Črevesje pa ima, kot vse živo v naravi, torej tudi presna rastlinska hrana, negativni električni naboj. Zato se le blato take hrane ne lepi na stene črevesja. Obloge na steni črevesja z leti naredijo precej debelo, trdno, zasušeno in skoraj nepredirno »novo« steno črevesja. Takšne debele, trdne obloge debelemu črevesu preprečujejo opravljati njegovo funkcijo črpanja nekaterih hranilnih snovi in predstavljajo trajen vir zastrupljanja. Spremljajoča težava kopičenja oblog je tudi popolno preoblikovanje oziroma raztegnitev sten debelega črevesa.

Zunanji premer z oblogami obremenjenega črevesa lahko doseže celo dva decimetra in pol. Notranji obseg pa lahko meri samo še 3 ali 4 centimetre. Kako naj v takšnem stanju debelo črevo sploh še opravlja svojo funkcijo? Zasušene obloge iz starega blata lahko tehtajo tudi do 10 kg. Dodatna težava zaradi njih so najrazličnejši zajedavci, ki se v njih zelo dobro počutijo, saj jih sploh ne opazimo.

Tako obloženo debelo črevo lahko povzroča najrazličnejša, tudi najtežja črevesna degenerativna obolenja, še posebej pri mesojedcih, in sicer zaradi gnitja v črevesnih divertiklih. Kako pa jih preprečimo, oziroma kako se obvarujemo lepljivega blata, ki se lepi na debelo črevo? Odgovor je preprost: z uživanjem presne ali čim manj predelane rastlinske hrane, ki ima poleg tega tudi veliko vlaknin - najboljših čistilcev črevesa. V pomoč so tudi kakovostni probiotiki in prebiotiki, dragocene začimbe in uživanje gline.

Če želimo, da se debelo črevo še hitreje znebi tanjših ali debelejših zasušenih oblog starega blata, mu moramo pomagati še z vodo. Te mu namreč kronično primanjkuje. Uporabimo lahko v prvi polovici 20. stoletja še precej razširjeno kurativno medicinsko prakso - klistir.

Tekočine za klistiranje, ki jih bomo s pomočjo cevke in sonde spustili v debelo črevo, bodo naravno zmehčale najbolj trdovratne zasušene obloge starega blata tudi v morebitnih divertiklih debelega črevesa, ki lahko povzročajo vnetja vseh organov, ki ležijo ob njih: rodil, sečil, jeter, trebušne slinavke in celo srca. Klistir je bil, kot že rečeno, precej uporabljana medicinska praksa pri vnetnih boleznih še v prvi polovici 20. stoletja, potem pa so jo izrinili farmacevtski antibiotiki in antipiretiki, ki so sicer res odpravljali simptome vnetij in vročino, niso pa odpravili njihovega primarnega vzroka - zastajajočih gnijočih strupenih oblog v debelem črevesu.

Zato tudi niso nenavadni pogosti recidivi vnetnih bolezni notranjih organov, ki ležijo ob debelem črevesu. Staro gnijoče strupeno blato lahko poleg tega povsem uniči črevesno floro (tako kot tudi močni antibiotiki) in tudi zdravje, ki je povsem odvisno od vsrkavanja nekaterih hranilnih snovi iz zaužite hrane.
S klistirjem še danes najučinkoviteje, predvsem pa najhitreje in brez vsakršnega zdravstvenega tveganja (v nasprotju s farmacevtskimi odvajali, ki imajo škodljive stranske učinke), odpravimo zastajanje blata v debelem črevesu. Tako neposredno pomagamo tudi črevesni flori, da si opomore in začne opravljati svojo funkcijo. Odpravimo lahko celo divertikle.

Naravna higiena priporoča, da začnemo predvsem vnetne, pa tudi kronične degenerativne bolezni, odpravljati prav tam, od koder so najverjetneje prišle - iz s starim blatom onesnaženega, obloženega debelega črevesa.

Strupenost njegovih oblog je notranja okoljska težava telesa vsakega civiliziranega človeka, ki se prehranjuje z mrtvo, toplotno obdelano ali industrijsko predelano hrano, tako kot so onesnaženi okolje in podnebne spremembe zunanja okoljska težava civilizacije. Civilizaciji lahko rečemo tudi hudo barbarstvo, tako nad telesom kot okoljem v celoti. Znanstveni in tehnološki napredek tako tej civilizaciji uspešno krči pot k samouničenju.

Klistir lahko s pridom uporabljamo tudi pri zaprtosti, ki je skoraj neizogibna posledica uživanja prečiščene in predelane hrane, ter pri dehidriranosti organizma. Na celični ravni je večina sodobno živečih zahodnjakov hudo dehidriranih, zato skuša telo manjkajočo vodo vsrkati iz blata v debelem črevesu. Tako to postane pretrdo in oblikuje trdovratne črevesne obloge.

Klistir lahko uporabljamo tudi pri akutnih vnetnih, tudi prehladnih boleznih z vročino, pa tudi kot pomoč pri degenerativnih kroničnih boleznih srca in ožilja, pri artritisu, še posebej učinkovit pa je pri alergijah in drugih kožnih boleznih, pa tudi pri vseh s stresom pogojenih zdravstvenih težavah.

Po klistirju se počutimo prenovljene. Voda, ki jo vnesemo v črevo, zmehča stare zasušene obloge blata, tako da jih zlahka in brez bolečin izločimo. Tako preprosto, naravno, hitro in poceni odpravimo nevarno leglo virusov, patogenih bakterij in celo morebitnih zajedavcev.

Na začetku sem se z rakom ukvarjal iz osebnih razlogov, pozneje pa kot direktor raziskav »Nacionalnega sklada za alternativno medicino« (National Foundation for Alternative Medicine) iz Washingtona. Danes to delam kot predsednik nemškega združenja »Ljudje proti raku« (Menschen gegen Krebs). Ne glede na to, kje sem se nahajal, najsi je bilo v Mehiki, Rusiji ali Italiji, mi je kmalu postalo jasno, da medicina ni znanost. Če bi se vi ali kakšen vaš znanec o nekem zdravstvenem problemu posvetovali s tremi različnimi zdravniki, bi nedvomno prejeli tri različna mnenja. To nima nikakršne povezave z znanostjo in če izvzamemo kirurgijo in prvo pomoč, prežema takšna »ne-znanost« vse ostale veje medicine.

Tudi moja potovanja po onkološki literaturi niso bila veliko boljša. Tudi tukaj si izjave nasprotujejo, razprave z zdravniki o rezultatih objavljenih besedil pa vodijo v popolno zmedo. Ista študija je lahko označena kot »novi prodor medicine« ali pa kot: »Pozabite to študijo - samo poglejte, kdo jo je financiral.« Oseba, ki razmišlja logično, bi lahko rekla, da današnja konvencionalna medicina ni nič drugega kot zbirka nasprotujočih si izjav. Iz te zbirke lahko vsakdo popolnoma mirno izbere, kar želi, saj ga ščitijo zavarovalne agencije, oblasti in večje število medicinskih združenj.

Ali bolezni zares obstajajo?

Zdravniki so tisočletja govorili o pomenu enotnosti telesa (prehrane), duše (svetlobe) in duha (razmišljanja, verovanja). V medicini 20. in 21. stoletja pa to enotnost vse bolj pozabljajo. Zaradi pohlepa za dobičkom se je v zadnjih dveh stoletjih pojavilo toliko bolezni, da niti zdravniki ne morejo našteti vseh.

