Svoboda v partnerskem odnosu

Svobodo? Ja, svobodo! Morda boste odkimali z glavo, ker za vas svoboda nima veliko skupnega z odnosom moški in ženska. Kako le? Nenehno prilagajanje, ne smeš vedno delat, kar bi si želel, da sploh ne govorimo o zvestobi. Dragi moji, s temi besedami ste pokazali vašo sliko partnerskega odnosa. Moja slika je popolnoma drugačna.

Ne gre za to, da se moram prilagajati, biti zvesta, ker bi bila v to prisiljena na kakršnikoli način, čeprav z lastno slabo vestjo, čustveno odvisnostjo, strahom, ipd.. Prilagajam se, sem zvesta, ker tako enostavno sama izberem, ker je to tisto, kar želim. Še nekaj me preseneča. Vedno znova. Pojmovanje svobode, kot jo razume večina ljudi. Zanje je svoboda, da lahko delajo, kar se jim zahoče. To ni svoboda, to je kaos.

Nobena stvar se ne povezuje tako zelo s svobodo, kot odgovornost. Morda smo zato lahko svobodni v mislih, besedi in dejanjih, svobodni kot celovita osebnost, šele takrat, ko smo sposobni biti odgovorni do sebe in do drugih.

Naj se vrnem k partnerskemu odnosu. O kateri, kakšni svobodi govorim? O svobodi, ki jo omogoča resnična intimnost med moškim in žensko. Samo tako lahko rasteta kot osebnosti, kot človeka. To je bistvo partnerskega odnosa, tistega »idealnega«, če že želite, da uporabim to besedo. Ljubezen je ravno to.

Želimo biti boljši, se spreminjati v boljšega človeka, osebnostno rasti. Ljubezen osvobaja, ker nam omogoča osebnostno rast. »Idealen« odnos, kjer bi se vedno razumela, mislila enako, delala enako, si želela isto, in kaj je še podobnih asociacij na idealnost med moškim in žensko, ker sva si bila »namenjena«, ker sva »popolnoma enaka«, bi pomenil, da se partnerja osebnostno ne bi več razvijala. Ne kot partnerja in ne kot posameznika.

Takšen odnos je torej smrt za partnerstvo in osebnostno rast človeka. Ne verjamem vanj, ker v resnici ne obstajata takšna posameznika! V ozadju teh navidezno »idealnih parov« je velikokrat podrejanje enega partnerja drugemu, čustvena odvisnost, ipd..

»Idealen odnos« je intimen odnos

Velikokrat opazujem partnerje, kjer je kljub letom skupnega življenja veliko romantike, seksualnega zadovoljstva, harmonije, intimnosti, topline. Nekako so poti teh partnerjev vzporedne, vodijo v isto smer. Kakšen je njihov »recept«? Gre za intimen odnos med partnerjema.

Intimnost ni samo fizična bližina, spolnost. Pomeni poseben odnos med partnerjema, kjer se razlike usklajujejo in uravnavajo vedno, kadar obstaja potreba po tem. To vključuje tako medsebojno izražanje čustev, kot delitev misli, pričakovanj, želja, razočaranj na vseh področjih življenja. V intimnem odnosu obema partnerjema ustreza, da sta v vsem čimbolj odprta drug do drugega. Takšna partnerja drug drugemu dovolita »vstop« v skrite prostore svoje duše ob istočanem zavedanju, da druga oseba tega ne bo zlorabila. V tem primeru je seveda vedno manj osebne intimnosti, tistega, kar pripada samo enemu med njima.

Vsi ljudje nimamo enakih sposobnosti za intimnost. Na določen način je del nas, vgrajena v nas od spočetja ali pridobljena skozi odnose z drugimi ljudmi. Seveda je predpogoj intimnega odnosa intimnost obeh partnerjev. Ne moremo pričakovati intimnost samo s strani partnerja, sami pa ostati »zaprti«. Prav tako se ne smemo počutiti nelagodno, ko želimo biti intimni.

Občutek nelagodja pomeni, da nismo pripravljeni sprejemati intimnost na takšen način. Predvsem gre za odnos, ki se izgradi v dolgotrajnem razmerju, kjer se intimnost med partnerjema poglabja skozi čas. Intimen odnos zahteva odprtost, pristnost, čustveno toplino, spoštovanje, odkritost, zaupanje in seveda obojestransko pripravljenost za vzajemno intimnost ter realnost. V takšnem odnosu ni mask, fasad, ni igranja in igric, ni napadanja in obrambe, ker ni potrebe po tem. Intimen odnos daje pravo kakovost življenja v vseh obdobjih.

Zakaj je intimen odnos tako poseben?

Bistvo intimnega odnosa ni v tem, da smo seznanjeni z vsem, kar se dogaja v partnerju. Bistveno je, da se s temi spoznanji dotikamo lastnih spoznanj, postavljamo lastni »jaz« pod vprašaj in spreminjamo sebe. Pri tem, ko odpiramo svoj notranji intimni svet partnerju, ne izmenjujejo samo svoj notranji svet doživljanj in spoznavamo notranji svet doživljanja partnerja. Istočasno spreminjamo sebe in naš intimen notranji svet doživljanj, pogledov na nas in vse okrog nas. V bistvu vplivamo drug na drugega in osebnostno rastemo. To je bistvo intimnega partnerskega odnosa.

Smo lahko intimni v odnosu do kateregakoli moškega ali ženske? Prav gotovo ne. Med partnerjema lahko nastane bistvena razlika v osebnostni rasti. Od posameznika je odvisno, kakšna je njegova sposobnost in volja osebnostne rasti.

Če se spreminjamo kot posamezniki skozi življenje, zorimo in rastemo, se spreminjajo naši pogledi, interesi in potrebe. Če ta osebnostna rast ni vzporedna s partnerjem ali partner sploh ne posveča časa svoje osebnostni rasti, bo prišlo slejkoprej do razkoraka med tem, kaj potrebujemo in kaj nam partner nudi.

Takšna partnerja ne moreta delovati kot intimen in uklajen par. Pri tem ni bistveno, kolikšen del skupnega življenja sta preživela, kaj ju povezuje, ali se še imata rada. Potrebujemo partnerja, ki bo držal korak z nami. Zakaj? Ker je intimnost partnerstva tisto, kar iščemo, ker nas izpopolnjuje.

Seveda ne smemo pozabiti, da je naš odnos do sprememb individualen. Ni nujno, da sprejemamo spremembe enakomerno. Intimen odnos predpostavlja odkrit pogovor, kjer pokažemo drugačno dojemanje, razmišljanje, občutenje. Umik v molčečnost ne more biti del intimnega odnosa.

Kolikokrat se zaradi umika ali molčečnosti normalna sprememba ravnanja enega med partnerji v spolnosti (ženske po porodu, v meni, ali moški, ki imajo krizo v službi, probleme z erekcijo, ipd.), ki pomeni manjše spolne želje, poveže z manjšo ljubeznijo, njeno odsotnostjo in varanjem. Je to potrebno?

In kje je tu svoboda?

Naj najprej pojasnim, kaj ni intimen odnos. Intimen odnos ni nujno odnos, kjer se veliko pogovarjamo. Tudi če se »vedno lepo pogovarjamo«, še ne pomeni, da smo intimni. Vsebina pogovorov določa intimnost, ne njena kvantiteta. Intimen odnos ne pomeni, da smo nenehno fizično skupaj. Nasprotno. Intimen odnos daje svobodo obema partnerjema, da sta to, kar sta.

Ne moremo biti vedno isto. Lahko smo z drugimi ljudmi, delamo druge stvari, svobodni. Del tistega, kar partner ne more uresničevati v odnosu s partnerjem, uresničuje z drugimi ljudmi. V intimnem odnosu je to del sprejemanja partnerja, saj v tem odnosu ne postavljamo pogojev ali uveljavljamo svojo moč v odnosu s postavljanjem meja v razvoju odnosov partnerja z drugimi ljudmi. Dejansko si meje določa vsak posameznik zase.

Osebna svoboda mora biti v vsakem partnerstvu predpogoj odnosa in ne nekaj, kar znotraj partnerstva ne obstaja. Sedaj sva »midva«, »ti« več ne obstajaš. To enostavno ni partnerstvo!

Ni potrebno pretvarjanje, da dosežemo nekaj, kar bi radi. Preprosto smo, kar smo. V tem je neverjetna moč in energija za kvalitetno življenje. Intimen odnos prinaša razumevanje in varnost. Zrel odnos dveh posameznikov. Če moram uporabiti besedo »idealen«, potem je zame intimen odnos »idealen« odnos.

Sodobni človek obožuje dvoje: svobodo in možnost izbire. Še bolje, obožuje svobodno možnost izbire in to velja za prav vsako stvar na svetu. Ko gremo nakupovat v kakšno nakupovalno središče negodujemo nad previsokimi cenami paradižnika, ki je po vrhu še slabe kvalitete – že res, da izgleda privlačno, kakor s kakšnega oglasa za svežo zelenjavo, vendar vemo, da se po okusu nikakor ne more primerjati z domačim paradižnikom, ki naše mestne brbončice kar preseneti z vsemi odtenki arome, ki jo lahko nudi le z ljubeznijo vzgojena domača zelenjava.

