljica se mora nadaljevati. V Brdih so dobili Kraljico, pravo slovensko vinsko kraljico Brikco.

In ker kraljice vladajo vsemu, tudi naravi, se je Brikca skupaj s potapljači iz potapljaškega kluba Subrda ponovno podala v te črne globočine.

Da se zgodba ne bi ponovila je Krčniku ponesla v dar, 365 steklenic odlične penine Quercus. In tako se je Krčnik ponovno spravil z ljudmi. Penina je eno leto počivala v miru 7m pod vodno gladino in nič je ni motilo.

Narava pa je do človeka radodarna in Kraljici je bilo dano, da je v času svojega vladovanja, v letu 2010 skriti zaklad – penino prinesla spet na površje. Poimenovali so jo Penina Krčnik, dobila pa je tudi svojo blagovno znamko DE PROFUNDIS.

In sklenjeno je, da se bo tradicija nadaljevala, da bo Krčnik še naprej plemenitil to odlično penino, Vinska Kraljica in potapljači iz SUBRDA pa se bodo trudili, da bo Krčnik vedno varoval zaklad, ki bo po enem letu ponovno ugledal dnevno luč.

Za okusiti ta zaklad pa skrbi www.invinoveritas.si, še več, poskrbi tudi, da se sami potopite, seveda v varnem spremstvu, v te globine po zaklad. Kralji in kraljice, zakladi in vedno zraven vino. In tako bomo še dolgo srečno živeli …

http://www.invinoveritas.si/