Spolnosti bi se naj posluževali na redni bazi, v partnerski zvezi ali kar tako, ker je »potreba«, pri vsem skupaj pa naj bi še neizmerno uživali, preizkušali različne tehnike in položaje ter na sploh doživljali takšne orgazme, da bi zaradi njih spoznali smisel življenja. Kam je šel čas, ko sta bila potrebna le moški in ženska, pa se je že zgodila med njima tista najlepša združitev soljudi?

Ker smo postali ljudje tako zelo ozaveščeni o spolnosti in smo bili prisiljeni verjeti v idejo, da je potrebno seksat, seksat čim več, s čim več različnimi partnerji (za izkušnje, seveda) in to celo ČIMBOLJ. Treba je ZELO seksat, če se lahko tako izrazim.

Treba je dobro seksat, seksat zanimivo, seksat sočutno in občutljivo, seksat tako in drugače, predvsem pa temu posvetiti večino svojega (prostega) časa in temu prirediti večino svojega življenja po principu: človek mora v življenju piti, jesti, lulati, spati in seksati. Po principu, človek je zgolj žival in zato je tudi seks postal živalski.

Vsakdo med nami pozna kakšno »radodajko« ali spolno svobodno žensko, ki si seks jemlje kakor vroče žemljice v francoski pekarni: takrat ko hoče, kakršne hoče in jih bo tudi pojedla kjerkoli hoče. Ampak večina takšnih žensk ne spoštuje. Ne kot osebnost, ne kot človeka. Marsikdo jim po tihem zavida njihovo navidezno osvobojenost družbenih konvencij, a konec koncev nihče ne bi imel takšne ženske za partnerko. In tako je večina ženska še vedno trdno prepričanih, da tipu ne sme »kar tako dat«.

Da mora pred seksom obstajati med partnerjema posebna čustvena vez, že pred-obstoječe razmerje, ki doseže vrhunec (in sovpade s »potrebo«) ravno v spolnem dejanju. Samo zato, ker ne želijo veljati za »radodarne«, za ženske s tako nizko samozavestjo, da si jo (čeprav le za kratek čas) zvišajo s seksom, s to potrditvijo naše lastne biti, da smo dovolj privlačni, dovolj zaželeni pri drugih ljudeh.

Konservativci in tradicionalisti ne verjamejo zaman, da je ljubljenje (poudarek na izrazu) dosti več kot le fizična združitev dveh in draženje točno določenih živčnih končičev, ki vodijo do velikega O - orgazma, novodobnega nadomestka sreče. Duhovno srečo, za katero sta potrebna delo in trud, je nadomestil orgazem, fizična iluzija sreče.

Morda je res, da je lahko tudi seks s princem tvojih sanj zanič in da se v tem vidiku preprosto ne ujameta: pa vendar lahko z nekaj vaje, z nekaj pozornosti dosežeta zadovoljstvo za oba in dokažeta vsem tistim, ki so mnenja, da je sanjski princ tisti, ki te pripravi do 35 različnih orgazmov v roku pol ure. Ni za zanikat, da je sama spolna združitev popolnoma fizične narave (dražiš živce, logično dobiš reakcijo) in da je v osnovi namenjena zgolj reprodukciji in potomstvu, pa vendar… Tako razgledani in izobraženi kot smo postali, mar res ne vidimo, da je seks več kot metaforična združitev rokavice z roko?

In ker si nobena ženska ne želi preživeti noči z moškim, katero bi že naslednji dan obžalovala (lahko obžaluje šele nekaj mesecev zatem, prej pa ne), si ustvarja varovalke: morava imeti (vsaj prijateljsko) razmerje, morava se vsaj nekoliko poznati, preden bom pripravljena na naslednji korak.

Žalostno je, da so dandanes te varovalke postale že tako ohlapne, da je za tisto spoznavanje, duhovno povezovanje dveh duš in ustvarjanje najlepšega izmed čustev (ljubezni op.) med dvema, postala dovolj ena sama kava. Tako v prenesenem pomenu kot dobesednem je postalo dovolj, da te tip pelje na eno kavico, saj smo navsezadnje le postali po vzoru Francozov, najboljših ljubimcev, kofetkarska družba. Na tehtnico smo postavili in izenačili vrednost ene kavice (1,40 - 1,60 EUR) z vrednostjo odnosa s človekom.

Ne grajam tipov, ki iščejo zabavo le za eno noč, ki zmerom znova govorijo »nisem pripravljen na kaj več, prejšnja me je preveč prizadela«, ne grajam nobenega predstavnika moškega spola, ki bo že v osnovi poskusil narediti največ in vse samo zato, da bi »dobil«.

Bruham od gnusa nad ženskami, ki se jim pustijo, pri tem pa vedo, da niso sposobne zgolj fizičnega odnosa, da bodo že sredi noči želele več, da bodo odplavale v sanjarije z novim glavnim junakom in nato neusmiljeno jokale, ker jih je zapustil (kar so vedele že vnaprej). Punce, take it or leave it, to je igra na vse ali nič: ne znižujte svojih kriterijev, če tega niste sposobne in ne ponižujte se s tako nizko samooceno.

Če je to bila res kapetanka navijaške skupine, je verjetno šlo samo za naključje: vse, kar vidimo v ameriških filmih, seveda ni resnično. Pa vendar je veljala za po tihem izglasovano kraljico vsega ženskega določena punca oziroma družba deklet, ki si je to laskavo mesto prislužila iz bogve katerega razloga: morda zato, ker je veljala za najlepšo, ker je bila simpatična in še prijazna za povrh, nek razlog je že obveljal.

In podobno velja tudi za kralja vse šolske moškosti, ki se je na prvo mesto prebil zaradi fantastičnih kipečih mišic, »luštkanega« obraza ali kakšnega drugega »kul« razloga. Bistveno je, da smo vedno vsi vedeli, KATERI so tisti, ki so bili smetana tedanje družbe, kateri so bili tisti, katerim smo vsi zavidali vsaj Colgate nasmeh, če že ne tudi vsega ostalega. Popularni posamezniki so popolnoma obvladali dogajanje v družbi ter za nas predstavljali ideal človeka.

In ker ljubezen najbolj bujno cveti, kjer je mladost, so se v tej zaprti družbi določene šolske ustanove pojavile romance, prve ljubezni in parčki na vsakem vogalu, najpogosteje v pomladnem času. In popolnoma jasno je bilo, da bodo najlepši in najprepoznavnejši med nami tvorili najzanimivejše pare, pare, katerih razmerja bomo (hote ali nehote) spremljali ves čas njihovega obstoja, o njih govorili in sprožali govorice: najlepši in najlepša po vsej logiki sodita skupaj.