S partnerji ni nič kaj drugače – na sprehodu skozi mestni center se razgledujemo po primernih partnerjih, jih ocenjujemo kakor paradižnik na tržnici (ta je prelep, da bi bil okusen, ta pa je že malo preveč zrel, da bi zdržal do sobote) in se čutimo svobodne, ker lahko izbiramo med tako raznovrstno ponudbo. Stare omejitve in pravila izbire partnerja so končno popustila in tako si lahko za partnerja izberemo kogarkoli, katerekoli rase, družbenega statusa, starosti ali spola. Soočen s tako razširjeno in raznovrstno ponudbo partnerjev pa se sodobni človek vedno težje odloči, zato uvaja dodatne kriterije, ki bi razredčili in omejili izbiro partnerja. Če si za partnerja lahko izbereš skoraj kogarkoli, kako veš koga naj bi izbral?

Zato smo si postavili toliko bolj restriktivne in hkrati naivne kriterije: naš življenjski partner je lahko le tisti, ki nas bo dovolj vreden in ki bo našemu življenju le in zgolj pozitivna dodana vrednost, ki bo naše življenje le oplemenitil in začinil, ne pa ga v bistvu spremenil. Naš življenjski partner je lahko samo nekdo, ki primerno sede v kalup iluzije »ljubezen mojega življenja«. Prav gotovo, takšna ljubezen obstaja in ni nobena pravljica, vendar se takšno ljubezen zgradi, se na njej dela in jo ustvari: »ljubezen mojega življenja« namreč ni dana od Boga, usode ali kakšne druge višje sile.

»Prava ljubezen« je postala čaščena in je bila postavljena na piedestal najvišje, najbolj zaželene in najbolj nedosegljive človeške vrednote: zdi se, da je hkrati dostopna vsem, vendar se zgodi le redkim izbranim. Postala je mit, pravljica, zgodba s platna, ki otipljivemu, pod kožo krvavemu človeku ni na voljo, ker ni resnična. Kar ne bi moglo biti bolj zgrešeno: prava ljubezen, ljubezen mojega življenja je v bistvu rezultat dolgotrajnega truda in odrekanja, kompromisov in trdega, neomajnega dela.

Toda to so blasfemične besede za sodobnega, individualističnega človeka: odreči se nečemu za nekoga drugega? Prilagajati sebe, da bi ustrezal drugim? In navsezadnje: pustiti se spremeniti za karkoli in kogarkoli, ki ni Jaz? Sodobni človek je bil vzgojen, da mora biti sam zase povsem zadosten in da je vsakršen poseg v to čudovito individualnost agresija, ki je ne sme za nič na svetu dopustiti.

Vendar je nemogoče, da bi človek dobro živel, kvalitetno obstajal zgolj sam zase. Vsak posameznik je del neštetih skupin ljudi, od najmanjših kot so družina, krog prijateljev, do vedno večjih, ki navsezadnje obsegajo cel svet. Vedno bolj postajamo odvisni od drugih ljudi, hkrati pa se povsem paradoksalno slepimo, da moramo povsem dobro shajati zgolj sami s seboj, ker drugače ne moremo uspešno vstopati v interakcijo s svetom. Postali smo mali bogovi: misleč, da je vse, kar se nam zgodi v življenju posledica naših lastnih odločitev, ločenih od kakršnegakoli vpliva družbe.

In kot takšni mali bogovi težko sprejmemo v svojo resničnost še eno božanstvo. Kruta resnica je, da smo sposobni shajati s komerkoli, ki vstopi v naše življenje, če se za to potrudimo. In tudi naš partner lahko teoretično postane kdorkoli, prvi, ki gre po ulici, če vam je ljubo, saj se je za to, da sprejmemo v svoje življenje nekoga potrebno odločiti, ne pa čakati na božansko strelo z neba ali goreč grm, ki nam bo razodel kdo je tisti, ki nam je usojen. Odločiti se, da bomo nekoga sprejeli kot našega partnerja je namreč obljuba sama po sebi in obljub sodobni človek ne mara dajati, ker omejujejo našo svobodo – verjetno tudi zato upada število porok.

Takšna obljuba namreč pomeni, da bomo za nekoga poskusili prestaviti svoje meje in da bomo pripravljeni spremeniti svoj svet zato, da bomo lahko sprejeli svet nekoga drugega. Da bomo poskušali najti srednjo pot in se bomo pogosto odrekli svojemu prav, da bi lahko omogočili prav svojega partnerja. In na tem ni nič groznega, kakor se nam morda zdi.

Vsaka stvar ima svojo ceno, ki pa jo za razliko od materialnih dobrin lahko plačamo vsi, saj plačujemo z valuto, katero imamo vsi v izobilju, čeprav se pogosto zdi le navidez ogrožena od nihanj na trgu, restriktivne politike in omejenosti naravnih virov – ljubezen.

Moški so avanturisti, princip »carpe diem« (izkoristi dan), jim je pisan na kožo. Živijo v sedanjem trenutku in če je ta trenutek lep, potem je vse dobro. Če pa temu ni tako, bodo hitro našli način kako se mu izogniti. In poiskali nov trenutek, okolje, ljudi, ki jim bodo trenutno ustrezali. Povečini nimajo podrobno izdelanih želja, sploh želja za prihodnost: se pa zelo dobro zavedajo česa nočejo in ne bodo trpeli in pri čemer ne bodo popustili. Osredotočajo se na tu in zdaj, spomin pa pri njih (na srečo?) ne igra pomembne vloge – spomin je vedno povezan s čustvi, za katere pa vemo, da jih povezujemo prej z ženskami, kot z moškimi.

To znajo nekatere ženske zelo dobro izkoristiti, saj se zavedajo, da je pozornost moškega možno hitro preusmeriti, če ne drugače, z omembo seksa. Omenjena metoda se namreč izkazuje za zelo uspešno pri bezanju moških iz gostiln, kjer s kolegi gledajo fuzbal. Kar je z drugimi metodami seveda praktično nemogoče, saj samski moški (in tisti šele na sveže zaljubljeni) postavljajo na prvo mesto prijatelje. Sicer pa vsi vemo, da je »pečen« tisti moški, katerega že klic ljubljene požene v dir in domov. Torej, da povzamemo, moški so kot metulji: v večnem gibanju, premikanju iz enega sedanjega trenutka v drugega.

Ženske pa smo seveda pogosto njihov popoln kontrapunkt: če iščejo moški dobro in zadovoljujočo sedanjost, ženske načrtujemo prihodnost, zato da bo tudi tako dobra kot je sedanjost. Če so moški avanturisti, smo ženske »ziherašice«: če je sedanjost dobra, bomo naredile vse, da jo bomo lahko podaljšale tudi v jutri. Ko govorimo o varnosti, ki jo iščejo ženske, govorimo prav o tem – o potrebi, ki jo čutimo po tem, da bo dobro ostalo dobro in da bomo lahko predvidele nevarnosti, ki nas čakajo. Morda tudi zato ženske najraje odpremo revije na zadnjih straneh in najprej preberemo horoskop, potem pa se posvetimo še drugim malenkostim, kot so recimo članki. Ženske smo kot rože: potrebujemo trdna tla pod nogami, da lahko poženemo korenine.

Prav tako imamo do neke mere drugačen vrednostni sistem: zlahka bomo dale prednost moškemu pred prijatelji, delom, čeprav ni nujno, da ocenjujemo, da je pomembnejši. Naše vrednote so fleksibilne in se prilagajajo trenutni situaciji, zato pa verjetno pogosto dajemo vtis, kakor da nimamo jasno začrtanih življenjskih ciljev in osnovnih prioritet, ker se jih ne držimo kot pijanec plota. Vendar smo ženske izredno dobre v nečem drugem, v načrtovanju: čeprav se nam rado oporeka neracionalnost in impulzivno obnašanje, smo ženske mojstrice preračunljivosti. Toda ne nujno v negativnem smislu besede: znotraj dane situacije ocenimo vse možne izide, vzroke ter posledice in se navsezadnje odločimo za določeno dejanje. Ženski možgani so namreč kalkulatorji verjetnosti.

Kjer se vse zaplete, pa je v interakciji med spoloma, še posebej v romantični inter-akciji. Mnogo partnerjev se spoprijema s pomanjkanjem časa ali geografskimi ovirami, ki jim otežujejo skupno preživljanje časa. Morda se šele spoznavata, sta šele na začetku zveze, katero počasi gradita, morda pa celo živita v različnih krajih in sta se prisiljena toliko bolj prilagajati, da lahko uživata vzajemno družbo. Kar je opazno pri vseh teh primerih je to, da bo ženska načrtovala svoj čas ekonomično kolikor se le da, tako da bo moškemu lahko posvetila kar največ časa, pri čemer bo na stranski tir začasno postavila druge aktivnosti in ljudi. Moški ne razmišljajo tako daleč vnaprej: če se bo po naključju našel čas zanjo, dobro, če ne, pa se bosta že videla kdaj drugič.

