Tokrat se sprašujem, zakaj moški nikoli ne pokličejo nazaj in domala izginejo iz obličja Zemlje, medtem ko po drugi strani ženske kljub neutrudnemu »kloftanju« samih sebe in polivanju z ledeno vodo ne zdržimo brez vsaj delnih pričakovanj in posledično razočaranj? V čem je trik?

Za začetek si zamislimo popolnoma izmišljeno situacijo: imamo zanimivega gospodiča in privlačno gospodično, pred kratkim sta se po naključju usode spoznala preko XY osebe oziroma sta se znašla v določenem trenutku na določenem kraju in navezala tisti slavni prvi stik.

V točno tem trenutku vesta le eno: drug drugemu sta prijetna kar tako, po občutku in nobeden izmed njiju še ne goji nikakršnih pričakovanj ali želja do drugega. Izmenjata nekaj prvih besed, ki se kaj kmalu prelevijo v klepet o vsem mogočem, vsem na tem svetu in neverjetno kako zabavna in zanimiva se zdita drug drugemu. In prav zato izmenjata telefonski številki ali pa pustita prvo srečanje v lepem spominu brez obljube ponovnega snidenja.

V tem primeru se bo ženska, če ji je dotični moški osebek resnično privlačen, dokaj upirala, da ga ne bi nekako poiskala, čeprav ve, da mora iskanje vnovičnega kontakta prepustiti moškemu - tako narekuje spolna tradicija, ki nezapisana vseeno vodi naša življenja.

Podobno velja za primer, v katerem sta naša junaka izmenjala telefonski številki, saj bo naša junakinja verjetno prav težko zdržala ne da bi sama odtipkala tistih devet številk in poklicala, če pa je bolj konzervativne sorte, pa bo nestrpno čakala in umirjala pobesneli srčni utrip ob vsakem sms-u, ki ga bo v kratkem prejela. Temu stanju pri ženskah rečemo muka, pri moških pa ponavadi še ne opazimo sprememb čustvovanja ali obnašanja.

Fazi prvega stika sledi (logično) naslednja, ki vsebuje naslednje srečanje, po vsej verjetnosti dogovorjeno. Ker je bil očitno prvi stik uspešen, oba osebka čutita potrebo po tem, da bi se še enkrat znova videla, pogosto niti ne vesta natanko zakaj, saj si želita drug drugega za zdaj le spoznati nekoliko bolje.

In v primeru, da je bilo tudi drugo srečanje uspešno in se je privlačnost med moškim in žensko okrepila, sledi vprašanje: kdaj se bosta znova videla. Če je oba ta nov odnos prevzel, se bo naslednje srečanje zgodilo v kratkem, po možnosti celo naslednji dan, saj bosta oba čutila neznosno potrebo po skupnem preživljanju časa, ne glede na to kaj počneta.

Če pa je med tem skupnim druženjem prišlo do momenta, ki ga bomo imenovali ‘Y-moment’, torej do trenutka, ko je moški ugotovil, da bi zadeva lahko postala nekoliko bolj resna, morda vodila v sproščeno zmenkarjenje, morda pa le prijateljstvo oziroma je v nekem trenutku opazil na ženski junakinji tega povsem izmišljenega primera neko neprijetno podrobnost, potem je z vso zadevo konec. Popolnoma.

Lahko gre le za droben gib, kako si vedno popravlja lase ali pa kako je izrekla kakšno besedo, morda pa le zato, ker si v kavo z mlekom vsuje rjav sladkor, ne pa belega, ni pomembno. Y-moment namreč zaznamuje trenutek ‘razsvetljenja’, ko moški osebek ugotovi, da ga je ženska preprosto nehala privlačiti, kar pa je zanimivo pa je to, da ženska nikoli ne more vedeti kdaj točno se je zgodil tale neslavni Y-moment.

Vsa zadeva se zna od te točke naprej pošteno zakomplicirati, še posebej, če je v ozračju obvisela nekakšna kvazi obljuba klica ali pa ponovnega snidenja, do katerega pa nekako ne pride, saj moški ne pokliče več. Ženske pa … kaj le?!

Prvih nekaj dni se slepimo, da bo še poklical. Potem pa nam čez čas potegne, da si je očitno premislil in pričnemo tuhtati zakaj, kaj smo naredile takšnega in kaj zaboga je narobe z nami. Nekatere bolj direktne se soočijo z moškimi, ki ne pokličejo in dobijo v odgovor vedno en in isti izgovor: trenutno se ne želim vezati ali navezovati na kogarkoli, nisem pripravljen.

In če imamo srečo, naletimo še na kompleksnejšo obrazložitev: sem bil v zvezi in sem bil prizadet. Hej, fantje, novico imam za vas. Praktično vsak je bil že kdaj v zvezi in ker se te ponavadi končajo tako, da je vsaj eden izmed partnerjev prizadet, ni to nič novega.

Sprijaznite se že enkrat, najprej s preteklostjo in nato še sami s seboj, ker je nalaganje že tisočkrat znova slišanih istih izgovorov, ki poskušajo uboge, nebogljene ženske obvarovati pred tem, da jim poči srce, že passé in prav nikomur ne koristi.

In tukaj je odgovor na poglavitno vprašanje: moški zbežijo, ker se ne znajo direktno soočati z neprijetnimi situacijami in ne marajo globokih pogovorov, ženske pa vedno pričakujemo (po mnenju moških preveč) zato, ker ponavadi dobimo kup pozitivnih signalov od moških, dokler se nekega dne preprosto ne ugreznejo v zemljo. Ampak povem vam: you can run, but you can’t hide (lahko bežite, ne morete pa se skriti). Nekega dne se vse obrne.

Sicer velja, da imajo moški višji prag bolečine, a to gre z roko v roki z ekstremno nizkim pragom potrpežljivosti. Že najmanjši kašelj ali smrkanje lahko moškega prepriča, da je domala na smrtni postelji in da na tak katastrofalen dan prav gotovo ne more početi nič drugega kot počivati in se pustiti zdraviti. Poudarjam: moški se radi pustijo negovati. Veliki bojevniki, lovci najraje pridejo nazaj v domačo jamo in se pustijo postreči z izvrstnim obrokom pripravljenim iz njihovega ulova, pustijo se crkljati in razvajati do amena, pa čeprav so se le nekoliko urezali v prst. Ubogi, ubogi revčki naši.

