Marilyn je lahko nastala, ker je bila Norma Jeane

Norma Jeane od svojega rojstva, 1.junija 1926, do trenutka, ko je postala Marilyn Monroe, v glavnem ni bila deležna topline družinskega okolja. Zanjo so skrbeli tujci, kar ne pomeni, da v njenem otroštvu ni bilo ljubezni. Bila je kot nedolžen mucek, katerega se vedno nekdo usmili. Odsotnost občutka pripadnosti, zavedanja korenin, stalnega in varnega okolja je najbolj zaznamovala njeno življenje. Njena vez z lastno identiteto je bila vedno izredno tanka. Krhkost njenega otroštva, ranljivost nje same, se je najbolj odrazila pri devetih letih z njenim prihodom v sirotišnico za dve leti. Norma Jeane se je naučila, da ne more nikomur zares zaupati. Občutek nagonskega nezaupanja do vseh ljudi je ohranila do smrti.

Morda je še najmanj zaupala materi, s katero nikoli ni imela toplega, iskrenega odnosa, temveč občutek zagrenjenosti, razočaranja in težo bremena preteklosti, ki jo je želela pozabiti. Del Norme Jeane, ki jo je Marilyn zavestno želela izbrisati z Marilyn. V bistvu se ni sprijaznila z materino tragedijo, kar se je v njej odrazilo kot nenehen strah pred smrtjo in duševno boleznijo. Oče, ki nikoli ni bil prisoten v njenem življenju, je vplival na vlogo moških v njem. Zavrnil je njen edini poskus, da bi se videla. Trenutek se je čez leta ponovil. Marilyn je odigrala vlogo v celoti enako, kot pred leti njen oče. Njene besede o lastni neizprosnosti so odražale globino bolečine njegove zavrnitve, ko ga je poiskala sama.

Norma Jeane je imela kot dekletce neverjetno intuicijo, občutek za ljudi in njihov odnos do nje. Zaznala je najmanjše razlike, ki so jih pokazali ljudje v odnosu do nje in drugih otrok. Bila je bister, izredno živ otrok s prekipevajočo energijo, ki jo je podedovala po svoji materi. Občutka krivde dejansko ni poznala in kazni ni sprejemala. Znala je ustvariti videz nedolžnosti kakor, da ne vidi v ničemer nič slabega. Ta osebnostna lastnost je bila ena najbolj bistvenih za Marilyn kot igralko.

Tisto, kar kot Norma Jeane ni občutila, je želela za Marilyn. Določeno smotrnost v življenju in cilje. Začetek Marilyn Monroe je pomenil konec Norme Jeane. Z novim imenom je opustila nepomembno življenje Norme Jeane. V novem življenju se je v celoti poistovetila s svojo novo podobo, novim jazom in vlogo igralke. Vsaj želela je tako. Začela je graditi svojo osebnost in kariero igralke. Njene besede so bile: »First, I’m trying to prove to myself that I’m a person. Then maybe I’ll convince myself that I’m an actress.«

Vsi aduti Norme Jeane za Marilyn Monroe

Norma Jeane je s svojim videzom mlade ženske pri dvanajstih letih odkrila moč lastne »ženskosti«.Obraz Norme Jeane ni bil obraz lepotice, čeprav ga je kasneje z odstranitvijo majhne štrline na koncu nosu, namestitvijo hrustanca v čeljust in popravkom štrlečih sekalcev, polepšala.

Njen smeh je bil vreščeč, glas šibek, a čuten in topel. V začetku se je trudila, da bi izpopolnila svojo lepoto in skrbela za vtis, ki ga je naredila na druge. Prva sprememba so bile lasje. Iz rjavih, od trajne uničenih, pretirano kodrastih las, je postala svetlolaska z valovitimi lasmi. A ni obraz Norme Jeane tisti, ki je naredil Marilyn Monroe.

V sebi je imela nagonsko sposobnost za razvnemanje moških s svojo postavo, izzivalno pozibavajočo hojo in tesno obleko. Vse to je zavila v paket otroške nedolžnosti. Ni šlo za izzivanje, ampak za globoko potrebo po občudovanju in ljubezni. Postala je središče pozornosti, kar je bil zanjo odraz ljubezni drugih. Njena čutnost je z leti naraščala. Njeno telo je bilo prva leta čudovito. Kasneje se je večkrat preveč zredila, a je izgubila občutek in sebe še vedno videla enako zapeljivo kot v mlajših letih. Fotografinja Eva Arnold je dejala, da je bila njena slepota glede njene telesne spremembe, skoraj tragična. Vedno je bila bolj privlačna na fotografiji kot v resnici.

