Spolnosti bi se naj posluževali na redni bazi, v partnerski zvezi ali kar tako, ker je »potreba«, pri vsem skupaj pa naj bi še neizmerno uživali, preizkušali različne tehnike in položaje ter na sploh doživljali takšne orgazme, da bi zaradi njih spoznali smisel življenja. Kam je šel čas, ko sta bila potrebna le moški in ženska, pa se je že zgodila med njima tista najlepša združitev soljudi?

Ker smo postali ljudje tako zelo ozaveščeni o spolnosti in smo bili prisiljeni verjeti v idejo, da je potrebno seksat, seksat čim več, s čim več različnimi partnerji (za izkušnje, seveda) in to celo ČIMBOLJ. Treba je ZELO seksat, če se lahko tako izrazim.

Treba je dobro seksat, seksat zanimivo, seksat sočutno in občutljivo, seksat tako in drugače, predvsem pa temu posvetiti večino svojega (prostega) časa in temu prirediti večino svojega življenja po principu: človek mora v življenju piti, jesti, lulati, spati in seksati. Po principu, človek je zgolj žival in zato je tudi seks postal živalski.

Vsakdo med nami pozna kakšno »radodajko« ali spolno svobodno žensko, ki si seks jemlje kakor vroče žemljice v francoski pekarni: takrat ko hoče, kakršne hoče in jih bo tudi pojedla kjerkoli hoče. Ampak večina takšnih žensk ne spoštuje. Ne kot osebnost, ne kot človeka. Marsikdo jim po tihem zavida njihovo navidezno osvobojenost družbenih konvencij, a konec koncev nihče ne bi imel takšne ženske za partnerko. In tako je večina ženska še vedno trdno prepričanih, da tipu ne sme »kar tako dat«.

Da mora pred seksom obstajati med partnerjema posebna čustvena vez, že pred-obstoječe razmerje, ki doseže vrhunec (in sovpade s »potrebo«) ravno v spolnem dejanju. Samo zato, ker ne želijo veljati za »radodarne«, za ženske s tako nizko samozavestjo, da si jo (čeprav le za kratek čas) zvišajo s seksom, s to potrditvijo naše lastne biti, da smo dovolj privlačni, dovolj zaželeni pri drugih ljudeh.

Konservativci in tradicionalisti ne verjamejo zaman, da je ljubljenje (poudarek na izrazu) dosti več kot le fizična združitev dveh in draženje točno določenih živčnih končičev, ki vodijo do velikega O - orgazma, novodobnega nadomestka sreče. Duhovno srečo, za katero sta potrebna delo in trud, je nadomestil orgazem, fizična iluzija sreče.

Morda je res, da je lahko tudi seks s princem tvojih sanj zanič in da se v tem vidiku preprosto ne ujameta: pa vendar lahko z nekaj vaje, z nekaj pozornosti dosežeta zadovoljstvo za oba in dokažeta vsem tistim, ki so mnenja, da je sanjski princ tisti, ki te pripravi do 35 različnih orgazmov v roku pol ure. Ni za zanikat, da je sama spolna združitev popolnoma fizične narave (dražiš živce, logično dobiš reakcijo) in da je v osnovi namenjena zgolj reprodukciji in potomstvu, pa vendar… Tako razgledani in izobraženi kot smo postali, mar res ne vidimo, da je seks več kot metaforična združitev rokavice z roko?

In ker si nobena ženska ne želi preživeti noči z moškim, katero bi že naslednji dan obžalovala (lahko obžaluje šele nekaj mesecev zatem, prej pa ne), si ustvarja varovalke: morava imeti (vsaj prijateljsko) razmerje, morava se vsaj nekoliko poznati, preden bom pripravljena na naslednji korak.

Žalostno je, da so dandanes te varovalke postale že tako ohlapne, da je za tisto spoznavanje, duhovno povezovanje dveh duš in ustvarjanje najlepšega izmed čustev (ljubezni op.) med dvema, postala dovolj ena sama kava. Tako v prenesenem pomenu kot dobesednem je postalo dovolj, da te tip pelje na eno kavico, saj smo navsezadnje le postali po vzoru Francozov, najboljših ljubimcev, kofetkarska družba. Na tehtnico smo postavili in izenačili vrednost ene kavice (1,40 - 1,60 EUR) z vrednostjo odnosa s človekom.

Ne grajam tipov, ki iščejo zabavo le za eno noč, ki zmerom znova govorijo »nisem pripravljen na kaj več, prejšnja me je preveč prizadela«, ne grajam nobenega predstavnika moškega spola, ki bo že v osnovi poskusil narediti največ in vse samo zato, da bi »dobil«.

Bruham od gnusa nad ženskami, ki se jim pustijo, pri tem pa vedo, da niso sposobne zgolj fizičnega odnosa, da bodo že sredi noči želele več, da bodo odplavale v sanjarije z novim glavnim junakom in nato neusmiljeno jokale, ker jih je zapustil (kar so vedele že vnaprej). Punce, take it or leave it, to je igra na vse ali nič: ne znižujte svojih kriterijev, če tega niste sposobne in ne ponižujte se s tako nizko samooceno.

Če je to bila res kapetanka navijaške skupine, je verjetno šlo samo za naključje: vse, kar vidimo v ameriških filmih, seveda ni resnično. Pa vendar je veljala za po tihem izglasovano kraljico vsega ženskega določena punca oziroma družba deklet, ki si je to laskavo mesto prislužila iz bogve katerega razloga: morda zato, ker je veljala za najlepšo, ker je bila simpatična in še prijazna za povrh, nek razlog je že obveljal.

In podobno velja tudi za kralja vse šolske moškosti, ki se je na prvo mesto prebil zaradi fantastičnih kipečih mišic, »luštkanega« obraza ali kakšnega drugega »kul« razloga. Bistveno je, da smo vedno vsi vedeli, KATERI so tisti, ki so bili smetana tedanje družbe, kateri so bili tisti, katerim smo vsi zavidali vsaj Colgate nasmeh, če že ne tudi vsega ostalega. Popularni posamezniki so popolnoma obvladali dogajanje v družbi ter za nas predstavljali ideal človeka.

In ker ljubezen najbolj bujno cveti, kjer je mladost, so se v tej zaprti družbi določene šolske ustanove pojavile romance, prve ljubezni in parčki na vsakem vogalu, najpogosteje v pomladnem času. In popolnoma jasno je bilo, da bodo najlepši in najprepoznavnejši med nami tvorili najzanimivejše pare, pare, katerih razmerja bomo (hote ali nehote) spremljali ves čas njihovega obstoja, o njih govorili in sprožali govorice: najlepši in najlepša po vsej logiki sodita skupaj.

Da bi videli eno izmed najbolj oboževanih s kakšnim, ki je prišel slučajno mimo, se pravi, s kakšnim računalniškim »geekom« ali piflarjem, ki se vse popoldneve posveča opazovanju ptic, mama pa mu še vedno z ljubeznijo zlaga spodnje perilo v predale, to se preprosto nikoli ne zgodi. V sleherni družbi (toliko bolj opazno pa je to začasa šolanja) obstajajo namreč tri kategorije ljudi: alfa samice in samci, migranti in odpisani.

Mislim, da nobeden izmed nas ne potrebuje par dni za razmislek v katero kategorijo sodi: to nam je bilo od nekdaj »popolnoma jasno«, to nam je družba sporočala odkar smo se vanjo vključili. Torej, alfa samice in samci so tisti najbolj zaželeni, najbolj privlačni in najvišje uvrščeni v tej družbeni hierarhiji. To so tisti, ki lahko z enim samim nasmeškom povzročijo, da ljudje ustrežejo njihovi prošnji, to so tisti najlepši in najlepše, katere vsi drugi hkrati obožujemo in sovražimo.

Naslednji smo migranti, to je ljudje, s katerimi ni objektivno gledano nič posebnega narobe, le da nas kakšna malenkost ali dve ločujeta od višje (ali nižje) kategorije. Migrantov je največ. In nato sledijo odpisani, tisti piflarji in največji čudaki iz ameriških komedij, tisti z bradavicami na nosu in čudnimi hobiji, ki po vrhu včasih še čudno vonjajo ali pa so preprosto ne tako zelo privlačnega izgleda. Kamor merim s takšno klasifikacijo je sledeče: kategorije se med seboj NE mešajo. Edini, katerim je to dovoljeno, smo migranti.

