Samanta, ne morem preko tega, da je ves lokal utihnil, ko si vstopila. Se ti to pogosto dogaja in čemu pripisuješ to?

»Zdaj je to že nekako postalo del mene. Na začetku je včasih moteče in si želiš da bi postal neviden za en dan. Nekaj gre zagotovo pripisati medijski prepoznavnosti, vendar to je le površina, ki sčasoma izvodeni. Če nosiš v sebi energijo do življenja in ustvarjanja, se to valovanje dotakne tudi drugih. Ljudje smo duhovna bitja in čutimo valovanja, tako negativna kot pozitivna, z duhovnim delom sebe.«

Kako to videnje uporabljaš v poslu?

»Energija ima tudi v poslovnem svetu svoje mesto. Vse je odvisno od tega kako predstaviš svojo storitev ali izdelek. Če se postavljaš v vlogo v kateri iščeš nekoga, ki bi te najel ali kupil tvoj izdelek, potem je to pot do neuspeha, takojšnjega ali dolgoročnega. Vedno je pomembno, da pustiš sporočilo na način, da naročnik potrebuje tebe, ker mu lahko izboljšaš življenje in ne obratno. Če se predstavljaš kot številka 1, potem te bodo tako tudi sprejeli.«

Torej te ljudje sprejemajo kot številka 1?

»Tako me sprejemajo, ker tako sprejemam samo sebe. Vse se začne in konča pri spoštovanju in ljubezni do sebe.«

Tvoja kariera ima globoke korenine. V svet mode si se podala kot 15-letno dekle …?

»Tako je. Tisto so bili res prvi koraki. Nekaj modnih revij, lepotnih tekmovanj, prvi uspeh pa sem doživela, ko sem dobila snemanje za jumbo plakate za Miami beach na Floridi. Kasneje sem dobila tudi posnetek tega jumbo plakata in to je spomin, ki ga imam še vedno. Kmalu po tistem sem odšla živet v Budimpešto, kjer sem delala kot tv voditeljica. Tudi na to imam čudovite spomine. Stara sem bila komaj 17 let in te izkušnje ne bom nikoli pozabila.«

Ko si se vrnila iz Budimpešte pa si nadaljevala svojo kariero na televiziji …

»K sodelovanju so me povabili na Čarli Tv, kjer sem vodila jutranjo in večerno oddajo. Takrat sem živela za to in ničkolikokrat zato manjkala v šoli. Toda ni mi bilo pomembno. Delo je bilo moje življenje, vse ostalo pa se je moralo podrediti temu. Kasneje sem živela nekaj časa v Varaždinu , kjer sem imela prav tako svojo oddajo. Televizija je še vedno moja velika ljubezen.«

Kako pa je tvoja družina gledala na vse to?

»Od družine imam živo samo še mamo, ki pa je na srečo živela v mladosti prav tako življenje, zato je to sprejela z odobravanjem. Pri njej sem bila deležna čudovite podpore in tako je še danes. Nekako mi je bilo takšno ustvarjanje položeno v zibelko, saj sta bila tako moj oče kot mama zelo dejavna v javnosti.«

Lahko potem sklepamo, da ti je bil tudi uspeh položen v zibelko?

»Nikakor ne. Uspeh ni deden, temveč je le posledica trdega dela. Moja starša sta vložila ogromno truda, vztrajnosti in ljubezni v to kar sta delala, zato sta žela uspeh. Zaradi te ljubezni sem pozabila na mladost in prijatelje. Ko so moji vrstniki uživali življenje sem jaz delala kot natakarica zato, da sem lahko zaslužila za čevlje in obleke, ki sem jih potrebovala za nastope. Več dni nisem jedla, ker enostavno ni bilo časa, da bi se ustavila. Ob tem sem se naučila samostojnosti in predanosti svojim sanjam. In to je tisto kar sta moja starša prenesla name.«

Ko tako poslušam, zdaj že poslovno žensko s številnimi uspehi za seboj, ne morem mimo tega, kako malo pravzaprav vemo o Samanti škrjanec. Je res tako razvpita in groba kot jo opisujejo številni mediji ali pa je fatalna ženska, ki buri domišljijo s svojo neomajnostjo in nemirnim duhom?

Več o skrivnostih uspeha in burkah Samante škrjanec lahko preberete v prihodnjih prispevkih.

Zato se vračamo vedno znova. Ne samo zaradi tega, ker smo se navadili na vse tiste drobne pomanjkljivosti, ki so, roko na srce, še vedno prisotne.

Kje pa niso? Enostavno zaradi tega, ker te majhne pomanjkljivisti delajo vso enkratnost lepote človeško. Drugače bi lahko pomislili, da smo se zbudili v raju. Ja, Hrvaška ima v marsičem raj na zemlji. Raj, ki ja tako blizu nas, tako zelo dosegljiv …

Obiščite razkošne apartmaje PAVI, najdete jih na Krku, pa tudi na facebooku.  

Raznolikost obale tisočerih otokov

Ni enostavnosti oblike, ni dolgih preprostih linij obale, ampak se morje nagajivo poigrava z njo. V tej čudoviti igri so nastali nešteti otoki, preko tisoč otokov, tako zelo raznolikih na zunaj, kakor, da jih obdaja njihovo lastno morje. Znotraj teh, v svojem bistvu enakih otokov, obstaja majhna posebnost, peščeni otok Susak, katerega peščena posebnost je oblikovala življenje ljudi tega otoka.

Ženske z visokim čelom, obute v majhne balerinke, ki lahko zdržijo hojo samo po pesku, s kratkimi krilci zvončaste oblike in trdo poškrobljenim spodnjim čipkastim krilom, so posebnost med vsemi nošami jadranskih otokov.
Otok, kjer so hiše iz kamna, a kamna, ki ni iz tega otoka. Otok, kjer uspeva trta in daje vinu, imenovanem trojšćina, čisto poseben okus. Vse je posebno na Susku.

Popolno nasprotje peščenega Suska so vsi apnenčasto kamniti otoki jadranskega morja, a morda so posebni na drugačen način. Kornatski otoki, poimenovani po največjem med njimi, so največji arhipelag jadranskega morja, ki ob osmih večjih otokih vključuje še preko stotrideset majhnih otočkov in čeri.

Naravna znamenitost so Kornatske “krune”, bele strme skalnate stene, obrnjene proti odprtemu morju, ki so značilnost večine zunanjih otokov v otoškem nizu. ”Krune” so najlepši rezultat dolgih geoloških procesov, ki so preoblikovali pokrajino.

Nasprotje belih skal in čudovite modrine morja vedno znova preseneča in navdušuje.Če danes pogledamo na pusto skalovje otokov, zelo težko verjamemo, da so bili nekdaj na njih bujni zeleni gozdovi. V glavnem na otokih ni stalnih prebivalcev, ampak z izjemo navtičnih turistov, ki obožujejo skrite, samotne zalive tega otočja, ribiči, ki v velike košare, spletene iz šibja, lovijo jastoge in druge rake.

Kar so izgubili toliko let nazaj Kornati, ima Mljet v izobilju, predvsem gozdove zimzelenega hrasta in črnike. Zeleni biser, kjer je zrak nasičen z vonjem borovcev, mirte in pelina.

Sredi zelene lepote dve jezeri, Veliko jezero z otočkom na sredini, kjer so benediktinci postavili samostan s cerkvico, danes preurejen v hotel, in Malo jezero. Čudovit mir otoka, idealnega za kolesarjenje in preprosto uživanje njegove mirne lepote. Vis je najjužnejši hrvaški otok, obkrožen z majhnimi otočki.

Med njimi je otok Biševo, znan po Modri jami v zalivu Balun, do katere se lahko pride samo s čolnom. Skozi kamniti obok pridete v notranjost jame, ki ji sonce, ki prodira skozi vodo, daje značilno modro barvo. A ni samo jama, tudi grozdje, fige in vino »plavac« in »opolo« so tisti, ki privabljajo na Biševo. Kje so še Brioni, kje je še Cres, Krk, Pag, Rab, Korčula in množica otokov, ki predstavljajo enkratno deželo tisočih otokov? Preveč, da bi jih lahko našteli.

Nasprotja razgibane obale in gorskih grebenov

Niso samo otoki. Tukaj so številni zalivi, drage, čeri in grebeni. Nekateri zalivi so se zarezali globoko v kopno, da spominjajo na norveške fjorde, čeprav se morje zajeda v globino obale drugače kot na mrzlem severu. Takšen je okrog deset kilometrov dolg Limski kanal, ki se zajeda v Istro med Vrsarjem in Rovinjem, kjer že po kilometru vožnje v njegovo notranjost odkrijemo v stenah skalovja severne obale slovito jamo »Grota«.

Tudi ustje reke Zrmanje, katere kanjone in brzice so odkrili ljubitelji raftanja in kajaka, se skozi skalnato, globoko sotesko, v kateri je slana voda, izliva v širok zaliv med Novigradom in Posedarjem, imenovanim Novigradsko morje. Njegova voda je smaragdno modre barve. Čudovit je pogled z ladje, ki pluje vse do Obrovca, na ostre grebene Tulovih gred, skalnatega zidu Velebita, kjer se na zelenih obronkih skromnih pašnikov pasejo ovce.

Velebit, ki predstavlja svojevrstno naravno pregrado med celinskim in sredozemskim podnebjem, radi obiskujejo planinci in vsi ljubitelji narave. S planinskih vrhov je prekrasen razgled na Jadransko morje in otoke. Na primorski strani Velebita je zaliv Zavratnica, potopljena dolina, najlepši predel podvelebitske obale.

Številni narodni in naravni parki so ob jadranski obali. Blizu Zadra je tudi narodni park Paklenica, pomemben predel planine Velebit, ki zajema dva kanjona, Veliko in Majhno Paklenico. Ta najlepši del Velebita s svojimi naravnimi lepotami privlači ljubitelje alpinizma. V bližini Zadra je Vransko jezero, največje hrvaško jezero. Naravni park Telašćica se razprostira ob samem vstopu v narodni park Kornate. Gre za velik zaliv z visoko skalno pečino, na vrhu katere je veliko slano jezero.

Drugače se morje zajeda v kopno pri Šibeniku. Skozi ozki preliv Kanal svetega Anteja zaplujemo v prostrani Šibeniški zaliv, kjer se na severovzhodni strani zaliva dviguje iz morja staro mesto Šibenik.
Globoko v notranjosti se srečujeta morje in Krka, ki se pri Skradinu razširi v Prokljansko jezero, kakor da bi želela pridobiti na moči pred svojim izlivom v Jadransko morje, kjer oblikuje čudovite slapove in brzice, imenovane Skradinski Buk. Izlet na slapove Krke v preveč vročem popoldnevu za poležavanje na plaži je enkraten. Privoščimo si koščke sira iz mišine in drniški pršut ter kozarček črnega vina, primoštenskega babića.