Pa tudi, če se ne bosta, potem zadeva že ni imela prihodnosti, a ne? Da lahko vse to hitro vodi v konflikt(e), ni potrebno posebej izpostavljati. Do takšnih prepirov (»Nikoli si ne vzameš časa zame!«, »Ne tečnari, saj se bova videla kmalu.«) pride tudi zato, ker ženske hitro sprejmemo odločitev ter izberemo partnerja (navsezadnje, že zdavnaj smo preračunale vse možnosti), moški pa se kar nekako znajdejo v romantičnem odnosu, ki se je izkazal za prijetnega v več zaporednih »sedanjih trenutkih«.

Se pravi, moški ne iščejo partnerk, te jih doletijo: in če so bili nekoč moški »lovci«, mislim, da je že nekaj časa ravno obratno. Vendar toplo priporočam obema spoloma, da tu in tam globoko vdihneta in poskušata razumeti perspektivo drugega; uravnotežen človek bo dobro kombiniral vse principe razmišljanja in uspešno pretehtal težo vseh časov. Konec koncev, ni najbolje živeti v sedanjosti, se spominjati lepe preteklosti in se hkrati veseliti prihodnosti?

Res je, da imajo nekateri bogate lastne izkušnje na področju v ljubezni, spet drugi so šele »vajenci«; toda vsi delujemo v istem svetu in opazujemo dogajanje okoli sebe. Presojamo lepe in slabe trenutke, katere vidimo, da jih doživljajo ljudje okoli nas: pa naj bojo to družinski člani, prijatelji ali celo neznanci na ulici. Bolj ali manj vsi smo se že spoznali z osnovnim izborom dogodkov, katerim pravimo »izkušnje na področju ljubezni«: videli smo ljudi, ki so srečno poročeni, ki so nesrečno zaljubljeni, ki so na sveže srečno zaljubljeni in tako naprej. Naša domišljija nam že na podlagi tega, da smo nedolžni opazovalci nekega dogajanja, omogoča, da si lahko izredno jasno predstavljamo kako bi se sami počutili v podobni situaciji.

Vendar najtežje in največ vredne izkušnje so tiste, ki jih pridobimo zaradi dogodkov, ki smo jih sami doživeli. Tukaj igra naša domišljija sicer prav tako pomembno vlogo, vendar ji dajemo dosti večji poudarek in legitimnost. Učenje je preprosto: kadar se znajdemo v določeni situaciji, kakršno smo že doživeli (no, ki vsaj od daleč spominja na nekaj, kar že poznamo), bomo sklepali, da bo tudi izid situacije podoben, če ne celo do pičice isti. Po tem, kar smo doživeli z določenimi ljudmi, sklepamo, da bomo z drugimi ljudmi, ki nas nanje spominjajo, doživljali podobno. In tako naprej. Prihodnost nas vse do neke mere plaši in tako poskušamo kategorizirati ljudi in svet, da bi se lahko vsaj nekoliko zavarovali pred neprijetnimi udarci življenja.

Toda vse prepogosto pozabljamo, da smo ljudje izredno razvita bitja, predvidljiva, to je res, vendar še zmeraj tako kompleksna, da je pogosto zelo težko predvidevati kaj bo nek človek v resnici storil, pa čeprav ga poznamo še tako dobro. Ljudje presenečajo, na srečo tudi pozitivno in ne samo negativno. Vendar je povsem razumljivo, da se po nekaj bolj kislih izkušnjah z ljudmi (še posebej kadar gre za romantične odnose), nekaj časa poskušamo izogibati podobnih ljudi, tipov odnosov in situacij. Naš strah pred tem, da bi bili znova prizadeti pa nas navsezadnje le ne sme ovirati, da ne bi znova poskusili z nekom novim.

Sodobni človek čuti kot da bi življenje moralo biti nekaj vse skozi pozitivnega, kar je tu in tam prekinjeno s kakšno bolj neprijetno situacijo. Čuti, da si zasluži čim več dobrega na tem svetu in kadar pade iz ravnotežja, ko se mu zgodi kaj slabega, se mu zazdi kot da se mu to v bistvu ne bi smelo zgoditi. »Zakaj se to dogaja prav meni?«, »Zakaj se to dogaja ravno zdaj?«, »Ne vem kaj sem naredil, da sem si to zaslužil.« so vse floskule, ki se nam hitro odvrtijo v mislih, kadar smo soočeni z novo, bolečo situacijo, na katero nismo bili pripravljeni. Življenje pa je konec koncev nevtralno in indiferentno do nas: slabe in dobre stvari se pač dogajajo.

Slabe izkušnje, ki naj bi bile najboljše učiteljice življenja, pa imajo tudi svojo slabo stran: povezane so s čustvi in vplivajo neverjetno močno tako na naše spomine kot na naše predvidevanje prihodnosti. Večina dogodkov je namreč bolj ali manj nevtralnih – pomembno vlogo pa pri tem igra naš odnos do njih. Saj veste, potrebno je gledati na življenje z rožnatimi očali. Toda tudi prekipevajoči optimizem nas ne bo zavaroval pred občasno bolečino, malo zdravega razuma pa nas lahko. Ljudje, ki so kdaj že trpeli v ljubezni iz tega ali onega razloga in se bojijo (več kot bojijo, na nekem nivoju celo predvidevajo), da se jim bo podobno zgodilo znova, ocenjujejo svoje pretekle izkušnje kot dosti bolj boleče kot so morda bile.

Nevarno je to, da kadar predvidevamo, da se bo podobna bolečina ponovila in smo (nekoliko celo po naključju) znova soočeni s podobno bolečino, le-to dojemamo kot še hujšo. Kot še bolj bolečo in še bolj zaznamujočo. In če smo imeli to »srečo«, da se lahko »pohvalimo« s celo kopico podobnih slabih izkušenj, se moramo še toliko bolj pripraviti in poskrbeti zase, da se ne bomo bali novih izkušenj in novih ljudi, ker nas vedno lahko za naslednjim vogalom čaka kaj lepega.

Ljudje si le nismo podobni kot jajce jajcu in tudi vsi moški niso prasci.

Seveda, v kolikor se na tak odnos ne pripravimo dovolj dobro. Najprej pa morate vedeti, da boste same po sebi manipulatorja težko odkrile, če se ne boste osredotočile na njegovo obnašanje in na to, kako deluje vajin odnos. Najprej se morate sploh prepričati ali ste res zapadle v kremplje manipulatorja, zato bomo šli skozi nekaj indikatorjev, ki vam to lahko razkrijejo.

Spodbijanje vaše kredibilnosti

Se vam pogosto zgodi, da vas vaš partner, ljubimec uspe prepričati, da niste rekli nečesa, kar ste?

Ali pa da ste govorili o nečem drugem, čeprav se vam je zdelo, da ste se izrazile popolnoma jasno in razločno? In si počasi začenjate želeti, da bi imele ves čas ob sebi skrit diktafon, ki bi posnel vse vajine pogovore, tako da bi mu jih lahko kasneje predvajale kot neke vrste dokazno gradivo?

Ali pa pogosto preverjate vajina SMS sporočila, e-maile in druge pisne korespondence, samo zato, da se prepričate kaj je kateri izmed vaju povedal, kako je to povedal in kaj je s tem mislil? Ni nujno, da vam manipulator kratko malo laže v obraz, dovolj je, da nekoliko obrne vaše besede in naenkrat več ne boste vedele kje se vas drži glava.

Ljudje namreč uporabljamo jezik kot sredstvo komunikacije izredno nenačrtovano, spontano in ohlapno – nihče ne govori ves čas samo kratkih, popolnoma jasnih in nedvoumnih povedi, saj ponavadi tudi ni potrebe po tem.
Še vedno držijo tiste teorije, ki pravijo, da jezik predstavlja le majhen fragment vse komunikacije, ki poteka med ljudmi, vendar bo večina ljudi stremela k temu, da vas bo razumela tako, kot ste vi želeli biti razumljeni in ne bodo izkoriščali vaših izjav tako, da se bodo obesili na eno samo besedo okoli katere bodo zgradili povsem drugačno interpretacijo vašega „sporočila” – razen, seveda, če ste udeleženi v kakšni filozofski debati, kjer je to izjemno uporabna taktika.

Poigravanje z vašimi čustvi

Potem, ko vas bo manipulator uspešno spravil tako daleč, da boste vedno pogosteje dvomili v to, kar govorite, vas bo peljal naprej – prepričal vas bo, da niste vedno prepričani niti v to, kar čutite.

Ni nujno, da vam bo na srebrnem pladnju postregel z direktnimi izjavami, s katerimi vas bo prepričal, da čutite ravno nasprotno od tega, kar ste še nekaj sekund nazaj mislile, da čutite, vendar bo poskrbel, da boste čutile tisto, kar on želi, da čutite.

Morda vas bo, kadar boste žalostne, hitro spravil do smejanja, kar je sicer čudovita lastnost v partnerju, ampak vprašanje je za kako ceno – če je to storil samo zato, ker se preprosto noče ukvarjati z vašimi problemi in ker vas ne želi poslušati o tem, kar vas muči, potem je to slab znak, saj vas je s tem pustil na cedilu. Pozoren partner vas bo zmeraj, pa čeprav ne bo vedel kako naj pomaga ali kaj naj reče, vsaj poslušal.