Mi lahko, če imamo srečo, posežemo po najbolj zrelih jabolkah, alfa samicah in samcih, medtem ko imamo tudi to svobodo, da sežemo po tistih nekoliko obtolčenih, ki ležijo po tleh. Seveda lahko tudi prestopimo v druge kategorije: ob zadostnem druženju in romantičnem povezovanju z drugima kategorijama, lahko kar hitro prenehamo biti migranti. Morda je vse skupaj povezano z biologijo: najboljši genetski material se ne bo mešal s »pokvarjenim«.

Vsi tisti, ki sedaj že vihate nosove, prosim, spomnite se vsaj enega realnega primera šolske lepotice, ki si je za partnerja izbrala enega izmed najbolj čudnih tipov. Se res lahko? Ameriški filmi namreč lažejo: šolski lepotec nikoli ne poseže s svojo božanskostjo v globine odpisanih in na plan ne privleče čudakinje, ki z le nekoliko make-upa takoj spada med alfa samice. To preprosto ni res: takšna punca je potemtakem namreč nujno morala biti migrantka, v njej je moral obstajati potencial mešanja z višjo kategorijo.

Ampak ne obupajte že takoj: vedno starejši kot boste, bolje boste znali zamaskirati svojo pripadnost kategoriji (marsikateri odpisanec na prvi pogled deluje kot migrant) in ker ste statistično gledano po vsej verjetnostno migrant ali migrantka, se vam tako ni potrebno obremenjevati. Mi lahko sežemo kamorkoli, si zase izberemo partnerja iz katerekoli kategorije in smo ljudje, ki v življenju dobimo na razpolago največ: biti alfa namreč nosi tudi svoje omejitve pri izbiri partnerja …

Prepoznati se sicer da dva tipa odvisnikov: prvi so tisti, ki neprestano letajo za predstavniki nasprotnega spola, mečejo poželjive poglede, dajejo dvoumne pripombe in bi se lahko najlepše opisali kot ‘ljubitelji nasprotnega spola’. Drugi tip odvisnikov pa gre še en korak naprej: neprestano so v zvezah, sicer tako imenovanih resnih zvezah, katerih trajanje se meri v letih, pa vendar lahko razporedite njihovo življenje preprosto tako, da naštejete po vrsti njene partnerje oziroma njegove partnerke.

Oba tipa imata skupno točko in marsikdo spada v obe kategoriji hkrati, pa vendar: gre za ljudi, ki preprosto potrebujejo pozornost nasprotnega spola ali pa si same sebe ne predstavljajo kot popolnoma samostojne, avtonomne osebnosti.

Je to povezano s slabo samopodobo in samozavestjo? Ali ti ljudje res neprestano iščejo partnerje samo zato, ker se jim zdi, da sami sebi ‘niso dovolj’, niso popolni in zadovolj(e)ni? Pri vseh to prav gotovo ne drži, drznem pa si reči, da je prav gotovo pogostejše pri ženskah. Verjamem, da so tipični primeri, ki jih navajam in katerih bi se lahko spomnil sleherni med nami, čeprav tipični kot so, pokazatelji dela resnice. Saj veste: v vsaki šali je nekaj resnice. In tako mi padeta na misel dve možni situaciji ali celo dva tipa odvisnosti:

Ženska odvisnost je ponavadi odvisnost od partnerja, gre za priklenjenost na določeno zvezo, za katero verjetno že vrabci čivkajo na strehi, da ni najboljša, ker sta si bodisi s partnerjem preveč različna, bodisi on ni dovolj pozoren partner ali pa je celo izkoriščevalski in agresiven (fizično ali psihično). Po vsej verjetnosti tudi prekomerno ljubosumen in avtoritativen, prav gotovo pa tisti, ki nosi hlače v zvezi in čustveno manipulira s svojo partnerko, ki pa se temu prostovoljno prepušča, ker jo to na nek podzavesten način zadovoljuje.

Moška odvisnost pa je po drugi strani pogosteje vezana zgolj na pozornost ženskega spola, na osvajanje vsake razmeroma privlačne gospodične, ki se pojavi v bližini in ‘preizkušanje šans’ pri njej. Taki moški so lahko znani kot ‘večno samski’, kot predatorji, žigoli, osvajalci ženskih src ali pa tudi za njih velja podobno kot za ženske: padajo iz ene resne zveze v drugo, vsaka partnerka je na nek način kopija prejšnje, v času med eno in drugo zvezo pa se jih zvrsti še nekaj, tako, za mimogrede.

Ključna razlika je, da tak moški odvisnik v svojih zvezah nikoli ni podrejen in ko se zveza nezadržno približa koncu, se pri tem ne obotavljajo in niso priklenjeni na eno samo partnerko. Preprosto gredo naprej in si najdejo drugo, v zvezi pa nikoli niso omejevani in še naprej ohranjajo nekakšno pokončno, individualno držo, h kateri preprosto priključijo partnerko.

Čeprav se po tonu zapisanega morda zdi, da gre za problem, je potrebno poudariti, da ni nujno tako. Ljudje, odvisni od pozornosti in stika z nasprotnim spolom to preprosto potrebujejo in svoje čustvene potrebe hranijo na tak način. Saj veste, da je človek izpopolnjen in srečen, mora imeti zadovoljene vse potrebe, od najbolj prvinskih, fizičnih pa vse do čustvenih in duhovnih. In na nek način bi se jim celo dalo zavidati, saj so očitno izredno kompatibilni z nasprotnim spolom in dokaj z lahkoto najdejo partnerja, kar tistim resnično ‘večno samskim’ dela preglavice.

Vendar ima vsaka reč svoje meje in kadar se vaša prijateljica znajde v zvezi, ki ji resnično škodi, potem ne smete zadržati svojega mnenja samo zato, da je ne bi užalili. A dobro premislite, preden zinete kakšno okoli njene zveze ali partnerja, dobro premislite ali ni zanjo resnično bolje, da zadovoljuje svoje potrebe, pa naj bo s pomočjo nekoliko nerazumljive zveze, kot pa da se znajde sam(sk)a in izgubljena v svetu, v katerem ne zna preživeti brez trdne opore partnerje, kakršenkoli že je. Za svoje moške kolege pa nikar ne skrbite: bojda je domala genetsko.

Prav gotovo pa bi kdo znal reči tudi, da vse skupaj nima prav nobene podlage in da partnerja izbiramo povsem zavestno, racionalno. Mislim pa, da gre za vsega po malem.

Zaljubimo ali zagledamo se v nekoga praktično podzavestno: kemija se pač zgodi (oziroma se ne, pa naj se še tako trudimo). Verjetno gre za malo feromonov, še sploh, če je osebek primerno čist in ni nase navlekel tono parfuma, ki bi lahko prekril osnovni človeški vonj, ki pripada vsakemu med nami; pa malo tudi, da nekaterim pač blondinci ali blondinke niso všeč ali pa imajo rdečelaske poseben draž za naše oči ali pa nikoli zares ne pogledamo tipa, ki je navlekel nase le oguljeno trenirko in športne teniske. Malo narave, malo že vnaprej nastavljenih podzavestnih kriterijev, ki jih nosimo s sabo naokoli in voilà!, nekdo prav poseben glede na naše dojemanje sveta nam je padel v oči.

In potem šele nastopi resnično racionalen del izbire partnerja. Nekateri sami zase vedo, da nikoli ne bi mogli biti v zvezi z nekom, ki biva 2000 kilometrov vstran ali nima redne zaposlitve, ker se dovolj poznajo, da vedo, da bo to slejkoprej predstavljalo nepremostljivo oviro zvezi. Pa čeprav so morda zaradi take zavestne odločitve izpustili iz rok partnerja, ki bi bil kot zanalašč popolnoma kompatibilen z nami. Vendar prava kompatibilnost dveh ljudi ne obstaja.

Ljudje nismo kot puzzli v tovarni, za katere vemo, da se tistih 500 kosov mora tako ali drugače skladati, saj so bili za to narejeni. Človeška notranjost, duhovnost, duša, osebnost, kakor vam je ljubše, je mnogo preveč kompleksna, da bi se lahko stoprocentno skladali z drugim človekom, niti z enim samim, čeprav nas je na svetu na milijarde. Oblikujejo nas predvsem izkušnje, ki so taki specifične in individualne za vsakega posameznika, da bi stežka našli še enega posameznika s podobnimi izkušnjami in življenjem. Zato je iskanje partnerje glede na analogije, ki jih opažamo z njim, nesmiselno.