Veliko vprašanje tega stoletja je: »Ali bolezen v resnici obstaja ali pa je to, kar imenujemo bolezen, samo izbrana skupina simptomov?« Preden to vprašanje zavrnete kot neumnost, nekoliko razmislite o njem. Spomnite se katerekoli bolezni in za trenutek pomislite, ali v resnici obstaja. Multipla skleroza (MS), rak, revmatizem, povišan krvni pritisk so v končni analizi sindromi (več različnih simptomov) in ne bolezni.

Na prvi pogled lahko rečemo, da ni pomembno, ali to imenujemo bolezen ali simptom. Če zdravnik misli, da so rak, MS, revmatizem in drugo bolezni, se mu niti ni treba ukvarjati z iskanjem njihovih vzrokov. Danes gredo zdravniki tako daleč, da povišan krvni pritisk, povišano raven holesterola ali migreno zdravijo z zdravili. Nihče se niti ne vpraša, zakaj naše telo ustvarja povišan krvni pritisk, ali ima bolečina kakšen smisel ali pa je to morda vzrok samo-zdravljenja. Popolnoma smo izgubili zaupanje v evolucijo in namesto tega verjamemo v idole, imenovane geni, in v dvojno slepe študije.

Vse do danes ne vemo, kako deluje naš spomin in zakaj moškim raste brada. Vsakdanjih pojavov in občutkov, kot so lakota, žeja, jeza, sanje, veselje, simpatija in antipatija, nismo še niti začeli razumevati - obenem pa smo prepričani, da lahko razvozlamo jezik genov.

Vse te stvari so povezane z energijo.

Lakoto in žejo običajno imenujemo občutki, enako kot ljubezen in jezo. Kaj pa se pravzaprav skriva za besedo »občutek«? Tu govorimo o pretoku energije in osrednje vprašanje je: »Kakšen vpliv ima pretok energije na naše zdravje?« Dovolite mi, da to pojasnim takole: energija ima odločilen vpliv na naše zdravje in čeprav se zdravniki med študijem o tem ne učijo ničesar, to ne pomeni, da energija v medicini ni pomembna.

Ljubezen, zlasti zaljubljenost, jeza, sovraštvo, lakota, zaupanje, strah in drugo so pomembni občutki in vladajo v našem vsakdanjem življenju. Ali ni čudno, da te pomembne stvari v današnji medicini ne igrajo nobene vloge?

Vzrok je v tem, da je naša zahodna medicina nastala iz patologije in v njenih razmišljanjih vse do danes ne igra nobene vloge tisto, kar je v življenju najbolj pomembno, in sicer energija.

Zakaj so ljudje zdravi?

Če želimo razumeti, zakaj so ljudje zdravi, se moramo najprej soočiti s pojmom energije. Ste se kdaj vprašali, kakšna je razlika med mrtvo osebo in isto osebo le tisočinko sekunde pred smrtjo? Pod mikroskopom ali med CT pregledom bi bilo vse videti enako. Celo krvna slika bi bila enaka, kljub temu pa razlika ne bi mogla biti večja.

Večina ljudi bi rekla, da je razlika v tem, ali oseba ima ali nima duše. Jaz pa to imenujem razlika v energiji. Zame je energija nevidna sila življenja, ki je ni mogoče niti ustvariti niti uničiti, vendar pa lahko teče ali pa ne.

Zato lahko ustvarimo pogoje, v katerih lahko energija teče, kot je npr. ustvarjanje novega življenja, lahko pa porušimo strukture, zaradi česar nastanejo motnje v pretoku energije (to ponavadi imenujemo bolezen), ali pa lahko dopustimo, da energija popolnoma odteče (smrt). Med tema dvema stanjema obstaja na milijone vmesnih korakov (bolezen, ljubezen, zaupanje, sočutje itd.), ki določajo naše vsakdanje življenje. Ob besedi energija ima najpomembnejšo vlogo beseda red. Večji red v sistemu vodi do večjega pretoka energije.

Zakon reda

Natančno si oglejte, kaj jedo Američani, pa tudi Evropejci, in ugotovili boste, da je v »plastični hrani« število vrednih sestavin enako ničli. V tej hrani pa je prisotnih tudi veliko strupov. Kako to, da lahko ljudje dolga desetletja jedo tako hrano in kljub temu niso resno bolni?

Običajni »znanstveni« odgovor na to vprašanje je, da »zaradi zdravih genov«. Take izjave niso nič drugega kot besede obupancev, t.j. besede tistih, ki ne znajo pojasniti, zakaj je nekaj prav takšno, kakršno je. Oglejmo si pametne knjige o prehrani. Če bi bilo res vse, kar je napisano o vitaminih, encimih, hormonih in drugem, bi bilo mnogo mojih prijateljev že zdavnaj mrtvih zaradi skorbuta (kajenje uničuje vitamin C) ali kroničnih bolezni (ker ne jedo skoraj nič zdravega). Podobno temu tudi alkoholiki, anoreksiki in milijoni ljudi v Indiji in Afriki kažejo, koliko so v resnici pomembni vitamini, encimi in minerali.

Zakaj torej vsi ti podhranjeni ljudje niso mrtvi?

Zamislimo si, da je človeško telo sod, ki se mora dnevno napolniti z energijo (podobno kot avtomobilski rezervoar). Toda v nasprotju z avtomobilskim gorivom obstajajo vsaj trije glavni izvori energije, ki se lahko »natočijo« v ljudi, to pa so prehrana, svetloba in naše misli. Če torej ena vrsta energije zataji, lahko uporabimo ostali dve. To nam pojasnjuje naš zgornji primer - zakaj nujno ne zbolijo ljudje, ki se slabo prehranjujejo, in kadilci. Dokler je neka oseba sposobna izkoriščati druge vire energije, lahko vzdržuje red v svojem življenju.

Na žalost pa vsi trije viri energije ne ustvarjajo enake (neobhodne) življenjske energije na enak način pri vseh ljudeh. Vsakdo ni sposoben sprejeti dovolj energije z molitvami in meditacijo, da mu ne bi bilo treba uživati tudi hrane, kot to zmorejo indijski učitelji joge.

Ne morejo vsi, ki veliko časa prebijejo zunaj (v naravi), namesto zdrave hrane jesti hamburgerjev ali kakšne druge hrane brez kakovostnih sestavin. Niti najboljša prehrana pa ne more pomagati osebi, ki ni sposobna izkoriščati ostalih virov energije, s katerimi razpolaga. Samo če smo sposobni izkoriščati vse tri vrste energetskih virov, smo lahko prepričani, da ne bomo zboleli oziroma da se je proces okrevanja že začel.

Veliko ljudi potrebuje za življenje (in preživetje) samo 40 % dostopne energije, ostali pa je potrebujejo 70 %. Dokler so sposobni zbrati dovolj energije za življenje, ne bodo zboleli. Toda v času normalnega procesa staranja, postopnega akumuliranja strupov in »potrošnega materiala« postaja zadrževanje potrebne energije vse težje. Enaka težava se pojavlja, če je nekdo bolan in mu bolezen »krade« energijo.

Ker skoraj vse bolezni jemljejo energijo, mora bolnik sam prevzeti pobudo in se izogibati »plenilcev«. To so: slaba prehrana, negativni ljudje in negativne misli. Kot tudi sami veste, lahko s slabo prehrano dočakate starost, toda v trenutku, ko zbolite in če se želite pozdraviti, si ne morete več privoščiti slabe prehrane.

Mimogrede, to pojasnjuje tudi »folklorne napake«. Gotovo ste že slišali stavek: »Moj dedek je kadil in pri devetdesetih ni imel raka na pljučih.« Ali pa: »Moj dedek je jedel samo maslo in mastne klobase, pa je bil vse življenje zdrav. Potemtakem to ne more biti tako slabo.« Nedvomno imajo ti ljudje prav. Mnogo ljudi lahko kadi šestdeset let in ne zboli za rakom na pljučih. Spet drugi lahko desetletja jedo slabo hrano in kljub temu ostanejo zdravi.