Raznolikost kulturne dediščine kot bogastvo sedanjosti

Prostor, ki mu je narava poklonila toliko raznolikosti, je skozi zgodovino privabil številna ljudstva, ki so ga oblikovala po svoje, in ustvarila čudovito paleto raznovrstnosti, kar predstavlja enkratno kulturno zgodovinsko dediščino sedanjosti. Na Unescovem seznamu svetovne dediščine so številni spomeniki, mesta ob Jadranski obali, od Splita do Dubrovnika in Trogirja.

A niso samo mesta svetovna dediščina. Mednje sodi tudi Starogradsko polje na Hvaru, največja plodna ravnica na jadranskih otokih, in danes najbolj ohranjen antično grški pejsaž na Sredozemlju. Nasadi vinogradov in oljčni nasadi so ostali nespremenjeni od prve kolonizacije starih Grkov. Predstavljajo edinstven prikaz geometrijskega sistema razdelitve zemlje, ki so ga uporabljal v Antiki.

Čeprav danes moderno mesto, je srce Splita še vedno Dioklecijanova palača, ki jo je rimski imperator postavil z namenom preživetja zadnjih let svojega življenja v rodni Dalmaciji. Razkošna vila in vojaška trdnjava v enem je še danes mesto, kjer se srečujejo ljudje, ali v okviru prireditev ali na Pjaci na lahkotnem čveku ob jutranji kavi. Je kje človek, ki ne pozna Dubrovnika, tega kamnitega mesta, ki kot želva v oklepu skriva za kamnitim obzidjem razkošno osrednjo ulico mesta, Stradun, ki spominja na trg?

Dubrovnik je pojem za svobodo, samostojnost, ponos, kulturo in lepoto. Čeprav ga je leta 1667 močno uničil potres, je uspel ohraniti svoje gotske, renesančne in baročne cerkve, samostane, palače in fontane.

Podoben je Trogir, ki leži na grebenu med otokom Čiovo in obronki gore Kozjak. Njegove lepe romanistične cerkve dopolnjujejo izredna renesančna in baročna poslopja. Najbolj znamenita je trogirska katedrala zaradi svojega pročelja, ki ga je izklesal mojster Radovan, najpomembnejši primer romanistično-gotske umetnosti na Hrvaškem.

Majhen prostor, a poln zgodovine. Ne smemo pozabiti na Šibenik in katedralo Sv.Jakova, ki so jo gradili med 1431 in 1535 letom v času turških vdorov na to ozemlje. Predstavlja primer izmenjave umetnosti severne Italije, Dalmacije in Toskane 15. in 16.stoletja z dovršeno strukturo kupole kamnite katedrale.

Čudovita je med drugim tudi krstilnica Jurija Dalmatinca. Tu je Korčula, kamnito mesto, katerega obzidje so gradili dvesto let. Tu je Zadar, imenovan “Rim v malem” zaradi velikega števila cerkva v samem mestu in okolici ter zaradi rimskih ostankov, kot je npr. zadarski Forum, na katerem je bila zgrajena cerkev sv. Donata.

Istra, Terra Magica, s svojimi mesti in mesteci, enimi poraslimi na številnih hribčkih po notranjosti polotoka, kot sta to Motovun in Grožnjan, drugimi raztresenimi ob obali. Na eni strani polotoka proti Puli, vse od Umaga, mimo starega Poreča z izjemnimi mozaiki v Evfrazijevi baziliki, idiličnega Vrsarja, ribiškega Rovinja do puljske arene.

Nato se obrnete v kvarnerski del polotoka preko Labina, Rabca, gusarsko uskoškega Volovskega do Moščenic in prestižne Opatije. Čudovit mozaik romanskih, gotskih, renesančnih in baročnih obrazov v številnih uličicah teh istrskih mest, dediščina številnih ljudstev, ki so delila prostor skozi zgodovino od Histrov, Keltov, Rimljanov, Bizantincev, Slovanov, Benečanov in Avstro-Ogrske.

Mavrica gurmanskih užitkov

Kako bi lahko takšna raznolikost narave, zgodovine, kulture in ljudi dala enolično, dolgočasno hrano?! Preprosto ni mogoče. Vpliv Grkov, Rimljanov in Ilirov ter poznejših mediteranskih kuhinj, italijanske in francoske, se odraža povsod. Naše gurmansko popotovanje lahko začnemo v istrski oštariji z aperitivom biske, rude in medice, sirom in pršutom z istrsko supo.

Če pustimo morske specialitete za potovanje proti jugu obale, poskusimo mineštro iz bobiča, fuže, pljukance in frkance s tartufi, divjačinsko omako, ombolo in klobase. Za konec sladko Istre, kroštuli, krofi ali fritule.

Kvarner ne smemo zapustiti, če ne poskusimo kvarnerskih škampov in jagnjetine z ovčjim sirom. Seveda brez vina ne gre. Naj bo na Kvarnerju to vrbniška žlahtina, znamenito avtohtono belo vino. Sladko za slovo od Kvarnerja v obliki pečenih maronov, če je le čas zanje, in filigransko rapsko torto.

Zadarska kuhinja se začenja z aperitivom maraschino, desertnim likerjem, narejenim iz avtohtone višnje maraške. Paški sir iz ovčjega mleka, katerega okus pripisujejo prehrani ovac, ki se hranijo z dišečimi mediteranskimi zelišči, je enkratna predjed.
Glavna jed naj bo brodet, narejen iz več vrst rib, rakov in školjk. Čudovita je tudi riba z žara, nasoljena s paško ali ninsko soljo. V Šibeniku morate poskusiti skradinske kumbasice in znameniti soparnjak, narejen iz enostavnega testa, polnjenega z mešanico oliv, fig in olivnega olja.

Za desert suhe fige, žižule, mandljevo pecivo in skradinska torta. V Splitu vas pričakuje slavna dalmatinska pašticada, mesna jed, ki se pripravlja dva dni. Privoščite si še viško, forsko ali komiško pogačo ob kozarčku vina vugava in plančić z otoka Hvara ali hvarsko smutico, črno vino, pomešano z ovčjim ali kozjim mlekom.

V Dubrovniku morate poskusiti stonske ostrige ter dagnje, brodet iz jegulj in žab iz neretvanske doline. Okuse zaokrožijo sladice, kot so rožata in kotonjata, ter peciva mantalato in aracino.

Smo vas prepričali? Poklonite sebi darilo in spoznajte čudoviti košček tega sveta. Samo roko iztegnite, pa boste tam… Ne bo vam žal.

Ja, kaj pa plaže, pa kopanje, pa morje? Je sploh potrebno posebej omeniti, da so preprosto enkratne? Saj veste, kajne?

 Obiščite razkošne apartmaje PAVI, najdete jih na Krku, pa tudi na facebooku.  

V: Vsak pol spodoben intervju se začne z zgodovinskim stavkom, kot je recimo: »In potem je rekel: ‘Naj bo luč!’« Kdo in kdaj je pa pri vas rekel: »Naj bo luč!«?

Eva: To je bilo pred kratkim, ko smo Luka, Andrej in jaz začeli sodelovati. Najprej smo želeli vztrajali v zasedbi, ki je posnela pesem Ljubim se in jo morda razširiti s tolkali. Skratka zelo »u izi«. Potem pa nam je vmes dogajalo…

Luka: … imeli smo celo avdicijo.

Eva: … res smo imeli avdicijo za tolkalce, vendar se nekako ni zgodilo. Potem smo začeli razmišljati, da bi vse skupaj naredili še malo bolj udarno in dobili bobnarja.

V: In potem ste se že kar »od prve« začeli pogovarjati z Gašperjem Peršlom?

Luka: Ne, z Žigo Brlekom.

Andrej: … vendar nas je zapustil, ker to ni bil njegov stil glasbe.

V: Ko smo pri stilu – vaš je za današnji čas oz. za to kar trenutno prevladuje na sceni precej neobičajen.

Luka: Se ti zdi, da je retro?

V: Ne, zanima me samo, kaj vas je pritegnilo.

Luka: … se ti stil zdi retro, progresiva …?

Andrej: … bila je ena kritika, ko so nas primerjali z bendi kot so Earth Wind and Fire. Ampak kakšne primerjave z discom pa ne bi prenesel. V obdobje funka ne posegamo namenoma. Smo vsi bolj oboževalci Jamiroquaia.

Luka: … itak komadi nastajajo individualno, mislim da smo enega naredili skupaj …

Eva: … ja, skupaj, ko mene ni bilo. (smeh)

Luka: … ja, ko Eve ni bilo! (smeh)

Eva: Na intenzivnih vajah.

Luka: Vsak, ki piše glasbo, jo dela tako, da vloži najboljše, potem pa pride ven itak skupek vse glasbe, ki jo poznaš in trenutnih idej. Super je pa potem, če imajo to radi še drugi – kot recimo člani benda. (smeh)

V: Primerjavo s 70. leti pa vidim tudi jaz; tik pred obdobjem panka so bila polna kiča. Če bi pogledal zadnja leta, je na sceni cel kup nekih instantov. Koliko prostora je še za dobro glasbo?

Andrej: V tem svetu biznisa zmeraj manj.

Eva: Če hočeš biti slišan, si hitro neslišen, ker nisi instant produkt. Sploh če vključiš nekaj živih inštrumentov in ne le sample. Naš bend se je že soočil z oviro, da ne moremo priti na komercialne radijske postaje, kjer prevladuje instant produkcija. Mogoče smo mi še generacija tistih, ki imamo v podzavesti še vpliv juge, socializma in flower power generacije in se nočemo povsem prepustiti kapitalizmu. To se odraža tudi v tem, da se ne sprašujemo, koliko bomo od naše muzike zaslužili. V intervjujih pogosto sprašujejo, kaj so formule za komercialno uspešno skladbo, saj tega verjetno ni težko narediti …

V: Naredili so računalniški program, ki ugotavlja, ali bo kakšen komad hit ali ne …

Luka: … to je, se mi zdi, v dokumentarcu “When the music dies”.

V: … naslov tega dokumentarca je pravi.

Luka: Bral sem tekst od Adorna, ki govori o tem kako narediti »šlager«. Podobno naj bi bilo kot pri hrani, ko moraš v eno majhno konzervo stlačiti čim več dobrot, ampak problem je ker tlačiš in potem dobiš samo en »zdriz«. Na koncu ti pač uspe ali pa ne.

V: Je sedaj čas za neko glasbeno uporništvo? Rekla si, da ne razmišljate toliko o finančni plati, ampak bi se radi izrazili.