Prav tako tudi tisto staro reklo »nasprotja se privlačijo« drži le napol. Kako (in zakaj sploh) boste zdržali v zvezi z nekom, ki ima o vsem nasprotno mnenje od vašega in vedno reagira ravno nasprotno od vas; v nekem trenutku se vam bo zazdel neumen, napačen ali pa boste sami sebe začeli dojemati kot ne-pravilne, saj je pravilna rešitev vedno ena sama, kajne? Na žalost tudi to ne drži.

Ljudje imamo namreč to skrito naivno in romantično težnjo k temu, da si vedno želimo preprostih, čistih in enosmernih rešitev ter odgovorov. Radi imamo preproste zaplete in razplete, kjer je vedno jasno kaj je prav in kaj je narobe. Vendar življenje preprosto ne funkcionira tako: v življenju je vedno vse odvisno od posameznika in situacije, v kateri se nahaja.

In tako je tudi s partnerji. Morda ste se posebej zavzeli za kakšno prijateljico ali prijatelja, za katerega vam preprosto ni jasno kako njegova zveza sploh lahko funkcionira, ko pa se recimo nikoli ne skregata (ali pa se kregata ves čas), ko bi ju lahko opisali kot mačko in psa, živo nasprotje in preprosto ne najdete skrivnega odgovora na vprašanje: kako jima uspeva. Ampak takšni smo ljudje in dobri partnerji so tisti, ki znajo najti kompromise, kadar so potrebni in ne hodijo z glavo skozi zid okoli najmanj pomembne reči na vsem svetu, samo da bi dosegli svoj prav.

Dobri partnerji so tisti, ki znajo včasih popustiti in se spet drugič zavzeti za svoje mnenje, ki dopuščajo svojemu partnerju, da počne isto in se na tak način razvijajo kot ljudje, z določeno mero svobode.

Partnerstvo je vedno, kot bi rekli strokovnjaki, ‘team work’. Partnerska zveza je najbolj čudežna zveza sploh, saj v njo vstopoma popolnoma prostovoljno, medtem ko smo v večino drugih razmerjih prisiljeni oziroma preprosto vanje spadamo, tako kot spadamo v družino in imamo šefa kakršnega imamo, na primer. Še poseben čar partnerske zveze, ki jo hkrati tudi ločuje od prijateljstva, pa je poseben so-obstoj, ki ga zveza ustvarja: v njej smo hkrati namreč jaz, ti in midva. Nekakšen »ménage à trois«, če bi lahko temu tako rekli. In zato kompatibilnost partnerjev ne obstaja, vsaj ne sama po sebi; obstaja pa kompatibilnost partnerjev v delanju kompromisov. In to je edini čudežni recept za dobro zvezo.

Lep pozdrav!
Imam eno veliko vprašanje. Po 34 letih skupnega življenja je prišlo do totalne krize. Žena, kot pravi, že deset let ne čuti nič, je prazna postrgana, brez enega samega lepega pogleda na svet v preteklosti in v sedanjosti. Vsak dan si riše črne slike iz najinega zakona. Vsak prepir, vsako žaljivko v prepiru, za vsa leta nazaj v vsakem preiru ponovno vrže na plot. In potem, namesto da bi drugi dan bil nov dan, živimo spet v preteklosti. Stara je 50 let stara in je v hudi depresiji. Imam jo rad. Opravičil sem se ji za vsak trenutek, ki ji greni življenje. Tudi meni bi lahko te isti trenutki grenili, vendar jih jaz pozabim. Se ne obremenjujem z slabimi trenutki in nosim samo lepe spomine v jutri. Želim si, da bi jih občutila tudi ona. Vendar ne more iz oklepa. Hoče ločeno življenje. Bila sva na pogovoru z socialno delavko, katera je ugotovila hudo depresijo. Umaknil sem se. Ko ji je povedala, da sem jaz čisto psihično stabilen in z zdravim pogledom na življenje, se je sesulo. Ona je pričakovala potrditev svojih obsesij, da sem jaz kriv za vse njene travme. Ker to ni dobila, me je zasovražila. Rad jo imam in mi ni vseeno, kaj bo z njo jutri ne glede na mene. Rad bi vsaj da greva skupaj k psihiatru, da ugotovi točen vzrok njenih stisk. Ker vztrajno ponavlja, da gre, ne vem kaj narediti. Uspelo mi jo je prepričati, da jemlje antidepresivne tablete (7dni). Bo njen pogled potem bolj svetel? Rekel sem ji, naj se ne prenagli. Počaka, da depresija mine in potem z drugačnim razmišjanjem in pogledom na svet odloči, kako. Svetujte prosim, kaj in kako. Vem, da je za popolno sliko premalo, pa vendar. Najlepša hvala za čimprejšen odgovor.

Lep pozdrav!

Odgovor:

Res je vprašanje, kaj se dogaja z vašo ženo, nič manj pa ni pomembno vprašanje, kaj se je vsa leta dogajalo v vašem zakonu.

Velikokrat se zgodi, da ženske, pa tudi moški, prenašajo zvezo predvsem zaradi otrok. Ko ti odrastejo, si želijo kanček sreče, pa karkoli že to pomeni za posameznika, tudi zase. Nemalokrat se zgodi, da nosijo svoje sanje globoko v sebi, ko pa se ponudi prilika, jih skušajo uresničiti. Mogoče je tako tudi z vašo ženo? Mogoče si pač želi zaživeti po svoje? Vaše upiranje spremembi, ker jo imate radi, pa nakazuje, da vam je bilo dosedanje stanje všeč in ga ne želite spreminjati.

Prav zanimivo bi bilo tudi slišati, kaj za vas pomeni imeti nekoga rad in kako to občuti vaša žena. Mogoče si ne predstavlja ravno obiska pri socialni delavki, ki ugotovi, da je “depresivna” in jemanja antidepresivov pod vašim skrbnim očesom.

Obisk pri psihiatru bi bil verjetno za oba neke vrste streznitev. Predsvem bi žena zvedela, če gre res za depresijo. V kolikor gre za to motnjo, bo psihiater znal predpisati prava zdravila in jo poučil o priporočenem načinu in dolžini jemanja. Najbrž pa ne bo zanemaril niti vajinega skupnega življenja. Tako ni nujno, da bo vaša žena še hotela ostai z vami, ko bo depresija zbledela. Na to morate biti pripravljeni in ji dati, če se bo tako odločila, svobodo. To vam bo lažje storiti, če jo imate resnično radi. Ker bo ona srečna, boste srečni tudi vi.

Če gremo na potovanje z avtom, potrebujemo pregleden zemljevid z vsemi cestami in njihovimi oznakami; če nas zanima vreme, pogledamo na meteorološko karto; če iščemo najdišča rude, bo primerna geološka karta. Zemljevidi so torej prilagojeni interesom uporabnika.

Enako je z življenjskimi zemljevidi, ki jih nosimo v sebi. Nekateri ljudje gledajo vse skozi politiko, drugim je pomembna humanost, tretjim denar, četrtim spolnost in glede na te interese so njihovi zemljevidi različno narisani. Zemljevidi vseh duševno zdravih posameznikov so v osnovnih obrisih enaki, ločijo se le po natančnosti, jasnosti, izbiri barv, raznih poudarkih, velikosti, merilu, površini izrisanega ozemlja in ciljih na njej.

Vsak si zemljevid nariše glede na svoje interese in za orientacijo uporablja znamenja, katerih pomen se je naučil od staršev, učiteljev, prijateljev in družbe nasploh. Tako si izoblikuje edinstven pogled na svet in pojave v njem oziroma svetovni nazor. Kdor ves čas dodaja nove oznake, ki mu pomagajo pri orientaciji, ter briše stare in neuporabne, lahko z malo energije veliko doseže, saj zna poiskati najlažjo pot do zastavljenih ciljev.