Toda nihče ni povedal, kaj so ti ljudje delali PRAV. Večina opazovalcev vidi samo cigarete in ne razume, da drugi viri energije izravnajo porabo cigaret (ki zagotovo jemljejo energijo). Če pa ste zboleli za rakom, potem so se nekatere celice že spremenile in vam jemljejo energijo, zato si ne morete več privoščiti nadaljnje kraje. Če menite, da lahko še naprej kadite in jeste nezdravo hrano, a ste zboleli za rakom, potem vse napisano preberite še enkrat.

Farmacevtska industrija je v stalnem pogonu in čeprav tega ne priznajo, so zainteresirani, da nismo zdravi, ker imajo potem oni večjo prodajo. Kao da nam pomagajo, vendar nam v resnici pomagajo gasiti požar, kateremu bi se marsikdaj dalo izogniti, če bi pravočasno delali na preventivi. Ampak ker smo ljudje radi v coni udobja, nam velikokrat preventiva ne diši.

Ali verjamete, da je bolezen neločljiv del človeškega telesa oz. življenja? Marsikdo pravi, da moramo itak od nečesa umreti. Vendar pa ko pride bolezen, nismo več istega mnenja. Takrat so krivi zdravniki, država in še kdo. Karkoli verjamete v življenju, se vsake toliko časa vprašajte, od kdaj in zakaj nekaj verjamete. Za marsikaj, kar verjamete, se namreč kasneje izkaže, da so vam prepričanje prodali v vaši preteklosti in da vam določene zadeve prav nič ne služijo, niti niso podkrepljena dejstva.
Ne vem zakaj nas »cepijo« s prepričanjem, da je bolezen nujen del starosti, ko bi bilo veliko bolje, da bi verjeli, da je vitalnost naravno stanje človeka, ki se brez problema raztegne v starostno obdobje!?

Angleški izraz za bolezen je “disease”, kar izhaja iz dveh korenov: dis-ease. Prevedeno bi to pomenilo “ne z lahkoto”. Se pravi bolezen pomeni, da naše telo ne funkcionira tako kot sicer. Morda bi bilo bolje ko bi govorili o nekakšni slabši funkcionalnosti telesa, ki pa nastane zaradi nepravilnosti v našem telesu. Nepravilnosti v našem telesu se zgodijo, ker naše telo, enako kot naš avtomobil, potrebuje posebno mešanico goriva, da optimalno funkcionira. Ključne sestavine so vitamini, minerali, aminokisline, lipidi, antioksidanti, itd. Če smo npr. 40 let zanemarjali dejstvo, da je za optimalno delovanje srčne mišice potreben koencim Q10, potem to rezultira v kardiovaskularni bolezni. Le-ta ni “udarila” nenadoma, temveč se je počasi pripravljala, dokler ni bila degeneracija tolikšna, da smo jo opazili kot bolezen.

Dobra novica ob vsem tem je, da so naše celice obnovljive do določene mere. Vsak dan se obnavljajo, pravijo da se v sedmih letih v celoti obnovimo. Pomeni, če začnemo kolikor toliko dovolj zgodaj ukrepati in zaznavati naše kontrolne lučke na naši telesni armaturi in če se zavedamo, kaj vse naše telo potrebuje in kaj mu v resnici damo, potem nikoli ni prepozno. Zamislite si, da vam nenadoma, ko se vozite, zagori neka kontrolna lučka na vaši armaturni plošči v avtu. Si predstavljam sebe, da se malce prestrašim, potem zapeljem na prvi možni odstavni prostor in iz predala v avtu izvlečem navodila, da vidim, kako ukrepati. Večinoma gre za to, da je potrebno nekaj ukreniti, včasih celo takoj ugasniti avto in poklicati vlečno službo.

Rekli smo že, da bi morda namesto besede “bolezen” uporabili izraz “slabša funkcionalnost telesa”, ki pa jo je mogoče, če jo opazimo pravočasno, korigirati. Na ta način prevzamemo nadzor nad zdravjem v naše roke. Ne gre le za nadzor nad zdravjem, temveč nad tem, kako se počutimo, kako izgledamo, kako se staramo, kako dolgo bomo živeli. Ne verjamete? Vem, da je težko verjeti, vendar… ali se upate NE verjeti!?

Da ne bo pomote: ne gre za iskanje vrelca mladosti, čeprav so vaje, ki so tako poimenovane še kako koristne. Še vedno se bomo starali, imeli določene fizične probleme in nekega dne umrli. Vendar pa lahko določene probleme odložimo za kar nekaj let, lahko smo zelo dolgo aktivni in zdravi, tudi če smo stari 80, 90 ali celo več let. Gre za samo-ohrabritev, vrnitev zaupanja vase in svoje sposobnosti, čeprav so naši programi v naših možganih trenutno drugačni. Gre za vero, da je možen drugačen svet, v katerem je naše zdravje in počutje v naših rokah.

Zdravje je bogastvo, pravimo. Kaj zaboga imata zdravje in finance skupnega!? Seveda je zdravje nekaj, kar je izjemno dragoceno. Vendar ali ste se kdaj vprašali, da je za nas bolezen lahko zelo draga!? Večinoma mislimo, da veliko plačujemo za naše zdravstveno zavarovanje, po drugi strani pa, ko potrebujemo zdravstvene storitve, ne dobimo tistega, kar pričakujemo (in kar smo prej plačevali!). Tisti, ki so bili že kdaj v situaciji, da so morali plačati kakšno operacijo, vedo kakšne številke so to bile. Verjetno se boste strinjali, da je zahtevna operacija upravičeno draga. Torej tudi iz tega vidika lahko potrdimo, da je zdravje bogastvo, ker so nam kasneje prihranjeni veliki stroški.

Zdravje in finance imata še nekaj skupnega: kar smo gradili desetletja, se bo slej ko prej poznalo in imeli bomo bogastvo, bodisi da je to denar ali pa optimalno zdravje in počutje. Ko pa enkrat začnemo počasi izčrpavati naše bogastvo, bankovec za bankovcem oz. v prenesenem pomenu z zdravju škodljivimi navadami, bomo sčasoma prišli v situacijo, ko ne bomo mogli več plačati položnic ali pa nas bo bolezen že tako močno opozarjala, da bomo končno odšli do zdravnika in zgroženi prejeli diagnozo.

Ko spoznamo naš življenjski nauk, imamo vedno čas, da lahko kaj naredimo. Kako bi ponovno vzpostavili bogastvo? Tako kot smo ga prvič, morda s pazljivejšim ravnanjem, varčevanjem, z eno besedo s spremembo. Einstein je dejal: če počnemo stvari na enak način, bomo imeli enake rezultate!

Poznamo dve vrsti ogljikovih hidratov: enostavne in kompleksne.

Enostavni ogljikovi hidrati
To so sladkorji: fruktoza, laktoza, glukoza, ki jo naše telo potrebuje za energijo, je namreč že kar enostaven sladkor. Ko zaužijemo sladkor, ga naše telo zelo hitro razgradi direktno v uporabno energijo, kar tudi občutimo. Vendar pa ta nivo tudi hitro pade in zopet potrebujemo »novo dozo«.
Sladkor je na zelo slabem glasu, vendar moramo vedeti, da ne povsem upravičeno. V resnici sladkor sploh ni tako hudičeva substanca, temveč je problem v hrani, kjer ga ponavadi najdemo, ker gre večinoma za hrano z zelo malo ali nič hranilne vrednosti.