Eva: Prisiljeni smo seveda razmišljati tudi o tem, kako bomo sploh lahko funkcionirali. Dejansko ni veliko priložnosti za nastope, mi pa radi igramo v živo. Če bi imeli denar in bi lahko sami financirali oder in vse ostalo, ne bi bilo problemov, saj bi najbrž samo prijavili, v katerem mestu bomo igrali in to bi bilo to. Tako pa smo vezani na dogodke, kjer strošek prevzamejo organizatorji in če jim nisi všečen, ne moreš nastopat.

V: Mogoče je ceneje, če pripeljejo punco, ki poje ob matrici.

Eva: Če ne ceneje, je pa gotovo bolj enostavno in instant, kar je številnim zdaj bližje.

V: Fante iz skupine poznam približno eno leto, zato poznam njihovo glasbeno širino …

Andrej: Saj glasba je ena sama – jaz jo delim samo na dobro in slabo. Luka in jaz sva študirala klasiko. Če ti je všeč in dobro delaš, se lahko najdeš v marsikaterem stilu. Veliko »klasikov« je zagrizenih, da samo to poslušajo in igrajo, mi pa nismo taki.

V: Potem se nekako ujemate s tremi tenorji. Njihov največji prispevek je bil, da so opero vrnili publiki.

Andrej: Ja, samo tam je bil v ozadju spet biznis. (smeh)

V: Pustimo posel! (smeh) Opera je šla ven iz »pingvinov« in malih elitističnih dvoran na stadione, kar se mi zdi pomembno za odnos poslušalcev do glasbe.

Andrej: Po mojem je publika dovzetna in sprejme marsikaj. Bolj so problem mediji. Če bi kak projekt dobil več medijske podpore, bi ga tudi publika sprejela. Če pa že v startu nimaš priložnosti in te nobeden ne vrti, potem nimaš možnosti. So pa dandanes vsi že tako zasičeni s podatki, da nihče več ne išče dobrega benda.

Eva: Obstajajo tudi bendi kot Executives, ki ne naredijo nič za lastno promocijo, igrajo odlične priredbe tujih skladb. A pri njih nekdo iz benda skrbi za finance in si lahko privoščijo, da igrajo izključno za zabavo oz. za dušo. Ljudje vedo za njih, ker so dobri. Koncerte si sami organizirajo, ker denar ni težava. Da se torej obstajati tudi izven medijev, vendar je problem v denarju.

V: Vaša glasba je bolj univerzalno obarvana, torej so možnosti tudi izven lokalnega trga. Je možno delovati tako, da bi si trg razširili?

Luka: Jah, lahko besedila prevedeš v bolj univerzalni jezik. Je pa to kar naporen izziv. Kaj praviš? (Evi)

Eva: Meni se to ne zdi utopična misel. Tudi to bi lahko bil izziv v bližnji prihodnosti, vendar moramo najprej malo zadihati na domačih odrih.

Mitja: Zunaj začneš precej »na nuli« – kar se denarja, prepoznavnosti in konkurence tiče.

Eva: Ja, ampak za naš »flow« je vseeno, ali igramo po slovenskih klubih, ali po malih klubih v Italiji, na Hrvaškem, Češkem …

Luka: Je pa tudi to res, da turneja po Sloveniji lahko vključuje recimo 12 koncertov. (smeh)

V: Klubske scene v Sloveniji ne vidim. To se pozna tudi pri nastopih slovenskih bendov. Največja razlika med njimi in tujimi je, da so zunaj morali leta igrati skoraj vsak dan po klubih preden so uspeli. S tem pa so kot bend dobili toliko kilometrine, da se na odru že zelo dobro čutijo. Sam namreč od koncerta pričakujem kaj drugega kot kopijo posnetkov na plošči …

Mitja: … če je vsaj tako, kot na plošči, je v redu … (smeh)

V: ni pa nobene dodane vrednosti koncerta …

Andrej: … samo to pogrešaš ti, množica pa bo s tem zadovoljna, ker jim ne bo všeč, če bo kaj drugače odigrano kot na plošči.

V: … to sem ugotovil tudi sam, ko sem na koncertu Dan D in simfonikov poslušal pritoževanje mladeničev, da je Ditka kot gostja čisto pokvarila en njihov komad. Ampak – je v Sloveniji mogoče vsak teden nekje igrati – tudi če zastonj?

Mitja: Zastonj ali pa za kakih 100 evrov lahko … no, morda dvakrat na mesec …

Eva: … ampak potem se znajdeš v prostorih, ki sploh ne dihajo z glasbo.

V: Ali obstaja lokal, za katerega se ve, da v njem igrajo bendi dvakrat na teden?

Eva: Žalostno je, da veliko klubov že leto dve ukinja sceno živega igranja. Najpogosteje se dogaja, da lastniki ne želijo stroškov, da bi pokrili vsaj nek minimum nastopa. V lokal pač ljudje pridejo samo na pijačo. Primer je Terasa v Kranju, kjer je nekoč vsak vikend igral vsaj po en glasbenik – minimalistično, vendar je bilo. Ne spomnim se, kdaj se je to nazadnje zgodilo.

V: Ampak to je povratna zanka; nastopi pred publiko dajo bendu več kot vaje.

Eva: Ja, vsekakor.

Luka: Pride čas v življenju, ko se sprašuješ zakaj vadiš, se razvijaš, kupuješ opremo, inštrumente, se izobražuješ, hodiš naokoli in niti ne zato, da bi hotel takoj dobiti kaj nazaj. In si se primoran primerjati z nekom, ki npr. polaga ploščice. Da naredi svoje delo stane. Ti pa si izobražen, vendar ne prideš skozi – to je slab občutek. Potem se začneš spraševati …

Mitja: V Škofji Loki organiziram koncerte. Pripelješ kakšen »alter« bend, za katerega ni zanimanja. Potem bolj prepoznaven bend, pa spet ni zanimanja. Mogoče se ljudem preprosto ne da… ne vem… (smeh) Morda je za mesto s 13.000 ljudmi en koncert na teden preveč?

Eva: Način življenja je sedaj drugačen; v 70. in 80. so ljudje več hodili na koncerte, sedaj pa imaš toliko drugih možnosti. Kakšen koncert si pogledaš kar na DVD-ju, kakšen večer preživiš drugače. Redki smo, ki se nam ljubi hoditi na koncerte. Pa tudi meni se je že zgodilo, da sem si zelo želela na koncert, pa sem bila preutrujena. Tempo življenja je prehud. Pa se veliko dogaja in ni treba vsakič 50 evrov, da nekam greš. Obstajajo tudi dogodki, ki so zastonj.

V: Če primerjam; zdi se mi, da ima Zagreb klubsko sceno veliko bolj razvito. Je sicer trikrat večji od Ljubljane … je problem samo število prebivalcev?

Eva: Problem je tudi v sami kulturi. Ministrstvo za kulturo sicer nameni veliko denarja za klasične dogodke. Klubi pa, vsaj tistih, ki jih poznam, nimajo nobene podpore. Ne vem ali je tako tudi Zagrebu. Denarja za urbano kulturo pri nas ni, zato mora vsak zbirati denar in iskati sponzorje …

Andrej: … recimo dvorana kot je Kino Šiška. Super, da vozijo v Slovenijo tuje bende, da pa slovenski bandi ne dobijo priložnosti, je dvorezen meč. Ni podpore v smislu organizacije večera recimo treh slovenskih izvajalcev, ki bi jim pokrili minimalne stroške in bi bili vsi veseli.

V: Če se vrnemo k sedemdesetim, ko so se kiču upirali tisti, ki o glasbi niso imeli pojma. Je zdaj čas, da se uprete vi, ki ste glasbeni mojstri?

Luka: Kiču? (smeh)

V: … recimo sceni …

Andrej: Upreti bi se morala publika. Po moje se bo začela dobra glasba vračati v vsakdanje življenje. Prišlo je že do kritične točke, ko bodo ljudje hoteli nekaj malo bolj…

Eva: Zdaj je tudi že »raja« je sposobna biti razočarana nad špilom. Te stvari nekaj pomenijo. Včasih, če so šli pod gasom ven na zabavo in je bilo vseeno kaj na odru ropota. Sedaj večkrat slišim, da pa špil ni bil dober.

Andrej: Tudi na Rtv-ju vrtijo samo NZB (narodnozabavna op.a.). Ni oddaje razen TLP, v kateri bi lahko igrali. Ni Videospotnic, ni ničesar, da bi podpiralo urbano kulturo.

Mitja: Upam, da se bo to z neuspehom na Evroviziji spremenilo. (smeh)

V: Naša generacija je imela torej srečo, da so bili na radiju ljudje, kot so Bulič pa Kožar in Hrušovar z raznimi pop delavnicami in podobnimi oddajami. Tako so prodrli recimo Avtomobili in podobni. Vsaj glavni slovenski medij, je bil odprt za novo glasbo …

Andrej: Pa če ti povem nasproten primer: v Pionirskem domu smo organizirali tekmovanje bendov. Odlični mladi bendi, ki so začeli delati. Medijska podpora je bila nična. Nihče ni prišel. Noben medij. Pa sta bila v žiriji tudi Hamo in Karoli in je bilo izpeljano na nivoju. Nikjer se ni sploh zaznalo, kdo je zmagal, kaj se je zgodilo. Medijev pač to ne zanima. To ni edini primer take stvari se dogajajo.

V: So pa danes večje možnosti za razne oblike samozaložb. Če bi gledali iz marketinškega ali poslovnega vidika – do sprememb pri sprejemanju glasbe prihaja, ko industrija ugotovi, da lahko iz nečesa novega potegne dobiček. Ni nobene romantike. To se je zgodilo praktično vsem, ki so na sceno prinesli nekaj novega. V zadnjih letih industrija še hitreje reagira. Zato sem vas prej spraševal o tujini. Torej kdo bo prevajal? (smeh)

Eva: Mislim, da moramo kot bend še malenkost dozoreti, dobiti malo našega bendovskega okusa. Potem se bodo stvari že odvile. Bi bilo zdaj naivno reči – septembra gremo. Iskati načine, da kakšna vrata poskušamo odpirati na silo …

V: … malo provociram, da preverim vaše ambicije.

Eva: Ambicije vsekakor imamo. Zavedamo se, da v tem trenutku ustvarjamo. Večini bendov se zgodi, da umrejo, ker se stvari ne zgodijo in jim zmanjka motivacije. Vemo, da je slovensko ozemlje premajhno zaradi pomanjkanja klubov… Ampak tega ne načrtujemo že po prvi plošči, saj smo jo komaj izdali. Po izdaji druge pa bomo imeli malo več volje in samozavesti.