Med najbolj koristnimi oznakami na zemljevidu sta kroga, ki ju Stephen Covey, avtor knjige Sedem navad zelo uspešnih ljudi, imenuje območje vpliva in območje udeleženosti. Zamislite si, da držite v rokah zemljevid, na katerem ste vidni vi in vaše okolje. Potem okoli sebe narišite dva kroga, tako da je s prvim označeno vse, na kar lahko vplivate, z drugim pa vse, pri čemer ste udeleženi brez možnosti vpliva.

Razmislite o tem, koliko časa ste v prvem krogu in koliko v drugem. Koliko energije posvečate pozitivnim spremembam (predvsem sebe), koliko pa spreminjanju drugih in tarnanju nad okoliščinami? Če je prvi krog zelo majhen, drugi pa zelo velik, gotovo tratite energijo za nepomembne stvari. Prepričajte se, če so vaši cilji znotraj prvega kroga ali pa ga razširite, da jih bo obsegal.

Koristno je tudi, če označujemo prehojeno pot oziroma pišemo nekakšen dnevnik. Tako se izognemo ponavljanju starih napak ali hoji v krogu. Ponavadi samih sebe ne vidimo objektivno, zlasti ko se ozremo v preteklost; starih izkušenj namreč ne moremo opazovati v luči znanja, ki ga imamo zdaj. Ostal je samo vtis, ki smo si ga ustvarili na podlagi takratnega znanja - podrobnosti idealiziramo ali pozabljamo. Pozabimo mnoge koristne življenjske lekcije, ki se zato ponavljajo, dokler jih ne predelamo. Označevanje prehojene poti je torej pomemben sestavni del orientacije.

Orientacijske težave se začnejo, ko naletimo na povsem novo, še neznano situacijo. Morda smo na poti, ki smo jo začrtali na svojem zemljevidu, predvideli finančne, zdravstvene, družinske prevrate, naravne katastrofe, nismo pa niti pomislili, da se bomo znašli v duševnem precepu ali pa da bomo zaradi napačne presoje zamudili neponovljivo življenjsko priložnost. Veliki cilji pred nami nas tako zaslepijo, da dolgo ne posvečamo pozornosti majhnim luknjam, ki nas počasi “zrahljajo po šivih”. Omenil sem tudi nevarnost, da vse življenje porabimo za hojo v krogu, ker nismo označevali že prehojene poti. Lahko pademo v močvirje odvisnosti, ki zemljevid umaže z blatom, tako da se kasneje težko samozavestno orientiramo.

Slepe poti, plazovi, mračni gozdovi … vse te ovire nas lahko ustavijo, če nenehno ne nadziramo, kje smo, od kod smo prišli in kam gremo. Morda se sliši banalno, toda ne moremo začeti tam, kjer nismo. Raca, ki leti na jug, v vsakem trenutku ve, kje je in kam leti. Postanke določa glede na svoje zmožnosti, pričakovanja in morebitne ovire. Ko leti proti cilju, je pripravljena na prilagajanje, če se okoliščine spremenijo.

Torej moramo nenehno preverjati svoj položaj glede na znamenja v okolici. Vedno imejmo pred očmi pot, po kateri smo prišli, in smer, v katero nameravamo. Ta smer je odvisna od kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, ki jih vidimo pred seboj. Če se kaj na poti spremeni, se je treba včasih hitro prilagoditi, mnogokrat pa so na zemljevidu nujni tudi radikalni posegi.

Ozki ljudje težko prenašajo spreminjanje sebe - raje bi spreminjali svet kot svoj zemljevid. Ko ugotovijo, da se zemljevid in stvarnost ne ujemata, najprej pomislijo, da je nekaj narobe s stvarnostjo, ne pa z njihovo predstavo o njej. Če imajo oblast, začnejo brutalno spreminjati okolje kot nekateri veliki diktatorji, če nimajo oblasti, pa poiščejo najlažjo bližnjico do lepšega sveta - mamila, “ljubezen”, “umetnost”, “religijo” ali “duhovnost”. Narekovaji pomenijo, da ne gre za te pojme v njihovem pravem pomenu, temveč za nerealno pojmovanje - z barvanjem zemljevida ne pobarvamo stvarnosti.

Vsaj nekajkrat v življenju se znajdemo v slepi ulici in smo prisiljeni narediti temeljit poseg v svoj zemljevid. Glavne spremembe se ujemajo s prehodi med posameznimi stopnjami osebnostne rasti; takrat je treba odločno poseči v lastne vzorce razmišljanja. Velika pomoč pri tem je sprejemanje kritike v odprti komunikaciji, saj tako pridejo na dan mnoge naše zmote, če smo si jih le pripravljeni priznati. Pogosto se nam zdi laže vztrajati pri svojem, kot spremeniti se.

Toda spremeniti se moramo, posebej, kadar smo prisiljeni delati v skupini - skupaj smo lahko res učinkoviti le, če se vsi prilagodimo drug drugemu. Skupinska orientacija je veliko lažja, saj več glav več ve. To seveda drži samo v primeru, da znajo sodelovati, v nasprotnem pa bolj velja pregovor “veliko babic - kilav otrok.” Skupina ljudi, ki se izgubi v gozdu, se mora najprej uskladiti in šele potem iskati izhod. Vsak od njih vidi situacijo drugače glede na svoj zemljevid, da bi prišli iz gozda, pa je treba najti rešitev, s katero se strinjajo vsi.

Kjer je veliko “pametnih”, je to skoraj nemogoče. V orientacijski delavnici, ki sem jo priredil, nekatere skupine niso bile uspešne, ker se posamezniki niso mogli prilagoditi drug drugemu, sporazumeti in uskladiti. Čeprav je šlo le za vajo v učilnici, so se sprli in nihče ni hotel odstopiti od svojega mnenja.

Odgovornost je ključni dejavnik pri oblikovanju življenjskega zemljevida. Za zemljevid, po katerem se ravnamo, smo odgovorni sami. Resda imajo nanj velik vpliv prirojene lastnosti in nagnjenja, vzgoja in družbeni vplivi, pa vendar smo za svoje stanje odgovorni samo mi in nihče drug. Treba se je zavedati, da se nič ne more spremeniti, če sami tega ne želimo in če ne prevzamemo odgovornosti za spremembe.

Zavajajoča znamenja

Mnoga znamenja na zemljevidu si lahko razlagamo napačno in nas na poti zavedejo. Če zamenjamo hrib za jezero, kočo za vodnjak, pot za potok, klanec navzgor za klanec navzdol, ne bomo vedeli, kje smo, še težje pa bomo našli pot do nekega cilja. Zato je pomembno, da smo vedno pozorni, ali pravilno beremo znamenja na zemljevidu.
Najpogosteje so znamenja besede (pa tudi geste, izrazi obraza, gibi); so orodje, s katerim izražamo ideje, občutke in želje, obenem pa so tudi osnova za orientacijo. Če imamo na zemljevidu nerazumljiv napis, lahko samo ugibamo, kam naprej. Še huje je, če mislimo, da ga razumemo, potem pa zaidemo v težave. Življenjska načela spoznavamo na vsakem koraku iz knjig, pogovorov, predavanj, medijev - v vseh primerih preko besed.

Pri tem včasih pride do nesporazumov, saj sporočevalec neko idejo postavi v besedno kodo po svojem razumevanju pomena, prejemnik pa jo razume drugače. Problem se še zaplete, ker besede pogosto uporabljamo, ne da bi zares poznali njihov pomen. Besedne zveze prehajajo v fraze, spreminjajo pomenski obseg ali so zlorabljanje.

Kadar se to zgodi v vsakdanjem jeziku, ni velike škode, če pa popačenja zajamejo jezik politike, gospodarstva, znanosti ali filozofije, se poruši most, po katerem se prenašajo splošne resnice in lahko družbo zajame kaos. Zato je v diskusijah, ki se nanašajo na abstraktne teme, zelo pomembno, da imajo besede dogovorjene standardne pomene.

Tega so se že pred tisočletji zavedali indijski filozofi, zato so besede karseda jasno opredelili in se jih učili v standardnih pomenih. Podlaga za študij besedil o raznih vedah je bilo temeljito poznavanje jezika, v katerem so zapisana (sanskrta), in načel logike (njaje). Brez poznavanja osnovnih pravil jezika in logike sploh ni možno pravilno razumevanje filozofskih razlag, kaj šele konstruktiven dialog.