Da bi videli eno izmed najbolj oboževanih s kakšnim, ki je prišel slučajno mimo, se pravi, s kakšnim računalniškim »geekom« ali piflarjem, ki se vse popoldneve posveča opazovanju ptic, mama pa mu še vedno z ljubeznijo zlaga spodnje perilo v predale, to se preprosto nikoli ne zgodi. V sleherni družbi (toliko bolj opazno pa je to začasa šolanja) obstajajo namreč tri kategorije ljudi: alfa samice in samci, migranti in odpisani.

Mislim, da nobeden izmed nas ne potrebuje par dni za razmislek v katero kategorijo sodi: to nam je bilo od nekdaj »popolnoma jasno«, to nam je družba sporočala odkar smo se vanjo vključili. Torej, alfa samice in samci so tisti najbolj zaželeni, najbolj privlačni in najvišje uvrščeni v tej družbeni hierarhiji. To so tisti, ki lahko z enim samim nasmeškom povzročijo, da ljudje ustrežejo njihovi prošnji, to so tisti najlepši in najlepše, katere vsi drugi hkrati obožujemo in sovražimo.

Naslednji smo migranti, to je ljudje, s katerimi ni objektivno gledano nič posebnega narobe, le da nas kakšna malenkost ali dve ločujeta od višje (ali nižje) kategorije. Migrantov je največ. In nato sledijo odpisani, tisti piflarji in največji čudaki iz ameriških komedij, tisti z bradavicami na nosu in čudnimi hobiji, ki po vrhu včasih še čudno vonjajo ali pa so preprosto ne tako zelo privlačnega izgleda. Kamor merim s takšno klasifikacijo je sledeče: kategorije se med seboj NE mešajo. Edini, katerim je to dovoljeno, smo migranti.

Mi lahko, če imamo srečo, posežemo po najbolj zrelih jabolkah, alfa samicah in samcih, medtem ko imamo tudi to svobodo, da sežemo po tistih nekoliko obtolčenih, ki ležijo po tleh. Seveda lahko tudi prestopimo v druge kategorije: ob zadostnem druženju in romantičnem povezovanju z drugima kategorijama, lahko kar hitro prenehamo biti migranti. Morda je vse skupaj povezano z biologijo: najboljši genetski material se ne bo mešal s »pokvarjenim«.

Vsi tisti, ki sedaj že vihate nosove, prosim, spomnite se vsaj enega realnega primera šolske lepotice, ki si je za partnerja izbrala enega izmed najbolj čudnih tipov. Se res lahko? Ameriški filmi namreč lažejo: šolski lepotec nikoli ne poseže s svojo božanskostjo v globine odpisanih in na plan ne privleče čudakinje, ki z le nekoliko make-upa takoj spada med alfa samice. To preprosto ni res: takšna punca je potemtakem namreč nujno morala biti migrantka, v njej je moral obstajati potencial mešanja z višjo kategorijo.

Ampak ne obupajte že takoj: vedno starejši kot boste, bolje boste znali zamaskirati svojo pripadnost kategoriji (marsikateri odpisanec na prvi pogled deluje kot migrant) in ker ste statistično gledano po vsej verjetnostno migrant ali migrantka, se vam tako ni potrebno obremenjevati. Mi lahko sežemo kamorkoli, si zase izberemo partnerja iz katerekoli kategorije in smo ljudje, ki v življenju dobimo na razpolago največ: biti alfa namreč nosi tudi svoje omejitve pri izbiri partnerja …

Prepoznati se sicer da dva tipa odvisnikov: prvi so tisti, ki neprestano letajo za predstavniki nasprotnega spola, mečejo poželjive poglede, dajejo dvoumne pripombe in bi se lahko najlepše opisali kot ‘ljubitelji nasprotnega spola’. Drugi tip odvisnikov pa gre še en korak naprej: neprestano so v zvezah, sicer tako imenovanih resnih zvezah, katerih trajanje se meri v letih, pa vendar lahko razporedite njihovo življenje preprosto tako, da naštejete po vrsti njene partnerje oziroma njegove partnerke.

Oba tipa imata skupno točko in marsikdo spada v obe kategoriji hkrati, pa vendar: gre za ljudi, ki preprosto potrebujejo pozornost nasprotnega spola ali pa si same sebe ne predstavljajo kot popolnoma samostojne, avtonomne osebnosti.

Je to povezano s slabo samopodobo in samozavestjo? Ali ti ljudje res neprestano iščejo partnerje samo zato, ker se jim zdi, da sami sebi ‘niso dovolj’, niso popolni in zadovolj(e)ni? Pri vseh to prav gotovo ne drži, drznem pa si reči, da je prav gotovo pogostejše pri ženskah. Verjamem, da so tipični primeri, ki jih navajam in katerih bi se lahko spomnil sleherni med nami, čeprav tipični kot so, pokazatelji dela resnice. Saj veste: v vsaki šali je nekaj resnice. In tako mi padeta na misel dve možni situaciji ali celo dva tipa odvisnosti:

Ženska odvisnost je ponavadi odvisnost od partnerja, gre za priklenjenost na določeno zvezo, za katero verjetno že vrabci čivkajo na strehi, da ni najboljša, ker sta si bodisi s partnerjem preveč različna, bodisi on ni dovolj pozoren partner ali pa je celo izkoriščevalski in agresiven (fizično ali psihično). Po vsej verjetnosti tudi prekomerno ljubosumen in avtoritativen, prav gotovo pa tisti, ki nosi hlače v zvezi in čustveno manipulira s svojo partnerko, ki pa se temu prostovoljno prepušča, ker jo to na nek podzavesten način zadovoljuje.

Moška odvisnost pa je po drugi strani pogosteje vezana zgolj na pozornost ženskega spola, na osvajanje vsake razmeroma privlačne gospodične, ki se pojavi v bližini in ‘preizkušanje šans’ pri njej. Taki moški so lahko znani kot ‘večno samski’, kot predatorji, žigoli, osvajalci ženskih src ali pa tudi za njih velja podobno kot za ženske: padajo iz ene resne zveze v drugo, vsaka partnerka je na nek način kopija prejšnje, v času med eno in drugo zvezo pa se jih zvrsti še nekaj, tako, za mimogrede.

Ključna razlika je, da tak moški odvisnik v svojih zvezah nikoli ni podrejen in ko se zveza nezadržno približa koncu, se pri tem ne obotavljajo in niso priklenjeni na eno samo partnerko. Preprosto gredo naprej in si najdejo drugo, v zvezi pa nikoli niso omejevani in še naprej ohranjajo nekakšno pokončno, individualno držo, h kateri preprosto priključijo partnerko.

Čeprav se po tonu zapisanega morda zdi, da gre za problem, je potrebno poudariti, da ni nujno tako. Ljudje, odvisni od pozornosti in stika z nasprotnim spolom to preprosto potrebujejo in svoje čustvene potrebe hranijo na tak način. Saj veste, da je človek izpopolnjen in srečen, mora imeti zadovoljene vse potrebe, od najbolj prvinskih, fizičnih pa vse do čustvenih in duhovnih. In na nek način bi se jim celo dalo zavidati, saj so očitno izredno kompatibilni z nasprotnim spolom in dokaj z lahkoto najdejo partnerja, kar tistim resnično ‘večno samskim’ dela preglavice.