V: Žive nastope snemate?

Mitja: Ne, smo jih imeli še premalo.

Eva: Sploh še nismo razmišljali o tem! (smeh)

V: Dobro zvenite v živo.

Andrej: Hvala. Saj upamo, da bo to močna točka benda.

Luka: In da bo to kdo poštekal. (smeh)

Mitja: To trenutno pomeni eno vajo pred nastopom, in da se nam pogosto zamenjata bobnar oziroma basist.

Andrej: Če bi imeli resno turnejo, da bi res zaživeli z glasbo … da damo za en mesec službo na stran in živimo samo za to. Problem je, da ne živimo samo od tega projekta. Si pa lahko predstavljamo, kako bi bend zvenel, če bi bili eno leto na turneji, živeli skupaj, delali skupaj! Potem res lahko spiješ viski in greš kar na oder. Karkoli se tam zgodi, je naredil ves bend.

V: In smo spet pri klubski sceni.

Andrej: To je tisti začarani krog, ki so ga prej omenjal. Težko prideš v Sloveniji ven iz tega. Ni špilov kjer bi lahko igrali, ni financ. Vlagati v to, da igraš, tudi ne gre – kot je rekel Luka – moraš nekomu plačati polaganje ploščic.

V: Eva, tvoja glasbena zgodovina ti ni najbolj ustrezala?

Eva: Ustrezala mi je iz drugih vidikov, ne pa za dušo. Sem pa spoznala kaj pomeni glasbena industrija v Sloveniji. Stik z medijskim svetom. Za vse te izkušnje sem hvaležna. V primerjavi z ostalo slovensko sceno, je Jan Plestenjak v mojih očeh eden boljših, ki se je z glasbo prilagodil publiki. Stvari res stojijo. Imela sem možnost to zgodbo nadaljevati, a sem iskren človek in sem vedela, da moja psiha ne bo zdržala šest let takega dela. Ker bi me duševno uničilo. Moraš se razdajati ljudem, jaz pa se ne morem, če tega ne čutim.

Andrej: … potem pa pride punca, ki bo pa to naredila. In tukaj se zalomi.

V: Zoran Predin je leta nazaj rekel, da je poskušal narediti kakšen komad v stilu Mandarine. Ampak da mu enostavno ne rata, ker za to, da napišeš Mandarino, moraš biti tak človek. Kakšna punca se pač najde, ki je tak človek.

Eva: Odvisno ali te to prekomerno prazni. Sama se toliko poznam. Nisem bila stara šestnajst let, da ne bi vedela kdo sem. Pri enaindvajsetih sem vedela da bi me na dolgi rok izčrpalo …

V: Šest let je kar precej dolgo obdobje.

Eva: Konec koncev ne tako dolgo, da se ne bi dalo preživeti. Samo od mene ne bi ostalo veliko.

Luka: Ali ne bi bilo lažje imeti delo in ob vikendih igrati na porokah, pa bi imel veliko denarja.

Andrej: Dajmo narediti poroka bend in potem zaslužek vlagamo v dobro glasbo … (smeh)

V: … ampak obstajal bi razkorak med tem, kar bi delali za denar in tistim za dušo …

Eva: Saj eni počnejo več stvari. Nekdo bo voditelj z dušo in zgolj za to, da bo na RTV ali na POP ne bo mogel sprejeti koncepta, ki mu ga vsiljujejo. Nekdo drug pa bo sprejel, ker mu je voditeljstvo samo po sebi izziv. Odvisno, kaj te sili v tako odločitev. Tistim, ki ne živijo svoje osebne vizije ali pa je nimajo, ne zamerim, še manj da bi o njih mislila slabo. Ravno zaradi moje izkušnje se še toliko bolj zavedam, kako je to zahtevno in naporno delo.

Luka: Podobna je lahko primerjava s kitaristi. Eni ljubijo hitrost igranja zaradi hitrosti same. Imaš pa kitariste, ki uporabljajo hitrost z glasbenim namenom. In tukaj se pozna razlika. Ko poslušaš tri, štiri komade, takoj vidiš razliko. Na koncertu teh drugih boš užival maksimalno, pri tistih, ki ljubijo hitrost zaradi hitrosti, pa boš po nekaj komadih rekel: videl sem vse, gremo domov!

V: Tisti, ki ljubijo hitrost zaradi hitrosti me bolj spominjajo na atlete.

Luka: Ja, to je šport. Najhitrejšega kitarista celo beleži Guinnessova knjiga rekordov. (smeh)

Hvala za pogovor!

Marilyn je lahko nastala, ker je bila Norma Jeane

Norma Jeane od svojega rojstva, 1.junija 1926, do trenutka, ko je postala Marilyn Monroe, v glavnem ni bila deležna topline družinskega okolja. Zanjo so skrbeli tujci, kar ne pomeni, da v njenem otroštvu ni bilo ljubezni. Bila je kot nedolžen mucek, katerega se vedno nekdo usmili. Odsotnost občutka pripadnosti, zavedanja korenin, stalnega in varnega okolja je najbolj zaznamovala njeno življenje. Njena vez z lastno identiteto je bila vedno izredno tanka. Krhkost njenega otroštva, ranljivost nje same, se je najbolj odrazila pri devetih letih z njenim prihodom v sirotišnico za dve leti. Norma Jeane se je naučila, da ne more nikomur zares zaupati. Občutek nagonskega nezaupanja do vseh ljudi je ohranila do smrti.

Morda je še najmanj zaupala materi, s katero nikoli ni imela toplega, iskrenega odnosa, temveč občutek zagrenjenosti, razočaranja in težo bremena preteklosti, ki jo je želela pozabiti. Del Norme Jeane, ki jo je Marilyn zavestno želela izbrisati z Marilyn. V bistvu se ni sprijaznila z materino tragedijo, kar se je v njej odrazilo kot nenehen strah pred smrtjo in duševno boleznijo. Oče, ki nikoli ni bil prisoten v njenem življenju, je vplival na vlogo moških v njem. Zavrnil je njen edini poskus, da bi se videla. Trenutek se je čez leta ponovil. Marilyn je odigrala vlogo v celoti enako, kot pred leti njen oče. Njene besede o lastni neizprosnosti so odražale globino bolečine njegove zavrnitve, ko ga je poiskala sama.

Norma Jeane je imela kot dekletce neverjetno intuicijo, občutek za ljudi in njihov odnos do nje. Zaznala je najmanjše razlike, ki so jih pokazali ljudje v odnosu do nje in drugih otrok. Bila je bister, izredno živ otrok s prekipevajočo energijo, ki jo je podedovala po svoji materi. Občutka krivde dejansko ni poznala in kazni ni sprejemala. Znala je ustvariti videz nedolžnosti kakor, da ne vidi v ničemer nič slabega. Ta osebnostna lastnost je bila ena najbolj bistvenih za Marilyn kot igralko.

Tisto, kar kot Norma Jeane ni občutila, je želela za Marilyn. Določeno smotrnost v življenju in cilje. Začetek Marilyn Monroe je pomenil konec Norme Jeane. Z novim imenom je opustila nepomembno življenje Norme Jeane. V novem življenju se je v celoti poistovetila s svojo novo podobo, novim jazom in vlogo igralke. Vsaj želela je tako. Začela je graditi svojo osebnost in kariero igralke. Njene besede so bile: »First, I’m trying to prove to myself that I’m a person. Then maybe I’ll convince myself that I’m an actress.«

Vsi aduti Norme Jeane za Marilyn Monroe

Norma Jeane je s svojim videzom mlade ženske pri dvanajstih letih odkrila moč lastne »ženskosti«.Obraz Norme Jeane ni bil obraz lepotice, čeprav ga je kasneje z odstranitvijo majhne štrline na koncu nosu, namestitvijo hrustanca v čeljust in popravkom štrlečih sekalcev, polepšala.

Njen smeh je bil vreščeč, glas šibek, a čuten in topel. V začetku se je trudila, da bi izpopolnila svojo lepoto in skrbela za vtis, ki ga je naredila na druge. Prva sprememba so bile lasje. Iz rjavih, od trajne uničenih, pretirano kodrastih las, je postala svetlolaska z valovitimi lasmi. A ni obraz Norme Jeane tisti, ki je naredil Marilyn Monroe.

V sebi je imela nagonsko sposobnost za razvnemanje moških s svojo postavo, izzivalno pozibavajočo hojo in tesno obleko. Vse to je zavila v paket otroške nedolžnosti. Ni šlo za izzivanje, ampak za globoko potrebo po občudovanju in ljubezni. Postala je središče pozornosti, kar je bil zanjo odraz ljubezni drugih. Njena čutnost je z leti naraščala. Njeno telo je bilo prva leta čudovito. Kasneje se je večkrat preveč zredila, a je izgubila občutek in sebe še vedno videla enako zapeljivo kot v mlajših letih. Fotografinja Eva Arnold je dejala, da je bila njena slepota glede njene telesne spremembe, skoraj tragična. Vedno je bila bolj privlačna na fotografiji kot v resnici.

Spodnjega perila v glavnem ni nosila, saj jo je utesnjevalo. Čeprav je v tistih prvih letih nosila tesne obleke, ji niso pomenile nič več kot sredstvo za dosego pozornosti. Kasneje kot zvezda je najraje nosila ohlapne hlače, pulover in ruto, bila večkrat nepočesana in ni uporabljala ličil. Na ulici je bila navadna ženska.

Šola jo v mladih letih ni zanimala. Nezadostno znanje je bilo kasneje vir tesnobe. Marilyn je bila bistra, a zaradi pomanjkanja znanja dolgo ni zaupala vase (pripombe je oblikovala kot vprašanja). Njene besede so bile včasih v celoti neumestne in izgovorjava brezupna (že od otroštva je imela čisto svojstven način izražanja). Pomanjkanje izobrazbe in logičnega mišljenja, čisto posebno izražanje in pogosto jecljanje je značilno opredelilo njeno kariero.

[predvajaj video]

Marilyn nikoli ni bila neumna blondinka iz filmov v prvih letih njene kariere. Večina ljudi je bila presenečena nad njeno poroko z dramatikom, intelektualcem Arthurjem Millerjem. Neskladje v inteligenci bi naj bilo preveč očitno, a dejansko ni bilo bistvenih razlik v njuni naravni inteligenci, ampak samo v znanju. Čeprav je bila Marilyn leta 1950 prepričana, da je intelektualec (ni se trudil, da bi jo prepričal o nasprotnem), je kasneje, ko sta začela razmerje, vedela, da sta enakovredna partnerja.