S tem predznanjem so se filozofi lažje razumeli, saj se jim ni bilo treba prerekati o posameznih besedah. To je sicer ideal, ki ga celo v Indiji redko zasledimo - pravzaprav je večina primerov prav nasprotnih, saj je bilo možno s tem znanjem tudi manipulirati z drugimi. To ne odvzame vrednosti metodi, pove pa veliko o stopnji osebnostnega razvoja mnogih “filozofov”.

Jasno je torej, da brez pravilnega razumevanja besed ni možna zanesljiva orientacija. Pomen govorjenega ali pisanega besedila lahko zares razumemo le, če zavest aktivno sledi njegovemu toku. Brez zavedanja delujemo mehanično, nimamo pravega nadzora nad dejanji in lahko nehote zaidemo z želene poti. Pot proti zavedanju se začne tako, da prepoznamo napačno priučene vzorce, potem pa jih spreminjamo v nove, točneje določene, bolj resnične. Vsakokrat, ko storimo tako spremembo, naredimo korak naprej v osebnostnem razvoju.

Besede pa niso edina sestavina komunikacije. Ljudje, druga bitja, sama narava in višje sfere obstoja se sporazumevajo z nami tudi z govorico telesa, slikami ali figurami, intuitivnimi sporočili, občutki, “naključji” in “mističnimi” pojavi. Če ta znamenja opazujemo in se jih zavedamo, lahko prodremo do njihovega pomena in ustrezno delujemo. To pomeni nenehno primerjati zemljevid s stvarnostjo in z zemljevidi drugih, zlasti zelo širokih ljudi. Le tako lahko z njega odpravimo zavajajoča znamenja in jasno vidimo najprimernejšo pot.

Kdor ima družino, mora zanjo skrbeti. Ob njem so žena (ali mož) in otroci, starši in drugi sorodniki, stanovanje, avto, služba, prijatelji in razne dolžnosti. Če ne bi do njih nič čutil, ne bi mogel odgovorno negovati medsebojnih odnosov. To pomeni, da se do vsakogar vede kot do dragocenega bitja in mu poskuša koristiti po najboljših močeh. Kadar pa kaj potrebuje, se spoštljivo obrne na druge in jih prosi za uslugo. Ne pričakuje, da bi mu morali ustreči samo zato, ker je to pač on. Stvari uporablja v okviru njihove namembnosti in ne po svoji kaprici. Biti vezan torej pomeni negovati odgovorne odnose do vsega, kar nas obdaja.

Navezanost je drugačna. Navezan človek se ne trudi imeti spoštljivega odnosa do drugih ljudi, od njih pa pričakuje tak odnos. Stvari ne vidi ločeno od sebe, temveč kot svojo last. Če jih izgubi, je potrt - počuti se nemočnega in tarna. Za vsako ceno hoče ohraniti odnose, ki mu veliko pomenijo, tudi če s tem škodi drugim. Z ljudmi ni zaradi njih samih, ampak zaradi nekaterih njihovih lastnosti, od katerih ima korist. Dokler mu dajejo, je z njimi zadovoljen, ko nehajo izpolnjevati pričakovanja, pa jih zavrže in praznino zapolni z nekom drugim. Zaradi navezanosti torej povzroča neprijetnosti tako sebi kot drugim; odpravi jo lahko z negovanjem znanja in druženjem z ljudmi, ki so že vzpostavili odgovorne odnose.

Nenavezanost torej ne pomeni, da vse, tako dobro kot slabo, zavržemo in se odklopimo od sveta, da postanemo hladni in nedostopni. Pomeni to, da ohranimo potrebne odnose, pretrgamo pa čustveno odvisnost od njih. Ne prekinemo čustvenega odnosa, saj so čustva pravzaprav gonilo vsakega dejanja. Človek in okolje se nenehno prepletata - da bi ohranili pristno individualnost in hkrati ostali povsem povezani s svetom, je potrebno veliko modrosti. Če se začnemo zlivati in nas preplavi nezadovoljstvo, se ustavimo in razmislimo: smo vezani ali navezani?

Nekaterim ljudem je življenje brez navezanosti pusto. Če jim ni treba nositi težkih bremen, so zbegani in nezadovoljni, ne pa sproščeni in osvobojeni. Nič čudnega, da jih duhovnost in religija navdajata s strahom, kar pogosto prikrivajo z ironijo. To spominja na plavalca s kamenjem v žepih, ki se dela, da mu je plavanje lahkotno, ko pa je povsem izčrpan, je že prepozno, da bi se rešil. Res se sliši neumno, ampak duša brez navezanosti je kot plavalec brez kamenja v žepih.

Strahovi, iluzije in predsodki

Navezanost nima vedno pozitivnega predznaka. Marsikoga preseneti dejstvo, da najmočnejša navezanost ljudi niso bogastvo, sreča in mir, temveč strahovi, iluzije in predsodki. Po branju naslednjih nekaj odstavkov se vam bo ta trditev gotovo zdela upravičena.

Na prvem mestu so strahovi. Ni človeka, ki se ne bi česa bal. Pri strahu ne gre za običajno navezanost na nekaj, temveč za zavrača¬nje, kar je pravzaprav le druga plat iste medalje. Najbolj nas je strah resnice. Resnice, da nismo popolni, da v življenju mogoče hodimo v napačni smeri, da bomo umrli. Bojimo se priznati, da smo zbegani, da nimamo vajeti v rokah, da se bojimo spremeniti, da smo ranjeni, da trpimo. Svetu kažemo maske super-Janezov in Mojc in še sami verjamemo, da smo taki. Ne moremo priznati sebi (kaj šele svetu), kakšni smo pod tem oklepom. Pri drugih želimo vzbuditi vtis, da smo srečni, samozadostni, zanesljivi in zdravi, kar nas potegne v laž - na vsakem koraku prikrivamo resnico. Bojimo se! Kdor pogleda pod svoje maske, bo videl ta strah.

Druga navezanost so iluzije. Beseda izvira iz latinskega in + ludere, »v igri«. Torej biti v iluziji pomeni, da se okoliščine poigravajo z nami, mi pa tega ne vidimo. Mislimo, da je vse pod našim nadzorom, ne vidimo pa tistih dogodkov in okoliščin, v katerih smo nemočne lutke. Prav to, da si tega ne moremo, nočemo, ne znamo priznati, je osnova iluzije.

Iluzije je težko razkrinkati, saj so povezane z različnimi čustvi in ne le z enim tako očitnim občutkom kot je strah. Iluzija krepi samo sebe in nam daje občutek, da imamo prav tudi takrat, ko se zmotimo. Včasih ustvarimo obširne teorije, da opravičimo razpoke v svoji zmoti. Ne priznavamo lastnih napak, temveč se vedno bolj izgubljamo v njih. Iluzije je težje prepoznati kot strahove, saj si lahko mnoge navidez logično utemeljimo. Razkaditi jih je možno le, če smo vztrajni in pripravljeni trpeti, ko se soočimo z zablodami, napakami in zadrego.

Najtežje je prepoznati tretjo navezanost, predsodke. Ne mislim na predsodke v strogo slovarskem pomenu, kjer so označeni kot »negativen, odklonilen odnos do koga ali česa, neodvisen od izkustva.« Besedo razumem malo širše, ker je sestavljena iz besed »pred« in »soditi«, kar pomeni, da sodimo o stvareh (tako pozitivno kot negativno), ne da bi jih zares spoznali.

V vsakdanjem življenju predsodkom pogosto rečemo okus, privrženost, nagnjenje. »Kajenje ni po mojem okusu. Bolj sem privržena nekadilcem, ker se tudi sama nagibam k zdravemu življenju,« pravi Andreja. To je lahko le predsodek, na podlagi katerega presoja kadilce in nekadilce, podobno kot pri razmišljanju o politiki, znanstvenih panogah ali Bogu. Če si prepričanja izoblikuje na podlagi relativnega znanja in subjektivnih izkušenj, je njen odnos do sveta predsodek.

Če bi moral predsodke opisati na kratko, bi rekel, da so vse, kar vnaprej omeji naše razmišljanje, tako da ne vidimo bistva in smo se nezmožni spremeniti. To nas ohromi pri reševanju vsakdanjih problemov. Strahovi, iluzije in predsodki so prikriti sovražniki, ki onemogočajo razvoj. Ne glede na to, od kod izvirajo in kako vplivajo na nas, ste lahko prepričani, da bi bili brez njih veliko bolj srečni in mirni.