Kompleksni ogljikovi hidrati
Najdemo jih v kruhu, testeninanh, krompirju, rižu, določeni zelenjavi, žitaricah. Nekateri jih imenujejo kar škrobi. Načeloma so bolj zdravi kot enostavni sladkorji, ker se absorbirajo bolj počasi, kar je bolje za uravnavanje nivoja sladkorja v krvi, poleg tega pa se nahajajo v hrani, kjer so tudi druge koristne snovi kot npr. vitamini in minerali, za razliko od enostavnih sladkorjev, ki so večinoma sami v hrani ali pa v »slabi družbi« večjih količin maščob.V krompirju in koruzi je več škroba, v fižolu in špinači pa manj. Več kot je škroba, več je kalorij.

Vlaknine
So posebna vrsta kompleksnih ogljikovih hidratov, ki jih najdemo v polnozrnati hrani, stročnicah, zelenjavi, sadju. Zanimivo je to, da je nekaj, kar pravzaprav naše telo zavrača, ker je neprebavljivo, tako pomembno za naše zdravje. Brez teh snovi bi namreč vse ostale snovi enostavno obtičale v našem telesu, kjer bi fermentirale in se počasi razkrajale. Vsi toksini, ki se pri tem razkroju proizvajajo, so ves ta čas v direktnem kontaktu z našimi notranjimi organi, kar je večinoma vzrok za nastanek bolezni. Vlaknine pa so kot nekakšna krtača, ki razkrojeno hrano potiska naprej.

Poznamo dve vrsti vlaknin: topne in netopne. Zadnje najdemo v otrobih, polnozrnatih živilih in so koristne predvsem za naš prebavni sistem. Čeprav so netopni, pa imajo sposobnost absorpcije vode, ki jo vpijejo kot spužva, kar zmehča blato in poveča maso, kar povzroči večji pritisk na stene črevesja in se zato hitreje premika skozi črevo.
Topne vlaknine morda niso tako zelo poznane, so pa vseeno dragocene. Nahajajo se v sadju, lanenem semenu, ovsu. Ko se raztopijo v vodi, nastane gumijast žele, ki veže nase snovi, ki bi se jih radi znebili. Pomagajo pri zniževanju holesterola, upočasnijo absorpcijo skladkorja v kri.

Koliko vlaknin bi morali dnevno pojesti?
Na dan bi morali zaužiti od 20 to 35 gramov na dan. Povprečen vnos pa je 10 do 15 gramov na dan. Kje in kako torej dobiti dodatne vlaknine:
• jejmo polnozrnat kruh in testenine
• zamenjava belega riža z rjavim
• poskusimo žitarice kot so ječmen, proso, kvinoja,…
• suho sadje je bogato z vlakninami
• v obstoječo hrano oz. jedi dodajmo več zelenjave…npr. v omako za špagete, juhe, itd.
• za zajtrk žlica otrobov
• 5 porcij zelenjave vsak dan (2,5 skodelice)
• pojejmo raje celo sadje, ne pa da si delamo sokove…sočenje odstrani večino vlaknin
• na solate dodajmo stročnice.

Ali lahko pojemo preveč vlaknin?

Načeloma bi jih morali dalj časi jesti več kot 50g na dan, da bi lahko nastali večji problemi. Večkrat imamo opraviti s tem, da kadar začnemo prehitro z večjimi količinami vlaknin, to lahko povzroči nelagodje ali kakšne druge začasne težave, ki izginejo po šestih do osmih tednih. Zelo pomembno je, da pijemo dovolj tekočine, še posebej kadar jemo vlaknine, ki so netopne, ker se nam lahko sicer vse skupaj enostavno zamaši, če je prisotno premalo tekočine. Redko, vendar resno.
Ogljikovi hidrati in hujšanje

Najboljši način, da pridemo do željene teže je, da smo pozorni na naš dnevni vnos kalorij. Jejmo predvsem zdrave ogljikove hidrate kot so polnozrnata živila, zelenjava, strožnice, sadje, izogibajmo pa se hrani, ki vsebuje veliko sladkorja.

Beljakovine oziroma proteini

Za uspešno hujšanje je najpomembnejše, da ohranjate mišično maso. Mišična masa je namreč v telesu glavni porabnik kalorij tako v mirovanju kot med telesno aktivnostjo. Ko telo “začuti” nižji vnos kalorij, se zaradi bojazni pred nadaljevanjem nizkega vnosa prilagodi tako, da zniža svojo dnevno porabo.

Dnevno porabo telo najlažje zniža tako, da omeji oz. zmanjša tistega porabnika, ki v telesu potroši največ kalorij in ki ga večinoma ne potrebuje nujno. Ta porabnik so mišice. Začnejo se izločati posamezni hormoni, ki privedejo do znižanja količine mišičnega tkiva, žal pa se s tem zniža tudi hitrost presnove, kar pomeni, da porabljate manj kalorij. Hujšanje tako postaja vse težje, kmalu pa postane skorajda nemogoče - razen če svoj prehranski načrt spremenite v stradanje. Stradanje pa privede do šibkosti, padca imunske odpornosti, pomanjkanja določenih telesu nujno potrebnih elementov, predvsem pa do delne izgube nujno potrebnih beljakovin. Ne samo, da je stradanje izjemno škodljivo zdravju, tudi do trajne izgube telesnih maščob vas ne bo pripeljalo.

V času hujšanja vedno poskrbite za vzdrževanje mišičnega tkiva, saj boste na ta način ohranili hitro presnovo. To storite tako, da kalorije znižate le malo pod svojo dnevno porabo, povečate vnos beljakovin in vadite z obremenitvijo, s čimer spodbujate rast mišičnega tkiva.

Aminokisline

Beljakovine so sestavljene iz aminokislin. Zaužite beljakovine telo pred absorpcijo iz prebavnega trakta razgradi na proste aminokisline in manjše molekule aminokislin, ki nato krožijo po krvi, celice pa iz njih izdelujejo telesne beljakovine. Del aminokislin iz krvi se porabi tudi za energijo, predvsem med aktivnostjo in v času diete.

Če v krvi nimate dovolj aminokislin iz hrane (t. i. primarni vir), bo vaše telo uporabilo tiste, ki so sestavni del vaših mišic (t. i. sekundarni vir). Določene aminokisline se lahko koristijo neposredno za energijo (npr. aminokisline z razvejano verižno zgradbo - BCAA), nekatere pa se morajo najprej spremeniti v glukozo, ta pa se nato potroši za energijo (npr. aminokislina L-glutamin).

Če vnos omenjenih aminokislin s hrano ni zadosten, bo vaše telo pričelo pospešeno razgrajevati telesne beljakovine, s čimer si bo zagotovilo nujno potrebno energijo. Procesu pravimo katabolizem - preprečite ga lahko z uporabo prehranskih dodatkov, kot so beljakovinski napitki, ki zagotavljajo visoko raven aminokislin v krvi, aminokisline z razvejano verižno zgradbo ter aminokislina L-glutamin.

Zaradi vseh omenjenih razlogov je zelo priporočljivo povečati količino beljakovin. Vnos bi naj bil približno 2 g na kilogram telesne teže dnevno. Točna količina je odvisna od aktivnosti, spola ter ravni telesne maščobe. Pomembno je tudi, da uživate beljakovinske vire s kakovostno aminokislinsko sestavo.

Kakšno hrano uživati?

Izbirajte beljakovinska živila, ki vsebujejo malo maščob (izjema so določene ribe, ki imajo visoko vsebnost maščobnih kislin omega 3) in imajo dobro aminokislinsko sestavo. Puranji in piščančji file, konjsko meso, večina rib in morskih sadežev, pusta skuta ter jajca naj predstavljajo večji del beljakovin v obroku.

Dnevno količino beljakovin porazdelite na večje število manjših obrokov, razporejenih čez ves dan, tako da je premor med njimi največ tri ure (kar nanese od 5 do 6 majhnih obrokov dnevno).