Pot od nepriznane Marilyn Monroe do zvezde

Pot do uspeha je trajala štiri leta. Marilyn je gradila na prepričanosti, da je sposobnost čutenja, intuicija, pomembnejša od razuma. Svojo kariero je gradila sama in črpala moč iz neizmernega vira svoje energije. Nekateri so ji očitali stremuštvo in zlorabo ljudi za dosego svojih ciljev. Dejstvo je, da je v večini ljudi, ki so ji pomagali v življenju, vzbudila otožni občutek odvisnosti od drugih, potrebe po varstvu. Zunanja slika nedolžnosti in spodobnosti je bila zavesa za njeno notranjo šibkost in negotovost. Marilyn v resnici ni prenesla pokroviteljstva.

Pri prvem poziranju za revijo York fotografu Davidu Conoverju je bila neverjetno naravna. Oko fotografskega aparata je bilo oko moškega, ki ga zapeljuje s svojim nedolžnim nasmehom in svojo prikrito žensko čutnostjo. Dejansko se je ljubila s kamero. Kadarkoli je delala kot fotomodel, je bilo tako. Tudi njeno prvo poziranje pri družbi A Twentieth Century-Fox Pictures je bilo takšno. Enostavno je navdušila s svojo neprisiljenostjo. Že takrat je pokazala svojo značilno gesto iz filmov, ko se ugrizne v spodnjo ustnico in prikrije z dlanjo usta, kadar ji je nerodno.

Pri poziranju je prišla v ospredje samo njena zunanja samozavest. Pri filmu so prišle v ospredje druge stvari, kjer ni bila prepričana vase, kot sta znanje, sposobnost zbranosti in koncentracije, ipd.. Njena nezadostna samozavest je v njej vzbujala občutek tesnobe, živčnost in umik vase. Pred filmsko kamero se enostavno ni sprostila. Težko se je zbrala, njena igra je bila slaba. Če je znala besedilo in se je lahko sprostila, je uresničila svojo osebnost pred kamero in intuitivno izrazila čustva.

Filmski producenti, režiserji in studii so v njej videli predvsem fantastično telo in nedolžnost. Samo ena izmed neumnih blondink. Septembra 1947 je bila prvič odpuščena s strani družbe A Twentieth Century-Fox Pictures. Občutek nezaželenosti je vzpodbudil še večjo odločenost, da bo uspela. Kmalu je znova sklenila pogodbo z isto družbo, a se z njo zavezala za slabo plačilo tudi v letih, ko je že bila zvezda. O Hollywoodu ni imela dobrega mnenja. Več povedo njene besede : »Hollywood is a place where they’ll pay you a thousand dollars for a kiss and fifty cents for your soul.«

V začetku so bili za njene filme značilni slabi, zastareli scenariji. Njene vloge bedastih plavolask niso pripomogle k njeni karieri, saj je nihče ni jemal resno kot igralko. Do nje so se vedli nespoštljivo. Čeprav je bila jezna in ni bila zadovoljna s svojim položajem, tega na zunaj ni pokazala. Zavedala se je situacije, saj je bila sebi vedno najstrožji kritik. Prvič so opazili Marilyn in njeno značilno hojo, ko se pozibava z zadnjico levo in desno, v filmu Love Happy (Ljubi srečno), kjer je igrala s Groucho Marxom. Leta 1950 je odigrala dve izredno dobri vlogi v filmih The Asphalt Jungle (Asfaltna džungla) in All About Eve (Vse o Evi). Vseeno nista presekali nadaljevanja vlog neumnih plavolask. V filmu Monkey Business (Opičje zadeve) iz leta 1952, kjer je igrala s Caryjem Grantom in Gingers Rogers, se je prvič pokazala kot odlična igralka komičnih vlog.

Tega leta se je Hollywood končno odločil, da jo uvrsti med zvezde. Občinstvo jo je sprejelo kot zvezdo že prej. Bila je naslednica Jean Harlow. Nekoliko nižji glas, poosebljena čutnost, izražena skozi izzivalno, a ne prostaško hojo, ki odraža prostodušnost in nedolžnost. Odprta usta z vlažnimi ustnicami to samo potrjujejo. Sama Marilyn je s svojo duhovitostjo večkrat poudarila svojo čutnost, ker so ljudje od nje to pričakovali. Njeni so odgovori : »It’s not true I had nothing on, I had the radio on. Sex is a part of nature. I go along with nature. What do I wear in bed? Why, Chanel No. 5, of course.«

[predvajaj video]

Vloga zvezde je na Mariliyn vplivala negativno, saj je iz nasprotovanja črpala svojo neizmerno energijo. Zavrnitev je v njej povzročila odpor v smislu dosege cilja. Nasprotja so bila gonilo njene moči že od otroštva. Če je bila potisnjena ob zid, se je borila, črpala moč iz vloge žrtve zaradi krivic v mladosti in vzpodbujala svoj temperament. Dejanski začetek njene krize je bil v tem, da ni bilo potrebe po borbi. Cilj je dosegla.

Mariliyn – zvezda

Prvi film »zvezde« je bila kriminalka Niagara. Sledili so eni njenih najboljših filmov pri A Twentieth Century-Fox Pictures: Gentlemen Prefer Blondes (Moški imajo raje plavolaske), kjer se je čudovito ujela s Jane Russell; How To Marry a Millionaire (Kako poročiti milijonarja), kjer je igrala z Betty Grable in Lauren Bacall; The Seven Year Itch (Sedem let skomin). Vsi trije filmi so zadovoljili občinstvo, a Marilyn z njimi ni bila zadovoljna. Izjema je Bus Stop (Avtobusna postaja), kjer je bila enkratna v vlogi Cherie, kar so ji priznali tako kritiki kot studii. Končno se je izkazala kot igralka. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bil to njen prvi film, ko je bila dejansko svobodna, saj je že ustanovila lastno družbo, in hkrati dosegla sporazum z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures.

Z njenimi uspehi je v njej naraščal odpor proti še vedno nespoštljivemu vedenju do nje same. Čeprav so jo razvajali, priznavali status zvezde, ki nosi denar, je bil njen zaslužek v primerjavi z Elizabeth Taylor »mizeren«. Tudi obravnavali so jo popolnoma drugače. Septembra 1953 je spoznala fotografa Miltona Greena, kar je vodilo v nastanek njene družbe Marilyn Monroe Productions in njeno prvo večjo konfrontacijo z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures, kjer je izšla kot zmagovalka. Čeprav je imela večinski lastniški delež, dejansko v njej ni imela prave pravice odločanja. Decembra 1954 se je preselila v New York.

Postala je samozavestnejša, črpala je iz svoje nesporne intuicije, da opazi človeške slabosti in naučila se je obvladovati samo sebe. Ni več dajala vtisa negotovosti in neodločenosti. Njeno kariero so usmerjali Strasberg, Milton in Miller. Rezultat tega so filmi The Prince and The Showgirl (Princ in plesalka), ki ga je snemala v Londonu z Laurencom Olivierjem, in kasneje The Misfits (Čudaki), po scenariju Millerja, kjer je v Roslyn združil ogromno njenih lastnih značajskih potez in je v njej dobila Marilyn najbolj neobičajno vlogo v svojem življenju, saj je Roslyn dejansko Marilyn.

Vmes je bil film, ki je nekako njena največja uspešnica, Some Like It Hot (Nekateri so za vroče), komedija s Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom v vlogi dveh moških glasbenikov, preoblečenih v ženski. Snemali so ga leta 1958 v Hollywoodu v režiji Billya Wilderja. Morda je najbolj zanimiv njen dvom, ki ga je ob branju scenarija izrazila svojemu učitelju Strasbergu, saj ni vedela, kako se naj spoprime z vlogo ženske, ki ima dve prijateljici. Odraža resničnost Marilyn same. Nikoli ni imela nobene prijateljice, a vedno občudovanje množice moških.

Eden najbolj zgrešenih poskusov je bila združitev Marilyn in Yves Montanda v filmu Let’s Make Love (Ljubiva se). Oba sta izžarevala čisto seksualnost, pri njej prežeto z nedolžnostjo, pri njem s cinizmom. Film je brezupno izumetničen in v celoti neprepričljiv. Pomembnejša igra se je odvijala za kamero, saj se je Marilyn zaljubila v Yvesa. Vse, kar je sledilo, ni bilo vredno nikogar, še najmanj njunih partnerjev, Arthurja Millerja in Simone Signoret.

Poleti 1960 so v Nevadi pričeli s snemanjem filma The Misfits v režiji Johna Hustona, kjer sta igrala še Clark Gable in Montgomery Clift. Konec snemanja v novembru je pomenil tudi smrt Gabla in zadnji film tako Gabla kot Marilyn. Snemanje filma je bilo dejansko prilagajanje glavni igralki in neverjetna strpnost vseh do nje same. Marilyn je bila v tem času ujetnik tolikšne količine izredno močnih tablet, da dejansko ni več normalno delovala.

Zadnji film, zaradi katerega se je vrnila v Hollywood (Something’s Got to Give ali Nekaj je potrebno dati), ni bil nikoli dokončan. Bil je vzrok njenega zadnjega spora z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures. Odpustili so jo v začetku junija 1962 zaradi zamud, neprofesionalnega odnosa in odhoda v New York tistega maja 1962, ko je v Madison Square Garden tako čutno zapela za rojstni dan predsednika J.F.Kennedyja Happy Birthday To You.

[predvajaj video]

Kakšna igralka je bila Marilyn?

Določeni ljudje so ji priznavali samo status neumne blondinke, seks simbola; drugim je predstavljala popolnost. Resnica je bila nekje v sredini. Vsi, ki so zahtevali, da v vlogi uveljavi svojo spolno privlačnost, so bili presenečeni, saj je zahteva v Marilyn vzbudila tesnobo in negotovost. Dejansko ni bila prepričana vase v tem smislu. Hkrati jo je ta zahteva ločevalo od nje same kot karakterne igralke, kar je želela biti. Bila je naivna, a duhovita in domiselna. V okoliščinah, ko sta jo mučila strah in tesnoba, je v celoti otrpnila in njena duhovitost je izginila. A na osnovi lastne intuicije in naravne inteligence je bila sposobna, da se vživi v vsako vlogo.

Verjela je, da se človek lahko na vlogo zavestno pripravi (razum), a učinki so rezultat podzavesti (intuicija, čustva). Marilyn je z intuicijo dojela utemeljenost določenega značaja. Če je bila njena lastna usmeritev napačna, je prizadevanje drugih ni moglo popravit. Preko sebe enostavno ni znala iti. Njena igra se je porajala iz lastnih življenjskih občutij, kar je pomenilo predvsem zlorabo lastne prirojene občutljivosti. Nedvomno je to spodkopalo njeno čustveno življenje in povzročilo posledično telesno neravnotežje. Lee Strasberg je v njej začutil prirojeno občutljivost in jo želel uveljaviti. Zanj je bila Marilyn izredno občutljiva, čutno dovzetna. Njena največja slabost je bilo pomanjkanje zbranosti.