Spodnjega perila v glavnem ni nosila, saj jo je utesnjevalo. Čeprav je v tistih prvih letih nosila tesne obleke, ji niso pomenile nič več kot sredstvo za dosego pozornosti. Kasneje kot zvezda je najraje nosila ohlapne hlače, pulover in ruto, bila večkrat nepočesana in ni uporabljala ličil. Na ulici je bila navadna ženska.

Šola jo v mladih letih ni zanimala. Nezadostno znanje je bilo kasneje vir tesnobe. Marilyn je bila bistra, a zaradi pomanjkanja znanja dolgo ni zaupala vase (pripombe je oblikovala kot vprašanja). Njene besede so bile včasih v celoti neumestne in izgovorjava brezupna (že od otroštva je imela čisto svojstven način izražanja). Pomanjkanje izobrazbe in logičnega mišljenja, čisto posebno izražanje in pogosto jecljanje je značilno opredelilo njeno kariero.
[predvajaj video]

Marilyn nikoli ni bila neumna blondinka iz filmov v prvih letih njene kariere. Večina ljudi je bila presenečena nad njeno poroko z dramatikom, intelektualcem Arthurjem Millerjem. Neskladje v inteligenci bi naj bilo preveč očitno, a dejansko ni bilo bistvenih razlik v njuni naravni inteligenci, ampak samo v znanju. Čeprav je bila Marilyn leta 1950 prepričana, da je intelektualec (ni se trudil, da bi jo prepričal o nasprotnem), je kasneje, ko sta začela razmerje, vedela, da sta enakovredna partnerja.

Pot od nepriznane Marilyn Monroe do zvezde

Pot do uspeha je trajala štiri leta. Marilyn je gradila na prepričanosti, da je sposobnost čutenja, intuicija, pomembnejša od razuma. Svojo kariero je gradila sama in črpala moč iz neizmernega vira svoje energije. Nekateri so ji očitali stremuštvo in zlorabo ljudi za dosego svojih ciljev. Dejstvo je, da je v večini ljudi, ki so ji pomagali v življenju, vzbudila otožni občutek odvisnosti od drugih, potrebe po varstvu. Zunanja slika nedolžnosti in spodobnosti je bila zavesa za njeno notranjo šibkost in negotovost. Marilyn v resnici ni prenesla pokroviteljstva.

Pri prvem poziranju za revijo York fotografu Davidu Conoverju je bila neverjetno naravna. Oko fotografskega aparata je bilo oko moškega, ki ga zapeljuje s svojim nedolžnim nasmehom in svojo prikrito žensko čutnostjo. Dejansko se je ljubila s kamero. Kadarkoli je delala kot fotomodel, je bilo tako. Tudi njeno prvo poziranje pri družbi A Twentieth Century-Fox Pictures je bilo takšno. Enostavno je navdušila s svojo neprisiljenostjo. Že takrat je pokazala svojo značilno gesto iz filmov, ko se ugrizne v spodnjo ustnico in prikrije z dlanjo usta, kadar ji je nerodno.

Pri poziranju je prišla v ospredje samo njena zunanja samozavest. Pri filmu so prišle v ospredje druge stvari, kjer ni bila prepričana vase, kot sta znanje, sposobnost zbranosti in koncentracije, ipd.. Njena nezadostna samozavest je v njej vzbujala občutek tesnobe, živčnost in umik vase. Pred filmsko kamero se enostavno ni sprostila. Težko se je zbrala, njena igra je bila slaba. Če je znala besedilo in se je lahko sprostila, je uresničila svojo osebnost pred kamero in intuitivno izrazila čustva.

Filmski producenti, režiserji in studii so v njej videli predvsem fantastično telo in nedolžnost. Samo ena izmed neumnih blondink. Septembra 1947 je bila prvič odpuščena s strani družbe A Twentieth Century-Fox Pictures. Občutek nezaželenosti je vzpodbudil še večjo odločenost, da bo uspela. Kmalu je znova sklenila pogodbo z isto družbo, a se z njo zavezala za slabo plačilo tudi v letih, ko je že bila zvezda. O Hollywoodu ni imela dobrega mnenja. Več povedo njene besede : »Hollywood is a place where they’ll pay you a thousand dollars for a kiss and fifty cents for your soul.«