Priporočena beljakovinska živila so:

• piščančji in puranji file,
• pusto konjsko in goveje meso,
• ribe (tuna, oslič, losos, orada, brancin),
• morski sadeži,
• beljakovine v prahu (sirotkine, mešanice beljakovin, sojine),
• posneta skuta,
• nemasten sveži sir (»cottage cheese«),
• jajčni beljaki in
• nekateri sojini izdelki.

Beljakovinski napitki

Če večjo potrebo po kakovostnih beljakovinah težje zapolnite z običajno prehrano, so za vas kot nalašč beljakovine v prahu.

Sirotkine beljakovine se absorbirajo zelo hitro, zato so odlične kot prvi jutranji obrok, s katerim prekinete katabolično stanje (stanje, ko ste več ur brez hrane), in kot prvi obrok neposredno po vadbi, ko je izkoristek aminokislin nekajkrat povečan in je hitra absorpcija bistvena. Če čez dan uživate obroke vsakih nekaj ur, je lahko sirotkin napitek primeren tudi kot eden izmed teh obrokov, nikakor pa ne pa kot zadnji obrok pred spanjem (v ta namen raje izberite napitek iz različnih beljakovinskih virov).

Kot nadomestek obroka vam priporočamo napitek iz različnih beljakovinskih virov. Posamezne vrste beljakovin se namreč razlikujejo po času absorpcije in aminokislinski sestavi, zato boste z napitkom, ki vsebuje mešanico beljakovin, dosegli sproščanje aminokislin skozi daljše obdobje. Za razliko od sirotke je napitek iz mešanice beljakovin idealno zaužiti tudi kot zadnji obrok pred spanjem.

Za konec

Na dieti je pomembno, da povečate vnos beljakovin na cca. 2 g na kilogram telesne teže dnevno, saj boste le ob zadostni beljakovinski prehrani uspeli ohraniti mišično tkivo. Več imamo mišičnega tkiva, lažje bo hujšanje. Dnevno količino beljakovin porazdelite na večje število manjših obrokov skozi ves dan. Idealno je, če zaužijete med pet in šest majhnih obrokov dnevno. Pazite tudi, da izbirate tista beljakovinska živila, ki vsebujejo malo maščob in sladkorjev.

Kaj je koencim Q10?
Koencim Q10 je snov, podobna vitaminom, vendar se od njih loči po tem, da ga lahko sintetizira človeško telo. Koencimi se od encimov, ki v telesu delujejo kot katalizatorji, ločujejo po tem, da sodelujejo kot prenašalci določenih snovi pri mnogih procesih. Vloga koencima Q10 je podobna vlogi drugih koencimov - od njih je odvisno delovanje večjih in kompleksnejših encimov, katerih del so. Koencim Q10 je koencim za najmanj tri mitohondrijske encime, ki celice oskrbujejo z energijo.

Sinteza koencima Q10 poteka v vseh tkivih, tako da ga v telesu najdemo povsod, vendar je njegova raven precej spremenljiva. Običajno je v stenah mitohondrijev, kjer nastaja celična energija, v večjih koncentracijah pa je v celicah srca in jeter. Ravno zato, ker je povsod po telesu, je njegovo drugo ime ubikinon, kar pomeni povsod navzoč kinon. Najdemo ga v vseh celicah živih bitij, ki za svoj obstoj potrebujejo kisik. Rastline imajo plastokinon, bakterije menakinon, živali in ljudje pa ubikinon.

Zgodovina in značilnosti
Leta 1957 je dr. Fred Krein prvi izoliral koencim Q10 iz seruma govejega srca. Novo substanco so začeli proučevati številni znanstveniki. Leta 1978 je ameriški znanstvenik Peter Mitchell prejel Nobelovo nagrado za razvoj teorije o koencimu Q10 kot potrebnega elementa pri sintezah ATP-molekul.

Kemijsko ime za ubikinon je 2,3-dimetoksi-5-metil-6-dekaprenil benzokinon. Celotna skupina koencimov Q se je razvijala skupaj z biološko evolucijo več kot milijon let. Številka poleg oznake Q pomeni število izoprenilnih enot v stranski verigi - tako obstaja koencim Q s šestimi izoprenilnimi enotami, kot ga lahko najdemo pri kvasovkah (CoQ6), v gobah (CoQ7), zelenjavi in školjkah (CoQ9), in pa koencim Q z desetimi izoprenilnimi enotami v stranski verigi, kot se pojavlja pri prašičih. Tudi človeški ubikinon je spojina z desetimi izoprenilnimi enotami v stranski verigi (CoQ10).

Naši sovražniki - prosti radikali …
V celicah potekajo številni procesi, ki so potrebni za njihovo življenje, s tem pa tudi za življenje celotnega telesa. To so procesi dihanja in tvorba energijsko bogatih snovi. Negativni stranski učinek teh postopkov so prosti radikali. Zaradi nesparjenega elektrona so zelo reaktivne molekule, kar pomeni, da hitro reagirajo s številnimi biološkimi molekulami v celicah. Ravno zaradi manjkajočega elektrona in posledičnih reakcij z drugimi molekulami uničujejo zdrave celice in ustvarjajo še več prostih radikalov.

Poleg celic lahko prosti radikali poškodujejo tudi DNK (genetski material celic) in s tem povzročijo mutacije, kar lahko privede do rakavih obolenj. Ob pomanjkanju antioksidantov se prosti radikali kopičijo v telesu in v verižnih reakcijah poslabšujejo naše zdravstveno stanje. Če so v telesu vse snovi v ravnovesju, potem je prostih radikalov ravno toliko, kolikor jih telo potrebuje. Kadar pa se v telesu preveč nakopičijo, pride do vrste reakcij, ki pospešujejo staranje oziroma poškodujejo celice.

… in orožje proti njim - antioksidanti
Med lovilce prostih radikalov se je k drugim antioksidantom (npr. vitaminoma C in E) pridružil še koencim Q10. Prvi so ga pred približno 20 leti začeli uporabljati Japonci za krepitev oslabele srčne mišice, pozneje pa so njegove dragocene lastnosti začeli koristiti tudi v druge namene. Je eden izmed najobetavnejših znanih antioksidantov za zaviranje staranja in preprečevanje bolezni, povezanih s starostjo, saj je v dovolj velikih količinah odgovoren za več pomembnih funkcij, ki skrbijo za ohranjanje telesnega zdravja. Njegove pozitivne učinke izkoriščajo pri boleznih srca in visokem krvnem pritisku, zdravljenju mitohondrijskih bolezni, dihalnih težavah starejših ljudi ter pri diabetesu in aterosklerozi ipd.

Koristi koencima Q10
Q10 vedno pogosteje koristijo predvsem aktivni, pa tudi rekreativni športniki kot prehransko dopolnilo. Dokazano je namreč, da izboljšuje psihofizične sposobnosti organizma, pomaga pri splošni mišični utrujenosti in oslabelosti, ohranja vitalnost vezivnega tkiva in krepi imunsko odpornost. Vsi ti učinki izhajajo iz njegove najpomembnejše funkcije - oskrbovanja celic z energijo, ki jo te potrebujejo za svoje pravilno delovanje. Celična energija nastaja v mitohondrijih - organelih, kjer se v verigi usklajenih reakcij s prenosom elektronov ob kisiku ustvarjajo temelji življenjske energije, to so molekule ATP (adenozin trifosfat). Šele v mitohondrijih poteka končna pretvorba raznih hranil v energijo oziroma v molekule ATP, ki jih celice nato uporabljajo kot gorivo za vse svoje dejavnosti. Ubikinon je torej pomembna sestavina pri procesih dihalne verige.