Ustvarjanje atmosfere

Tukaj pa bodite resnično pozorne, kajti ta del odkrivanja manipulatorja je verjetno najtežji. Verjetno ste se že večkrat znašle v bližini človeka, ki nekako preprosto poskrbi, da dolgočasna zabava naenkrat zaživi ali pa v njegovi bližini nikoli ni dolgčas ali pa je naravni vodja – ljudje mu instinktivno prisluhnejo, ko prične govoriti in mu sledijo v njegovih dejanjih.

Ljudje s takim darom ponavadi ne vedo kako to delajo ali se sploh ne zavedajo, da to delajo, vendar jim gre presneto dobro od rok. In to ni slabo, takšni ljudje namreč ponavadi nimajo problemov s tem, da ne bi bili uslišani ali da bi jih ljudje konstantno spregledali, zato gredo skozi življenje ponavadi kar lahkotno. In podobne sposobnosti imajo tudi manipulatorji.

Čeprav ne vemo točno kako so se tega naučili, so v tem, iz leta v leto, vedno boljši. O čem govorim? O ustvarjanju atmosfere. Manipulatorji bodo namreč z lahkoto celotno družbo spravili do tega, da se bodo vsi počutili tako kot on – ali tako, kot si on želi. Gre namreč za neke vrste kopiranje oziroma preslikavo čustev, kar ni nič nenavadnega ali novega, saj to počnemo vsi, le da nezavedno in brez pravega namena.

Ste kdaj vse vesele domala priskakljale na delovno mesto, faks, domov in prekipevale od dobre volje, ko ste naletele na človeka, ki očitno ni delil istih občutij?

Morda ste prišle v službo in odkrile, da vašo kolegico nekaj muči in da je vsa žalostna – v kolikor posedujete vsaj malo empatije in ste v dobrih odnosih s to kolegico, boste prisedle in povprašale zakaj je žalostna, kaj se je zgodilo in se naravno aklimatizirale z njenim počutjem.

Vsaj predvidevam, da ji ne boste sedle nasproti s filmskim nasmeškom na obrazu in ji začele pripovedovati vicev. Na tak način namreč ljudje vzpostavimo določeno stopnjo zaupanja, saj vidimo, da lahko nekomu zaupamo že zato, ker očitno lahko čuti podobno kot mi ali vsaj poskuša preko čustvovanja razumeti naše počutje. In točno na ta način vas bo razorožil manipulator – morda zanalašč, morda nevede bo spremenil svoje počutje, obraz na izrazu in povzročil, da ga boste avtomatsko kopirale in ponotranjile kot lastnega.

Vzbujanje krivde

In ko bo manipulator večkrat uspešno izvedel vse te tehnike na vas, bo šel še korak naprej – pripravil vas bo do tega, da se boste dejansko počutile krive, če ne bo po njegovo. In mislile si boste, da ste same nekako odgovorne za to, da je on slabe volje ali pa da bi lahko kakorkoli spremenile situacijo, če bi le… Tu pa postane manipuliranje izredno nevarno. Na ta način vas namreč manipulator vedno znova prepriča, da delate stvari, ki jih nočete oziroma jih v končni fazi le naredite, samo zato, da bo dal mir ali pa da ga znova spravite v dobro voljo.

Če ste prišle tako daleč, da se vedno pogosteje sprašujete zakaj zaboga ste spet popustile njegovi volji, čeprav ste pristopile do njega povsem neomajno odločene, da tokrat ne bo tako, potem vas je manipulator že popolnoma osvojil. Kako se tega rešiti sledi malo kasneje, za zdaj morate vedeti to, da niste krive in se ne smete počutiti krivo, če nečesa niste ali ste storile, sploh, če se občutek krivde v vas kar kopiči in kopiči.

Vaš partner vam ne sme vzbujati krivde, razen, če ste storile kaj res nezaslišanega, saj je občutje krivde izredno neproduktivno čustvo – oziroma je produktivno za manipulatorja. Ko se počutimo krive bomo poskusile storiti vse, da bi se rešile tega občutja, zato bomo ponavadi storile točno to, kar nam bo manipulator sugeriral, da nas bo krivde rešilo. In tako bomo v bistvu znova zadostile njegovi volji.

Začarani krog

In če ste prišle tako daleč, da ste se bolj ali manj strinjale z zgoraj opisanimi situacijami, potem ste po vsej verjetno zašle že izjemno globoko v začarani krog manipulatorja. Ker manipulatorji to počnejo povsem nagonsko, bodo svoje prijeme preprosto ponavljali v neskončnost, dokler ne bodo za določeno osebo ugotovili točno kje morajo pritisniti, da bodo dobili želen odziv.

Ljudje, čeprav psihološko izredno kompleksna bitja, nismo tako zelo zapleteni, kot se morda zdi.

Že od malih nog naprej se namreč učimo na principu akcija-reakcija, kakor ko smo bili majhni in so nam mame govorile „ajs” za stvari, ki se jih ne smemo dotikati – električne vtičnice, plošče na štedilniku in tako naprej, pa smo to vseeno poizkusili in ugotovili, da ni fino, še več, je lahko izredno boleče in nevarno.

Na tak način se tudi učimo odnosov in obnašanja – včasih je dovolj, da nam nekdo zagotovi, da je nekaj slabo, nevarno za nas in tega ne bomo počeli, drugič pa bomo kakšno stvar preizkusili, preden bomo ugotovili, da res gre za prepovedano početje. In tako vas bo manipulator preprosto preizkušal kot laboratorijsko podgano, dokler ne bo ugotovil na kaj se najbolje odzivate in potem pač ponavljal uspešno tehniko v nedogled.

Dosti palice in malo korenčka

Akcija-reakcija pristop je sicer izjemno učinkovit, vendar smo ljudje pri tem izjemno ekonomični – se pravi, poskušali si bomo prihraniti čas in pridobiti izkušnje ali vedenje o neki situaciji preprosto tako, da bomo predvidevali kaj bo reakcija na določeno akcijo.

To lahko storimo tako, da opazujemo neko situacijo pri drugih ljudeh in potem predvidevamo, da se bo podobno zgodilo tudi v primeru, če to storimo tudi sami ali pa sklepamo na podlagi tega, kar vemo o drugih ljudeh in o njihovih reakcijah na podobne situacije. Zato si povečini lahko izredno podrobno predstavljamo kakšen bo izid nekega našega dejanja in tudi to zna dober manipulator izkoristiti v svoj prid.

Lahko, da vam bo celo direktno rekel, da nečesa ne delajte oziroma da nečesa nočete in potem bo navedel možno reakcijo na vašo akcijo, ki bo obveljala kot izredno močen argument, saj bo ta reakcija nekaj, česar si dejansko ne želite.

Morda bo rekel kaj takšnega:
„Ne delaj tega, ker me, verjemi mi, nočeš razjezit.” Seveda ga ne želite razjezit, zato tega ne boste storile, če pa boste, pa boste po vsej verjetnosti v njem dejansko vzpodbudile jezo (ker ni obveljala njegova), ta jeza bo v vas spodbudila legitimno krivdo (navsezadnje, mar vam ni rekel, da ne delajte tega, ker ga boste razjezile) in nato boste nehale z določenim vedenjem, da bi ga pomirile, kar vam bo uspelo in tako se bosta oba naučila nečesa novega – on, da vas lahko brez problema hitro pripravi do tega, da počnete zgolj tisto, kar želi on in vi, da ne smete početi stvari, ki jih on ne želi.

Vendar z manipulatorjem, ki uporablja metodo korenčka in palice ne bo šlo vedno samo za grožnjo palice – metal vam bo majhne korenčke, ki vam bodo dajali občutek, da včasih upošteva tudi vašo voljo. Ampak to ne bodo odgovori na vaše eksplicitno izražene želje, temveč malenkosti, ki si jih morda res želite, pa bodo še vedno speljale vodo na njegov mlin.

Kajti okusnemu korenčku bo sledil ultimat, quid pro quo – jaz sem ti dal to, povsem pravično je, da zdaj ti storiš nekaj še zame. In tudi tako vam bo lahko vzbudil krivdo, saj ste vendar dobile nekaj od njega, vi pa nočete ničesar vrniti v zameno. Dober partner ne bo nikoli zahteval ničesar v zameno, bo pa tega vedno vesel.

Posledice

Upam, da do sedaj še niste čisto preplašene, saj do tako odkritih in močnih manipulacij ponavadi ne prihaja – in tako dobri manipulatorji so izjemno redki.

Vendar ni odveč biti pozoren na te reči, saj je tak odnos lahko izjemno škodljiv za vas in vam prizadene škodo večjo, kot si jo lahko predstavljate. Ne samo, da same sebi več ne boste zaupale (ne v svoje misli, ne v svoja čustva), tudi drugim ljudem boste težje zaupale, če se boste bale, da vas bodo vsi tako izkoriščali, kot vas je manipulator.

Zato brez skrbi – večina ljudi tega ne počne v takšni meri, malo manipulativnih sposobnosti pa pride vsem prav – saj vemo kako se vsi raznežijo, ko vidijo tiste velikanske svetlikajoče se oči mucka iz Shreka.

Ali sploh obstaja rešitev?