Predvidevam, da gre to njihovo obnašanje z roko v roki s tistim famoznim mnenjem, da iščejo moški partnerko, ki bi se tako ali drugače najbolj približala podobi njihove mame oziroma idealni podobi mame, ki jo imajo vcepljeno nekje v podzavesti. In morda se prav zato žene ponavadi ne marajo s taščami, ker so prav tiste, ki so nadomestile njihovo vlogo v sinčkovem življenju in so zdaj žene tiste, ki poskrbijo za ubogega Janezka ali Milančka, ko prvič zakašlja in ni sposoben vstati iz postelje, kaj šele oditi v šolo oziroma službo.

In čeprav mu vztrajno kažete termometer, ki nakazuje prej podhladitev kot pa kaj podobnega vročini, mu tipate bezgavke, ki jih ne bi začutile, pa če bi s krampom zakopale v njegov vrat, gledate dol v žrelo, ki ni prav nič rdeče ali gnojno, ugotavljate pa, da bi si vseeno lahko umil zobe, pa če je bolan ali ni, se vaš moški ne bo vdal in bo še naprej vztrajno trdil, da je neznosno bolan in ima pač kakšno takšno bolezen, ki se ne kaže tako kot ostale. Prosim vas lepo.

Zanimivo pa je tudi kako zelo se poveča selektivnost pripravljenosti početi karkoli, kadar so moški bolni (ali mislijo, da so). Prva stvar, ki jo bodo v jutru naredili je, da bodo poklicali šefa in mu sporočili, da ne pridejo v službo. Naslednja postaja je nazaj - postelja.

Ko boste ve prišle iz službe zgarane, utrujene in tečne ter se najprej usedle za kuhinjsko mizo poskušajoč v miru spit kavico, potem pa se lotiti še kuhanja, vas ne bo sposoben niti prit pozdravit in povprašat po vašem dnevu, po vsej verjetnosti pa se vam bo celo zadrl kaj v stilu: ‘Draga, končno si doma! A mi lahko prosim narediš malo čaja, sem bolan?!’ in nato še pet drugih naročil: ‘Pa na limono ne pozabi!’, ‘A še imamo kaj meda doma?’, ‘A kak C vitamin bi se tudi dalo najt?’ in tako naprej.

In ker ga tako neizmerno ljubite boste poskrbele zanj, pripravile toliko bolj okusno kosilo, ki ga pa na koncu nehvaležni prasec tako ne bo pojedel, ker mu ‘ni najbolje v želodcu’. In zvečer, ko bo prejel klic ali pride na kegljanje, na pijačo s kolegi, gledat nogometno tekmo Ž lige bo ves mladosten skočil iz postelje kakor, da ne bi še pred uro umiral za vsaj tremi smrtonosnimi in na sploh izjemno groznimi boleznimi in odšel od doma. Popolnoma zdrav.

Upam, da ste dovolj pametne in mu boste, ko se vrne domov na glas kašljajoč, češ, bolezen je nenadoma prišla nazaj, ne vem kako to!, navile ušesa. Moški namreč ostajajo za vse večne čase majhni fantki, ki bodo raje izbrali igro in zabavo, kakor pa da bi se pozdravili do konca, če so že tako hudo bolni.

In tudi v marsikaterem drugem aspektu življenja bodo prej izbrali nogomet in pivo ne glede na to kako hudo jih bo gledala njihova partnerka. A veš, draga, to so moške zadeve, ti ne razumeš.

Zato izkoristite materinsko pozicijo v katero vas tako pogosto postavlja in ga prisilite, da izpusti tisto velepomembno nogometno tekmo na televiziji, ker je zanj v takem trenutku resnično pomembno, da se dobro odpočije, televizor pa mu lahko povzroči še kak glavobol povrhu, tega pa si res nihče ne želi.

Bodite hudičevke za katere nas tako pogosto označujejo in mu dobro preberite kozje molitvice, da naslednjič, ko se bo malo urezal, popraskal ali zakašljal ne bo upal niti pisniti, kaj šele pritoževati. In ne bo nikoli več godrnjal, da je zrezek nekoliko suh potem, ko ste zanj tri ure skakale naokoli po kuhinji in mu pripravljale daleč najboljše nedeljsko kosilo vseh časov.

In ne bo trmaril, da mu prinesite pivo v zgornje nadstropje, čeprav ležite z najbolj zanimivo knjigo vseh časov v roki poleg njega in potem, ko mu boste ustregle, zahteval še čips. Naj bodo naši moški končno to, kar naj bi bili: MOŠKI.

Torej zmenek sploh ni nujno ljubezensko srečanje, lahko je preprosto dogovorjeno srečanje dveh, ki sta zgolj prijatelja in se nekje dobita, da bi skupaj preživljala čas. Da pa bi se izognili takšni in drugačni zmedi, bomo v prihodnje besedo ‘zmenek’ uporabljali zgolj kot sinonim »randija ali randevuja«, za katera nam je jasno, da gre za romantično (ali pa tudi ne ravno najbolj romantično, eni so že izgubili občutek za take reči) srečanje dveh, ki sta si všeč. Dobro, začetek imamo. Zdaj pa pride drugo veliko vprašanje: kaj zmenek sploh je?

Zagotovo vsakomur postane jasno, da gre za zmenek, kadar se z osebo nasprotnega spola dogovori za obisk kina, gledališča, morda kakšne restavracije, razen v primeru, da gre za dobra prijatelja, katerima je jasno, da pes še nikamor ne moli tace.

Kadar pa dobiš takšno povabilo od nekoga, katerega imaš že tako ali tako na sumu, da bi znal peljati zadeve naprej od prijateljstva, si lahko bolj ali manj prepričan, kakšne vrste preživljanje časa se ti obeta.

Torej, vsi poznamo nekaj takih klasičnih lokacij, ki so kakor nalašč za zmenek. Ogled filma v kinu ponuja cel spekter zanimivih možnosti: kot prvo, pogovarjati se tako ali tako ne moreta in se zato lahko nekoliko pomirita, če vaju je strah, da bi izjavila kaj neumnega, po drugi strani pa se lahko razvije cela romantična epizoda stiskanja rok, pa naj gre za grozljivko ali romantično komedijo. In če je slučajno zunaj kino dvorane še svetlo, si na hitro pričarata bolj intimno vzdušje v temni dvorani, saj vsi vemo, da ima noč svojo moč in najbolj nežna med čustvi se težko razvijejo pod kakšnimi fluorescentnimi lučmi.