Njegova pomembna, čeprav morda manj znana lastnost je tudi pospeševanje učinkovitosti celične presnove, kar je bilo potrjeno v mnogih dietnih raziskavah. Ugotovljeno je bilo, da je ob Q10 pospešeno izgorevanje maščob v tistih maščobnih celicah, kjer so mitohondriji.

Q10 v človeškem telesu, prehranskih dopolnilih in izdelkih za nego kože
Mlad in zdrav človeški organizem lahko na dan proizvede približno 300 miligramov ubikinona. V telesu ga je skupno približno dva grama. Vendar začne njegovo nastajanje približno po tridesetem letu starosti upadati; njegova raven se začne zniževati ravno v času, ko ga telo najbolj potrebuje za boj proti boleznim, ki jih prinaša staranje.

V naravni obliki je v opaznih koncentracijah predvsem v ribah (npr. v sardinah in skušah) in mesu (npr. v govedini in piščancu). Vendar bi za optimalno dnevno količino ubikinona morali zaužiti nekajkratno količino hrane, ki je normalno zaužijemo. Zaradi tega ga je priporočljivo jemati kot prehranski dodatek, in sicer v letih, ko se njegova proizvodnja v telesu začne ustavljati. Priporočeni dnevni odmerki so od 10 do 150 miligramov na dan. Pomembno je tudi, da ga uživamo dovolj dolgo, saj njegovi učinki ne nastopijo takoj, ampak šele po nekaj tednih rednega uživanja.

V zadnjih letih se kot aktivna snov vedno bolj pojavlja tudi v raznih proizvodih za nego kože. Znanstveniki so namreč ugotovili, da topikalno nanesen Q10 zelo dobro prehaja v globlje kožne plasti in tako precej pomaga pri preprečevanju posledic staranja tkiv ter kožnih celic.

Večno mladi?
Čudežev vsekakor ne moremo pričakovati. Predvsem je pomembno, da je Q10 dovolj v telesu, še preden se začnejo procesi raznih obolenj; ko se pokažejo prvi simptomi, je namreč po navadi že prepozno. Preventivna zaščita tako prinaša precej večje možnosti za uspeh kot njegova kurativna vloga. Priporočljiva je tudi sočasna uporaba drugih antioksidantov (vitaminov A, C in E, mineralov selena in cinka itd.), saj bomo telesu le tako zagotovili, da delovanje prostih radikalov ne bo tako uničujoče, kot bi bilo sicer.

Enostavni in sestavljeni (kompleksni) ogljikovi hidrati

Ogljikovi hidrati so v telesu glavni vir energije. Zaradi bolj ali manj sladkega okusa se imenujejo tudi sladkorji oz. saharidi. Delimo jih v tri skupine - monosaharidi, oligosaharidi in polisaharidi.Mono- in oligosaharidi so t. i. enostavni ogljikovi hidrati, polisaharidi pa so t. i. kompleksni oziroma sestavljeni ogljikovi hidrati.

Med enostavne ogljikove hidrate uvrščamo npr. namizni sladkor, glukozo, fruktozo, mlečni sladkor, medtem ko med sestavljene sodijo škrobni ogljikovi hidrati (jedi iz moke, riž, krompir) in vlaknasti ogljikovi hidrati (večina zelenjave).

Izbirajte predvsem sestavljene ogljikove hidrate, ki vsebujejo veliko vlaknin, saj slednje upočasnijo presnovo izkoristljivih ogljikovih hidratov. Uživajte veliko zelenjave, nepredelane ovsene kosmiče, rjavi in basmati riž itd. Zavedajte se, da lahko višek katerih koli ogljikovih hidratov vodi do preveč glukoze v krvi, zaradi česar je treba ustrezno znižati celoten vnos ogljikovih hidratov.

Priporočena ogljikohidratna živila so:

• riž (»parboiled«, basmati, vse vrste neoluščenih),
• testenine,
• nepredelani kosmiči (ovseni, ječmenovi, rženi),
• polnozrnat, »fitnes« kruh,
• kaše (ovsena, ržena, prosena, ječmenova, pira),
• zelenjava (predvsem zelena solata, brokoli, cvetača, zelje, kumarice, paprika, paradižnik, stročji fižol).

Glukoza in inzulin

Vsi ogljikovi hidrati, ki jih je telo sposobno prebaviti, se v krvi pojavljajo v obliki glukoze. Če že dlje niste ničesar zaužili, njena raven pade pod normalno vrednost, če pa ste ravnokar zaužili obrok, bogat z ogljikovimi hidrati, pride v krvi do njenega močnega porasta. Stanje, pri katerem imate v krvi preveč glukoze, je za telo neobičajno, zaradi česar se sprožijo določeni mehanizmi, ki to stanje uravnajo. Z drugimi besedami: pri visokem in hitrem porastu glukoze se začne iz žleze slinavke močno sproščati transportni hormon inzulin.

Inzulin skrbi za transport glukoze iz krvi v celice, kjer se porabi za energijo ali uskladišči za kasnejši čas. Glukoza se v mišičnih celicah skladišči v obliki glikogena, ki predstavlja hitro zalogo energije. Nekaj glukoze se lahko na podoben način shrani tudi v jetrih. Vas zanima, kaj se zgodi z glukozo, ki je ne potrošite za energijo in je ne morete shraniti v mišice in jetra, ker so rezerve že zapolnjene? Enostavno - spremeni se v maščobo in skladišči kot telesna maščoba. To pa še ni vse. Preveč transportnega hormona inzulina tudi zavira sproščanje maščobe iz vaših maščobnih zalog.

Kaj pa se dogaja, če je nivo glukoze v krvi prenizek, npr. po noči brez hrane?

Takrat se v telesu namesto inzulina sproščata rastni hormon in glukagon. Oba hormona skrbita, da se iz vaših telesnih zalog v kri sprošča glukoza in zaloge maščobe. Skrbita torej, da imate v krvi dovolj snovi za energijo. Manj bo inzulina in več rastnega hormona ter glukagona, več zalog telesne maščobe boste potrošili. Žal pa se tu pojavlja težava, saj se poleg maščobe iz maščobnih celic trošijo tudi beljakovine iz mišic.

Telo namreč energije ne pridobiva zgolj iz maščob, pač pa tudi iz ogljikovih hidratov in aminokislin, ki so sestavni deli mišic. Predstavljajte si, kaj se zgodi, če že daljše obdobje niste zaužili obroka ali pa jeste zelo malo. Ko vam zmanjka majhnih zalog glukoze, telesu preostanejo le zaloge telesne maščobe in telesne beljakovine. Žal bo telo za energijo trošilo oboje, ne pa samo maščobnih oblog.

Trošenje beljakovin lahko v večji meri zmanjšate tako, da uživate dovolj beljakovin in vadite z utežmi. Vadba z obremenitvijo za vaše mišice predstavlja razlog, da se ohranjajo v potrebnem obsegu. Tako jih telo ne uporablja za energijo, kot bi se to dogajalo, če ne bi vadili.

Kaj je rešitev?

Omejite količino ogljikovih hidratov v svoji prehrani in uživajte predvsem ogljikove hidrate, ki ne vodijo do hitrega porasta glukoze v krvi.

Tu pa se moramo ponovno vrniti k zgradbi ogljikovih hidratov. Enostavnejši kot so ogljikovi hidrati, hitreje bodo prišli v kri in močneje bodo vplivali na dvig inzulina. Bolj kot so ogljikovi hidrati sestavljeni, počasneje prehajajo v kri in manjši vpliv imajo na inzulin. Naj opozorimo, da obstajajo tudi izjeme kot npr. fruktoza, ki ima drugačno presnovo kot drugi enostavni ogljikovi hidrati. Prav tako obstajajo tudi sestavljeni ogljikovi hidrati, ki v kri prehajajo zelo hitro (npr. koruzni kosmiči).