Torej, če ste se resnično znašle v odnosu z manipulatorjem in, predvidevam, vam tak odnos ne ugaja, saj se zdi kot da vi v tem odnosu sploh niste pomembni (in, roko na srce, v resnici niste), potem se morate najprej vprašati tole: ali želim ostati v tem odnosu? Najlažja in najbolj efektivna rešitev je namreč, da spakirate kovčke in se miselno, čustveno in geografsko odstranite iz bližine takšnega človeka.

In pričnete znova graditi na svoji samozavesti, pozitivni samopodobi in asertivnosti (prav zmožnost asertivnosti vam je bila v takem odnosu namreč popolnoma in neizpodbitno onemogočena). In če ste se odločile, da želite vztrajati in delati na tem odnosu, vas čaka dolga in izredno težka pot. Vendar vam morda tudi uspe.

V kolikor je vaš manipulator mojster, ga boste morale ve, učenke, nadmojstriti. Če pa je vaš manipulator le začetnik, ne bi smelo biti preveč težko premagati njegovih tehnik. Najbolj preprost način je ta, da ga preprosto posnemate. Pozorno opazujte kako deluje na vas in kako mu vse to uspeva in si na podlagi vaših opazovanj pripravite načrt, da boste iste principe lahko uveljavile na njem.

V vsakem primeru pa ne smete nikakor, pod nobenim pogojem popustiti njegovi volji – to ne pomeni, da oporekate prav vsemu, kar reče in si zaželi, saj navsezadnje nista sovražnika.

Vendar po novem vi postavljajte pogoje – s trdno voljo ne odstopite od tega, kar želite, pa čeprav vam na začetku morda ne bo najbolje uspelo. Začnite z majhnimi, nepomembnimi stvarmi, morda samo s tem, da ob petkih zvečer ne bosta več ždela doma pred televizorjem (kar vam gre na jetra že ves čas) in ga poskusite pripraviti do tega, da gresta nekam, kamor želite vi.

Ključ do uspeha je vztrajanje. Ne pozabite, tudi on vas ni že od samega začetka kar takoj pripravil do tega, da ste počele zgolj to, kar je on želel, preizkušal in poizkušal je dokler vse skupaj ni postalo preprosto preveč preprosto. Vendar skozi ta proces ne poskušajte rešiti vajinega odnosa z odkritim pogovorom o tem – tako mu boste le pomagale, da bo poiskal nove načine kako vas vrteti okoli prsta, ki jih boste dosti težje razbile in premagale. In tako vam lahko zaželim le še vso srečo pri razbijanju okovov manipulatorja…

Nisem sicer prepričana katera kvaliteta pride na prvo mesto, mislim, da gre kar za zmagovito četverico lep-pameten-duhovit-prijazen, ki je postala že kar nekakšna mantra. Tako da se bomo lotili teh fantastičnih štiri.

Lep

Že res, da ima vsaka svoj okus in da nekatere pač padajo na visoke temnolasce, spet druge pa nimajo izdelanega profila popolnega moškega… In da si nekatere ženske preprosto ne morejo predstavljati partnerja zase, ki bi bil nižji od njih ali pa bi bil razmeroma dlakav.

Spet drugim pa so prav takšni všeč. Bog ve kaj je v nas tisto, kar določa, da se nam bo nekdo zdel „lep”, kak drug pa pač ne – vemo pa dve stvari. Prvič, nikoli se ne bomo spetljali z nekom, ki se nam ne zdi lep (kakorkoli plehko in pre-kritično se to morda zdi), vendar se je treba tudi zavedati, da so resnično redki ljudje, ki se nam zdijo prav po definiciji grdi.

Večino ljudi vidimo kot nevtralne, ne posebej zanimive, „nič kaj ekstra” in majhno skupinico ljudi kot privlačne, všečne. Druga stvar pa je ta, da so ti kriteriji razmeroma ohlapni in se nam nekdo lahko zazdi kar naenkrat privlačen (o.p. lep, kakorkoli želite) že zaradi malenkosti ali pravega trenutka v katerem vidimo osebo.

Druga stvar pa je ta, da vidimo ženske lepega moškega v bistvu kot urejenega moškega. Urejen moški je tisti, ki lepo diši (Axe reklame ne pretiravajo), ki ne nosi prastarih, raztrganih cunj, ima vsaj za silo urejeno frizuro in brado in se na splošno zdi ves čist in lepo dišeč. Frajerje v raztrganih kavbojkah in z dredi smo iskale v srednji šoli. Zdaj iščemo moške.

Pameten

Ne, ne želimo si kvantnega fizika z IQ-jem nad 160, vendar si tudi ne želimo moškega, ki bo zavil z očmi, ko bomo omenile, da imamo rade Dostojevskega, samo zato, ker ne ve o kom govorimo. Tale kriterij („pa pameten naj bo!”) se namreč dotika drugega in sicer, da mora moški biti razgledan. Vendar morda ne preveč.

Nihče si ne želi biti v zvezi z nekom, ki bi nas gledal navzdol z intelektualističnega prestola ali pa neprestano pametoval o tem in onem (zato se je morda bolje izogibati filozofom), pa vendar si želimo moškega, ki bo nekako približno na našem nivoju. Če ne drugega zato, ker se ženske zelo rade pogovarjamo (bolestno rade pogovarjamo) in pogovor z nekom, s katerim nimamo nič skupnega… kaj hitro zamre.

Duhovit

Nekatere bi sicer rekle, da iščejo zabavne moške, druge duhovite, kakorkoli, gre za isto reč. Seveda ni treba, da je naš moški najbolj slaven stand-up komik vseh časov in da stresa šale iz levega in iz desnega rokava, po drugi strani pa si seveda ne želimo ciničnega depresivneža, ki nikoli ne bo sposoben videti življenja s pozitivne plati.

Ali pa tipa, ki bo mislil, da je največji štos v tem kako zna spuščati prdce s pazduho. Torej, naj bo moški preprosto pozitiven, nasmejan in naj občasno navrže kakšno zabavno pripombo. Ne zahtevamo preveč, kajne?

Prijazen

Ta, ta pa je težka. Vsi vemo, da večina žensk beži od prijaznih tipov, tistih stereotipskih „vedno prijatelj, nikoli ljubimec” moških, najraje pa se vržemo v naročje prvega žigola, ki pride mimo. Ampak to še ne pomeni, da si želimo zveze z nekom, ki do nas ne bo prijazen in nas ne bo znal iskreno pohvaliti ali ki nas ne bo imel tako rad, kot si želimo.

Seveda nočemo zveze z nesramnim moškim, saj nismo nore (čeprav se včasih tako zdimo)! Vendar prijaznost pomeni to, da bo naš partner do nas pošten in odkrit, da ne bo zlorabljal našega zaupanja in nam bo kdaj pa kdaj namenil tudi prijazen kompliment, ki po možnosti ne bo: „dobra si, mala”.

Varnost

To sicer ni lastnost partnerja, je pa nekaj, kar je ženskam izredno pomembno. Ob našem partnerju si želimo počutiti varne, želimo, da postane naš varni zaliv v razburkanem morju življenja, kjer si bomo lahko malo odpočile in znova nabrale moči.

Nekaterim ženskam to predstavljajo premožni moški, saj povezujejo finančno varnost tudi s čustveno, kar ni čisto zgrešeno – nihče si ne želi iti skozi življenje z večnim strahom, kako bo pa z denarjem in posledično tudi ne želi za partnerja moškega, ki ne zasluži dovolj, da bi primerno vzdrževal vsaj sebe.

Če pa gredo določene posameznice tako daleč, da postanejo znane po tem, da padajo na hitre avtomobile in globoke denarnice, tu pa ni kaj. Morate pa se zavedati, da ženske zelo dobro razumemo (čeprav se zdi prav nasprotno) vrednostni sistem moških:

dober avto, dobra služba in tako naprej so v moškem svetu dober atribut za slovito merjenje moči, ki v moškem vzpodbuja samozavest in občutek zadovoljstva ter (pre)moči. Seveda, če da kaj na to. In ženske imamo rade samozavestne moške!

Tokrat naj zaključim tukaj, saj bi se tak seznam lahko nadaljeval v neskončnost. Ampak moški, naj vas ne bo strah, da ženske iščemo superjunake. Saj ne postavljamo previsokih kriterijev, kajne?

Petindvajsetletna Irena ima težave pri navezovanju stikov s fanti. Večinoma je sama, v družbi prijateljic, ob njej ni nikoli nobenega fanta. Umakne se takoj, ko se družbi priključil kak fant. V fantovski bližini doživlja strah oziroma zadrego, v kateri se ne znajde.

Prave besede nenadoma ne gredo z jezika, zardeva, njene dlani so vse bolj znojne in hladne, srce ji je pospešeno utripa, dobi občutek, da vsi v prostoru strmijo vanjo in natanko vedo, kako ji je.

Zato se počuti še bolj izpostavljeno in osramočeno, zato karseda hitro izgine s prizorišča. Svoje umikanje pred fanti sovraži, vse bolj je jezna nase, na trenutke se celo prezira. Bolj kot vse drugo si želi fanta, ki bi jo imel rad, ne spusti pa jih v svoj svet. Po vsakem tovrstnem neuspehu se odloči, da bo naslednjič drugače, da bo naredila vse, da bo zdržala v moški družbi, in da bo nemara celo šla na zmenek s fantom, ki ji bo všeč.