V začetku so bili za njene filme značilni slabi, zastareli scenariji. Njene vloge bedastih plavolask niso pripomogle k njeni karieri, saj je nihče ni jemal resno kot igralko. Do nje so se vedli nespoštljivo. Čeprav je bila jezna in ni bila zadovoljna s svojim položajem, tega na zunaj ni pokazala. Zavedala se je situacije, saj je bila sebi vedno najstrožji kritik. Prvič so opazili Marilyn in njeno značilno hojo, ko se pozibava z zadnjico levo in desno, v filmu Love Happy (Ljubi srečno), kjer je igrala s Groucho Marxom. Leta 1950 je odigrala dve izredno dobri vlogi v filmih The Asphalt Jungle (Asfaltna džungla) in All About Eve (Vse o Evi). Vseeno nista presekali nadaljevanja vlog neumnih plavolask. V filmu Monkey Business (Opičje zadeve) iz leta 1952, kjer je igrala s Caryjem Grantom in Gingers Rogers, se je prvič pokazala kot odlična igralka komičnih vlog.

Tega leta se je Hollywood končno odločil, da jo uvrsti med zvezde. Občinstvo jo je sprejelo kot zvezdo že prej. Bila je naslednica Jean Harlow. Nekoliko nižji glas, poosebljena čutnost, izražena skozi izzivalno, a ne prostaško hojo, ki odraža prostodušnost in nedolžnost. Odprta usta z vlažnimi ustnicami to samo potrjujejo. Sama Marilyn je s svojo duhovitostjo večkrat poudarila svojo čutnost, ker so ljudje od nje to pričakovali. Njeni so odgovori : »It’s not true I had nothing on, I had the radio on. Sex is a part of nature. I go along with nature. What do I wear in bed? Why, Chanel No. 5, of course.«
[predvajaj video]

Vloga zvezde je na Mariliyn vplivala negativno, saj je iz nasprotovanja črpala svojo neizmerno energijo. Zavrnitev je v njej povzročila odpor v smislu dosege cilja. Nasprotja so bila gonilo njene moči že od otroštva. Če je bila potisnjena ob zid, se je borila, črpala moč iz vloge žrtve zaradi krivic v mladosti in vzpodbujala svoj temperament. Dejanski začetek njene krize je bil v tem, da ni bilo potrebe po borbi. Cilj je dosegla.

Mariliyn - zvezda

Prvi film »zvezde« je bila kriminalka Niagara. Sledili so eni njenih najboljših filmov pri A Twentieth Century-Fox Pictures: Gentlemen Prefer Blondes (Moški imajo raje plavolaske), kjer se je čudovito ujela s Jane Russell; How To Marry a Millionaire (Kako poročiti milijonarja), kjer je igrala z Betty Grable in Lauren Bacall; The Seven Year Itch (Sedem let skomin). Vsi trije filmi so zadovoljili občinstvo, a Marilyn z njimi ni bila zadovoljna. Izjema je Bus Stop (Avtobusna postaja), kjer je bila enkratna v vlogi Cherie, kar so ji priznali tako kritiki kot studii. Končno se je izkazala kot igralka. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bil to njen prvi film, ko je bila dejansko svobodna, saj je že ustanovila lastno družbo, in hkrati dosegla sporazum z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures.

Z njenimi uspehi je v njej naraščal odpor proti še vedno nespoštljivemu vedenju do nje same. Čeprav so jo razvajali, priznavali status zvezde, ki nosi denar, je bil njen zaslužek v primerjavi z Elizabeth Taylor »mizeren«. Tudi obravnavali so jo popolnoma drugače. Septembra 1953 je spoznala fotografa Miltona Greena, kar je vodilo v nastanek njene družbe Marilyn Monroe Productions in njeno prvo večjo konfrontacijo z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures, kjer je izšla kot zmagovalka. Čeprav je imela večinski lastniški delež, dejansko v njej ni imela prave pravice odločanja. Decembra 1954 se je preselila v New York.

Postala je samozavestnejša, črpala je iz svoje nesporne intuicije, da opazi človeške slabosti in naučila se je obvladovati samo sebe. Ni več dajala vtisa negotovosti in neodločenosti. Njeno kariero so usmerjali Strasberg, Milton in Miller. Rezultat tega so filmi The Prince and The Showgirl (Princ in plesalka), ki ga je snemala v Londonu z Laurencom Olivierjem, in kasneje The Misfits (Čudaki), po scenariju Millerja, kjer je v Roslyn združil ogromno njenih lastnih značajskih potez in je v njej dobila Marilyn najbolj neobičajno vlogo v svojem življenju, saj je Roslyn dejansko Marilyn.