Sem bi po isti logiki sodilo tudi gledališče, le da je zanj manj značilno, da so zadnje vrste namenjene zaljubljenim parčkom in znate tako privoščiti kar konkreten šok kakšni starejši uglajeni gospe, ki bi se znala usesti poleg vaju. Tanek led za moje pojme.

Tako od večnih klasik ostane le še kakšna večerja, ki pa se zna prav tako hitro preobrniti v totalno razočaranje, če je tisti, s katerim ste odšli na zmenek, pri jedi prava mala svinja ali pa se zakomplicira pri plačevanju računa in tako naprej.

Zadnje čase pa se pojavlja nov fenomen zmenkov, saj se ti povečini odvijajo na pijačah v kavarnah, ki so najbolj nevtralna možna varianta, ki jo lahko izberete. Če se zadeva odvija bolj slabo, lahko kaj hitro zbežite s prizorišča s kakršnimkoli izgovorom že, na splošno pa ni sumljivo, če gresta dva, ki se slučajno poznata na kakšno kavico.

In tako puščata vse možnosti odprte: po eni strani gre zgolj za nedolžno kavico, po drugi pa se zna ta razvit še v kak sprehod z roko v roki ali kakorkoli že nameravata zaključiti večer.

Nihče ne more biti prizadet, če na koncu ne pride do poslovilnega poljuba oziroma, če se vsa zadeva ne spremeni sama od sebe v zmenek. In prav tako ne padeta v sklop nepisanih pravil zmenkov, ki zapovedujejo, da mora miniti vsaj 5 dni preden te moški pokliče nazaj in dogovori naslednjega (vsaj mislim, da je nekako tako).

Prav tako nista vezana drug na drugega in lahko gresta na kolikor kavic že želita in s komerkoli, ne da bi se počutila krivo, ker sta se na nek način zavezala drug drugemu s tem, ko sta izvedla zmenek po vseh definicijah.

In tu se pojavi osrednji problem modernih zmenkov: praktično jih več ni! Za intimno povezovanje z osebami nasprotnega spola najraje izkoristimo večere in noči v diskotekah, kjer pod vplivom alkohola že tako ali tako sporočamo, da gre za ‘one night stand’ varianto, brez obvez in kakršnegakoli pomena ali pa se vedno pogosteje dogovarjamo za čimbolj nevtralne variante, ker se resnično do dna duše bojimo, da bomo prizadeli ali pa bili prizadeti.

Ker se bojimo zares postaviti vse karte na mizo in tvegati ‘jackpot’ ali pa oditi praznih rok. In odkrito rečeno, vse skupaj mi gre že pošteno na jetra, ker na tak način ne moremo nikoli vedeti ali je drugi osebi kaj do nas v takšnem smislu, po drugi strani pa tudi sami ne moremo odkrito pokazati kako čutimo sami: vsaj za ženske še vedno velja skrito pravilo, da ne smemo storiti prvega koraka ali biti tiste, ki povabijo naslednjič, čeprav se tudi moški včasih morda ustrašijo in preprosto ne pokličejo več.

Zatorej, malo več odkritosti, lepo prosim. Če dobim povabilo na zmenek, obljubim, da ga bom prav vljudno zavrnila, kadar mi ne bo do tega, če ne, pa boste vsaj vedeli, da mi je v resnici tudi do vaših poljubov.

Ali pa je morda SPET zgrešil straniščno školjko, zadel pa vsaj polovico deske? Verjamem, da vam bo počasi prekipelo in da še komaj nadzorujete jezo, pa vendar pomislite- a sploh poznate moškega, ki ne bi imel takšnih ali drugačnih splošno znanih moških slabosti? In obratno, a poznate kakšno žensko, ki ne bi vlačila svojega ljubega po nakupovanjih, ki ne bi potrebovala vsaj pol ure, da se uredi za zmenek in ki nikoli ne zagodrnja, ko je na televiziji nogomet?

Prosim vas lepo, vsi smo isti, moški ter ženske in oboji umiramo ob stereotipih spolov, ki so, resnično mi je žal, da moram to reči, vsi po vrsti resnični.

Največja sreča vas lahko doleti le, če imate v svojem življenju tisto redko izjemo, ki potrjuje pravilo. Bravo za vas; vsi vam zavidamo. Zdaj pa lahko po vsej verjetnosti kar nehate brati tale članek, saj vas bo resnica o vseh ostalih prav gotovo vznemirila, češ, moj pa res ni tak! Seveda ni, zato nam vašega princa na belem konju kar lepo prihranite, saj se eni tu še zmeraj mučimo.

Torej, ker ne enim, ne drugim očitno ni pomoči, se moramo s tem sprijazniti in poiskati način kako ne pristati na naslednjih večernih novicah kot ‘Žena, ki je zaradi naveličanosti zabodla svojega moža, je še na begu!’. Pa gremo lepo po vrsti:

1.) »Poscana WC deska«. Oprostite, tule se preprosto ne morem zadržati in izpustiti izvrstnega izraza ‘poscana’. Ker če lahko vse ostalo nekako le potrpim, se mi vsakodnevno brisanje scanja z wc deske počasi že resnično upira in bom nekega dne preprosto ponorela ali pa komu kaj odrezala. Ker ni nemogoče, vsi vemo, da ni fiziološko nemogoče za moškega, da bi zadel straniščno školjko, ki je razmeroma široka luknja! Le potrudijo se ne. In potem še pustijo stanje kot je. In nam kradejo leta z živciranjem. Kako rešiti tole zagonetko? Punce, na vrh wc školjke, da bo resnično vidno, prilepite listek v stilu: ‘Dragi, prosim te lepo, usmeri ga v luknjo.’ Garantirano pomaga.

2.) Nogometni večeri. Večna groza, tv je neprestano zaseden, vaš dragi tečnari, da mu prinesite čike, čips in pivo, vi pa nikakor ne morete več upati, da bi si še lahko ogledale tisti film, ki ga čakate že cel teden, ker, ko je nogomet na tvju - se gleda »fuzbal«. »Fertik«. Vseeno katera ekipa je. Ali če je kakšno prvenstvo. Ali če je prijateljska tekma. Prav vseeno je, samo da se gleda tistih 22 zadihanih tipov, ki tekajo gor in dol po igrišču in poskušajo spravit žogo v resnično naravnost gigantski gol. Kot da je to nekaj superiornega. Tukaj ni druge rešitve kot da si omislite še en televizijski sprejemnik ali pa kupite tv kartico za računalnik. Ali pa celo obupate in v roko vzamete kakšno knjigo, ki ste si jo že dolgo želele prebrati.