Pred vsako situacijo, v kateri bi se utegnila znajti v mešani družbi, se zavestno pripravlja na soočanje s fanti. Ko se vnovič znajde v mešani družbi, se stara zgodba ponovi. Začaran krog.

Nismo vredni ljubezni?

Če se vživimo v Ireno, ugotovimo, da je imela v stiski, ki jo je doživljala, opraviti s celotnim repertoarjem občutij. Najprej je občutila strah oziroma zadrego, ki jo je reševala z umikom. Po umiku se je pojavilo občutje jeze nase, ker ni bila dovolj močna, da bi dobila tisto, po čemer je vedno hrepenela: da bi bila sprejeta, ljubljena …

Ko se je občutje jeze začelo umirjati, sta se v njej naselili žalost in osamljenost, nato je globoko v sebi doživela občutek sramu.

Občutje sramu se prebudi, kadar se nam dozdeva, da nismo dovolj dobri, da ne pripadamo in da nismo vredni ljubezni. Ta občutja v človeški duševnosti prebudijo bolečino, s katero se le stežka soočimo. Seveda se to notranje doživljanje sramu izraža tudi na zunaj.

Kadar nas je sram, povesimo pogled oziroma ga umaknemo, zardimo, srce nam hitreje utripa, znojimo se, počutimo se utesnjene v lastnem telesu, nemalokrat dobesedno otrpnemo in ostanemo brez besed. Iz tega je jasno razvidno, da sram posega v najgloblje sfere notranjega in zunanjega doživljanja, zato je treba v soočenje s sramom in njegovo razrešitev vložiti veliko energije, napora in truda.

Zakaj nas je sram?

Gledano z razvojnega vidika se dinamika sramu vzpostavi že v drugem letu življenja, ko sram postane prevladujoče čustvo. To je obdobje, ko morajo starši zaradi otrokovih naraščajočih sposobnosti prvič postaviti omejitve. Otrok prvič začuti, da obstajajo stvari, ki jih lahko naredi, in takšne, ki so prepovedane.

Ko od staršev prvič sliši besedico “ne”, je to za otroka velik stres, saj ima občutek, da ga ne sprejemajo več, da ga nimajo radi in da se jim ne zdi več pomemben. Tedaj začuti sram.

Sram se v otroku lahko prebudi tudi pozneje: če starši niso ponosni nanj, če ne verjamejo vanj, če ga ponižujejo ali mu ne zaupajo. Prav besede ljudi, ki bi nas morali imeti brezpogojno radi, najbolj bolijo, zato imajo tudi tako katastrofalne posledice. V poznejših življenjskih obdobjih vedno znova poskušamo nadomestiti ta manko ljubljenosti, sprejetosti in pripadnosti.

Vse to iščemo pri ljudeh, ki jih srečujemo v šoli, na fakulteti ali v službi, toda tam ga ne moremo najti, saj le starši lahko otroku vcepijo občutek, da je vreden ljubezni. Tako v odnose vstopamo z občutkom manjvrednosti, ki se v vsakem odnosu prebudi na novo, kar imamo za dodaten dokaz, da smo res nesposobni in nevredni tega, da bi nas nekdo sprejel in imel rad.

Ko se ne znajdemo več …

Seveda je treba poudariti, da se v nekaterih primerih sram lahko razvije do te mere, da nismo več funkcionalni; to pomeni, da se ne znajdemo v vsakodnevnih situacijah. Zaradi pretiranega strahu, da bi se osramotili, se izogibamo celo situacijam, ki so del vsakdanjega življenja, s čimer se izoliramo od drugih in se zapremo v svoj svet.

Tako se, denimo, izogibamo družbi prijateljev, sodelavcev in drugih oseb, s katerimi prihajamo v stik. Ko se znajdemo v situaciji, v kateri se v nas prebudi sram, se odzovemo z nenormalno stopnjo anksioznosti, ki se kaže v obliki nenavadnega vedenja (drhtenje, jecljanje, otrplost, v skrajnem primeru celo napad panike).

Kdaj po strokovno pomoč?

Kadar gre za patološko oziroma pretirano doživljanje sramu, ki ovira normalno vsakdanje življenje, je treba poiskati strokovno pomoč psihiatra, psihologa ali psihoterapevta. Ta najprej ugotovi, za kakšno motnjo gre, in nato začne s primerno obravnavo. Ta posamezniku omogoči, da se reši občutij in doživljanja, ki mu preprečujejo normalno življenje.

Na tem mestu je treba poudariti, da ima težave s tovrstno motnjo le majhen odstotek ljudi, medtem ko ima znatno več ljudi težave z občutji sramu, ki so resda bolj ali manj stresna, vendar jim ne povzročajo tolikšnih stisk, da bi bili nefunkcionalni. Ti ljudje lahko veliko naredijo sami, sami lahko prepoznajo, ozavestijo in razrešijo neprijetna doživljanja. Toda treba se je zavedati, da s sramom ni mogoče opraviti hitro, kajti to je proces.

Koraki pri premagovanju

Prvi korak je v tem, da se zavemo, kdaj in ob kom začutimo strah, da se bomo osramotili. Če se navežemo na Irenino zgodbo, ugotovimo, da je doživljala strah vsakič, ko so se v njeni bližini pojavili fantje.
Pri drugem koraku je ključno, da spoznamo in se zavemo svojega notranjega in zunanjega doživljanja. Irena je najprej občutila strah, napetost in zadrego, ta občutja pa so se odražala tudi na telesni ravni, in sicer v obliki rdečice, znojenja in hitrejšega bitja srca.

V tretjem koraku je treba ovrednotiti, da za temi notranjimi in zunanjimi občutji stoji sram.

V četrtem koraku se je treba s svojimi mislimi in občutji vrniti v primarno družino oziroma v otroštvo ter občutja iz te dobe primerjati s tistimi, ki se nam vzbudijo ob določeni osebi.

Nato je treba poiskati vzporednice. Ugotoviti je torej treba, v katerih situacijah smo se v otroštvu bali, da se bomo osramotili. Če bomo vztrajali in si ne zatiskali oči, ampak si raje priznali globoka in včasih boleča občutja, bomo zagotovo našli vzporednice, ki pa niso vedno prijetne.

V petem koraku se običajno srečamo z občutji žalosti in bolečine, kajti zavemo se namreč, da se nam je v otroštvu zgodila krivica, ki nas spremlja še zdaj. Občutek sramu smo namreč potlačili, v veri, da smo z njim opravili za vekomaj, žal pa se vedno znova prebudi v novih situacijah in novih odnosih.

Seveda za našo nesrečo nimamo namena kriviti starše, kajti ni ga starša, ki bi zavestno prizadel otroka, vseeno pa si je treba priznati in ovrednotiti, kaj smo kot otroci doživljali v primarni družini.

V šestem koraku je treba razviti tako imenovano dvojno zavedanje. To pomeni, da se zavemo občutij, ki so se vzbudila v otroštvu in na katera se nismo mogli odzvati drugače kot s strahom in nemirom, saj smo bili kot otroci nemočni, predvsem pa nismo bili opremljeni za soočenje z njimi.

Toda zdaj smo v povsem drugačnem položaju: odrasli smo in popolnoma opremljeni za to, da se odzovemo drugače, bolj funkcionalno.

Vztrajajte!

Ko si globoko v sebi dovolimo izjokati bolečino, se nam od srca odvali kamen, kajti začutimo, da je naše korake oteževal kamen, ki ga v otroštvu nismo mogli premakniti, ker za to nismo imeli dovolj moči, zdaj pa smo dovolj močni, da ga odvalimo s sebe.

Na koncu velja poudariti, da se moramo odločiti, da bomo vztrajali in se prebili skozi celoten proces. Kljub bolečini in stiski je treba pogledati resnici v oči, kajti prav resnica je tista, ki osvobaja.

Zanimivo je tudi, da vam eden od priljubljenih spletnih brskalnikov kot izvor tega “spornega” stavka najde odgovor: feministični izrek.
Kaj torej? Stari dobri bipolarni svet? Moško-ženski, lovsko-ognjiščarski, Mars proti Veneri, večni dvoboj?
Kdo je modrejši?

Kljub zaskrbljenosti nad današnjim svetom lahko mirno zapišemo, da se ta vendarle spreminja. Nekoč je ženska dejansko imela malo drugih možnosti, kot da se je skrivala za širokimi, možatimi pleči in od tam vlekla svoje svilene niti.

Da ne bo pomote, to so ženske vedno odlično obvladale, zato se človek res lahko malce hudomušno vpraša, kdo je v tej zgodbi modrejši?

Zgodovina dokazuje, da so ženske kljub neprijaznim okoliščinam vedno dosegale velike uspehe, bodisi same (velike vladarice, znanstvenice, umetnice …)

bodisi tako, da so na dogajanje vplivale prek soprogov ali ljubimcev.
K sreči sodobna ženska v povprečno civiliziranem svetu v primerjavi s svojimi predhodnicami v družbi vendarle zaseda drugačno mesto.