Vmes je bil film, ki je nekako njena največja uspešnica, Some Like It Hot (Nekateri so za vroče), komedija s Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom v vlogi dveh moških glasbenikov, preoblečenih v ženski. Snemali so ga leta 1958 v Hollywoodu v režiji Billya Wilderja. Morda je najbolj zanimiv njen dvom, ki ga je ob branju scenarija izrazila svojemu učitelju Strasbergu, saj ni vedela, kako se naj spoprime z vlogo ženske, ki ima dve prijateljici. Odraža resničnost Marilyn same. Nikoli ni imela nobene prijateljice, a vedno občudovanje množice moških.

Eden najbolj zgrešenih poskusov je bila združitev Marilyn in Yves Montanda v filmu Let’s Make Love (Ljubiva se). Oba sta izžarevala čisto seksualnost, pri njej prežeto z nedolžnostjo, pri njem s cinizmom. Film je brezupno izumetničen in v celoti neprepričljiv. Pomembnejša igra se je odvijala za kamero, saj se je Marilyn zaljubila v Yvesa. Vse, kar je sledilo, ni bilo vredno nikogar, še najmanj njunih partnerjev, Arthurja Millerja in Simone Signoret.

Poleti 1960 so v Nevadi pričeli s snemanjem filma The Misfits v režiji Johna Hustona, kjer sta igrala še Clark Gable in Montgomery Clift. Konec snemanja v novembru je pomenil tudi smrt Gabla in zadnji film tako Gabla kot Marilyn. Snemanje filma je bilo dejansko prilagajanje glavni igralki in neverjetna strpnost vseh do nje same. Marilyn je bila v tem času ujetnik tolikšne količine izredno močnih tablet, da dejansko ni več normalno delovala.

Zadnji film, zaradi katerega se je vrnila v Hollywood (Something’s Got to Give ali Nekaj je potrebno dati), ni bil nikoli dokončan. Bil je vzrok njenega zadnjega spora z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures. Odpustili so jo v začetku junija 1962 zaradi zamud, neprofesionalnega odnosa in odhoda v New York tistega maja 1962, ko je v Madison Square Garden tako čutno zapela za rojstni dan predsednika J.F.Kennedyja Happy Birthday To You.
[predvajaj video]
Seveda je zamujala na oder in ko je končno prišla jo je napovedovalec napovedal z : »Late Marilyn Monroe«. V teh besedah je več usodnosti, kot bi je lahko bilo, če ne bi v začetku avgusta umrla. Na določen način je Marilyn sama izzvala spor, saj se je na snemanju v prizoru na bazenu brez dogovora z režiserjem slekla do golega in zaplavala v vodi. Bile so prve fotografije v celoti gole Marilyn (pomeni, da niso bile samo nakazane dojke, ampak vidne bradavice in njen Venerin griček). Fotografi, Laurence Schiller, Jimmy Mitchell in William Reed Woodfiled, so imeli preprosto »srečen dan«.

Kakšna igralka je bila Marilyn?

Določeni ljudje so ji priznavali samo status neumne blondinke, seks simbola; drugim je predstavljala popolnost. Resnica je bila nekje v sredini. Vsi, ki so zahtevali, da v vlogi uveljavi svojo spolno privlačnost, so bili presenečeni, saj je zahteva v Marilyn vzbudila tesnobo in negotovost. Dejansko ni bila prepričana vase v tem smislu. Hkrati jo je ta zahteva ločevalo od nje same kot karakterne igralke, kar je želela biti. Bila je naivna, a duhovita in domiselna. V okoliščinah, ko sta jo mučila strah in tesnoba, je v celoti otrpnila in njena duhovitost je izginila. A na osnovi lastne intuicije in naravne inteligence je bila sposobna, da se vživi v vsako vlogo.

Verjela je, da se človek lahko na vlogo zavestno pripravi (razum), a učinki so rezultat podzavesti (intuicija, čustva). Marilyn je z intuicijo dojela utemeljenost določenega značaja. Če je bila njena lastna usmeritev napačna, je prizadevanje drugih ni moglo popravit. Preko sebe enostavno ni znala iti. Njena igra se je porajala iz lastnih življenjskih občutij, kar je pomenilo predvsem zlorabo lastne prirojene občutljivosti. Nedvomno je to spodkopalo njeno čustveno življenje in povzročilo posledično telesno neravnotežje. Lee Strasberg je v njej začutil prirojeno občutljivost in jo želel uveljaviti. Zanj je bila Marilyn izredno občutljiva, čutno dovzetna. Njena največja slabost je bilo pomanjkanje zbranosti.