Njegova usmeritev je bila, da mora črpati v igri iz lastnega čustvenega doživljanja, kar je pomenilo vrnitev k Normi Jeane. Osebnost, ki jo je z veliko truda nekaj let sestavljala, je začela tako razpadati. V začetku, ko je gradila svojo kariero, je ni zanimalo življenje izven filma. Tudi moški ne. Takrat, ko je dosegla uspeh, je ugotovila, da uspeh sam zase ne zadostuje. Kar je nedvomno pomenilo začetek »razpadanja« tistega, kar je gradila. Osnovne strukture svoje osebnosti kot igralke. Bila je igralka, a v prvi vrsti ženska. Začela je iskati žensko v Marilyn, kar je pomenilo, da je stopila v ospredje Norma Jeane.

Dokler je gradila svojo osebnost in jo omejila na svojo kariero igralke, je bila uspešna in odločena, ker je bilo to delo. Ko se je srečala sama s sabo kot človek in ženska, se je sesula sama vase. Vsi notranji boji, med strahom, negotovostjo in bojaznijo znotraj in veselostjo, duhovitostjo in temperamentom na zunaj, so povzročili, da je že od 1952 potrebovala pomoč za vzpostavitev duševnega ravnovesja. Ni zaupala lastni presoji, bala se je vsake vezanosti, ki bi jo lahko ogrožala. Hkrati je bila preveč občutljiva, preveč naravna, da bi se lahko počutila dobro v tako zlaganem svetu kot je Hollywood.

Vedno se je spreminjala in bila pripravljena na spreminjanje same sebe in rast sebe kot igralke. Obiskovala je tečaje za urjenje glasu, za mimiko kretenj in nešteto igralskih šol (1951 Mihaela Chehova, 1956 Leeja Strasberga). Skozi njeno kariero so bile z njo njene učiteljice (najprej Nataša Lytess, kasneje Paula Strasberg).

Njeno legendarno zamujanje je bilo do leta 1958 posledica lastne negotovosti zaradi filmov in prizorov v njih, kasneje odvisnosti od tablet in stalnega jemanja pomirjeval in uspaval proti kronični nespečnosti. Njeno duhovitost glede svojega pregovornega zamujanja odražajo tudi besede: »I’ve been on a calendar, but I’ve never been on time.«

Marilyn kot ženska

Odsotnost odnosa z očetom je v njenem iskanju moškega združilo v eni osebi skoraj nerealna pričakovanja. Moški bi naj nadomeščal njenega očeta, pomirjal njene izbruhe jeze in živčnosti, in bil ljubimec oziroma zadovoljil njene spolne potrebe. Poročena je bila trikrat.

Jim Dougherty, poroka pri rosnih šestnajstih letih, vzpodbujena s strani drugih, je pomenila varnost, ki jo je pogrešala. Nedvomno je okrepila njeno samozavest in v njeno življenje prinesla moškega, ki je bil njen ljubimec ter ji dajal varnost. Teža enoličnosti, ki jo je v določenem trenutku pripeljal do prvega poskusa samomora, je bila prevelika in ločitev leta 1946 preko odvetnika logična posledica. Norma Jeane je odkrivala bodočo Marilyn in Jim enostavno ni bil del te zgodbe.

Joe DiMaggio, svetovno znan igralec baseballa, je bil tako zelo drugačen od drugih. Takoj ji je bil všeč. Njegov nekoliko staromoden, dostojanstven videz, jo je prevaral v oceni, da bo iz njega naredila zapečkarja, ki bo opustil navade samskega življenja. Prevzel je vlogo intimnega prijatelja in varuha pred hollywoodskimi izkoriščevalci. Januarja 1954 sta se poročila in odpotovala na Japonsko, kjer je Marilyn obiskala tudi ameriške čete v Koreji. Poročno potovanje je bilo začetek in hkrati konec skupnega idiličnega življenja. V bistvu nista imela skupnih ciljev, čeprav sta imela marsikaj skupnega. Bila sta tujca in njuno življenje preveč različno, da bi ga lahko uspešno združila. Najbolj se je zavedal svoje ljubezni do nje ob ločitvi po snemanju filma Sedem let skomin konec 1954. Kasneje ji je večkrat pomagal in ostal njen prijatelj do njene smrti.

[predvajaj video]

Arthur Miller, s katerim sta se spoznala že leta 1950, je postal njen ljubimec po ločitvi od DiMaggia in selitvi v New York. Poročila sta se leta 1956 in Marilyn je prevzela židovsko vero. Bil je odločen, da bo postal njen glavni zaveznik v svetu, ki je na Marilyn gledal z dvomom. Dejansko je njuno skupno obdobje pomenilo najbolj neplodno obdobje v njegovem življenju, saj je uporabil vso energijo za Marilyn, ki mu je očitala nenehno vmešavanje v njeno delo in kariero. Na koncu je bil njun odnos splet njenih očitkov in obtožb v smislu njegove nepristopnosti, hladnosti in vzbujanja občutka, kakor da je ni.

Takšno obnašanje je bilo značilno za Marilyn. Millerju je očitala celo vrsto prevar, ki bi jih naj naredil. V času njunega zakona je bil pogosto tisti, ki je kontroliral njeno doziranje s tabletami in jo več kot enkrat rešil gotove smrti. Ločila sta se po snemanju filma The Misfits novembra 1960. Njegov odhod iz njenega življenja je pomenil izgubo podpore in vsega, kar je bilo spodobno v njenem življenju. Njena odmaknjenost od življenja se je samo še poglabljala.

Marilyn si je nedvomno želela otroka. Noseča je bila verjetno trikrat. Dvakrat z Arthurjem Millerjem. Prvič leta 1957, ko sta se z Millerjem po snemanju filma Princ in plesalka, umaknila na Long Island (nosečnost izven maternice). Drugič jeseni 1958, ko so snemali film Nekateri so za vroče, a je v tretjem mesecu splavila. Najbolj nizkotno je toliko let po njeni smrti pričevanje Tonyja Curtisa, da je nosila njegovega otroka. Leta 1959 se je podvrgla operaciji, ki ji bi omogočila roditi otroka. A je bila zima 1959-1960 zadnja, ko sta imela z Millerjem še odnos, ki bi ga lahko označili kot partnerski.

Kasneje naj bi zanosila še enkrat, domnevno s J.F.Kennedyjem, s katerim bi naj imela razmerje v zadnjem letu in pol pred svojo smrtjo. Tokrat bi naj načrtno splavila. Resničnost tako razmerja kot zanositve sta zavita v skrivnost še danes in nespornih dokazov o tem ni, čeprav je zelo malo verjetno, da s predsednikom ZDA nista imela razmerja. Nedvomno je razmerje poglobilo njeno tesnobo, čeprav jo je začasno razbremenilo občutka, da ni nikomur potrebna.

Reka brez povratka

Marilyn je zapisala svoj konec sama z zlorabo tablet in v zadnjih letih življenja mamil. V začetku jih je potrebovala zaradi tesnobe in pretirane živčnosti, nato nespečnosti, kasneje depresije, ker je bila pozaba edina rešitev. A čeprav je bil to svet brez bolečin, fizičnih in psihičnih, svet pozabe ni imel prave vsebine. Vmesni poskusi, da bi se rešila odvisnosti, so bili samo poskusi v zasebnih bolnišnicah, kjer je ravnanje s sabo določala sama. Samo enkrat je bila na kliniki za duševne bolezni, a jo je samo dejstvo, da je na mestu, kjer sta bili njena mati in babica tolikokrat, navdalo s takšno histerijo, da jo je Joe DiMaggio rešil iz bolnice po njenem posredovanju. Njena selitev v Los Angeles s številnimi zasebnimi ordinacijami in lekarnami februarja 1962 je bila »pikica na i«. Tablete so postale lahko dosegljivo blago. Alkohol in izredno slab odnos do zdrave prehrane ji prav tako niso koristili.

Njena smrt, 05.avgusta 1962, je samo normalni tok dogodkov, ki so se začeli odvijati že slabo desetletje prej. Čeprav je z njo povezano ogromno skrivnosti, raznih teorij zarot, domnevnega samomora in podobnih zgodb, je verjetno bila samo napaka. Napaka, ki je čakala, da se zgodi, a je bila tolikokrat prej preprečena s strani drugih ljudi. Njena ujetost v odvisnost od pomirjeval, uspaval, droge, vedno močnejših učinkov in vedno večje količine, ni imela dejanske rešitve. Njene korenine so bile pregloboko v Normi Jeane, ki ji Marilyn nikoli ni mogla dejansko pobegniti. Pa saj ne more nihče med nami, kajne? Če se ne moremo soočiti sami s sabo in potrebujemo pomoč, gre za navidezno soočenje. Dejansko smo ujetniki vse življenje. In nič drugačna ni bila Marilyn.

Je konec?

Najboljši scenarij vseh njenih filmov je prav gotovo njeno življenje. Scenarij, ki ga je začela pisati Marilyn tistega dne, ko je odkrila moč svoje čutnosti. A v njej ni bilo odgovora na to, kar je iskala. Večno hrepenenje po ljubezni, varnosti in stabilnosti, je ostalo. Za čutnostjo ženske se je namreč skrivala negotovost otroka. Potrebovala je njeno občinstvo, ki je nikoli ni pustilo na cedilu, ko jih je enkrat pridobila. Njene besede izražajo bolečino zavedanja tega :«I knew I belonged to the public and to the world, not because I was talented or even beautiful, but because I had never belonged to anything or anyone else.«

Nekje na sredini je izgubila in tok življenja jo je odnesel, kamor sama verjetno ni želela. Kot drevo brez pravih korenin, ki se upira vetru, a ga vsak vihar zamaje v njegove temelje tako zelo, da ga nekega dne droben piš vetra zlomi.

Zato tudi to ni zgodba o njenih filmih, ampak zgodba o Marilyn. Ena in edina. Legenda za večnost. Zgodba, ki ji ni videti konca …

Čeprav kot filmska igralka ni bila posebno talentirana, je imela izjemen dar osupniti občinstvo, kadarkoli se je pojavila v javnosti. Kljub svoji umetelni podobi je delovala povsem naravno.

Kot Marie Magdalene Dietrich je bila v Berlinu rojena leta 1901. V najstniških letih je strastno oboževala dvoje: film in glasbo. Oboje je združila že na samem začetku svoje kariere z igranjem v spremljevalnem orkestru nemih filmov.