Zdaj je lahko hkrati žena, ljubimka, mati, zaposlen in vsestransko dejaven človek, ki pa je temu primerno obremenjeno.
Ali ima zadostno pomoč in podporo partnerja, da lahko uresniči vse svoje cilje in sanje? So torej zdajšnji moški pripravljeni stopiti korak nazaj, razvezati kravato in namesto nje okoli pasu zavezati predpasnik?

Kaj pravijo številke?

Slovenija naj bi se še vedno oklepala dokaj tradicionalne delitve vlog, po kateri naj bi ženskam pripadalo vodenje gospodinjstva, vzgoja otrok in to vse po koncu delovnega časa, moški pa je tisti, ki naj bi na mizo prinesel večji del kruha in poskrbel za hišna popravila. Je to res?

Na Uradu za enake možnosti pri Vladi RS navajajo, da v Sloveniji kljub povečanju časa, ki ga moški namenjajo gospodinjskim opravilom in skrbi za družino (na začetku devetdesetih let so tem dejavnostim namenili povprečno 7 ur na teden, zdaj jih 14,5 ure na teden), ženske namenijo tem opravilom skoraj dvakrat toliko časa kot moški.

Da je skrb za otroka še vedno predvsem naloga žensk, odražajo tudi podatki o koriščenju dopusta za nego in varstvo otrok (leta 2003 samo 2,3 odstotka očetov). Razveseljuje pa podatek, da je v letu 2003, ko je začela veljati pravica do 15-dnevnega očetovskega dopusta, ki jo lahko očetje izrabijo med porodniškim dopustom, to možnost izkoristilo 10.917 očetov, v povprečnem trajanju 8 dni.

Slabše plačane

Ženske v Sloveniji predstavljajo skoraj polovico vseh zaposlenih (leta 2004 60,5 odstotka) in tako kot moški večinoma delajo polni delovni čas.

Kljub povprečno višji izobrazbi ženske težje najdejo zaposlitev (med brezposelnimi iskalkami dela oziroma prve zaposlitve z visoko izobrazbo je kar 75 odstotkov žensk), imajo nemalokrat manjše karierne možnosti od moških in so glede na stopnjo strokovne usposobljenosti slabše plačane.

Podatki za leto 2003 so pokazali, da je na najvišjih in najbolje plačanih delovnih mestih, čeprav dosegajo višjo izobrazbeno stopnjo in usposobljenost, samo tretjina žensk (33,2 odstotka).

Uspešna ženska in za njo copata?

Predsodki … Človek se vedno boji neznanega, ker ga ne razume. Najbolje se počuti v nezanimivem povprečju, kjer plava s tokom in ni izpostavljen. Takoj ko nekdo izstopi iz tega povprečja, ga vidi vsakdo in lahko o njem napačno sodi. Nič nenavadnega torej, da se z ostrimi ocenami in obrabljenimi floskulami srečuje tudi družina, kjer so vloge porazdeljene nekoliko drugače kot pri tistih “pravih, tradicionalnih”.

Zdajšnje ženske, tako v Sloveniji kot v svetu, so načeloma visoko izobražene, polno zaposlene in vsestransko obremenjene.
Odstotek moških, ki so pripravljeni opravljati gospodinjska dela in skrbeti za družino, se sicer nekoliko povečuje, toda ali obstajajo možje, ki ocenijo, da so doživeli svojih pet minut, zdaj pa prihaja trenutek za njihove žene?

Ali obstajajo možje, ki priznajo, da ima njihova partnerka boljšo možnost za uspešno kariero in so jo pripravljeni pri tem podpirati?

Nekatere uspešne ženske se odločijo zgolj za kariero, ne pa tudi za družino, številne združujejo oboje. Brez pomoči gre težko in tu nastopi trenutek, ko naj bi vskočil partner. Primerov je veliko, znanih in anonimnih, tudi domača tla jih ponujajo kar nekaj.

Andrejeva zgodba

“Poklicni gospodinjec je posebna vrsta, tako rekoč izjema med izjemami. Na sto tisoče žensk se vsak dan spopada z dvojno vlogo, žal pa zelo malo moških – in o tem velja razmisliti. Vse skupaj je en velik tabu.

Ni malo ljudi, ki se norčujejo iz ‘možička za štedilnikom’ in ‘lenobne copate’, na vse člane takšne družine pa gledajo zaničljivo. Pri nas se je velika avantura začela, ko sva izvedela, da bova postala srečna starša dvojčkov.

Žena Barbara je še pred koncem porodniškega dopusta dobila čudovito poslovno priložnost, ki je tudi finančno veliko obetala. Odšla je v službo, jaz sem ostal doma. Zame je bila nova vloga sprva velika obremenitev, toda vedno znova so me začudili in razjezili deljeni odzivi okolice na mojo novo situacijo.

Ne boste verjeli, o čem vse so ljudje zmožni soditi in kaj komentirajo, in to samo zato, ker te srečajo z otroškim vozičkom v parku! Bil sem ‘brezposelnež s pamži’, ‘copata, ki ga hrani žena’, ‘gospod varuška’ itn. Po treh letih sva dvojčka vpisala v vrtec in to me je delno razbremenilo, vendar se je neskončno usklajevanje, nenehno gledanje na uro, točno ‘pobiranje’ otrok iz vrtca, pogoste bolezni in podobno nadaljevalo …

Čestitke tistemu, ki zmore brez občasnega živčnega zloma! Verjemite mi, moje spoštovanje do vseh sebi prepuščenih mamic in žena je nepopisno. Nekatere vrednote in družbene predstave izgubljajo prvotni pomen in jih bo treba na novo definirati. V pogum vsem moškim, ki so ponosni na svoje sposobne žene in ljubeče matere njihovih otrok!”

Kako daleč smo torej?

Svet je poln uspešnih žensk in moških, tako kot je poln predsodkov. Vrednote in mišljenja, ki so globoko zakoreninjeni med ljudmi, so trdovratna reč in jih ni možno spremeniti čez noč.

Tako bo v posameznih segmentih družbe še naprej moč najti zgolj klasično delitev vlog, od katerih ne bo pripravljen odstopiti noben spol, v kaki drugi populaciji in generaciji pa se bodo vloge in naloge čedalje bolj prekrivale in zlivale.

V današnjem času biti polno zaposlen, zanesljiv partner in dober roditelj ni lahka naloga, ne glede na spol. Seveda bi bilo iluzorno trditi, da sta moški in ženska že izenačena, toda stvari se vendarle premikajo v pravo smer. Nedvomno lahko za to veliko storimo že z ustrezno vzgojo otrok, dajanjem zgledov ter z vsestranskim razumevanjem in toleranco.

Pri ponujanju enakih možnosti vsem članom družbe igra pomembno vlogo tudi država in njene ustanove, toda vzajemna podpora v partnerskem odnosu in družini je prvi predpogoj za srečo in uspeh. Cilji, ki si jih zastavimo, nikoli niso previsoki, če so plod tehtnega razmisleka in pravega načrta.

Katerega spola je tisti, ki izpolnjuje ta cilj, pa je oziroma bi moralo biti nepomembno. In tako bomo morda vendarle prišli do točke, ko vprašanje, zastavljeno v naslovu, sploh ne bo več potrebno …

Nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton je vedno priznaval, da se ima za svojo fantastično kariero zahvaliti predvsem soprogi Hillary. Poleg državniških poslov pa je par, tako rekoč na očeh vsega sveta, vzgajal hči.

Vedno je bilo sicer slišati zlobne komentarje o tem, kdo pri Clintonovih nosi hlače, toda dejstvo je, da je imel Bill ob sebi enakovredno partnerico, ki mu je trdno stala ob strani, hkrati pa je imela svoje mnenje in ga tudi povedala.

Pozneje so se vloge pri Clintonovih zamenjale, prišel je čas za Hillary, senatorko in nemara bodočo prvo ameriško predsednico. Ali se bo to zgodilo ali ne, v tem trenutku ni pomembno, bistvo je, da tudi ona v soprogu išče in najde prvo oporo in nepogrešljivega svetovalca. Poleg tega sta zakonca kot dobro uigran dvojec presegla vsem znane težave.

Kljub nenehnemu vsiljevanju presuhih manekenk in modelov, s katerim nam modni svet želi dopovedati, da naj bi idealno žensko telo spominjalo na odraščajoče deško telo, je resničnemu svetu uspelo ohraniti zdrav razum. Večino ljudi namreč še naprej najbolj privlači zdravo, normalno telo.

“Bogatejša ko je družba, bolj cenjena je vitkost. To pomeni: bogatejši ko ste, vitkejši boste. V družbi, v kateri ni na pretek hrane, obilnejše ženske veljajo za privlačnejše od suhih,” trdi Adrian Furnham in dodaja, da je v revnih državah debelost še vedno znak bogastva, zato so obilne osebe bolj zaželene.

Ko gre za prsi, …

… je razširjeno mnenje, da je večje tudi boljše. Mnogi bodo porekli, da ni moškega, ki ne bi “padel” na velike prsi. Nemara bo koga presenetilo, toda tudi takšni so! Idealna velikost ženskih prsi ne obstaja, saj je odvisna od okusa vsakega posameznika, a tudi od kulture, iz katere prihaja. Za tiste, ki jih zanima, v kolikšni meri velikost prsi vpliva na privlačnost ženske, zapišimo, da je na tretjem mestu, takoj za telesno težo in postavo.