3.) Zamujanje. Mislim, da tukaj ni zmagovalcev in da zamujamo oboji, tako moško kot ženske. Res pa je, da na podlagi mojih izkušenj, ženske pogosteje pokličemo in sporočimo, da bomo zamudile. Moški pa ne. Morda nekoliko zanalašč, ker si mislijo, da nam bodo tako vrnili za zadnjič, ko smo me zamudile ali pa ker si preprosto mislijo, da bodo že prišli slejkoprej in bomo potem kar pozabile na zamudo, ker nas prisotnost vašega testosterona tako opaja, da ne mislimo na nič drugega. Tukaj obstajata dve rešitvi: ali se dogovorita, da si sporočita, da bosta zamudila, če pričakovana zamuda preseže recimo 15 minut ali pa se ženska pač privadi. Ne bo prvič, vam povem.

4.) Zmotno mišljenje, da je deljenje del v skupnem gospodinjstvu enakovredno. Imate tudi ve doma tak tih dogovor, da ženska poskrbi za ‘znotraj hiše’, čiščenje in kuhanje, moški pa za popravila, košnjo trave in čiščenje avtov? Če ste po kratkem premisleku prikimale, vam moram sporočiti, da je to najbolj ne-enakovredna možna delitev del med spoloma. V kolikor je jasno, da bo ženska dosti bolje počistila po hiši in da bo moški lepše pokosil travo, pa se morate zavedati, da gre predvsem za razliko v kvantiteti del.

Kolikokrat na mesec se pokosi trava, morda enkrat? Pa kuhanje, kako pogosto se kuha? Predvidevam, da bolj ali manj vsak dan. In tako smo ženske ‘obsojene’ na redno, vsakodnevno delo, medtem ko moški uživajo privilegij občasnega dela, ki si ga lahko časovno razporedijo kakor jim je ljubo. In ostali del meseca prelenuharijo. Ker ne poznam nobene uspešne rešitve razen tega, da se ženske vdamo, bom raje tiho. Bi pa bila izjemno vesela kakšnega funkcionalnega predloga, ker imam roke že čisto izsušene od pomivanja posode. In upam, da ne bo nasvet vseboval nakup kreme za roke. Hvala.

In v to sliko kaj hitro vskočimo tudi ženske, ko nas naš ljubi povpraša, če bi si morda želele kaj posebnega to leto in seveda pričakuje, da mu bomo izročile seznam želja po možnosti s pripisanimi cenami in trgovinami kje se to tudi dobi. Pa kaj še - najbolj nesramen, osovražen in hkrati najbolj pogost odgovor v takih trenutkih bo: nič posebnega si ne želim … In to je najdebelejša laž, kar jih boste slišali vso leto.

Najprej bo potrebno dobro, resnično močno pomisliti, kdaj je nazadnje vaša draga začela vriskat in cvilit nad kakšno rečjo, ki da jo bi imela bolj kot vse na svetu oziroma, če imate opravka z žensko drugega tipa, kdaj je nazadnje rekla nekaj v stilu: ‘Ah, res bi si že morala kupit tisti parfum Chanel no.5, ker mi je starega zmanjkalo’. Če se boste uspeli spomniti kaj podobnega, bo to prav gotovo zadetek v črno, saj je malo verjetno, da si je v vmesnem času že uspela kupiti zaželeno reč (razen, če ste jo to slišali reči pred dvema letoma in pol, medtem pa je uspela porabiti že vsaj štiri stekleničke parfuma).

V primeru, da pa vam je spomin »crknil« prav v tem najbolj neprimernem času, pa bo potrebno poseči po kakšnem izmed klasičnih ženskih daril in preprosto upati, da dovolj dobro poznate svojo najdražjo, da boste dobro in predvsem pravilno izbrali.

V prvi vrsti vam moram nujno prepovedati sploh pomisliti, da bi ji kupili kakšen ‘lonec’. Takoj pozabite na vsakovrstne gospodinjske aparate in priprave, razen v primeru, da je vaša draga blazna entuziastka nad kuhanjem in bi ji tisti palični mešalnik resnično polepšal dan. Drugače se lahko kar pripravite, da boste med spanjem dobili sekiro v čelo.

Prava klasična darila za ženske pa se seveda začnejo z bolj žlahtnimi rečmi: nakitom in parfumi. In če niste vsaj delno metroseksualni ali pa imate po čudežu fantastičen okus in občutek za to, kar je všeč vaši najslajši, povprašajte kakšno prodajalko in ji poskusite opisati kakšna je vaša partnerka, ali je bolj temperamentna ali umirjena duša, saj vam bo le tako lahko priskočila na pomoč pri izbiri. In pripravno bi se bilo tudi dogovoriti, da je mogoče zamenjati tiste fantastične uhane, ob katerih je vaša ljuba postala kar zelena v obraz, ker jih ima že njena sodelavka, ki je organsko ne prenese.

In če ste imeli probleme že pri parfumčkih, kako bo šele s torbicami in plaščki, spodnjim perilom in nasploh oblačili?! V tem primeru se lahko elegantno izmuznete in nabavite darilne bone za katero od trgovin z oblačili kjer rada kupuje. A moram povedati, da sama nisem ravno ljubiteljica takšnih bonov namenjenih za darilo, saj že v prvi vrsti povedo koliko so vredni - in pri darilih cena resnično ni pomembna, saj lahko ena drobnarija za 2 EUR naredi človeku več veselja kot pa kaj drugega. Tile boni pa se mi že v sami osnovi zdijo kar nekako brezosebni in brez prave vrednosti.

In če do zdaj še vedno niste uspeli najti ideje za darilo vaše ljubljene, lahko predlagam še svojo najljubšo opcijo - knjigo. Pa naj bo to šund roman za branje brez naprezanja možganov, ki jih boste našli v vsaki knjigarni na najbolj izpostavljenih mestih, ali pa gre za veliko monografijo Chagalla, ki ga je nekoč videla v neki galeriji in se ji je sploh strašno prikupil.