Svojega prvega dela ni dolgo obdržala, saj so ostali glasbeniki bolj kot notam pozornost posvečali njenim nogam. Morda se ima za prodor na gledališke odre zahvaliti ravno slednjim. Zaznamovala jo je redka sposobnost stati nepremično na odru in vseeno pridobiti pozornost gledalcev.

Če je pri tem kadila cigareto (zelo počasi in seksi), je občinstvo pozabilo na ostale igralce. Tako jo je opazil Josef von Sternberg, ki je iz nje ustvaril mednarodno zvezdo.

Marlenina prelomna vloga je bila v filmu Plavi angel (Der Blaue Engel, Sternberg, 1930), kjer je igrala kabaretno pevko z markantnim vzdevkom Lola Lola. Njen glas je bil vsaj tako pomemben kot videz, saj je bil film Plavi angel ena prvih uspešnic zvočnega filma. Igralska pot jo je nato naglo vodila v Hollywood, kjer je najsvetleje sijala v ozvezdju 30. let prejšnjega stoletja.

Sternberg je fetišiziral Marlenino slavno androgino podobo v filmu Maroko (Morocco, 1930), v katerem je oblečena v moška oblačila in cilinder provokativno poljubila žensko. Postala je ženska, ki je bila pripravljena prevzeti moški svet v moški uniformi in z moško drznostjo.

Njen stil ni bil moški, ampak koketen, nonšalanten, eksotičen in usodno zapeljiv. Kritiki so jo imenovali inkarnacija seksa in simbol glamurja, občinstvo pa je v njej videlo center erotične pozornosti in občudovanja.

Pomembnejše od fame, ki je nastala okrog njene seksualne privlačnosti, je bila njena medijska predstava podobe avtonomije in moči, ki je v zlati dobi Hollywooda utelešala skrivne sanje žensk. Subtilen poziv nežnejšega spola k enakopravnosti je Dietrichovi prislužil globoko spoštovanje in status brezčasne ikone.

Ko beseda nanese na oddaje iz franšize “Got Talent” (pri nas Slovenija ima talent)skoraj vsi pomislimo na Susan Boyle, ki je postala pravcata maskota tega resničnostnega šova, v katerem svoje mesto najdejo vsi talenti in antitalenti z dovoljšnjo mero poguma. Sem pa tja se kdo spomni še na Paula Pottsa, ki je bil pravzaprav prvi zmagovalec katerekoli “Got Talent” oddaje.

Paul Potts

Britanec, zaposlen v trgovini s prenosnimi telefoni, je leta 2007 občinstvo in neizprosno žirijo prepričal z operno arijo Nessun Dorma iz Puccinijevega Turandota. Kasneje se je sicer otepal obtožb, da je izučen operni pevec, a ker za svoje nastope nikoli ni bil plačan in je bila tudi njegova izobrazba precej neuradna, je obdržal svoj status amaterja in posledično malodane čudežnega dečka, ki je slavo našel s pomočjo televizijskega šova.

Prav to je pravzaprav tisto, kar privlači tako tekmovalce kot gledalce – tekmovalci bi radi našli priznanje za svoj talent, slavo in denar, gledalci pa naravnost ljubijo zgodbe o uspehih, še posebno če gre za navadne male ljudi, ki jim uspeh tudi privoščijo. Bolj povprečnega videza kot so, raje jim nataknemo krono na glavo. Če se zgodbe o grdih račkih, ki lahko uspejo tudi brez fizične transformacije v popolnega laboda, izkažejo za resnične, se namreč tudi sami počutimo malce bolje. Kot da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi nam. Kot da se čudeži res dogajajo.

Pravi dokaz v to smer je tudi Susan Boyle, gospa zelo povprečnega videza, ki je tudi obdelava z vsemi sredstvi sodobne kozmetične industrije ne bo spremenila v lepotno kraljico. Pravi čar Susan Boyle je prav v tem, da svoji zunanjosti ne more ubežati, a angelski glas je kljub temu njen. Njena transformacija v laboda se zgodi takrat, ko odpre usta in vsi skupaj malo uživamo, ko gledamo prekrške nad modelčki glasbene industrije.

Susan je ultimativni „underdog” (oseba, ki nima privilegijev in od katere vsi pričakujemo, da bo izgubila tekmo), pravo nasprotje od favorita in njen uspeh je uspeh navadnega človeka. Nič čudnega, da je njena popularnost gromozanska in nič čudnega, da je to kljub vsemu fenomen – ljudje namreč v revijah še vedno raje beremo o glamuroznih zvezdnikih, saj lahko prek njihovih življenj in karier pokukamo v svet, ki nam je sicer zaprt. Susan nam v nasprotju s tem ni odprla nobenih vrat v magično deželo, a njen uspeh je uspeh navadnega človeka. In src občinstva nič ne ogreje bolj kot to, da kakšno zvezdo z neba sklati tudi povsem povprečen človek (s povsem nadpovprečnim talentom).

Kljub temu, da je zmago v 3. sezoni šova pravzaprav odnesla plesna skupina Diversity, se lahko Susan vseeno sladko smeji; skupine se spomni le malokdo, medtem ko je Boyleova nedavno izdala prvi samostojni glasbeni album, ki je vzbudil nemalo zanimanja. Največ pozornosti v tovrstnih oddajah žanjejo prav pevci, ki jih je bržkone tudi najlaže tržiti, a iskanje talentov pravzaprav zajema raznovrstne sposobnosti, od različnih plesnih zvrsti, igranja glasbil, borilnih veščin, pantomime, aerobike, komedije, pa do čarovniških nastopov, žongliranja in razkazovanja priučenih trikov živalskih ljubljenčkov. Omejitev pri področjih, ki jih zajemajo talenti, resnično ni.

Velika iskalnica talentov sedaj prihaja tudi k nam. Da se bo za sodelovanje v oddaji prijavilo nemalo pozornosti željnih ljudi z raznovrstnimi veščinami in sposobnosti, sploh ne dvomimo. Vsi malo potihem in malo naglas upamo (ali pa se bojimo) tudi poplave bizarnih nastopov, ki bodo začinili oddajo Slovenija ima talent, medtem ko bi lahko na koncu iz nje vendarle izluščili kakšen resnični talent. Slovenija je že sama po sebi dežela talentov, le da ti ponavadi zajemajo željo po slavi in spretnost pri ljubimkanju z mediji, medtem ko je dejanska umetniška nadarjenost ponavadi v drugem planu.

Da bi ločili zrno od plev bo v oddaji poleg glasov občinstva zaslužna tudi žirija. Prav primeren nabor sodnikov lahko bistveno pripomore k uspehu oddaje in ni naključje, da za žirantsko mizo sedi Simon Cowell, ki je oddajo tudi zasnoval. Cowell je dobro znan že iz oddaj American Idol in X Factor, kot najbolj osovražena in hkrati priljubljena osebnost iz tovrstnih šovov pa nedvomno pripomore tudi k večjemu interesu občinstva. Cowell je brutalno iskren, ima strupen jezik, a hkrati tudi izjemno dober nos za neodkrite talente, s katerim je ustvaril pravi imperij.

Cowellova protiutež v žiriji britanske različice oddaje je igralka Amanda Holden, ki je nežna in čustvena dušica, redno pa poskrbi tudi za zdravo mero solz ganjenosti. Malo težje kot na njo je narediti vtis na tretjega sodnika, nekdanjega urednika tabloidov in televizijskega voditelja Piersa Morgana.

Tudi v slovenski različici šova ne smejo manjkati primerni sodniki, kajti dobro uravnotežena skupina žirantov v oddaji pomeni pomembno dodano vrednost. Na redke fenomenčke kot je Susan Boyle namreč ne gre kar tako računati – televizijska juha mora imeti vse potrebne sestavine za uspeh tudi brez tega. Na slovenskem področju se je za strogega sodnika že večkrat izkazal Tomaž Domicelj in tudi Roka Goloba je bilo v nacionalkini oddaji Zvezde pojejo težko pridobiti na svojo stran. Imena tričlanske žirije še niso znana, gledalci pa si lahko le želimo kakšne Dade ali Branka Čakarmiša, ki sta bila strah in trepet sodelujočih v izboru za glasbeno skupino Popstars …

Vse skrivnosti oddaje bodo razkrite kaj kmalu, saj se avdicije pričnejo že januarja. Na predizborih bo kandidate ocenjevala komisija producentov PopTV in jih – če bodo dovolj dobri (in predvsem zanimivi) – povabila na sodelovanje v oddaji. Tam bodo nato nastopili pred občinstvom in žirijo, ki bosta odločala o njihovem napredovanju v polfinale in finale. Dva finalista tako na primer izbereta občinstvo in žirija vsak po enega (čeprav je res, da žirija izbira med drugo in tretjeuvrščenim kandidatom po volji občinstva). Da, ugajanje občinstvu je pri tem izboru še kako pomembno.

In kaj imajo od tega tekmovalci? Poleg tako želene prepoznavnosti v naši širni Podalpski deželici bo zmagovalca čakala tudi nagrada v vrednosti 50.000 evrov. Ostalo pa je kot ponavadi stvar lastne iznajdljivosti …

Vabljeni tudi k branju teksta z naslovom Slovenija ima talent. Kliknite tukaj!

Vabljeni k branju teksta Talent se na ogled postavi!

SLOVENIJA IMA TALENT je šov, ki bo posnet po licenčni oddaji ”Got talent” in je šov, ki po svetu podira vse rekorde gledanosti! Se spomnite popularne Susan Boyle, ki je le z enim nastopom osvojila srca vse Velike Britanije? To je le ena od tekmovalk, ki je do danes postala ljubljenka gledalcev in številnih src po več kot 30 državah, kjer so šov že lahko spremljali. Zmagovalec šova pa se ne bo boril le za bogato nagrado 50.000 €, ampak tudi za veličastni naziv najbolj talentiranega tekmovalca!

In kakšen je koncept oddaje SLOVENIJA IMA TALENT?

Ustvarjalci oddaje iščejo najboljše talente v katerem koli žanru ali spretnosti. To so torej lahko petje, ples, žongliranje, požiranje ognja, igranje na citre, jodlanje, dresiranje psov, trebušni ples, hoja po vrvi … Na šov se lahko prijavijo prav vsi talentirani posamezniki, pari ali skupine, tekmovalci vseh starosti, amaterji, profesionalci; torej vsi, ki znajo nekaj, za kar mislijo, da bo očaralo celotno Slovenijo!

Prijave bodo na POP TV sprejemali od 7. 12. 2009 do 29. 1. 2010 na spletni strani talent.24ur.com ali po telefonu številka 01/ 589 35 18.