Za konec

Na dieti poskusite ogljikove hidrate omejiti. Izbirajte predvsem živila, ki so bogata s tistimi ogljikovimi hidrati, ki čim manj vplivajo na porast sladkorja v krvi. Več glukoze imate v krvi, več inzulina se sprošča, to pa lahko vodi do kopičenja maščobe in preprečuje njeno izgubo. Izbirajte nepredelana in polnozrnata ogljikohidratna živila in predvsem veliko zelenjave, bogate z vlakninami. Živila, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, uživajte v prvi polovici dneva, proti večeru pa jih omejite na zelenjavo.

V nasprotju z zastarelimi teorijami, ki vse maščobe uvrščajo na seznam prepovedanih hranil, številne novejše raziskave dokazujejo, da so maščobe pomemben del uspešne diete in zdrave prehrane na splošno. Prepričanje, da »gre maščoba v maščobo«, da se torej zaužite maščobe neizogibno pretvarjajo v maščobne obloge, je popolnoma zgrešeno. Nasprotno, zaradi omejevanja zdravju koristnih maščob bomo hujšanje upočasnili.

Priporočena maščobna živila

• hladno stiskano olivno olje ali olje makadamije,
• ribje olje (zaradi neprijetnega okusa priporočamo olje v kapsulah),
• laneno olje in seme,
• nepraženi oreški,
• olive, avokado.

Vse maščobe niso enake

Preden si pogledamo, kakšen naj bi bil med dieto vnos maščob, je zelo pomembno vedeti, da imajo različni viri maščob različno kemijsko strukturo in zato različen vpliv na hujšanje in zdravje. To velja tudi za tiste, ki ne hujšajo, ampak se zgolj želijo prehranjevati zdravo.

Skoraj vse maščobe, ki jih vnesete s hrano, in tudi tiste, ki jih vsebujejo zaloge telesnih maščob, sestavljajo trigliceridi. Trigliceridi so sestavljeni iz molekule glicerola, na katero so vezane tri maščobne kisline. Raznolikost maščobnih kislin pa je tista, po kateri ločujemo posamezne vire maščob, saj je od njihove sestave odvisen njihov vpliv na vaše telo in njihove naloge v njem.

V grobem ločimo nasičene maščobne kisline, mononenasičene maščobne kisline in polinenasičene maščobne kisline.

Nasičene maščobne kisline

Najdemo jih predvsem v mesu in izdelkih živalskega izvora, telo jih lahko izkoristi le za energijo, višek pa preide v zaloge telesne maščobe (vir energije za kasnejša obdobja, varovanje notranjih organov, izolacija). Negativno vplivajo na zdravje, saj zvišujejo raven LDL holesterola in trigliceridov v krvi, znižujejo občutljivost inzulinskih receptorjev, kar lahko vodi do diabetesa in podobno. Na dieti se jim je priporočljivo popolnoma izogibati. V določenih primerih so izjema kratko- in srednjeverižne nasičene maščobne kisline, ki pa so v hrani redke.

Mononenasičene maščobne kisline

So predvsem v olivnem olju, lešnikih in makadamijah. Ker imajo dvojno vez, so veliko manj stabilne kot nasičene maščobne kisline in jih zato ni priporočljivo segrevati. Telesu lahko služijo kot vir energije in imajo določene pozitivne učinke (znižujejo raven holesterola in trigliceridov v krvi, povečajo občutljivost inzulinskih receptorjev). Mononenasičene maščobne kisline lahko v času diete predstavljajo manjši del vnosa maščob, kasneje, ko se vrnemo k dolgoročnejšemu načinu zdravega prehranjevanja, pa nekoliko večji.

Polinenasičene maščobne kisline

Med polinenasičene maščobne kisline se uvrščajo omega 6 in omega 3 maščobne kisline. Tako omega 6 kot omega 3 so nujne za delovanje telesa, saj so strukturni element membran, surovina za nastanek hormonom podobnih snovi, ki v telesu opravljajo številne pomembne funkcije in podobno. Maščobnih kislin omega 6 in omega 3 telo ne more proizvesti samo, zato jih moramo nujno vnašati s hrano. Pomanjkanje vodi do različnih bolezni.

Viri maščobnih kislin omega 6 in omega 3 so nerafinirana rastlinska olja in ribe (slednje so predvsem odličen vir maščobnih kislin omega 3). V sodobni prehrani je vnos omega 6 veliko večji kot vnos maščobnih kislin omega 3. Posledica je pomanjkanje maščobnih kislin omega 3, saj omega 6, če bistveno prevladujejo nad količino omega 3, določene funkcije omega 3 izničujejo.

Maščobe omega 3 in hujšanje

Pomen maščobnih kislin omega 3 pri hujšanju ni zanemarljiv, saj pozitivno vplivajo na hitrost presnove ter preprečujejo razgradnjo mišičnega tkiva, ki je glavni porabnik kalorij. Mišice se ob prenizkem vnosu kalorij (npr. v času diete) pospešeno razgrajujejo. Na celicah povečujejo število inzulinskih receptorjev in krepijo njihovo občutljivost, kar vodi do manjše potrebe po inzulinu. Inzulin je hormon z negativnim vplivom na hujšanje, preprečuje namreč lipolizo (razgradnjo telesne maščobe), vzpodbuja pa lipogenezo (kopičenje telesne maščobe). Zato je v času diete zelo priporočljivo uživati maščobne kisline omega 3. Odličen vir predstavljata ribje in laneno olje ter prehranska dopolnila z omega 3 (npr. Fit Omega 3).

Dolgoročno gledano bi lahko ob izključnem vnosu maščobnih kislin omega 3 prišlo do pomanjkanja maščobnih kislin omega 6. V kratkem obdobju je to skorajda nemogoče, glede na to, da je maščobnih kislin omega 6 v običajni hrani več kot dovolj, zato tudi v telesnih zalogah ne zmanjkajo tako hitro. Zato je smiselno, če v obdobju hujšanja posebej vnašamo samo maščobne kisline omega 3. Dolgoročno (ko nismo več na dieti) pa mora biti razmerje med vnosom omega 6 in omega 3 približno 3 : 1.

Za konec

Maščobe naj predstavljajo od 20 do 30 odstotkov vašega dnevnega kaloričnega vnosa. Če dnevno zaužijete približno 1500 kcal, to pomeni od 33 do 50 gramov maščob. Od tega naj eno tretjino predstavljajo maščobe iz živil, ki so viri maščobnih kislin omega 3 (npr. ribje in laneno olje ali prehransko dopolnilo z omega 3), dve tretjini pa maščobne kisline omega 9, katerih najboljši vir sta olivno olje in lešniki.

Kakšna resnica se skriva za fat burnerji?

Uporaba fat burnerjev je smiselna le v kombinaciji z urejeno prehrano in redno fizično aktivnostjo. Če sanjarite o postavi brez odvečne telesne maščobe, vendar se obenem niste pripravljeni odpovedati najljubšim slaščicam in udobju kavča, vam vaših sanj ne bo uresničil še tako učinkovit izdelek. Ne pričakujte čudežev!

Nekateri izdelki, ki se oglašujejo kot fat burnerji, dejansko nimajo ničesar skupnega z izgorevanjem telesne maščobe. Ena izmed takih snovi je kitosan, ki deluje na principu vezave s hrano zaužite maščobe in preprečuje, da bi se le-ta v telesu presnovila. Če uživate uravnoteženo prehrano, ki je temelj vsake učinkovite diete, bi morali maščobe omejiti na t.i. zdrave maščobe, teh pa si ne želite izločiti iz telesa. Zato je uživanje kitosana popolnoma skregano z logiko diete, ki slabe maščobe omejuje, poudarja pa pomen zdravih maščob.