Njegova usmeritev je bila, da mora črpati v igri iz lastnega čustvenega doživljanja, kar je pomenilo vrnitev k Normi Jeane. Osebnost, ki jo je z veliko truda nekaj let sestavljala, je začela tako razpadati. V začetku, ko je gradila svojo kariero, je ni zanimalo življenje izven filma. Tudi moški ne. Takrat, ko je dosegla uspeh, je ugotovila, da uspeh sam zase ne zadostuje. Kar je nedvomno pomenilo začetek »razpadanja« tistega, kar je gradila. Osnovne strukture svoje osebnosti kot igralke. Bila je igralka, a v prvi vrsti ženska. Začela je iskati žensko v Marilyn, kar je pomenilo, da je stopila v ospredje Norma Jeane.

Dokler je gradila svojo osebnost in jo omejila na svojo kariero igralke, je bila uspešna in odločena, ker je bilo to delo. Ko se je srečala sama s sabo kot človek in ženska, se je sesula sama vase. Vsi notranji boji, med strahom, negotovostjo in bojaznijo znotraj in veselostjo, duhovitostjo in temperamentom na zunaj, so povzročili, da je že od 1952 potrebovala pomoč za vzpostavitev duševnega ravnovesja. Ni zaupala lastni presoji, bala se je vsake vezanosti, ki bi jo lahko ogrožala. Hkrati je bila preveč občutljiva, preveč naravna, da bi se lahko počutila dobro v tako zlaganem svetu kot je Hollywood.

Vedno se je spreminjala in bila pripravljena na spreminjanje same sebe in rast sebe kot igralke. Obiskovala je tečaje za urjenje glasu, za mimiko kretenj in nešteto igralskih šol (1951 Mihaela Chehova, 1956 Leeja Strasberga). Skozi njeno kariero so bile z njo njene učiteljice (najprej Nataša Lytess, kasneje Paula Strasberg).

Njeno legendarno zamujanje je bilo do leta 1958 posledica lastne negotovosti zaradi filmov in prizorov v njih, kasneje odvisnosti od tablet in stalnega jemanja pomirjeval in uspaval proti kronični nespečnosti. Njeno duhovitost glede svojega pregovornega zamujanja odražajo tudi besede: »I’ve been on a calendar, but I’ve never been on time.«

Marilyn kot ženska

Odsotnost odnosa z očetom je v njenem iskanju moškega združilo v eni osebi skoraj nerealna pričakovanja. Moški bi naj nadomeščal njenega očeta, pomirjal njene izbruhe jeze in živčnosti, in bil ljubimec oziroma zadovoljil njene spolne potrebe. Poročena je bila trikrat.

Jim Dougherty, poroka pri rosnih šestnajstih letih, vzpodbujena s strani drugih, je pomenila varnost, ki jo je pogrešala. Nedvomno je okrepila njeno samozavest in v njeno življenje prinesla moškega, ki je bil njen ljubimec ter ji dajal varnost. Teža enoličnosti, ki jo je v določenem trenutku pripeljal do prvega poskusa samomora, je bila prevelika in ločitev leta 1946 preko odvetnika logična posledica. Norma Jeane je odkrivala bodočo Marilyn in Jim enostavno ni bil del te zgodbe.

Joe DiMaggio, svetovno znan igralec baseballa, je bil tako zelo drugačen od drugih. Takoj ji je bil všeč. Njegov nekoliko staromoden, dostojanstven videz, jo je prevaral v oceni, da bo iz njega naredila zapečkarja, ki bo opustil navade samskega življenja. Prevzel je vlogo intimnega prijatelja in varuha pred hollywoodskimi izkoriščevalci. Januarja 1954 sta se poročila in odpotovala na Japonsko, kjer je Marilyn obiskala tudi ameriške čete v Koreji. Poročno potovanje je bilo začetek in hkrati konec skupnega idiličnega življenja. V bistvu nista imela skupnih ciljev, čeprav sta imela marsikaj skupnega. Bila sta tujca in njuno življenje preveč različno, da bi ga lahko uspešno združila. Najbolj se je zavedal svoje ljubezni do nje ob ločitvi po snemanju filma Sedem let skomin konec 1954. Kasneje ji je večkrat pomagal in ostal njen prijatelj do njene smrti.
[predvajaj video]

Arthur Miller, s katerim sta se spoznala že leta 1950, je postal njen ljubimec po ločitvi od DiMaggia in selitvi v New York. Poročila sta se leta 1956 in Marilyn je prevzela židovsko vero. Bil je odločen, da bo postal njen glavni zaveznik v svetu, ki je na Marilyn gledal z dvomom. Dejansko je njuno skupno obdobje pomenilo najbolj neplodno obdobje v njegovem življenju, saj je uporabil vso energijo za Marilyn, ki mu je očitala nenehno vmešavanje v njeno delo in kariero. Na koncu je bil njun odnos splet njenih očitkov in obtožb v smislu njegove nepristopnosti, hladnosti in vzbujanja občutka, kakor da je ni.