Odvrzimo breme

Kot prvo je treba videti, da smo na nekaj navezani in da nam to škoduje. Navezanost je nepotrebna; je le posledica zmotnega enačenja z raznimi predmeti, osebami ali pojmi. Ko to uvidimo, jo začnemo analizirati - od kod, zakaj, kako se je pojavila. Čeprav jo želimo definirati in pojasniti, nam nekatera spoznanja niso všeč, zato si jih hočemo prikriti. Znajdemo se v konfliktu, ki pa ga ne moremo dolgo prenašati. Življenje ne dopušča, da si ne bi priznali lastnih pomanjkljivosti in slabosti. To boli, ampak taka bolečina je zdravilna.

Postopoma pridemo tako daleč, da dobro poznamo svoje hibe in smo sposobni živeti z njimi, mirni in sprijaznjeni … če se le drugi ne vtikajo v nas! Takrat je pred nami najtežji korak: svojo slabo stran razkriti njim. Ponavadi zanjo prvi izvejo najbližji prijatelji. Če nas kljub temu še naprej sprejemajo in nas ne zavrnejo, dobimo zaupanje, da le ni tako strašno, kot smo se bali globoko v sebi.

Krog ljudi, ki smo mu pripravljeni pokazati ta del sebe, se postopoma širi. Naše hibe postajajo vse manjše in manjše, čas pa jih spremeni v delčke prahu, ki jih odnese veter. Včasih to traja nekaj tednov, včasih več let, vendar ima postopek zanesljive rezultate. Najpomembneje se je ves čas zavedati, da ni demon, kar vidimo v sebi, temveč, kar sami naredimo iz tega.

Štirje koraki so torej: opaziti hibo pri sebi, jo proučiti, si jo priznati in jo priznati drugim.

Preobrazimo minus v plus

Navezanost je torej škodljiva, vezanost pa koristna, čeprav gre v obeh primerih za približno enak notranji občutek. Filozofsko gledano se razlikujeta po tem, kako jasno se posameznik zaveda sebe. Prva skrajnost takega zavedanja (ali bolje rečeno nezavedanja) je odnos med človekovo predstavo o sebi in njegovo predstavo o predmetu, druga skrajnost pa je odnos med dejanskim človekovim bistvom in stvarnostjo predmeta.

Zavedati se sebe, razumeti se, čutiti se - to je izhodišče vseh duhovnih tehnik, religij in psihologije, zato se tudi pri premagovanju škodljivih navezanosti najprej vprašajmo: »Kdo sem sploh jaz?«, potem pa šele iščimo rešitve svojih problemov.

Prav iz tega so v mestecu Lisdoonvarna začeli organizirati zmenkarske dogodke, na katere so prišli kmetje z osamljenih kmetij v upanju, da bodo našli nevesto. Skozi leta pa so te lokalne zmenkarije prerasle svoje okvirje in postale svetovno znane.

V Lisdoonvarno, ki je tudi znano zdraviliško mesto, se zdaj vsak september zgrinjajo ljudje z vsega sveta. Nekateri pridejo, ker želijo najti ljubezen svojega življenja, drugi pa iz radovednosti.

Vsako leto se festivala udeleži kar 40.000 ljudi, ki se ob vikendih v septembru zbirajo na različnih dogodkih v okviru festivala, ki vključujejo tradicionalne irske plese in glasbo, hitrostne zmenke ter konjske dirke. Vrhunec festivala pa je izbor najbolj zaželjenega samskega gospoda in gospodične.

Zmenkarije pa ne bi bile popolne brez posrednika. Na Irskem naj bi nekoč skoraj vsako mesto imelo svojega ženitnega posrednika, zdaj pa ima tovrstnega funkcionarja le še Lisdoonvarna.

Ta položaj zaseda Willie Daly, ki se sicer ukvarja s prodajo konj, v času festivala pa je glavni posrednik. Funkcija posrednika se v njegovi družini prenaša iz roda v rod in Willie je predstavnik že četrte generacije posrednikov.

»Z ženitnim posredovanjem sem začel pred 43 leti, od takrat pa smo imeli že več tisoč porok,« ponosno pove Daly in razkrije skrivnost svojega uspeha: »Na Irskem je ženitno posredovanje precej preprosto, ker ljudje veliko pijejo - ko so opiti, pa postanejo zelo dovzetni za ljubezen.«

Če se boste odločili preizkusiti srečo v čarobnem irskem mestecu, ne bodite presenečeni nad neposrednostjo udeležencev festivala. Ker vsi vedo, zakaj so tam, se nihče ne spreneveda. Zato ni nič čudnega, če kdo k vam pristopi s ponudbo, da kar takoj skočita med rjuhe.

Obenem pa marsikdo išče tudi tisto pravo romantično ljubezen. Tudi če vas ne zanima ne eno ne drugo, pa vas bo zagotovo navdušil irski craic - veseljačenje, glasni pogovori, prepevanje in neizogibno uživanje ob vrčku guinessa. Zato vam za konec zaupam le še besedo, ki vam bo na Irskem prišla najbolj prav: Slainte! oziroma po naše: Na zdravje!

Spet smo na začetku, a začetki v bistvu sestavljajo življenje. »Znova« pove, da začetek ni prvi. Nekoč, v svoji preteklosti, smo že bili na takšnem začetku. Začetku, ki je imel prav gotovo svoj konec, drugače ne bi začenjali znova. Niso vsi začetki enaki in ni vsak znova enak. Če gre za partnerski odnos, potem je vsak začetek zgodba zase in vsak naslednji »znova« težji od prejšnjega. Vsaj največkrat je tako. Izjeme vedno obstajajo, a tukaj ne potrjujejo pravila. Predvsem zato, ker gre za ljudi z njihovimi čustvi in občutki, tako zelo edinstvenimi in lastnimi vsakemu posamezniku. Edino pravilo je, da pravil ni.

Tudi lepota je lepša v dvoje ...

Sprejeti v sebi odločitev, da želimo svoje življenje deliti z drugo osebo, vsekakor pomeni velik preobrat v življenju človeka.

Če smo odločitev sprejeli, smo se predhodno v svojih razmišljanjih soočali z vsemi spremembami, ki jih lahko takšna odločitev prinese v naše življenje. Življenje, ki smo ga morda šele pred kratkim sestavili skupaj, postavili v tiste okvirje, ki nam dopuščajo, da normalno delujemo in smo na določeni ravni notranjega ravnovesja in miru srečni.

Večina ne želi nič drugega. Ravnovesje v življenju in občutek človeka ob sebi.

V bistvu iščemo vsi … tisto čisto posebno osebo zase…

NAVIDEZNA PREPROSTOST SPOZNAVANJA

Soočenje z dejstvom, da je šel svet naprej, medtem ko smo mi nekako zaspali, prav gotovo ne vzbuja zadostne samozavesti v trenutku, ko jo najbolj potrebujemo. Takrat, ko se odločimo poiskati tisto čisto posebno osebo zase. Kako sploh je »tam zunaj?« Ali še veljajo nepisana pravila, ki so veljala pred desetimi, dvajsetimi ali več leti? So ženske drugačne? Kaj pričakujejo? So moški drugačni? Kaj pričakujejo? Kje sploh so te »samske ženske«? Kje sploh so ti »samski moški«? Kam, da ne bom izpadla v celoti depresivna? Kam, da ne bom izpadel preveč »potreben«?

Če imamo prijatelje, ki imajo prijatelje in ti prijatelji čisto slučajno poznajo določenega moškega ali žensko, ki bi bila primerna za nas, imamo lahko srečo in nam uspe. Prijatelji imajo nenadoma pomembno ekspedicijo, ki malo popopra njihovo življenje. A za nas lahko postane vse skupaj neprijetno, če prvi, drugi in tretji poskus »pade v vodo«. Morda se nenadoma soočimo z njihovim vprašanjem : Ja, kaj bi sploh rad(a)? V vsakem primeru postanemo prezahtevni, a predvsem ne cenimo truda naših prijateljev. Naslednje povabilo na skupni piknik ali večerjo obvisi v zraku.