Prav gotovo se za vsakega najde kakšna knjiga, ki mu je všeč in bo imela svojo uporabno vrednost še dosti dlje kot do marca, ko bo skopnel sneg in vsi spomini na Božič z njim vred.

Ampak ker vsi niso ravno ljubitelji knjig pa naj govorijo o čemerkoli že, se lahko ustavite tudi v kakšnem masažnem salonu in kupite svoji najlepši posebno masažo s čokolado na primer ali pa kak drug lepotni tretman, ki bi razveselil večino žensk.

A ker je leto, ki je že skorajda za nami, poimenovano kot leto krize, leto recesije in marsikatera slovenska smrečica letos ne bo izginila pod tono najbolj bleščeče in fantastično zavitih daril, saj bo potrebno zategniti denarnice, naj vam to, prosim lepo, ne odvzame volje in poguma, da svojim dragim privoščite kakšno malenkost. Včasih zna bit prav zabavno, če prejmeš poseben bon oziroma kuponček, ki ga lahko unovčiš kadarkoli in kjerkoli ter ti obljublja posebno masažo od tvojega dragega ali pa kaj podobnega.

In to še posebej zato, ker se vrednost daril ne meri v evrih ampak v tem, koliko ljubezni je bilo vanje položene. In tega še največji diamant na prstanu ne more zagotoviti sam od sebe.

Nekateri niti pozdraviti ne znajo, ko vstopijo v prostor, kaj šele, da bi bili pozorni, kako naj vstopijo, kako naj podajo roko, kam naj pogledajo in kaj naj rečejo. Vse bolj se taka neandertalska komunikacija, ki temelji na čemernem renčanju ali mrmranju, uveljavlja na vseh slojih našega družabnega in poslovnega življenja.

Pa sploh ne gre samo za mlade in mlajše ljudi, tudi starejši so pozabili na vljuden, spoštljiv in prijazen pozdrav. Izjeme sicer potrjujejo pravilo, a kaj, ko so svetle izjeme vse bolj redkost.

Ob prvem stiku, pa ne samo takrat, ampak vedno, ko nekoga srečamo ali ko vstopimo v prostor, v katerem so ljudje, bi morali pozdraviti, pa tega vse več ljudi ne naredi. Poleg tega pa naj bi upoštevali še množico pravil, kdo koga kako pozdravi.

Npr. ko vstopimo v prostor, v neko sobo, dvorano, pisarno, smo mi kot prišleki tisti, ki moramo pozdraviti. Velja, da morajo ob srečanju mlajši pozdraviti starejše, moški ženske.

A zadnje čase, ko bolj pozorno spremljam, kako kdo koga pozdravi, opažam, da so ljudje pozabili na pozdravljanje. Če imamo na drugi strani srečo, nas prišlek pozdravi tako, da nekaj zamrmra v brado ali zarenči nekaj, kar spominja na »Dan.«, »Čer.«, »Jutro«.

Velikokrat pa gredo ljudje, ki jih sicer vsak dan srečujemo in poznamo, mimo nas celo tako, da ob stiku navidez zaverovano gledajo v tla, v konice čevljev, v neko točko na zidu ali pa strmijo mimo nas nekam v daljavo. Nad glavami pa jim plava oblaček, v katerem so napisana besedila: Pusti me na miru, Samo ne me kaj vprašat, Mudi se mi ali kaj podobnega.

Predstavljajte si polno čakalnico bolnih in poškodovanih ljudi, mimo njih gre zdravnik, ki se je zamudil na viziti, zdaj pa z vso naglico in nejevoljo, ker vidi, da bo imel polno dela, oddrvi mimo vseh v ambulanto. Samo pet sekund in nekaj energije bi mu vzelo, če bi se ob vstopu v čakalnico ozrl na ljudi in jim prijazno voščil dober dan. Njihove bolezni sicer s tem ne bi odpravil, bi pa zaradi prvega stika komunikacija med njim in pacientom v ambulanti imela dobre predpogoje, da bi bila spoštljiva in prijazna.

V skoraj vseh knjigah, ki obravnavajo prvi stik z ljudmi, pa tudi na vseh predavanjih, ki jih izvajajo predavatelji na to temo, je poudarjeno, da je ob prvem stiku najpomembnejših prvih 30 sekund. Torej prav pozdrav, prve kretnje in prvi pogledi.

Ne glede na to, kake težave imamo doma, kako smo zaskrbljeni zaradi prepira s sodelavcem, se ne moremo obnašati, kot da smo center vesolja in bi se zaradi naših težav moral ustaviti svet in se nam klanjati in nas tolažiti. Ob prvem stiku, sploh če je načrtovan, z neznanimi ljudmi moramo izžarevati zadovoljstvo, samozavest in dobro voljo.

Predstavljajte si prodajalko, ki se ji je na poti v službo pokvaril avto, pa je zaradi tega zamudila. V naglici se je preoblekla in oddrvela med police. Zdi se ji, da je njen dan pokvarjen, svoje razpoloženje pa prenese na stranke, ki nič hudega sluteč kupujejo na njenem oddelku. Ne samo, da nikogar ne pozdravi, na stranko še celo zarenči, da naj si sama poišče nek artikel, ker ima pač ona drugo delo. Če bi bila jaz ta stranka, bi se obrnila in odšla iz trgovine.

Jasno je, da ne moremo vedno nadzorovati svojega vedenja in razpoloženja, a po drugi strani se moramo zavedati, da drugi ljudje ne bodo ločili naše vedenje od naše osebnosti, ne bodo razumeli, da neko naše trenutno obnašanje ni realna podoba nas kot celote. Torej - če bomo ob prvem stiku z nekom renčali, stokali in mrko gledali, bo mislil, da smo vedno takšni.

Hja, se spomnite ljubezni na prvi pogled? Ko v nekem trenutku vidite nekoga in med vama preskoči iskra zaljubljenosti? Bi se zaljubili v osebo, če bi vas ob prvem stiku nadrla in poslala v tri krasne? Verjetno ne.

Nasmeh in prijazen pogled

Se bo komu podrl svet ali ustavil čas, če se bo ob srečanju z drugimi ljudmi nasmehnil in jim namenil topel, prijazen pogled? Ne, saj veste, kar daš, to dobiš.