Vendar ima vsaka reč svoje meje in kadar se vaša prijateljica znajde v zvezi, ki ji resnično škodi, potem ne smete zadržati svojega mnenja samo zato, da je ne bi užalili. A dobro premislite, preden zinete kakšno okoli njene zveze ali partnerja, dobro premislite ali ni zanjo resnično bolje, da zadovoljuje svoje potrebe, pa naj bo s pomočjo nekoliko nerazumljive zveze, kot pa da se znajde sam(sk)a in izgubljena v svetu, v katerem ne zna preživeti brez trdne opore partnerje, kakršenkoli že je. Za svoje moške kolege pa nikar ne skrbite: bojda je domala genetsko.

Prav gotovo pa bi kdo znal reči tudi, da vse skupaj nima prav nobene podlage in da partnerja izbiramo povsem zavestno, racionalno. Mislim pa, da gre za vsega po malem.

Zaljubimo ali zagledamo se v nekoga praktično podzavestno: kemija se pač zgodi (oziroma se ne, pa naj se še tako trudimo). Verjetno gre za malo feromonov, še sploh, če je osebek primerno čist in ni nase navlekel tono parfuma, ki bi lahko prekril osnovni človeški vonj, ki pripada vsakemu med nami; pa malo tudi, da nekaterim pač blondinci ali blondinke niso všeč ali pa imajo rdečelaske poseben draž za naše oči ali pa nikoli zares ne pogledamo tipa, ki je navlekel nase le oguljeno trenirko in športne teniske. Malo narave, malo že vnaprej nastavljenih podzavestnih kriterijev, ki jih nosimo s sabo naokoli in voilà!, nekdo prav poseben glede na naše dojemanje sveta nam je padel v oči.

In potem šele nastopi resnično racionalen del izbire partnerja. Nekateri sami zase vedo, da nikoli ne bi mogli biti v zvezi z nekom, ki biva 2000 kilometrov vstran ali nima redne zaposlitve, ker se dovolj poznajo, da vedo, da bo to slejkoprej predstavljalo nepremostljivo oviro zvezi. Pa čeprav so morda zaradi take zavestne odločitve izpustili iz rok partnerja, ki bi bil kot zanalašč popolnoma kompatibilen z nami. Vendar prava kompatibilnost dveh ljudi ne obstaja.

Ljudje nismo kot puzzli v tovarni, za katere vemo, da se tistih 500 kosov mora tako ali drugače skladati, saj so bili za to narejeni. Človeška notranjost, duhovnost, duša, osebnost, kakor vam je ljubše, je mnogo preveč kompleksna, da bi se lahko stoprocentno skladali z drugim človekom, niti z enim samim, čeprav nas je na svetu na milijarde. Oblikujejo nas predvsem izkušnje, ki so taki specifične in individualne za vsakega posameznika, da bi stežka našli še enega posameznika s podobnimi izkušnjami in življenjem. Zato je iskanje partnerje glede na analogije, ki jih opažamo z njim, nesmiselno.

Prav tako tudi tisto staro reklo »nasprotja se privlačijo« drži le napol. Kako (in zakaj sploh) boste zdržali v zvezi z nekom, ki ima o vsem nasprotno mnenje od vašega in vedno reagira ravno nasprotno od vas; v nekem trenutku se vam bo zazdel neumen, napačen ali pa boste sami sebe začeli dojemati kot ne-pravilne, saj je pravilna rešitev vedno ena sama, kajne? Na žalost tudi to ne drži.

Ljudje imamo namreč to skrito naivno in romantično težnjo k temu, da si vedno želimo preprostih, čistih in enosmernih rešitev ter odgovorov. Radi imamo preproste zaplete in razplete, kjer je vedno jasno kaj je prav in kaj je narobe. Vendar življenje preprosto ne funkcionira tako: v življenju je vedno vse odvisno od posameznika in situacije, v kateri se nahaja.

In tako je tudi s partnerji. Morda ste se posebej zavzeli za kakšno prijateljico ali prijatelja, za katerega vam preprosto ni jasno kako njegova zveza sploh lahko funkcionira, ko pa se recimo nikoli ne skregata (ali pa se kregata ves čas), ko bi ju lahko opisali kot mačko in psa, živo nasprotje in preprosto ne najdete skrivnega odgovora na vprašanje: kako jima uspeva. Ampak takšni smo ljudje in dobri partnerji so tisti, ki znajo najti kompromise, kadar so potrebni in ne hodijo z glavo skozi zid okoli najmanj pomembne reči na vsem svetu, samo da bi dosegli svoj prav.

Dobri partnerji so tisti, ki znajo včasih popustiti in se spet drugič zavzeti za svoje mnenje, ki dopuščajo svojemu partnerju, da počne isto in se na tak način razvijajo kot ljudje, z določeno mero svobode.

Partnerstvo je vedno, kot bi rekli strokovnjaki, ‘team work’. Partnerska zveza je najbolj čudežna zveza sploh, saj v njo vstopoma popolnoma prostovoljno, medtem ko smo v večino drugih razmerjih prisiljeni oziroma preprosto vanje spadamo, tako kot spadamo v družino in imamo šefa kakršnega imamo, na primer. Še poseben čar partnerske zveze, ki jo hkrati tudi ločuje od prijateljstva, pa je poseben so-obstoj, ki ga zveza ustvarja: v njej smo hkrati namreč jaz, ti in midva. Nekakšen »ménage à trois«, če bi lahko temu tako rekli. In zato kompatibilnost partnerjev ne obstaja, vsaj ne sama po sebi; obstaja pa kompatibilnost partnerjev v delanju kompromisov. In to je edini čudežni recept za dobro zvezo.

Črevesje pa ima, kot vse živo v naravi, torej tudi presna rastlinska hrana, negativni električni naboj. Zato se le blato take hrane ne lepi na stene črevesja. Obloge na steni črevesja z leti naredijo precej debelo, trdno, zasušeno in skoraj nepredirno »novo« steno črevesja. Takšne debele, trdne obloge debelemu črevesu preprečujejo opravljati njegovo funkcijo črpanja nekaterih hranilnih snovi in predstavljajo trajen vir zastrupljanja. Spremljajoča težava kopičenja oblog je tudi popolno preoblikovanje oziroma raztegnitev sten debelega črevesa.

Zunanji premer z oblogami obremenjenega črevesa lahko doseže celo dva decimetra in pol. Notranji obseg pa lahko meri samo še 3 ali 4 centimetre. Kako naj v takšnem stanju debelo črevo sploh še opravlja svojo funkcijo? Zasušene obloge iz starega blata lahko tehtajo tudi do 10 kg. Dodatna težava zaradi njih so najrazličnejši zajedavci, ki se v njih zelo dobro počutijo, saj jih sploh ne opazimo.