Fitness je ena od možnih mest srečanja drugih ljudi

Morda sklenemo poskusiti sami. Lokali prav gotovo niso mesto, kjer bi iskali tisto čisto posebno osebo zase. Delo in privatno življenje tudi nista najboljša kombinacija.

Včlanimo se v razna društva, vpišemo v tečaje tujih jezikov, začnemo obiskovati fitnes. Spoznamo nekaj zanimivih ljudi. Morda imamo srečo in spoznamo tisto čisto posebno osebo zase. Največkrat utrdimo svoje telo, poglobimo znanje tujih jezikov, razširimo krog znancev, a osnovni namen naše povečane aktivnosti ne doseže svojega cilja.

Čeprav cilj nismo dosegli, smo vseeno pridobili. Znova smo se vrgli »v obtok«.

IN ZAKAJ NE … INTERNET?

Družba, kjer je komunikacija bistvo vsega in vsaka informacija dosegljiva povsod v trenutku nastanka, daje predstavo o neverjetni preprostosti vzpostavljanja poznanstva med ljudmi. Poanta je v naši napačni predstavi o vlogi komuniciranja pri dejanskem povezovanju ljudi. Komuniciranje je zelo preprosto, a gre za komunikacijo, ki ostaja na površju in nima dejanske vsebine. Skoraj bi lahko rekla, da je sama sebi namen.

Samo vnesemo želje ... in dobimo ...?

Internet kot naslednji med načini (morda celo prvi) se ponuja sam zase. Seveda ne razmišljamo o površinskosti odnosov v trenutku, ko se prijavimo na enega izmed portalov. Premami nas tisto, kar se v vseh ostalih primerih zdi nerešljiva enigma. Kje so vsi samski? Kako jih poiskati? Internet daje videz darila, zavitega v celofan, z veliko rdečo pentljo.

Na enem mestu vsi samski, ki želijo nekoga! Nobenega sprenevedanja več! Na pravem mestu sem! Začetni optimizem je pozitiven, če so temelji, na katerih temeljijo naša pričakovanja, vsaj približno realni.

Kmalu se izkaže nasprotno. Seveda zaradi tega, ker so bila naša pričakovanja nerealna. Kaj sploh lahko človek pričakuje od interneta?! Vprašanje, ki si ga postavimo, ko zaključimo po nekaj mesecih neuspešno »iskanje« tiste čisto posebne osebe zase. Takrat, ko po mesecu dni čakanja na odgovor končno sprejmemo več kot očitno dejstvo, da odgovora ne bo, čeprav smo si s konkretno osebo dopisovali že nekaj časa. Takrat, ko smo si dopisovali z določeno osebo preko elektronske pošte, se morda že pogovarjali preko telefona, postali z njo že kar intimni, a nam prvo srečanje dobesedno »zapre« usta.

Ugotovimo, da je internet sicer zelo dostopen način komuniciranja z neznanci, a je to hkrati njegova edina dobra lastnost. Omogoča možnost prikazovanja posameznika, ki je daleč od resnice. Predstava, v katero se ujamemo, če smo odkriti. Če nismo, sami dajemo predstavo o nas samih, ki ni resnična. Potem je moralna zadostitev izpolnjena. Dobili smo, kar smo iskali. A če so bili naši nameni odkriti, naše besede vedno resnične, smo največkrat razočarani.

Razmišljanje v smeri, da nismo imeli dovolj časa, da smo spoznali »samo« deset ljudi… Kdo ima toliko časa? Kdo ima toliko energije? Koliko življenja lahko zapravite za 1% verjetnosti? 1% zvez oseb, ki so se spoznale preko interneta, namreč uspe. 1%! Loterija? Zelo blizu loteriji.

SAJ NIMA SMISLA! ALI RES?

Stoji svet na glavi? Ali morda vi?

Ljudje smo različni. Slabe izkušnje nekatere odvrnejo od njihovega prvotnega namena. S tem jim dejansko dajo večji pomen, kot si ga zaslužijo. Slabe izkušnje še ne pomenijo, da je bila naša odločitev napačna. Odgovor je v glavnem nekje drugje.

Zaradi določenega razloga smo izbrali pot, ki ni najbolj ustrezna. Morda ni napačna, a za namen, ki smo ga želeli doseči, vsekakor je napačna.

Včasih ne vidimo dovolj jasno pravega vzroka posledice, kajne? Morda samo izberemo tistega, ki je najbolj očiten…

Zakaj, kdaj in kje je postalo vse tako prekleto težko?! Kaj je s temi odnosi med moškimi in ženskami? Ste se že večkrat ujeli pri takšnem ali podobnem razmišljanju? Ste v nekem čisto posebnem trenutku, morda razočarani ali znova razočarani, ugotovili, da nima smisla? Ali res? Ali res nima smisla samo zato, ker ste sprejeli pravilno odločitev, a morda izbrali napačno pot? Postavljate si vprašanja, na katera v sebi ne najdeta odgovora. Včasih je bilo drugače, včasih je bilo vse tako preprosto… Včasih. A takrat ste bili deset, dvajset, morda trideset let mlajši; niste razmišljali na način, kot razmišljate danes. Ženske so bile drugačne, moški so bili drugačni.

Poroka, če želite. Vse je odvisno od vas.

Vse, kar ste spoznali, je dejstvo. Prej se človek zave okolja in časa, v katerem biva, lažje bo povzel zase tisto, kar je zanj pozitivno in se izognil tistemu, kar je zanj negativno.

Danes se ravno zaradi odtujevanja znova rojevajo oblike povezovanja samskih oseb, ki izhajajo iz preteklosti. Smo lahko bolj pametni, kot so bili naši predniki? V bistvu se življenje ni tako zelo spremenilo. Znova se obuja posredovanje med moškimi in ženskami. Namen je jasen in pot je skupna. S posrednikom, ki poskrbi, da se spoznate samo s tistimi osebami, ki izpolnjujejo vaše kriterije in na način, ki vam ustreza.

Izmed množice poiskati tisto zrno, ki obrodi sad. Vas zanima?

Zavedamo se vseh omejitev, ki obvladujejo današnji svet in velikokrat onemogočajo posameznikom, ki bi si želeli vzpostaviti kvaliteten partnerski odnos, da bi dejansko lahko to svojo željo realizirali. Sanje preoblikovali skozi željo v cilj. Cilj, ki ga lahko dosežejo.

Prihajamo vam nasproti. Ker vas razumemo …

Poiščite nas v naši agenciji Adam in Eva, rajska agencija. Tukaj smo, da vam pomagamo uresničiti vaš cilj. Mi verjamemo v vaše sanje.

Pošljite elektronsko pošto na info@adamineva.com ali pokličite v času delovnih dni na 031 556 320 ali 01 32 00 502. Poiskali bomo pot, ki vodi v uresničitev vaših ciljev.

Kakorkoli želimo vstopati v ta odnos kot enakopravni partnerji, moramo vedno izhajati iz naše osnovne različnosti, ki je naravno dana. Drugačni smo. Ne gre za izbiro, gre za dejstvo. Prej to dejstvo sprejmemo kot izhodišče povezovanja med nami, lažje izživimo svojo drugačnost skozi enakost znotraj partnerskega odnosa. Zapleteno? Ne, če enostavno smo, kar smo. Gre za sprejemanje naše in partnerjeve drugačnosti.

Bistvena za kvaliteten odnos je komunikacija, ki je prav tako opredeljena z osnovnimi razlikami med moškimi in ženskami. Je zato komunikacija med moškimi in ženskami tako problematična? Še sploh »znamo« vzpostaviti odnos drug z drugim?

PRAZNINA V MNOŽICI … SAM MED LJUDMI

Fizična samota je večkrat izbira, čustvena ... nikoli

Imate včasih občutek, da stojite sredi množice ljudi, ki hiti mimo vas, ne da bi vas zares opazila? Morda se tu in tam kdo zadene ob vas, zagodrnja vase in gre dalje. Sami znotraj množice ljudi. Občutek samote sredi gora, kjer samo odmev glasu v praznino prostora potrjuje vašo prisotnost, je lastna izbira posameznika. Takrat vemo, da smo sami, saj samota ni dejstvo samo po sebi, ampak zavesten umik, ki ga potrebujemo zaradi sebe. Samota je v tem primeru nekaj prijetnega, ali vsaj nekaj zaželenega.