Vsi pravilno prijavljeni in zamudniki, ki bodo lahko svojo prijavo izpolnili na licu mesta, se bodo udeležili predizborov, ki bodo potekali po vseh večjih mestih v Sloveniji. Predizbori oddaje SLOVENIJA IMA TALENT bodo potekali od 16. do 31. januarja! Na predizborih bo komisija producentov POP TV ocenjevala nastope in če jih bodo kandidati prepričali, jih bodo povabili na avdicijo in sodelovanje v oddaji.

[predvajaj video]

MESTA IN DATUMI PREDIZBOROV
Celje 16.1., Portorož 17.1., Slovenj Gradec 19.1. , Murska Sobota 20.1., Novo mesto 21.1., Kranj 23.1.
Maribor 24.1., Nova Gorica 26.1., Jesenica 27.1., Ljubljana 30.1., Ljubljana 31.1.

Avdicije se bodo snemale pred občinstvom, ki bo pomagalo tričlanski strokovni žiriji izbrati najbolj zanimive talente. Tekmovalci, ki bodo dobili večino glasov ZA, bodo dobili vstopnico v naslednji krog, kjer bo žirija precenjevala in odločila, kdo od njih si zasluži polfinale. Prijave za občinstvo bodo na POP TV sprejemali na spletni strani talent.24ur.com.

V polfinalnih oddajah, ki bodo potekale v živo, bodo vsi polfinalisti pripravili nov nastop in še enkrat stopili pred žirijo in oči Slovenije. Po koncu vsake polfinalne oddaje sta znana dva finalista. Prvi finalist je kandidat, ki zbere največ glasov gledalcev. Žirija pa izbere drugega finalista in sicer se odloča med kandidatoma, ki sta po številu glasov gledalcev zasedla drugo in tretje mesto.

[predvajaj video]

Finale pa bo veliki dogodek, na katerem bodo finalisti imeli še zadnjič priložnost, da s svojim talentom očarajo Slovenijo. Gledalci bodo s svojimi glasovi v živo odločili, kdo je zmagovalec šova, ki bo poleg 50.000 € prejel tudi laskavi naslov zmagovalec oddaje Slovenija ima talent.

Slovenija ima sanje. SLOVENIJA IMA TALENT. Zapiši se v zgodovino: stopi na sceno, pokaži svoj talent, prepričaj žirijo, poberi nagrado in osvoji srca Slovenije.

Prižgi svojo zvezdo! Slovenija te čaka.

Pravi, da ko je pozneje začela premišljevati o tem, je bila seveda nekoliko razočarana, vendar pa dodaja, da se je bolj pripravljala za nastop petnajsterice kot ožjega izbora.  Tjaša je prve dni novega leta namenila pisanju zadnjih strani detektivskega romana, izdala ga je aprila, nosi pa naslov Poljubi me, miss. Dela ima še vedno dovolj, kljub temu pa ne zanemarja študijskih obveznosti.

Tjaša nam je zaupala, da so bili doma veseli, saj glede hrane kot majhna deklica ni bila izbirčna. Spominja se, da ni marala čokolešnika in ji je takoj, ko ga je zagledala pred seboj, postalo slabo. Rada je imela preprosto hrano, kot je kruh in skuta, ki jo je pogosto malicala skupaj z babico. Pravi, da ima o tem tudi dokaze-fotografije, na katerih je vsa umazana okoli ust.

Tako kot takrat, ko je bila še otrok, pa tudi danes ni izbirčna. Rada eksperimentira z različnimi kuhinjami, kot sta mehiška ali kitajska. Je skorajda vse, ne brani se niti pekoče hrane. Še vedno pa ne mara čokolešnika, pa tudi jogurti ji ne dišijo preveč. Prav tako ni ravno navdušena nad suhim sadjem.

Ko pomisli na sladice, pove, da ni ena tistih, ki jih obožujejo, vseeno pa najraje poseže po dobrih piškotih, babičini potici ali tiramisuju, ki ga pripravi sama.

Mnogo žensk ima obdobje, ko se ne počutijo dobro v svoji koži. Kaj pa Tjaša? Je bila kdaj nezadovoljna s seboj?

”Seveda sem se počutila nezadovoljno, še posebno v puberteti, ampak potem ti dnevi minejo in si zopet postaneš všeč.”

Hujšala ni nikoli, je pa že pazila, kaj je jedla. Povedala nam je, da si je nekoč teden dni kuhala neko prečiščevalno juho, a je nato kmalu odnehala.

Tjaša se s svojim fantom večkrat odpravi na večerjo v katero izmed restavracij. Vendar se ji, če nekajkrat zapovrstjo je zunaj, v restavraciji, gostilniška hrana nekoliko upre. Zdi se ji namreč, da ima imajo vse jedi enak okus.

”Sem pa znana po tem, da vedno naročim napačno jed in potem ‘kradem’ pri fantu,” je dodala v smehu.

Z zdravo prehrano se ne obremenjuje preveč. Poje tisto, kar ji v danem trenutku najbolj tekne. Je pa res, da vedno uživa le črn kruh in se izogiba mleku. Njeni razvadi sta sladoled ter čokolada. Med sprehodom po mestu pa jo najbolj privablja vonj praženih mandljev.

Mi smo s Sendi poklepetali o tem, ali je med odsotnostjo pogrešala oder, kako je plošča nastajala in na kaj je pri njej najbolj ponosna. Zaupala pa nam je tudi, kako je materinstvo spremenilo njo in njen pogled na življenje!

Po šestih letih se vračaš na slovensko glasbeno sceno z novo ploščo ‘Se še spominjaš’. Zakaj zdaj?
Material za novo ploščo je bil pripravljen že prej, tako da je čakal le na pravi trenutek. Ko sem spet začutila veselje in željo do nastopov, sem se odločila, da svojim poslušalcem ponudim nekaj novega.

Si pogrešala nastopanje in glasbo?
Glasba je del mojega življenja že od otroštva, tako da sem gotovo pogrešala nastope. Tudi ko me ni bilo na sceni, sem ustvarjala, poučevala in delala v zakulisju, tako da sem ves čas v stiku z glasbo.

Imaš kaj treme, kako te bodo poslušalci sprejeli?
Ne. Prepričana sem, da ljudje spoznajo dobro glasbo in iskrenost. Je pa res, da se glasbeni stil razllikuje od prejšnjih albumov.

Kako so tvojo odločitev, da se vrneš na oder, sprejeli hčerki in mož?
Hčerki sta še premajhni, da bi razumeli. Za njiju je to pač mamina služba. Mož je pa bil tudi glavni krivec, da sem se spravila bolj odločno ustvarjati.

[predvajaj video]

Sta tudi deklici podedovali kaj maminega glasbenega talenta in želje po nastopanju?
Talent sigurno. Kar se tiče nastopov pa sta še majhni. Sami se bosta odločili, kaj je tisto, kar bosta delali v življenju.

Kako si se v teh šestih letih spremenila ti in kako to vpliva na tvojo glasbo?
Jaz sem se zagotovo spremenila. Mislim, da družina in otroci bistveno spremenijo vrednote in smisel življenja. To se tudi odraža v moji glasbi in besedilih. Je vse skupaj bolj dovršeno in zrelo.

Koliko časa je album nastajal, glede na to, da so vsi instrumenti na njem posneti v živo in da si kot avtorica sodelovala pri kar desetih skladbah?
Album je nastajal nekaj let. Samo snemanje pa je steklo hitro, ker so v studiu igrali profesionalni glasbeniki, ki jim to delo ni tuje. Z aranžerjem Klemnom Kotarjem smo vse prej postavili. On je napisal eno prelepo balado in je tudi delno soavtor nekaj skladb. Vnesel je veliko svežine in trendovskih prijemov, tako da je res zaslužen za sodoben in urban zvok na plošči.

Na kaj si pri plošči najbolj ponosna?
Na to, da smo jo odigrali v živo in je to bil kot nekakšen koncert v studiu. Vsi smo zelo uživali. Skladbe smo ponavljali od začetka do konca – brez »štukanja« in to je bila zame zanimiva izkušnja.

Katera pesem z albuma je tebi osebno najljubša in zakaj?
Jih je več. Težko bi se odločila.

Prvi singel ‘Ti’ je poln plesnih ritmov, so tudi ostale skladbe s plošče takšne?
So zelo različne. Od latino ritmov do funka in sodobnih balad. Dve skladbi sta posneti samo z akustično kitaro.

Boš zanj posnela tudi videospot?
Imam tudi to v načrtu.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Veliko koncertov in nastopov?
Predvsem bi rada , da ljudi moja glasba prepriča in da ji prisluhnejo. Kar se tiče načrtov je vse bolj spontano. Mislim, da bo čas pokazal svoje.

Pravijo, da je poklic starša najtežji in najbolj zahteven. Se s tem strinjaš?
Odvisno, kako na to gledaš. Zame je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Je pa res, da zahteva ogromno odgovornosti, ki pa tudi prinese določeno mero skrbi in drugačnega načina življenja, kot sem ga bila prej vajena.

Bližajo se topli majski dnevi in počitnice. Z družino načrtujete kakšen pobeg?
Ja, v Novi Sad k moževim staršem.

Ti med skrbjo za družino in delom ostane še kaj časa zase? Kako se razvajaš?
Ostane mi kar dosti časa, ker sta punčki v vrtcu. Dopoldneve si vzamem za kuhanje kosila in klepet s prijateljicami. Pa tudi kdaj kakšen fitnes, če se mi ljubi (smeh).

Sporočilo za bralce.
Čimbolj se razvajajte s svojimi najbližjimi in veliko sonca v dneh, ki prihajajo.

Sama izbiraš oblačila ali kdaj koga prosiš za nasvet?
Malo obojega, ampak povečini pa zaenkrat sama.

Si vedno urejena do popolnosti ali te lahko srečamo, ko greš v trgovino v trenirki nenaličena?
Z lahkoto me srečaš v trenirki in tudi ličim se v prostem času bolj malo, ker želim, da se koža odpočije od ličil, ki jih uporabljam za nastope, če pa si že naredim make-up, želim, da so ličila ‘lahka’ in kvalitetna, samo če imaš več nastopov, se mi zdi dobro, da koža vmes tudi malo diha.

[predvajaj video]

Najljubša barva?
Malodane vse močne barve; odtenki vijolične, modre, tudi rdeče.

Na podlagi česa se odločiš za nakup?
Na podlagi nuje, cene in ženske nečimrnosti (smeh).

Kaj je tvoja strast – čevlji, oblačila ali modni dodatki?
Brez dvoma na prvem mestu čevlji, takoj nato obleke.

Najljubša znamka?
Je nimam, čeprav priznam, da se pa kot popolna princesa vedno počutim v kreacijah Urše Drofenik in se nakupu njenih oblačil najtežje uprem.