Tako obloženo debelo črevo lahko povzroča najrazličnejša, tudi najtežja črevesna degenerativna obolenja, še posebej pri mesojedcih, in sicer zaradi gnitja v črevesnih divertiklih. Kako pa jih preprečimo, oziroma kako se obvarujemo lepljivega blata, ki se lepi na debelo črevo? Odgovor je preprost: z uživanjem presne ali čim manj predelane rastlinske hrane, ki ima poleg tega tudi veliko vlaknin - najboljših čistilcev črevesa. V pomoč so tudi kakovostni probiotiki in prebiotiki, dragocene začimbe in uživanje gline.

Če želimo, da se debelo črevo še hitreje znebi tanjših ali debelejših zasušenih oblog starega blata, mu moramo pomagati še z vodo. Te mu namreč kronično primanjkuje. Uporabimo lahko v prvi polovici 20. stoletja še precej razširjeno kurativno medicinsko prakso - klistir.

Tekočine za klistiranje, ki jih bomo s pomočjo cevke in sonde spustili v debelo črevo, bodo naravno zmehčale najbolj trdovratne zasušene obloge starega blata tudi v morebitnih divertiklih debelega črevesa, ki lahko povzročajo vnetja vseh organov, ki ležijo ob njih: rodil, sečil, jeter, trebušne slinavke in celo srca. Klistir je bil, kot že rečeno, precej uporabljana medicinska praksa pri vnetnih boleznih še v prvi polovici 20. stoletja, potem pa so jo izrinili farmacevtski antibiotiki in antipiretiki, ki so sicer res odpravljali simptome vnetij in vročino, niso pa odpravili njihovega primarnega vzroka - zastajajočih gnijočih strupenih oblog v debelem črevesu.

Zato tudi niso nenavadni pogosti recidivi vnetnih bolezni notranjih organov, ki ležijo ob debelem črevesu. Staro gnijoče strupeno blato lahko poleg tega povsem uniči črevesno floro (tako kot tudi močni antibiotiki) in tudi zdravje, ki je povsem odvisno od vsrkavanja nekaterih hranilnih snovi iz zaužite hrane.
S klistirjem še danes najučinkoviteje, predvsem pa najhitreje in brez vsakršnega zdravstvenega tveganja (v nasprotju s farmacevtskimi odvajali, ki imajo škodljive stranske učinke), odpravimo zastajanje blata v debelem črevesu. Tako neposredno pomagamo tudi črevesni flori, da si opomore in začne opravljati svojo funkcijo. Odpravimo lahko celo divertikle.

Naravna higiena priporoča, da začnemo predvsem vnetne, pa tudi kronične degenerativne bolezni, odpravljati prav tam, od koder so najverjetneje prišle - iz s starim blatom onesnaženega, obloženega debelega črevesa.

Strupenost njegovih oblog je notranja okoljska težava telesa vsakega civiliziranega človeka, ki se prehranjuje z mrtvo, toplotno obdelano ali industrijsko predelano hrano, tako kot so onesnaženi okolje in podnebne spremembe zunanja okoljska težava civilizacije. Civilizaciji lahko rečemo tudi hudo barbarstvo, tako nad telesom kot okoljem v celoti. Znanstveni in tehnološki napredek tako tej civilizaciji uspešno krči pot k samouničenju.

Klistir lahko s pridom uporabljamo tudi pri zaprtosti, ki je skoraj neizogibna posledica uživanja prečiščene in predelane hrane, ter pri dehidriranosti organizma. Na celični ravni je večina sodobno živečih zahodnjakov hudo dehidriranih, zato skuša telo manjkajočo vodo vsrkati iz blata v debelem črevesu. Tako to postane pretrdo in oblikuje trdovratne črevesne obloge.

Klistir lahko uporabljamo tudi pri akutnih vnetnih, tudi prehladnih boleznih z vročino, pa tudi kot pomoč pri degenerativnih kroničnih boleznih srca in ožilja, pri artritisu, še posebej učinkovit pa je pri alergijah in drugih kožnih boleznih, pa tudi pri vseh s stresom pogojenih zdravstvenih težavah.

Po klistirju se počutimo prenovljene. Voda, ki jo vnesemo v črevo, zmehča stare zasušene obloge blata, tako da jih zlahka in brez bolečin izločimo. Tako preprosto, naravno, hitro in poceni odpravimo nevarno leglo virusov, patogenih bakterij in celo morebitnih zajedavcev.

Na začetku sem se z rakom ukvarjal iz osebnih razlogov, pozneje pa kot direktor raziskav »Nacionalnega sklada za alternativno medicino« (National Foundation for Alternative Medicine) iz Washingtona. Danes to delam kot predsednik nemškega združenja »Ljudje proti raku« (Menschen gegen Krebs). Ne glede na to, kje sem se nahajal, najsi je bilo v Mehiki, Rusiji ali Italiji, mi je kmalu postalo jasno, da medicina ni znanost. Če bi se vi ali kakšen vaš znanec o nekem zdravstvenem problemu posvetovali s tremi različnimi zdravniki, bi nedvomno prejeli tri različna mnenja. To nima nikakršne povezave z znanostjo in če izvzamemo kirurgijo in prvo pomoč, prežema takšna »ne-znanost« vse ostale veje medicine.

Tudi moja potovanja po onkološki literaturi niso bila veliko boljša. Tudi tukaj si izjave nasprotujejo, razprave z zdravniki o rezultatih objavljenih besedil pa vodijo v popolno zmedo. Ista študija je lahko označena kot »novi prodor medicine« ali pa kot: »Pozabite to študijo - samo poglejte, kdo jo je financiral.« Oseba, ki razmišlja logično, bi lahko rekla, da današnja konvencionalna medicina ni nič drugega kot zbirka nasprotujočih si izjav. Iz te zbirke lahko vsakdo popolnoma mirno izbere, kar želi, saj ga ščitijo zavarovalne agencije, oblasti in večje število medicinskih združenj.

Ali bolezni zares obstajajo?

Zdravniki so tisočletja govorili o pomenu enotnosti telesa (prehrane), duše (svetlobe) in duha (razmišljanja, verovanja). V medicini 20. in 21. stoletja pa to enotnost vse bolj pozabljajo. Zaradi pohlepa za dobičkom se je v zadnjih dveh stoletjih pojavilo toliko bolezni, da niti zdravniki ne morejo našteti vseh.

Veliko vprašanje tega stoletja je: »Ali bolezen v resnici obstaja ali pa je to, kar imenujemo bolezen, samo izbrana skupina simptomov?« Preden to vprašanje zavrnete kot neumnost, nekoliko razmislite o njem. Spomnite se katerekoli bolezni in za trenutek pomislite, ali v resnici obstaja. Multipla skleroza (MS), rak, revmatizem, povišan krvni pritisk so v končni analizi sindromi (več različnih simptomov) in ne bolezni.