Pravijo, da drugih ljudi ne moremo spreminjati, pa se ne strinjam s tem. Do neke mere se lahko spremenijo, zakaj se ne bi ravno pod vašim vplivom naučili lepo in spoštljivo pozdraviti. Seveda, če znate pozdravljati sami.

Predlagam, da naslednji teden poskusite spremeniti delček svojega sveta. Pa ne s pridigami in glasnim opozarjanjem, da vas človek, ki je šel mimo vas, ni pozdravil. Pustite nerganje zaprto v Pandorini škatli in človeku, ki ga srečate, prijazno poglejte v oči, nasmehnite se mu in ga vljudno pozdravite.

Mogoče bo začuden. Mogoče presenečen. Mogoče spada med tiste ljudi, ki vas nikoli ne bodo pozdravili nazaj, pa je to čisto njegov problem, kajne. Mogoče pa vas bo prijazno pozdravil nazaj in dobili boste novega znanca, mogoče sčasoma celo novega prijatelja.

Spremembe čutimo tudi na poklicnem področju, kjer so časi, ko si opravljal poklic, za katerega si se izučil oz. študiral, že zdavnaj minili. Še bolj tuja se nam zdi ideja o stalni zaposlitvi, ki bi jo uspeli zadržati vsaj 15 let. Takšna in podobna razmišljanja so mi pripeljala do vprašanja, kako preživeti v svetu, kjer je stalnica sprememba? In kaj narediti, če je so te spremembe, spremembe na slabše?

Čeprav se psihološka stroka eksplicitno ne ukvarja s spremembami na področju odnosov ali sprememb na poklicnem področju in odgovorov na težave, ki nastajajo zaradi takšnih sprememb, niti ne ponuja, je vseeno pomembno nagovoriti tematiko, ki zadeva prav vse nas in ki močno kroji kvaliteto našega življenja. In prav je, da se o takšni tematiki govori, saj razprava o takšnih spremembah spodbuja razmišljanje in takšno razmišljanje lahko vodi do tega, da najdemo rešitve, vsak zase.

Verjetno se boste strinjali, da vas občasno spreleti občutek, da so se odnosi spremenili. Morda celo, če tega sami niste niti doživeli. Nekako si vsi predstavljamo, da je bilo našim staršem ali starejšim sorodnikom lepše in lažje. Predstavljamo si, da so lažje spoznali partnerja in da je odnos trajal dlje časa. Ob tem, ko privzemamo, da so pred leti, desetletji ljudje imeli bolj kvalitetne odnose, pa redko podvomimo v ustreznost naših predstav. Upam si namreč trditi, da so takšne predstave vsaj deloma izkrivljene, če pa niso toliko izkrivljene, pa vsaj ne prinašajo pozitivne perspektive za življenje v današnjem času.

Spremembe v odnosih narekujejo tehnološke spremembe, ki pa jih večina od nas pojmuje kot zelo dobrodošle. Dosegljivost preko mobilnih telefonov, elektronske pošte, facebooka, skypa itd. je prinesla prihranek časa, lažje komuniciranje in določanje sestankov, zavedanje, da nekoga lahko »slišimo« kadarkoli hočemo in še kaj. Vse to nas nikoli ne zmoti, zmotijo nas le posledice. Navidezno komuniciranje preko elektronske pošte in programov kot so skype ali messenger nikoli ne more zamenjati klepeta v živo, stopnja intimnost ni tako velika, pristna izmenjava čustev ni mogoča.

Vse to pa so elementi, ki so za kvaliteten odnos nedvomno potrebni. Komunikacija preko mobilnih telefonov ali interneta sigurno ni edini ali največji krivec za »slabšo« kvaliteto naših odnosov, je pa zagotovo eden izmed dejavnikov. Zakaj torej menimo, da so se odnosi spremenili na »slabše«? Spremenil se je zgolj čas, za ostalo smo odgovorni sami.

Nekateri še bolj kot spremembe na področju odnosov, čutijo spremembe na poklicem področju. Vsi »žalujemo« za obdobjem, ko si takoj po končani izobrazbi dobil službo in enak poklic opravljal večino svojega življenja. To danes več ni skoraj ni mogoče. Vzrokov za to je mnogo, vendar pa to ni predmet te razprave.

Spremembe na trgu delovne sile, ki pogojene predvsem s spremenjenem družbenim okvirjem, pa niso nujno zgolj negativne. Delo je danes, mnogo bolj kot prej, področje samouresničevanja, tako za ženske kot moške.

Delo v današnjem času lahko predstavlja pozitiven izziv in povod za vedno nova izobraževanja. Povečano število zaposlitev za določen čas, vse daljši delovni dan in slabo razmerje med vloženim delom in plačo so zgolj ena plat medalje. Spremembe na delovnem področju torej ne moremo nujno zgolj vrednotiti zgolj kot spremembe na »slabše«, ampak kot to kaj so po definiciji; ni več tako, kot je bilo.

Kaj pomeni vse navedeno za kvaliteto našega življenja? Če na spremembe v današnjem času, gledamo zgolj z negativnega zornega kota, prav gotovo nič dobrega. V življenju je namreč zelo dobra strategija, če želimo trenutno zadovoljstvo izgubiti, takšna, da našo trenutno situacijo primerjamo s kakšno preteklo.

Ker si navadno v spomin vtisnemo pozitivne dogodke, bomo trenutno situacijo zagotovo primerjali s kakšno bolj ugodno situacijo in zato bo trenutna situacija takoj zaznana kot manj zadovoljujoča. Navedeno je zgolj eno od pojasnil, zakaj menimo, da živimo v »slabšem« času. Vseeno odgovor na to, kako preživeti v svetu, kjer je stalnica sprememba, najbolje najde vsak zase.

Sama se zelo izogibam primerjavam v obliki boljše/slabše. Vseeno pa z večjim optimizmom zrem v ta čas, kot pa v čas, v katerem bi si postavljala vprašanje, kako preživeti v svetu, v katerem se že 50 let ni nič spremenilo. In vi?

Ob prvem kontaktu z novo osebo, ki nas privlači, smo vsi nagnjeni k temu, da se prikazujemo v malo boljši luči. Tako ravnamo predvsem zato, ker se zavedamo pomembnosti prvega vtisa, ki ga naredimo na osebo. Trditev »Nikoli ne dobite druge priložnosti, da popravite prvi vtis.« res drži, vseeno pa to ne pomeni, da se morate pretvarjati, zato da bi prvi vtis bil boljši.