Neporaščene

Ali se bomo komu zdeli privlačni ali ne, je odvisno tudi od tega, v kolikšni meri smo poraščeni. Privlačnejše so se izkazale ženske brez dlačic, saj to govori o mladosti in plodnosti. Raziskava, opravljena leta 2005, je pokazala, da se v zahodnih kulturah redno depilira tudi 60 odstotkov moških. Ali se bo moški depiliral ali ne, je stvar osebne izbire, odločitev pa je v veliki meri odvisna od kulture, iz katere prihaja.

V obliki peščene ure

Žensko telo v obliki peščene ure že dolgo velja za najprivlačnejše. Marilyn Monroe, Sophia Loren, Scarlett Johansonn – v različnih obdobjih je bila vsaka od teh žensk na seznamu najbolj zaželenih na svetu. Za to so se lahko zahvalile svojemu lepemu obrazu, a tudi nizkemu razmerju med pasom in boki, ki ga izračunajo tako, da obseg pasu delijo z obsegom bokov. Pri večini ženske to razmerje znaša med 0,7 in 1, najprivlačnejše pa je, če znaša od 0,7 do 0,8.

Ozek pas

V nasprotju s prsmi, pri katerih večje ne pomeni tudi boljše, se privlačnost povečuje z zniževanjem razmerja med pasom in boki, celo če je “ustvarjeno” umetno, ob pomoči steznika ali korzeta. Če je ženska vitka, to ne pomeni nujno nižjega razmerja med pasom in boki. “Mlade ženske so lahko tudi obilnejše, a imajo kljub temu nizko razmerje. Z leti se pas širi, hkrati se zmanjšuje plodnost. To razlaga, zakaj je ozek pas, ta znak plodnosti, tako zelo privlačen,” pravita avtorja knjige.

Kaj ženske privlači na moških?

Višji moški imajo povprečno več otrok kot nižji, kar govori v prid trditvi, da so višji moški privlačnejši. Toda ženskam ni všeč, če je moški previsok – najbolj zaželeni so moški povprečne višine, saj nadpovprečnost včasih povezujejo s slabim zdravstvenim stanjem. Ženske bodo zlahka pritegnile tudi ženstvene obrazne poteze.

Brad Pitt ima na primer polne ustnice in velike oči. Ženske namreč v moškem, poleg dobrega življenjskega sopotnika, iščejo tudi dobrega očeta, ženstvene poteze pa povezujejo z dobrimi starševskimi sposobnostmi.

Za homoseksualce

Medtem ko lezbijke zavračajo vsakršno »mučenje« telesa, so k temu še kako nagnjeni homoseksualci. Ti so veliko pogosteje nezadovoljni s svojim telesom in v primerjavi s heteroseksualni moškimi veliko pogosteje trpijo za motnjami prehranjevanja.

Za geje je idealna teža, ki je malo pod normalno, od vseh telesnih značilnosti pa najbolj “padajo” na lepo oblikovane bicepse in trebušne mišice. Po neki teoriji geji z “nabildanim” zgornjim delom telesa kažejo svojo moškost in se ograjujejo od stereotipa, po katerem so homoseksualci feminizirani.

Noč ima svojo moč

Toda psihologija telesne privlačnosti sega dlje od telesnih značilnosti. Eno od raziskav so opravili v barih za samske ljudi. Izkazalo se je, da so se anketirancem osebe nasprotnega spola z minevanjem večera zdele čedalje privlačnejše. Torej bi utegnili osebo, ki se vam zjutraj ne zdi kaj prida privlačna, v večernih urah gledati s povsem drugimi očmi.

Avtor raziskave je to pojasnil s tem, da so anketiranci z minevanjem časa nižali svoja merila, saj se je večala možnost, da se bodo domov vrnili sami. Seveda je imela pri tem pomembno vlogo količina popitega alkohola, kajti jasno je, da alkoholne pijače izkrivijo podobo stvarnosti.

Barva ni pomembna

Britanska psihologa sta se tudi vprašala, v kolikšni meri barva kože vpliva na naše dojemanje osebe nasprotnega spola. Dobra novica je, da nista naletela na rasizem (seveda brez upoštevanja osebnih in družbenih predsodkov). Vse rase so lahko privlačne, saj so poteze ter simetričnost obraza in telesa veliko pomembnejše od barve kože.

Evolucijski psihologi trdijo, da imajo samo najbolj zdravi ljudje povsem simetričen obraz in telo, prav takšni pa so Brad Pitt, Will Smith in George Clooney. No, zdaj veste, zakaj se ti fantje iz leta v leto uvrščajo na sezname najbolj seksapilnih moških na svetu.

Toda morda najzanimivejše vprašanje, na katerega sta odgovorila Viren Swami in Adrian Furnham, je tisto, zakaj grdi fantje tako zlahka dobijo lepa dekleta. Dovolj je samo pogled na slavna para Slavico in Bernija Ecclestone ter Melanijo in Donalda Trumpa – ni ga človeka, ki si ob teh parih ne bi zastavil tega vprašanja.

Pri preučevanju oglasov, s katerimi ljudje iščejo ljubezenske partnerje, sta odkrila, da moški kot merilo pri iskanju navadno poudarjajo telesne značilnosti, medtem ko ženske iščejo bogastvo in status. Prav s temi različnimi prioritetami lahko razložimo, zakaj lastnik formule 1 in njegova za dve glavi višja žena že dolgo vrsto let živita v srečnem zakonu.

Povečanje deleža zaposlenih žensk, daljši delovni čas in skupinsko delo so v zadnjih dvajsetih letih povzročili korenite spremembe narave dela. Spremembe delovnih razmer so v podjetjih pripeljale do dveh tako imenovanih socialno-spolnih fenomenov. Prvi so afere na delovnem mestu, drugi, ki je s prvim tesno povezan, pa je spolno nadlegovanje.

Nezvestoba na delovnem mestu se razlikuje od drugih oblik nezvestobe in ima tudi različne motive. Izkušnje vpletenih so lahko pozitivne ali negativne, afere so lahko dolgotrajne ali bežne, motivira jih lahko koristoljubje ali ljubezen, včasih pa temeljijo celo na izkoriščanju.

Raziskave kažejo, da imajo najbolj škodljive učinke na moralo in storilnost zaposlenih hierarhična razmerja med podrejenim in nadrejenim ter koristoljubna razmerja, pri katerih eden od vpletenih zadovoljuje svoje osebne ali spolne potrebe v zameno za zadovoljevanje delovno oziroma karierno usmerjenih potreb drugega.

Posledice afer na delovnem mestu se kažejo v obnašanju, stališčih in storilnosti vpletenega posameznika, v odzivih sodelavcev in članov delovnih skupin, pa tudi v podjetju kot celoti.Te posledice so lahko tako škodljive kakor tudi koristne.
Nekateri raziskovalci zagovarjajo tezo, da imajo lahko afere na delovnih mestih tudi koristne učinke; zaposleni naj bi postali bolj storilni, so raje na delovnem mestu in tam ostajajo dlje.

To je še posebno izrazito, če sta oba vpletena samska in se pozneje poročita, saj zato postaneta še bolj predana podjetju. Če oba vpletena vstopita v afero zaradi ljubezni, lahko pričakujemo, da se bosta njuna storilnost in zanimanje za delo povečala.

Če strnemo najpogostejše škodljive posledice afer na delovnem mestu za podjetje in domače razmere, bi lahko rekli, da:

• lahko trpita storilnost in kakovost dela vpletenih in celo njunih bližnjih sodelavcev,,

• vpletena utegneta postaneta predmet posmeha in opravljanja,

• obstaja verjetnost premestitve oziroma odpuščanja – v takšnih primerih je navadno kaznovana ženska,

• prihaja do neprijetnih situacij, če se zveza konča, vpletena pa morata še naprej delati skupaj,

• lahko v primeru, da eden od vpletenih pretrga zvezo, drugi, ki se s tem ne strinja, prvemu resnično zagreni življenje,

• sodelavci dela oseb v razmerju navadno ne cenijo, saj vedno obstaja sum, da je pravi razlog za poslovni uspeh spolna usluga,

• utegne priti do pravnih posledic in javna sramota vsega podjetja,

• lahko pride do ovadbe zaradi spolnega nadlegovanja,

• prezaposlenost z afero nemalokrat povzroči slabše opravljanje delovnih nalog,,

• podrejeni lahko pride do navideznega povečanja moči,

• afera pomeni tveganje za kariero ter osebno in družinsko življenje.

V Sloveniji opravljena raziskava o nezvestobi na delovnem mestu, v kateri je sodelovalo 132 anketirancev, je pokazala, da so afere na delovnem mestu zelo pogoste.

Kar 73 odstotkov vseh anketiranih je odgovorilo, da je v podjetju, v katerem delajo ali so delali, prišlo do afere. Izkazalo se je, da so njihovi učinki zelo negativni ali negativni in da ima najslabše posledice na odnose v kolektivu razmerje z nadrejenim.