Na prvi pogled lahko rečemo, da ni pomembno, ali to imenujemo bolezen ali simptom. Če zdravnik misli, da so rak, MS, revmatizem in drugo bolezni, se mu niti ni treba ukvarjati z iskanjem njihovih vzrokov. Danes gredo zdravniki tako daleč, da povišan krvni pritisk, povišano raven holesterola ali migreno zdravijo z zdravili. Nihče se niti ne vpraša, zakaj naše telo ustvarja povišan krvni pritisk, ali ima bolečina kakšen smisel ali pa je to morda vzrok samo-zdravljenja. Popolnoma smo izgubili zaupanje v evolucijo in namesto tega verjamemo v idole, imenovane geni, in v dvojno slepe študije.

Vse do danes ne vemo, kako deluje naš spomin in zakaj moškim raste brada. Vsakdanjih pojavov in občutkov, kot so lakota, žeja, jeza, sanje, veselje, simpatija in antipatija, nismo še niti začeli razumevati - obenem pa smo prepričani, da lahko razvozlamo jezik genov.

Vse te stvari so povezane z energijo.

Lakoto in žejo običajno imenujemo občutki, enako kot ljubezen in jezo. Kaj pa se pravzaprav skriva za besedo »občutek«? Tu govorimo o pretoku energije in osrednje vprašanje je: »Kakšen vpliv ima pretok energije na naše zdravje?« Dovolite mi, da to pojasnim takole: energija ima odločilen vpliv na naše zdravje in čeprav se zdravniki med študijem o tem ne učijo ničesar, to ne pomeni, da energija v medicini ni pomembna.

Ljubezen, zlasti zaljubljenost, jeza, sovraštvo, lakota, zaupanje, strah in drugo so pomembni občutki in vladajo v našem vsakdanjem življenju. Ali ni čudno, da te pomembne stvari v današnji medicini ne igrajo nobene vloge?

Vzrok je v tem, da je naša zahodna medicina nastala iz patologije in v njenih razmišljanjih vse do danes ne igra nobene vloge tisto, kar je v življenju najbolj pomembno, in sicer energija.

Zakaj so ljudje zdravi?

Če želimo razumeti, zakaj so ljudje zdravi, se moramo najprej soočiti s pojmom energije. Ste se kdaj vprašali, kakšna je razlika med mrtvo osebo in isto osebo le tisočinko sekunde pred smrtjo? Pod mikroskopom ali med CT pregledom bi bilo vse videti enako. Celo krvna slika bi bila enaka, kljub temu pa razlika ne bi mogla biti večja.

Večina ljudi bi rekla, da je razlika v tem, ali oseba ima ali nima duše. Jaz pa to imenujem razlika v energiji. Zame je energija nevidna sila življenja, ki je ni mogoče niti ustvariti niti uničiti, vendar pa lahko teče ali pa ne.

Zato lahko ustvarimo pogoje, v katerih lahko energija teče, kot je npr. ustvarjanje novega življenja, lahko pa porušimo strukture, zaradi česar nastanejo motnje v pretoku energije (to ponavadi imenujemo bolezen), ali pa lahko dopustimo, da energija popolnoma odteče (smrt). Med tema dvema stanjema obstaja na milijone vmesnih korakov (bolezen, ljubezen, zaupanje, sočutje itd.), ki določajo naše vsakdanje življenje. Ob besedi energija ima najpomembnejšo vlogo beseda red. Večji red v sistemu vodi do večjega pretoka energije.

Zakon reda

Natančno si oglejte, kaj jedo Američani, pa tudi Evropejci, in ugotovili boste, da je v »plastični hrani« število vrednih sestavin enako ničli. V tej hrani pa je prisotnih tudi veliko strupov. Kako to, da lahko ljudje dolga desetletja jedo tako hrano in kljub temu niso resno bolni?

Običajni »znanstveni« odgovor na to vprašanje je, da »zaradi zdravih genov«. Take izjave niso nič drugega kot besede obupancev, t.j. besede tistih, ki ne znajo pojasniti, zakaj je nekaj prav takšno, kakršno je. Oglejmo si pametne knjige o prehrani. Če bi bilo res vse, kar je napisano o vitaminih, encimih, hormonih in drugem, bi bilo mnogo mojih prijateljev že zdavnaj mrtvih zaradi skorbuta (kajenje uničuje vitamin C) ali kroničnih bolezni (ker ne jedo skoraj nič zdravega). Podobno temu tudi alkoholiki, anoreksiki in milijoni ljudi v Indiji in Afriki kažejo, koliko so v resnici pomembni vitamini, encimi in minerali.

Zakaj torej vsi ti podhranjeni ljudje niso mrtvi?

Zamislimo si, da je človeško telo sod, ki se mora dnevno napolniti z energijo (podobno kot avtomobilski rezervoar). Toda v nasprotju z avtomobilskim gorivom obstajajo vsaj trije glavni izvori energije, ki se lahko »natočijo« v ljudi, to pa so prehrana, svetloba in naše misli. Če torej ena vrsta energije zataji, lahko uporabimo ostali dve. To nam pojasnjuje naš zgornji primer - zakaj nujno ne zbolijo ljudje, ki se slabo prehranjujejo, in kadilci. Dokler je neka oseba sposobna izkoriščati druge vire energije, lahko vzdržuje red v svojem življenju.

Na žalost pa vsi trije viri energije ne ustvarjajo enake (neobhodne) življenjske energije na enak način pri vseh ljudeh. Vsakdo ni sposoben sprejeti dovolj energije z molitvami in meditacijo, da mu ne bi bilo treba uživati tudi hrane, kot to zmorejo indijski učitelji joge.

Ne morejo vsi, ki veliko časa prebijejo zunaj (v naravi), namesto zdrave hrane jesti hamburgerjev ali kakšne druge hrane brez kakovostnih sestavin. Niti najboljša prehrana pa ne more pomagati osebi, ki ni sposobna izkoriščati ostalih virov energije, s katerimi razpolaga. Samo če smo sposobni izkoriščati vse tri vrste energetskih virov, smo lahko prepričani, da ne bomo zboleli oziroma da se je proces okrevanja že začel.

Veliko ljudi potrebuje za življenje (in preživetje) samo 40 % dostopne energije, ostali pa je potrebujejo 70 %. Dokler so sposobni zbrati dovolj energije za življenje, ne bodo zboleli. Toda v času normalnega procesa staranja, postopnega akumuliranja strupov in »potrošnega materiala« postaja zadrževanje potrebne energije vse težje. Enaka težava se pojavlja, če je nekdo bolan in mu bolezen »krade« energijo.

Ker skoraj vse bolezni jemljejo energijo, mora bolnik sam prevzeti pobudo in se izogibati »plenilcev«. To so: slaba prehrana, negativni ljudje in negativne misli. Kot tudi sami veste, lahko s slabo prehrano dočakate starost, toda v trenutku, ko zbolite in če se želite pozdraviti, si ne morete več privoščiti slabe prehrane.