Aktivne snovi v fat burnerjih

Fat burnerji, ki jih lahko najdemo na slovenskem trgu, največkrat vsebujejo L-karnitin ali kombinacije L-karnitina in drugih snovi (kofein, zeleni čaj, hidroksicitronska kislina). Prepričan­i smo, da se vam ob številni ponudbi izdelkov pojavljajo najrazličnejša vprašanja. V čem se izdelki razlikujejo med seboj? Katere snovi vsebujejo in kako le-te delujejo? Kateri izmed izdelkov je najbolj učinkovit? Kateri je zame najprimernejši? In nenazadnje, kateri je najvarnejši za uporabo?

L-karnitin - naraven pospeševalec izgorevanja maščobe

L-karnitin je naravna snov, ki jo najdemo v mesu in mlečnih izdelkih. Že desetletja je zelo priljubljen dodatek za varno pomoč pri izgubi odvečne telesne maščobe. L-karnitin transportira maščobe iz maščobnih celic v celične mitohondrije, kjer oksidirajo in iz njih nastane energija. Številne študije potrjujejo njegovo pomoč pri izgorevanju odvečne telesne maščobe, zagotavljanju večje ravni energije med vadbo, izboljšani mišični vzdržljivosti in ohranjanju mišične mase. Poleg tega zmanjšuje občutek lakote in šibkosti, ki se lahko pojavita pri nižjem kaloričnem vnosu. Izdelki, ki vsebujejo le L-karnitin, so popolnoma varni za uporabo, brez stranskih učinkov, kot je npr. porast krvnega tlaka.

Hidroksicitronska kislina (HCA) - manj apetita, zaviranje absorpcije ogljikovih hidratov

Hidroksicitronska kislina (HCA) izvira iz plodov eksotičnega sadeža garcinia cambogia. Pripomore pri izgubi odvečne telesne maščobe, izboljšanju vzdržljivosti in krepitvi imunskega sistema. Študije potrjujejo tudi njeno neverjetno sposobnost preprečevanja pretvorbe ogljikovih hidratov v maščobo, saj zavira delovanje encima, imenovanega ATP-citrat lipaza. HCA se je izkazala tudi kot uspešen zaviralec apetita.

Izvleček zelenega čaja - izgorevanje telesne maščobe, antioksidativno delovanje

Izvleček zelenega čaja je v zadnjem času postal zelo priljubljen dodatek, katerega številne ugodne učinke znanstvene študije vedno znova potrjujejo. Vsem nam je dobro znano njegovo antioksidativno delovanje, poleg tega pa zeleni čaj tudi občutno pripomore pri pospešitvi metabolizma (porabi kalorij) in izgorevanju maščobe. Študije so pokazale, da prispeva k 4% povečanju porabe energije čez dan (kar v povprečju znaša 100 kalorij). Deluje tudi diuretično, zato zmanjšuje zastajanje vode v telesu.

Kofein - več energije in vzdržljivosti

Kofein sam po sebi ni fat burner, je pa eno izmed najbolj priljubljenih poživil. Nahaja se v rastlinah, kot so guarana, kola oreški, kavna in kakavova zrna, čaj … Ugodno vpliva na povečanje vzdržljivosti pri dolgotrajni fizični vadbi, prav tako pa lahko pomaga pri krajši, visoko intenzivni vadbi. Zmanjšuje občutljivost na bolečino med vadbo ter pripomore k zbranosti in boljšemu pomnjenju. Njegova funkcija pri izgorevanju maščob se kaže v spodbujanju izločanja maščobnih kislin iz maščobnih celic, zato ga je priporočljivo uživati tudi v kombinaciji z l-karnitinom. Študije so pokazale, da uživanje višjih odmerkov kofeina (približno 5 mg na 1 kg telesne teže) zvišuje bazalni metabolizem, kar pomeni višjo porabe energije že v mirovanju. Velja še omeniti, da nosečnicam in posameznikom, ki živil in pijač s kofeinom ne uživajo redno, kofeina ne prenašajo dobro ali imajo visok krvni pritisk, priporočamo, da se izdelkov s kofeinom izogibajo.

In nikar ne pozabite

Fat burnerji so le pripomoček, ki vam lahko olajša izgubo odvečne telesne maščobe, nikakor pa ne čudežne tabletke. Temelj vsake uspešne izgube maščobe sta namreč urejena prehrana in vadba.

Rektoskopijo sem preživela, o kolonoskopiji pa ne bi izgubljala besed. Neprijeten pregled, kar se da. Čeravno sem se tolažila, da zdravnik, ki pregleduje »riti« ni tako zelo občutljiv kot sem bila sama. Malo sem stisnila zobe, pa je kar šlo. No, očetova zgodba se je nekoliko ponovila tudi v mojem življenju. Našli so polipe, ki so kar sumljivo izgledali, še posebno eden, ki je krvavel. Izvidi so pokazali, da je večina negativnih, preglavice pa je delal krvaveči. Diagnoza me šokirala. Kar naenkrat sem imela raka. Tolažila me je misel, da še ni napredoval. Pa vendar, beseda je bila izgovorjena!

Vsi črni scenariji iz otroštva in mladosti so se vrnili v sedanjost. Premlevale sem besede in svoja dejanja, občutek krivde se je večal, pa tudi strah pred smrtjo. Prednost je že bila, da so bili vsi moji otroci že odrasli in samostojni, vendar kaj pa veselje z vnuki. Močno sem si obljubila, če seveda preživim, da spremenim odnos do sebe, da bom drugače, bolj zdravo jedla, če bo treba grem tudi na post, da bom začela z vsakodnevnim gibanjem, se vpisala v tretjo življenjsko univerzo. Res sem se oprijemala slamice, ampak umreti nisem hotela!

Nekoliko pomirjena sem bila na dan operacije. Nekako že vdana v usodo. Če umrem pa umrem, sem si mislila. Tudi medicinske sestre in zdravniki okoli mene so bili prijazni, mirni in ta mir je bil nalezljiv. Mogoče pa ni tako hudo. Vse bo dobro so mi odzvanjale besede anesteziologinje, ko sem tonila v spanec na operacijski mizi.

Operacija je minila brez zapletov, nekoliko omotična sem bila, malo pa mi je bilo tudi slabo. Težko sem prenašala obiske, saj sem imela dosti dela sama s seboj.

Strah sem premagovala s kovanjem načrtov za prihodnost. Nekoliko odleglo mi je po zagotovilu zdravnika, da je vse v redu in da so izrezali sumljivi polip in le malo črevesja. Še zaceli naj se, pa bo vse v redu. Še najbolj od vsega me je bolela rana na trebuhu.

Danes, že nekaj let po operaciji, se počutim živa in zdrava. Preživela sem in res nekoliko spremenila svoj način življenja. Predvsem prehrano, ki je veliko bolj živa kot so pili pohani zrezki z veliko francoske solate, pa mastne jedi sredi zime. Tem užitkom sem se kar odpovedala, uredila se mi je prebava, počutim se lažjo in tudi nekatere težave s kožo so minile. Včasih me še popade strah pred smrtjo, ko z grozo pričakujem in si predstavljam, kako sovražni polipi bijejo kakšno bitko proti meni. No, pa ga preženem z dolgim sprehodom z mojo šestnajstletno vnukinjo, ki mi hiti zasanjano razlagati, kateri fant v razredu ji je najbolj všeč in kako jo tastari ne razumejo.

Ob takih trenutkih sem hvaležna pokojnemu očetu, da je naglas govoril o svojih težavah. Da sem ob podobnih znakih sama hitro odreagirala. Če ne bi, ne bi poslušala tegale žlobudranja…..