Kadar greste na razgovor za službo, vas vprašajo tako po dobrih kot slabih lastnostih in takrat je celo zaželeno, da omenite tudi kakšno slabost. Predvsem je zaželeno to, da se poznate in da poznate svoje sposobnosti. Pri spoznavanju nasploh ni nič drugače. Če se boste ljudem pokazali tako svoje dobre kot slabe lastnosti, bodo tudi oni do vas bolj odkriti in prej se bo končala igra pretvarjanja in prikazovanja samo pozitivnih lastnosti.

Kadar nekoga na novo spoznamo, je torej bolje, če smo odkriti. Odkritost ne zadeva samo vrlin in slabosti, temveč tudi postavljanje meja. Če torej na prvem zmenku naredite prav vse, da bi sogovorniku ustregli in ga navdušili, mej o tem, kdo ste, najverjetneje niste postavili preveč jasno. S takšnim obnašanjem so možnosti, da bi se iz zmenka razvilo kaj več, takoj manjše. Ljudi namreč ne privlači, če naredimo vse, samo da bi delovali še bolj privlačni, temveč samozavest in samospoštovanje.

Samozavest in samospoštovanje prav gotovo ne izražamo, če se strinjamo z vsako idejo, prepričanjem in stališčem, ki ga ima naš sogovornik. Seveda obstaja možnost, da se dejansko v večji meri strinjamo, vseeno pa imamo zagotovo o kakšni temi tudi svoje mnenje, ki ga lahko zagovarjamo. Kljub temu pa ni priporočljivo, da se spustimo v prepir zaradi različnih stališč, razen v izjemnih primerih.

Če smo v neko stališče toliko prepričani, da smo zanj pripravljeni prepirat, potem je tudi skoraj bolje, da to izrazimo, saj se bo izrazilo samo od sebe, če ne na prvem, pa na drugem zmenku. Nasploh pa velja, da tudi, če se s sogovornikom ne strinjamo, ga kljub temu lahko spoštujemo, že zaradi tega, ker tudi on sam jasno zastopa svoja stališča. Zelo dobro je navedeno povzel en izmed bralcev: »Vsak je unikat zase, spoštuj druge pa boš spoštovan tudi ti.«

Kaj pa po prvem stiku oz. zmenku? Kako nadaljujemo? Tudi zatem je namreč spet kar nekaj priložnosti, da zatajimo sami sebe in se pretvarjamo naprej. Zagotovo vsi poznamo dilemo, kaj narediti, zatem ko si z nekom izmenjate telefonske številke. Ali se javim prvi ali ne? Vsak se v tem trenutku namreč vpraša, ali je preveč vsiljiv, dostopen in odkrit, če se prvi javi.

Premalo pa razmišljamo o tem, kaj bi radi sami. Če bi se sami namreč radi javili, potem to naredite. Če se boste pretvarjali, da ste bolj nedosegljivi kot v resnici ste, vas bodi drugi kot takšne tudi zaznali in sčasoma bodo izgubili interes. Bodi odkriti glede vaših interesov za drugo osebo in ne se pretvarjati v smeri takšne osebe, za katero mislite, da bi jo drugi radi.

Nekaj korakov naprej od prvega zmenka in prvih telefonskih klicev ter sporočil je pogovor o tem, ali bi se odnos lahko razvil v kaj resnejšega. Tudi takrat vsi zelo radi čakamo na to, kaj bo naredil drugi. Neprijetno nam je namreč razkriti lastna čustva, da ne bi bili potem razočarani zaradi reakcije drugega. Velikokrat pa pozabimo, da je največje razočaranje, tisto nad nami samimi. Če namreč nikoli ne razkrijemo pravih čustev in namenov, je manjša verjetnost, da se odnos z drugo osebo sploh razvije in takrat smo lahko razočarani samo sami nad sabo, saj nismo ničesar vložili, da bi kaj pridobili.

Vsak odnos pomeni pogajanja za meje, med tem »kaj smo pripravljeni narediti« in »kaj nismo«, med tem »koliko se spremenimo« in »koliko ostajamo enaki«, med »kdo smo kot oseba« in »kdo nismo« itd. Odnos se torej lahko vzpostavi šele, ko mi te meje postavimo in ko jih drugi zaznajo. Od nas pa je odvisno, kje jih bomo postavili, bližje našim resničnim nazorom, stališčem in osebnosti ali dalje. Vseeno pa je dobro vedeti, da samo v prvem primeru, lahko dobimo to, k čemur skoraj vsi v odnosih stremimo … to sta odkritost in spoštovanje.

Takšni občutki žalosti se navadno stopnjujejo in dosežejo svoj vrhunec za božični čas, ki je še posebna muka, če smo trenutno brez partnerja. Koktajl grenkih občutkov pa pijemo, čeprav si tega niti malo ne želimo, še celo pomlad, ki je še en letni čas, naklonjen zaljubljenim.

Ta prispevek ni namenjena obujanju žalostnih spominov in opominjanju pomanjkljivosti, ki jih prinaša življenje brez partnerja. Ravno obratno. Okolje ni naklonjeno zgolj vezanim ali poročenim, čeprav včasih, ko nam primanjkuje optimizma, tako mislimo. Če premislimo, lahko najdemo vsaj 5 prednosti, ki jih imamo, če smo samski.

1) Število ljudi, ki nimajo stalnega partnerja, iz leta v leto in ne glede na kraj, narašča. Sam podatek ni posebno razveseljujoč, vseeno pa navedeno pomeni, da verjetnost, da nekoga spoznamo iz leta v leto narašča. Hkrati pa se veča tudi število potencialnih partnerjev, med katerimi lahko izbiramo.

2) Vsi poznamo vrstice »za prijatelje si je treba čas vzet« in navedeno še kako drži. Ko smo poročeni ali vezani pa le redko najdemo priložnosti, ob katerih se lahko zberemo skupaj s prijatelji. Verjetno se nam je že vsem zgodilo, da smo dobre prijatelje srečali na cesti, na kratko poklepetali, pogovor pa zaključili z »moramo se kaj videti«. Do takšnega srečanja pa, ponavadi, nikoli ne pride. Če trenutno nimamo stalnega partnerja, imamo na razpolago več časa, ki ga lahko zapolnimo z druženjem s prijatelji. Verjetno se sprašujete, kaj narediti v primeru, ko so vsi drugi prijatelji vezani. Naredite vi prvi korak. Pokličite jih. Zagotovo se bodo razveselili.