Mimogrede, to pojasnjuje tudi »folklorne napake«. Gotovo ste že slišali stavek: »Moj dedek je kadil in pri devetdesetih ni imel raka na pljučih.« Ali pa: »Moj dedek je jedel samo maslo in mastne klobase, pa je bil vse življenje zdrav. Potemtakem to ne more biti tako slabo.« Nedvomno imajo ti ljudje prav. Mnogo ljudi lahko kadi šestdeset let in ne zboli za rakom na pljučih. Spet drugi lahko desetletja jedo slabo hrano in kljub temu ostanejo zdravi.

Toda nihče ni povedal, kaj so ti ljudje delali PRAV. Večina opazovalcev vidi samo cigarete in ne razume, da drugi viri energije izravnajo porabo cigaret (ki zagotovo jemljejo energijo). Če pa ste zboleli za rakom, potem so se nekatere celice že spremenile in vam jemljejo energijo, zato si ne morete več privoščiti nadaljnje kraje. Če menite, da lahko še naprej kadite in jeste nezdravo hrano, a ste zboleli za rakom, potem vse napisano preberite še enkrat.

Kot zanimivost naj povemo, da oljka in navadni oreh nista samonikli drevesni vrsti na Slovenskem, vendar se v našem prostoru nahajata toliko stoletij, da sta že povsem udomačeni in jih prebivalci sprejemamo kot del naše folklore. K nam sta bili prineseni najverjetneje že v času antike. Mnogo drevesnih vrst ima tudi globlje simbolne pomene: drevesa so s svojo podobo in starostjo zbujala veliko spoštovanje pri različnih ljudstvih. Lipa je bila na primer že v antiki simbol prijateljstva, znamenje zvestobe. Pri ljudstvih srednje Evrope je bila simbol življenja, zdravja, modrosti in pravičnosti. Pod njo so se shajali starešine v svojih posvetovanjih, prirejale so se vaške veselice. Čaščenje lipe je bilo posebno razširjeno pri Slovanih, že pred 8. stoletjem je lipa krasila vsako slovensko vas. Pa veliki jesen, ki v ljudskih mitologijah predstavlja veliko magično moč.

Pomembna je vloga drevesnih vrst v okolju. Vsaka s svojimi lastnostmi prispeva delež k njegovi stabilnosti. Gozd je najvišje razvit ekosistem na kopnem in pomemben dejavnik ohranjanja ravnotežja v okolju. Za človeka je nepogrešljiv zaradi številnih funkcij, od izkoriščanja lesa in njegovih plodov, do varovalne vloge, saj varuje rastišča in sestoje drevja. Vsako drevo v sestoju igra svojo vlogo. V odprti krajini so del kulturne krajine, zatočišča številnim živalim, v urbanem okolju pa prispevajo k višji vrednosti človekovega bivalnega okolja, nam ponujajo prijetno senco v vročih dneh in ustvarjajo estetski videz sicer betonskega sveta. Odrasla, 20-metrska bukev lahko skozi liste svoje krošnje v sončnem dnevu prepusti 36 000 m3 (približno 14 olimpijskih bazenov) zraka in 400 litrov vode. V istem času proizvede 13 kg kisika, kar zadovolji dnevno potrebo desetim ljudem.

Naši gozdarji skupaj varujejo in negujejo gozdove, gozdne ekosisteme in gozdne krajine, s čimer zagotavljajo njihovo naravno pestrost in vsestransko stabilnost. Gospodarijo po načelu trajnosti, saj izkoriščajo in usmerjajo procese v gozdu na način, ki je sonaraven, pri čemer zagotavljajo gozdnim površinam, da izpolnjujejo svojo primarno vlogo. Pomagajmo jim in tudi sami pomagajmo zasaditi drevo! Z zasajanjem dreves pomembno pripomoremo k krepitvi vloge in pomena dreves v naravi in človekovi zavesti.

Z nakupom darila Čarobne krošnje, ki je dostopen na spletni strani www.krilca.si v sklopu kataloga Krilca, darila s čarobno močjo, lahko sodelujemo pri sajenju slovenskih avtohtonih drevesnih vrst, ki so del tradicionalne slovenske krajine in ekološkega ravnotežja v naravi.

Naše rastline, ki smo jih vso pomlad lepo negovali lahko tako zaradi poletne suše zelo hitro končajo na kompostu. Kot vsa živa bitja tudi rastline potrebujejo vodo, da preživijo. Potrebujejo jo za vzdrževanje čvrstih stebel in za sintezo sladkorjev v svojih zelenih listih.

Večina rastlin na naših vrtovih si je med seboj podobna v tem, da vodo prejema predvsem preko korenin. Precej večja raznolikost pa se pojavi pri lastnostih tal, ki so zaloga vlage za rastline, saj se le-ta lahko močno razlikujejo v sposobnosti zadrževanja vode. Peščena tla imajo tako npr. zelo majhno sposobnost zadrževanja vode in se izsušijo precej hitreje kot tla s finejšimi delci. Eden izmed najosnovnejših načinov, da se izognemu problemu suše, je dobra kvaliteta tal.

V ta namen je vanje potrebno dodati veliko organske snovi, ki bo zadrževala vlago in hkrati preprečevala, da bi prišlo do pomanjkanja kisika zaradi prevelike vsebnosti vode. Dodatno je koristno tudi prekrivanje tal z zastirko. Zastirke kot so kompost, skorja, pokošena trava in slama bodo uspešno zadrževale vlago v tleh. Pri tem pa ni potrebno, da je zastirka samo nekaj kar deluje nekoliko spužvasto - enako uspešno bosta vlago zadrževala tudi pesek ali plastična folija, saj bosta preprečili odparevanje vode iz nezaraščenih tal.

Z nekaj preprostimi ukrepi lahko močno zmanjšate odvisnost svojega vrta od vsakodnevnega zalivanja.

Seveda boste morali rastline zalivati tudi na izboljšanih tleh pokritih z zastirko. Pri tem pa lahko veliko storite na način kako porabljate vodo za zalivanje. Za večji izkoristek zalivajte rastline zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko so temperature nekoliko nižje in bo manj vode odparelo neposredno iz razgretih tal. Curek vode pa usmerite proti koreninam, namesto da škropite listje.

Pri zalivanju je pomembno, da rastline ne razvadite s prekomernim oz. preveč rednim zalivanjem. Rastline, ki bodo navajene na razkošje vode bodo razvile plitev koreninski sistem, kar lahko ob poletni suši povzroči propad rastline.

Ali imajo rastline raje deževnico?

Deževnica je sijajen vir vode. Ne samo, da je povsem brezplačna, številne rastline jo imajo celo raje kot vodo iz vodovodne pipe. V primerjavi s slednjo je deževnica precej mehkejša, kar še posebej cenijo vse kisloljubne rastline kot so npr. borovnice, kamelije in rododendroni.