Občutek samote med ljudmi, biti sam v množici ljudi, ni nekaj, kar bi zavestno izbrali. Takrat, ko se ga dejansko zavemo, je občutek neprijeten in povzroča vzporedno druge občutke nelagodja. Samota v tem primeru ni fizična; samota je čustvena. Njeno zavedanje ni fizično dojemanje, ampak čustveno zavedanje stanja, v katerem najdemo sami sebe. Verjetno ni posameznika, ki se ne bi vsaj občasno srečal s tem občutkom. Največkrat so z njim povezani občutki notranje praznine.

Občutek notranje praznine lahko povzročijo spremembe v življenju človeka, povezane z odnosi z ljudmi, ki so nam intimno blizu. Nerazumevanje, izguba, nezadovoljstvo, dvom… Več čustev je, ki v človeku povzročajo občutek notranje praznine. Bistveno je, da ugotovimo, kaj je vzrok takšnega občutka in se z njim soočimo. Priznati sam sebi, da je potrebno nekaj spremeniti, ni preprosto. Ljudje nimamo radi sprememb, ker vsaka sprememba pomeni nekaj neznanega, novega. Morda boljšega, a pred samo spremembo tega ne vemo, kajne?

Sami sebi se ne moremo skriti za nobeno masko

Najslabše je, če skušamo sami sebi prikriti lastne občutke. V bistvu lažemo sami sebi, kar ni smiselno, saj se ne moremo skriti sami pred seboj. Če nam maska, ki si jo nadenemo pred drugimi zaradi tega, da skrijemo svoj “pravi jaz”, pomaga v razmerju do drugih, je v razmerju do nas samih popolnoma nesmiselna. Ne odigra svoje vloge.

Občutek notranje praznine lahko poskušamo zapolniti z določenimi zadevami, kar bistva problema ne odpravi, ampak poglobi.

Tisto, kar dejansko povzroča v nas praznino, bo z zanikanjem postalo še močnejše.

Vedno pogosteje se kot vzrok notranje praznine javlja odsotnost intimnih odnosov z ljudmi.

Kako je to možno?

Danes komuniciramo drug z drugim kot nismo nikoli!

Ali je komunikacija danes takšna, da omogoča pristne intimne odnose z ljudmi?

PASTI DANAŠNJEGA KOMUNICIRANJA

Svet je postal manjši, a smo vseeno izgubljeni v njem

Nikoli v preteklosti oddaljenost ni bila tako zelo dosegljiva in dostopnost množičnega komuniciranja tako preprosta kot danes.

Ogromen del časa posvetimo komuniciranju z ljudmi preko elektronske pošte, telefona in drugih oblik posredne komunikacije.

Delež neposredne komunikacije, osebnih stikov, postaja vedno manjši.

Pogostost stikov, večja množica oseb, s katerimi dnevno komuniciramo, časovna dimenzija komuniciranja, ne pomenita hkrati tudi večje kvalitete komuniciranja.

Bistvena lastnost današnje komunikacije je izrazito površinsko komuniciranje, ki nima dejanske vsebine. Dnevno komuniciramo z ljudmi, ki jih nikoli v življenju nismo videli. Komunikacija se omejuje na vsebine, ki z našimi resničnimi občutki, čustvi, intimnostjo nimajo nobene povezave. Smo virtualna predstava v svetu virtualnih prijateljev. Takšna oblika komunikacije ima svoje prednosti, a ne more nadomestiti tistega, kar je bistvo komunikacije med ljudmi. Največji del naše osebnosti, mi kot intimno bitje, ostajamo osiromašeni, saj »hrane«, ki jo predstavljajo osebni intimni odnosi z ljudmi, dejansko ne dobimo.

Virtualen svet je pomembnejši od dejanskega

Kar je prinesla množičnost posrednega komuniciranja, je navidezna preprostost spletanja stikov med ljudmi. Ljudje se ne trudijo več, da bi obdržali komunikacijo s konkretno osebo, ampak se ob najmanjših nasprotjih enostavno umaknejo. Vsebina komunikacije je prazna (ni globine), sposobnost kvalitetnega soočenja različnih mnenj slabi, izhaja se iz pristopa individuuma, stiki so površinski in neodgovorni (enostavni umik). To so pasti današnjega komuniciranja, ki dejansko znižujejo kvaliteto komunikacije med ljudmi. Sredi sveta komunikacij in informacij postajamo »invalidi« v odnosih med ljudmi.

Človeka v prvi vrsti določa njegov čustven svet. Zanj je bistvena komunikacija, katere vsebina je izražanje čustev in delitev intimnosti, kjer gre za splet verbalne in neverbalne komunikacije. Virtualen svet in komunikacija, ki je značilna zanj, tega ne omogoča. Človek ostaja kljub nenehnemu komuniciranju z ljudmi sam. V njem nastajajo praznine, saj velikega dela svoje »biti« ne deli z nikomer, vsaj ne kot konkreten posameznik. Sami sebe torej prikrajšamo za občutenje nas samih s strani druge osebe. Občutek notranje praznine je tudi posledica komuniciranja, katerega osnovna značilnost je odsotnost intimnega odnosa z ljudmi in globine komunikacije same. Seveda takrat, kadar sestavlja naš svet v glavnem takšna komunikacija.

ZAPLETENOST VZPOSTAVITVE PARTNERSKEGA ODNOSA

Že sam odnos moški – ženska je kompleksen odnos in vzpostavitev odnosa, ki bo zagotavljal kvalitetno partnersko razmerje v prihodnosti, težavna. Če je naš cilj samo trenutna seksualna zadovoljitev ali površinski odnos nasploh, to seveda ni bistveno. Kvaliteten partnerski odnos mora izhajati iz skladnosti osnovnih predpostavk skupnega bivanja moškega in ženske. Če si želimo takšen odnos, se največkrat soočimo s problemom, ki je v veliki meri definiran z načinom današnjega komuniciranja ali nasploh odnosov med ljudmi, kot smo navedli predhodno.

Poiskati pravega partnerja je težko, a ne nemogoče

Bistvena je naša odločitev, da želimo kvaliteten partnerski odnos.

Problem komunikacije in nasploh vzpostavljanja partnerskega odnosa je oblikoval v zadnjih dveh desetletjih oblike vzpostavitve odnosov med moškimi in ženskami, ki so bile značilne za obdobje do druge svetovne vojne.

Kontracepcijska tabletka in seksualna revolucija kot njena logična posledica sta takšno obliko povezovanja ljudi v zahodnem svetu skoraj izkoreninila kot preživeto in »nemoderno«. Nekako se tisto, kar je bilo vrženo ne smetišče zgodovine, ponavlja. Večkrat smo se lahko že prepričali o tem.

Pasti sodobnega komuniciranja, slabitve neposrednega odnosa med ljudmi in predvsem odtujenost ljudi so znova obudile posredovanje med moškimi in ženskami kot obliko vzpostavitve trdnih partnerskih razmerij.

Prednost takšne oblike povezovanja moških in žensk je v izločitvi tveganj, ki jih prinaša sodobno povezovanje preko interneta in hkrati vzpostavitvi odnosov, ki zaradi vedno manjšega obsega neposrednih odnosov med ljudmi ponujajo dejansko manjše možnosti ustrezne vzpostavitve odnosa med moškim in žensko. Hkrati vključujejo prednosti izbora tistih oseb, ki so z vidika konkretnega partnerja v odnosu z njim skladne. Možnosti uspešne zveze so s tem večje. Vsem udeleženim v posredovanju je zagotovljena celotna anonimnost in največja diskretnost.

Posredovanje obstaja tudi pri nas, v Sloveniji.

Z ženitnim posredovanjem se ukvarja agencija Adam in Eva, rajska agencija.

Več informacij lahko dobite tudi na info@adamineva.com.

Čustveno in intimno ravnovesje v človeku je odvisno od kvalitete odnosov, ki jih zgradi z ljudmi na osebni, intimni ravni.

Če teh odnosov ni, ostaja velik del njegove »biti« nezadovoljen, kar povzroča notranje praznine v človeku.

Vedno obstaja način, da dosežemo, kar želimo.

Če seveda to res želimo …

Tudi kvalitetne odnose. Tudi kvaliteten partnerski odnos.