3) Če ste trenutno ali pa že nekaj časa brez partnerja, verjetno uživate v vsej svobodi, ki jo takšno življenje prinaša. Vaši vezani kolegi te svobode nimajo. Vsakič, ko se vezan moški obrne za ženskim krilom, je njegova spremljevalka nejevoljna. Vsakič, ko vezan moški pohvali drugo žensko, je njegova spremljevalka ljubosumna. Podobno se dogaja tudi vezanim ženskam. Njihov moški je ljubosumen že v primeru, ko mora dalj časa delati z moškimi sodelavci. V zvezi moramo prenašati tudi kakršnekoli obtožbe varanja. Vse omenjeno pa se tistim, ki niste vezani, ne dogaja. Imate vso svobodo spogledovanja in neoviranega spoznavanja novih ljudi, brez da bi vam to kdorkoli očital. Je pa tudi res, da včasih radi na to pozabimo.

4) Še ena prednost, ki jo prinaša življenje brez partnerja, je čas, ki ga imamo, da razmišljamo o sebi, naši preteklosti, prihodnosti in sedanjem trenutku. Večina ljudi si ta čas vzame šele, ko njihovem življenju trenutno niso zadovoljni ali pa so naleteli na oviro, ki je ne morejo premostiti. Čas, ki ga porabimo za razmišljanje, nikoli ni zapravljen čas. Razmislek o življenju nam pomaga, da lažje razumemo sebe in druge, pa tudi, da razmislimo o lastnih napakah in morebitnih rešitvah za težave, ki jih imamo.

5) Pogosto dejstvo, da smo v zvezi, poročeni ali imamo morda celo otroke, pomeni, da smo v nenehnem konfliktu med privatnim življenjem in delom. Med delom razmišljamo o partnerju in zato morda lahko delamo napake med delom. Ko smo doma, pa namesto da bi uživali s partnerjem, razmišljamo o skrbeh, ki nam jih povzroča delo. Če trenutno nimamo partnerja, takšnega konflikta nimamo. Lahko se popolnoma posvetimo delu. Morda celo dobimo možnost napredovanja ali kakšno drugo priložnost za delo.

Po prebranem si boste morda mislili, da so ti nasveti res slabi in verjetno so res, če upoštevamo, da se iz takšnih receptov za boljše počutje navadno ne skuha nič dobrega. Vseeno pa nam takšen optimističen pogled pomaga lažje sprejemati trenutno življenjsko situacijo in nam morda vlije celo kanček upanja pri spoznavanju novih ljudi.

Spet drugi se veliko prej razburijo, naših opravičil ne sprejmejo zlepa ali pa nam niti ne dajo možnosti, da se opravičimo. V odgovor na prejšnjo situacijo je nekdo napisal: »Jaz bi tega moškega na tvojem mestu še zdavnaj zapustil. Res ne vem, kako se mu lahko pustiš, da te vrti okrog prsta.«

Kot vidimo iz zgornjega primera, je na nek partnerski odnos mogoče pogledati iz zelo različnih zornih kotov. Vprašamo se lahko, kaj je za nek odnos bolj funkcionalno, biti popustljiv ali nepopustljiv? Jasno je, da obe skrajnosti nista nikoli preveč dobrodošli. Pretirano popuščanje vodi do tega, da partnerju ne pokažemo jasno mej med tem »kdo smo mi« in »kdo mi nismo«. Na tak način partnerju namreč sporočamo, kaj od njega pričakujemo in kaj si želimo. Kadar naših meja ne postavimo jasno, nas partner tudi ne more spoštovati.

Še večja težava kot pomanjkanje spoštovanja s strani partnerja je v tem, da sta tak razumevajoč odnos in popustljivost redko resnična. Navadno smo popustljivi predvsem zato, ker želimo partnerju ugoditi. Pri sebi pa takrat nemalokrat začutimo, da smo ponovno zatrli samega sebe. Posledica tega je navadno partnerjevo brezbrižno obnašanje in naše pritoževanje nad takšnim obnašanjem. Radko ali pa nikoli pa se ne zavemo, da smo sami tisti, ki takšno partnerjevo vedenje izzovemo.

Če sodite k osebam, ki jih opisujejo zgornje vrstice in opažate, da imate zaradi tega tudi težave v odnosih, je sedaj čas, da izrazite, kar zares mislite. S tem seveda tvegate, da bi prišlo do konfliktov ali pa celo, da bi se vas odnos končal. Pridobite pa lahko veliko več kot izgubite. Pridobite lahko partnerjevo spoštovanje in gotovost o tem, da vas ima partner rad zaradi vas samih in ne zato ker mu z vsakim vaših dejanjem ugodite.

Druga skrajnost je pretirana strogost in nerazumevanje kakršnih koli napak, ki jih ima partner. Verjetno ste že slišali za besedno zvezo: »Kadar se zapiramo pred svetom, zapremo vrata tako za slabe kot dobre stvari.« Včasih je bolje, da ljudem in njihovim argumentom prisluhnemo, preden sprejmemo odločitev o tem, ali jim bomo oprostili. Včasih je ljudem namreč vredno oprostiti.

Takšne pretirano toge meje v odnosu tudi niso funkcionalne. Partnerja namreč z njimi silimo v nenaravno obnašanje. Za ljudi, ki meje v odnosu postavljajo pretirano strogo, se namreč vedno najdejo kakšne napake in kakšna vedenja partnerja, ki jim niso všeč. Partner se tako začne sčasoma, zgolj z razlogom, da se izogne prepiru, obnašati v skladu z našimi izredno visokimi pričakovanji. Ste že slišali, da nihče ni popoln? Tudi tisti, ki vas bolje opisujejo te besede, niste. Dobro je, da se tudi svojih napak zavedate, saj na tak način lažje sprejemate tudi napake drugih.

Z vidika partnerskega odnosa je skoraj zagotovo najboljša srednja pot med tem, da jasno pokažemo, kdo smo in kaj pričakujemo in med tem, da včasih kljub temu popustimo in oprostimo. Kaj pa v primeru, če še nismo v partnerskem odnosu? Kako drugim posredovati meje sebe in svojega vedenja? Kako pokazati človeku, ki ga na novo poznamo, kdo smo? O tem kdaj drugič.