Tudi lončnice je bolje zalivati z deževnico, saj se minerali iz vodovodne vode počasi kopičijo v loncih in povečujejo pH substrata. Poleg nižjega pH ima deževnica še eno prednost - vsebuje tudi dušik, ki je pomembno hranilo rastlin. Deževnica je tako odlična izbira za zalivanje skoraj vseh rastlin. Izjema so le sejančki in semena. Slednje je bolje zalivati z vodo iz vodovoda, saj lahko z deževnico mednje zanesemo tudi spore različnih škodljivih vrst gliv, ki povzročajo propad kalic.

Ali je varno uporabljati odpadno vodo?

Za učinkovitejše zalivanje uporabite kapljične namakalne sisteme, pri katerih so izgube zaradi odparevanja iz tal minimalne.

Številne odpadne vode, ki jih v gospodinjstvu navadno spustimo v odtok, lahko uporabimo tudi za zalivanje vrta. Najenostavneje je prihraniti vodo, ki ostane od umivanja sadja in zelenjave.

Slednjo lahko brez skrbi uporabimo za zalivanje rastlin na vrtu. Nekoliko bolj pozorni moramo biti pri uporabi vode, ki ostane od umivanja posode. Slednja lahko vsebuje veliko natrija in fosforja. Natrij je v višjih koncentracijah strupen za rastline, medtem ko je fosfor sicer pomembno hranilo, vendar lahko prav tako v višjih koncentracijah škodi vodnim telesom (povzroči cvetenje). Najenostavneje je, če vodo, ki je ostala od umivanja posode razredčimo z deževnico (v remzmerju 50:50). Še enostavneje pa je, če začnemo uporabljati okolju prijazne detergente. Nikakor pa ne smemo za zalivanje uporabljati vodo, ki vsebuje maščobe.

Pri uporabi odpadnih voda je potrebno upoštevati še, da je ne smemo skladiščiti več kot 24 ur, saj bo kmalu začela zaudarjati. Prav tako je ne smemo uporabljati za zalivanje sadja in zelenjave.

Katere rastline so največji pivci?

Z zbiranjem deževnice in uporabo odpadne vode lahko močno zmanjšate porabo vodovodne vode v svojem vrtu. Veliko pa lahko naredite tudi s skrbno izbiro rastlin. Pri tem seveda ne mislimo, da morate posaditi kakteje. Dovolj je, če se izognete nekaterim največjim porabnikom vode.

Številne balkonske rastline, ki jih sadimo v korita in lonce, prihajajo iz vročih in vlažnih klimatov. Za manjšo porabo vode jih nadomestite s prezimno trdnimi enoletnicami. Med eksotičnimi rastlinami najdemo tudi številne predstavnike z velikimi listi, ki izgubljajo vlago precej hitreje kot manjši listi.

V kolikor vam ni pomembno ali imate trato povsem iz travnih bilk ali iz mešanice travniških rastlin dopustite, da se med travne bilke razraste detelja, ki bo ostala zelena tudi ob močni suši.

Vabljeni: obiščite okrasni vrt in e-trgovino svet čebulic.

Farmacevtska industrija je v stalnem pogonu in čeprav tega ne priznajo, so zainteresirani, da nismo zdravi, ker imajo potem oni večjo prodajo. Kao da nam pomagajo, vendar nam v resnici pomagajo gasiti požar, kateremu bi se marsikdaj dalo izogniti, če bi pravočasno delali na preventivi. Ampak ker smo ljudje radi v coni udobja, nam velikokrat preventiva ne diši.

Ali verjamete, da je bolezen neločljiv del človeškega telesa oz. življenja? Marsikdo pravi, da moramo itak od nečesa umreti. Vendar pa ko pride bolezen, nismo več istega mnenja. Takrat so krivi zdravniki, država in še kdo. Karkoli verjamete v življenju, se vsake toliko časa vprašajte, od kdaj in zakaj nekaj verjamete. Za marsikaj, kar verjamete, se namreč kasneje izkaže, da so vam prepričanje prodali v vaši preteklosti in da vam določene zadeve prav nič ne služijo, niti niso podkrepljena dejstva.
Ne vem zakaj nas »cepijo« s prepričanjem, da je bolezen nujen del starosti, ko bi bilo veliko bolje, da bi verjeli, da je vitalnost naravno stanje človeka, ki se brez problema raztegne v starostno obdobje!?

Angleški izraz za bolezen je “disease”, kar izhaja iz dveh korenov: dis-ease. Prevedeno bi to pomenilo “ne z lahkoto”. Se pravi bolezen pomeni, da naše telo ne funkcionira tako kot sicer. Morda bi bilo bolje ko bi govorili o nekakšni slabši funkcionalnosti telesa, ki pa nastane zaradi nepravilnosti v našem telesu. Nepravilnosti v našem telesu se zgodijo, ker naše telo, enako kot naš avtomobil, potrebuje posebno mešanico goriva, da optimalno funkcionira. Ključne sestavine so vitamini, minerali, aminokisline, lipidi, antioksidanti, itd. Če smo npr. 40 let zanemarjali dejstvo, da je za optimalno delovanje srčne mišice potreben koencim Q10, potem to rezultira v kardiovaskularni bolezni. Le-ta ni “udarila” nenadoma, temveč se je počasi pripravljala, dokler ni bila degeneracija tolikšna, da smo jo opazili kot bolezen.

Dobra novica ob vsem tem je, da so naše celice obnovljive do določene mere. Vsak dan se obnavljajo, pravijo da se v sedmih letih v celoti obnovimo. Pomeni, če začnemo kolikor toliko dovolj zgodaj ukrepati in zaznavati naše kontrolne lučke na naši telesni armaturi in če se zavedamo, kaj vse naše telo potrebuje in kaj mu v resnici damo, potem nikoli ni prepozno. Zamislite si, da vam nenadoma, ko se vozite, zagori neka kontrolna lučka na vaši armaturni plošči v avtu. Si predstavljam sebe, da se malce prestrašim, potem zapeljem na prvi možni odstavni prostor in iz predala v avtu izvlečem navodila, da vidim, kako ukrepati. Večinoma gre za to, da je potrebno nekaj ukreniti, včasih celo takoj ugasniti avto in poklicati vlečno službo.

Rekli smo že, da bi morda namesto besede “bolezen” uporabili izraz “slabša funkcionalnost telesa”, ki pa jo je mogoče, če jo opazimo pravočasno, korigirati. Na ta način prevzamemo nadzor nad zdravjem v naše roke. Ne gre le za nadzor nad zdravjem, temveč nad tem, kako se počutimo, kako izgledamo, kako se staramo, kako dolgo bomo živeli. Ne verjamete? Vem, da je težko verjeti, vendar… ali se upate NE verjeti!?

Da ne bo pomote: ne gre za iskanje vrelca mladosti, čeprav so vaje, ki so tako poimenovane še kako koristne. Še vedno se bomo starali, imeli določene fizične probleme in nekega dne umrli. Vendar pa lahko določene probleme odložimo za kar nekaj let, lahko smo zelo dolgo aktivni in zdravi, tudi če smo stari 80, 90 ali celo več let. Gre za samo-ohrabritev, vrnitev zaupanja vase in svoje sposobnosti, čeprav so naši programi v naših možganih trenutno drugačni. Gre za vero, da je možen drugačen svet, v katerem je naše zdravje in počutje v naših rokah.

Zdravje je bogastvo, pravimo. Kaj zaboga imata zdravje in finance skupnega!? Seveda je zdravje nekaj, kar je izjemno dragoceno. Vendar ali ste se kdaj vprašali, da je za nas bolezen lahko zelo draga!? Večinoma mislimo, da veliko plačujemo za naše zdravstveno zavarovanje, po drugi strani pa, ko potrebujemo zdravstvene storitve, ne dobimo tistega, kar pričakujemo (in kar smo prej plačevali!). Tisti, ki so bili že kdaj v situaciji, da so morali plačati kakšno operacijo, vedo kakšne številke so to bile. Verjetno se boste strinjali, da je zahtevna operacija upravičeno draga. Torej tudi iz tega vidika lahko potrdimo, da je zdravje bogastvo, ker so nam kasneje prihranjeni veliki stroški.

Zdravje in finance imata še nekaj skupnega: kar smo gradili desetletja, se bo slej ko prej poznalo in imeli bomo bogastvo, bodisi da je to denar ali pa optimalno zdravje in počutje. Ko pa enkrat začnemo počasi izčrpavati naše bogastvo, bankovec za bankovcem oz. v prenesenem pomenu z zdravju škodljivimi navadami, bomo sčasoma prišli v situacijo, ko ne bomo mogli več plačati položnic ali pa nas bo bolezen že tako močno opozarjala, da bomo končno odšli do zdravnika in zgroženi prejeli diagnozo.

Ko spoznamo naš življenjski nauk, imamo vedno čas, da lahko kaj naredimo. Kako bi ponovno vzpostavili bogastvo? Tako kot smo ga prvič, morda s pazljivejšim ravnanjem, varčevanjem, z eno besedo s spremembo. Einstein je dejal: če počnemo stvari na enak način, bomo imeli enake rezultate!

Poznamo dve vrsti ogljikovih hidratov: enostavne in kompleksne.

Enostavni ogljikovi hidrati
To so sladkorji: fruktoza, laktoza, glukoza, ki jo naše telo potrebuje za energijo, je namreč že kar enostaven sladkor. Ko zaužijemo sladkor, ga naše telo zelo hitro razgradi direktno v uporabno energijo, kar tudi občutimo. Vendar pa ta nivo tudi hitro pade in zopet potrebujemo »novo dozo«.
Sladkor je na zelo slabem glasu, vendar moramo vedeti, da ne povsem upravičeno. V resnici sladkor sploh ni tako hudičeva substanca, temveč je problem v hrani, kjer ga ponavadi najdemo, ker gre večinoma za hrano z zelo malo ali nič hranilne vrednosti.

Kompleksni ogljikovi hidrati
Najdemo jih v kruhu, testeninanh, krompirju, rižu, določeni zelenjavi, žitaricah. Nekateri jih imenujejo kar škrobi. Načeloma so bolj zdravi kot enostavni sladkorji, ker se absorbirajo bolj počasi, kar je bolje za uravnavanje nivoja sladkorja v krvi, poleg tega pa se nahajajo v hrani, kjer so tudi druge koristne snovi kot npr. vitamini in minerali, za razliko od enostavnih sladkorjev, ki so večinoma sami v hrani ali pa v »slabi družbi« večjih količin maščob.V krompirju in koruzi je več škroba, v fižolu in špinači pa manj. Več kot je škroba, več je kalorij.

Vlaknine
So posebna vrsta kompleksnih ogljikovih hidratov, ki jih najdemo v polnozrnati hrani, stročnicah, zelenjavi, sadju. Zanimivo je to, da je nekaj, kar pravzaprav naše telo zavrača, ker je neprebavljivo, tako pomembno za naše zdravje. Brez teh snovi bi namreč vse ostale snovi enostavno obtičale v našem telesu, kjer bi fermentirale in se počasi razkrajale. Vsi toksini, ki se pri tem razkroju proizvajajo, so ves ta čas v direktnem kontaktu z našimi notranjimi organi, kar je večinoma vzrok za nastanek bolezni. Vlaknine pa so kot nekakšna krtača, ki razkrojeno hrano potiska naprej.

Poznamo dve vrsti vlaknin: topne in netopne. Zadnje najdemo v otrobih, polnozrnatih živilih in so koristne predvsem za naš prebavni sistem. Čeprav so netopni, pa imajo sposobnost absorpcije vode, ki jo vpijejo kot spužva, kar zmehča blato in poveča maso, kar povzroči večji pritisk na stene črevesja in se zato hitreje premika skozi črevo.
Topne vlaknine morda niso tako zelo poznane, so pa vseeno dragocene. Nahajajo se v sadju, lanenem semenu, ovsu. Ko se raztopijo v vodi, nastane gumijast žele, ki veže nase snovi, ki bi se jih radi znebili. Pomagajo pri zniževanju holesterola, upočasnijo absorpcijo skladkorja v kri.

Koliko vlaknin bi morali dnevno pojesti?
Na dan bi morali zaužiti od 20 to 35 gramov na dan. Povprečen vnos pa je 10 do 15 gramov na dan. Kje in kako torej dobiti dodatne vlaknine:
• jejmo polnozrnat kruh in testenine
• zamenjava belega riža z rjavim
• poskusimo žitarice kot so ječmen, proso, kvinoja,…
• suho sadje je bogato z vlakninami
• v obstoječo hrano oz. jedi dodajmo več zelenjave…npr. v omako za špagete, juhe, itd.
• za zajtrk žlica otrobov
• 5 porcij zelenjave vsak dan (2,5 skodelice)
• pojejmo raje celo sadje, ne pa da si delamo sokove…sočenje odstrani večino vlaknin
• na solate dodajmo stročnice.

Ali lahko pojemo preveč vlaknin?

Načeloma bi jih morali dalj časi jesti več kot 50g na dan, da bi lahko nastali večji problemi. Večkrat imamo opraviti s tem, da kadar začnemo prehitro z večjimi količinami vlaknin, to lahko povzroči nelagodje ali kakšne druge začasne težave, ki izginejo po šestih do osmih tednih. Zelo pomembno je, da pijemo dovolj tekočine, še posebej kadar jemo vlaknine, ki so netopne, ker se nam lahko sicer vse skupaj enostavno zamaši, če je prisotno premalo tekočine. Redko, vendar resno.
Ogljikovi hidrati in hujšanje

Najboljši način, da pridemo do željene teže je, da smo pozorni na naš dnevni vnos kalorij. Jejmo predvsem zdrave ogljikove hidrate kot so polnozrnata živila, zelenjava, strožnice, sadje, izogibajmo pa se hrani, ki vsebuje veliko sladkorja.