Takšno obnašanje je bilo značilno za Marilyn. Millerju je očitala celo vrsto prevar, ki bi jih naj naredil. V času njunega zakona je bil pogosto tisti, ki je kontroliral njeno doziranje s tabletami in jo več kot enkrat rešil gotove smrti. Ločila sta se po snemanju filma The Misfits novembra 1960. Njegov odhod iz njenega življenja je pomenil izgubo podpore in vsega, kar je bilo spodobno v njenem življenju. Njena odmaknjenost od življenja se je samo še poglabljala.

Marilyn si je nedvomno želela otroka. Noseča je bila verjetno trikrat. Dvakrat z Arthurjem Millerjem. Prvič leta 1957, ko sta se z Millerjem po snemanju filma Princ in plesalka, umaknila na Long Island (nosečnost izven maternice). Drugič jeseni 1958, ko so snemali film Nekateri so za vroče, a je v tretjem mesecu splavila. Najbolj nizkotno je toliko let po njeni smrti pričevanje Tonyja Curtisa, da je nosila njegovega otroka. Leta 1959 se je podvrgla operaciji, ki ji bi omogočila roditi otroka. A je bila zima 1959-1960 zadnja, ko sta imela z Millerjem še odnos, ki bi ga lahko označili kot partnerski.

Kasneje naj bi zanosila še enkrat, domnevno s J.F.Kennedyjem, s katerim bi naj imela razmerje v zadnjem letu in pol pred svojo smrtjo. Tokrat bi naj načrtno splavila. Resničnost tako razmerja kot zanositve sta zavita v skrivnost še danes in nespornih dokazov o tem ni, čeprav je zelo malo verjetno, da s predsednikom ZDA nista imela razmerja. Nedvomno je razmerje poglobilo njeno tesnobo, čeprav jo je začasno razbremenilo občutka, da ni nikomur potrebna.

Reka brez povratka

Marilyn je zapisala svoj konec sama z zlorabo tablet in v zadnjih letih življenja mamil. V začetku jih je potrebovala zaradi tesnobe in pretirane živčnosti, nato nespečnosti, kasneje depresije, ker je bila pozaba edina rešitev. A čeprav je bil to svet brez bolečin, fizičnih in psihičnih, svet pozabe ni imel prave vsebine. Vmesni poskusi, da bi se rešila odvisnosti, so bili samo poskusi v zasebnih bolnišnicah, kjer je ravnanje s sabo določala sama. Samo enkrat je bila na kliniki za duševne bolezni, a jo je samo dejstvo, da je na mestu, kjer sta bili njena mati in babica tolikokrat, navdalo s takšno histerijo, da jo je Joe DiMaggio rešil iz bolnice po njenem posredovanju. Njena selitev v Los Angeles s številnimi zasebnimi ordinacijami in lekarnami februarja 1962 je bila »pikica na i«. Tablete so postale lahko dosegljivo blago. Alkohol in izredno slab odnos do zdrave prehrane ji prav tako niso koristili.

Njena smrt, 05.avgusta 1962, je samo normalni tok dogodkov, ki so se začeli odvijati že slabo desetletje prej. Čeprav je z njo povezano ogromno skrivnosti, raznih teorij zarot, domnevnega samomora in podobnih zgodb, je verjetno bila samo napaka. Napaka, ki je čakala, da se zgodi, a je bila tolikokrat prej preprečena s strani drugih ljudi. Njena ujetost v odvisnost od pomirjeval, uspaval, droge, vedno močnejših učinkov in vedno večje količine, ni imela dejanske rešitve. Njene korenine so bile pregloboko v Normi Jeane, ki ji Marilyn nikoli ni mogla dejansko pobegniti. Pa saj ne more nihče med nami, kajne? Če se ne moremo soočiti sami s sabo in potrebujemo pomoč, gre za navidezno soočenje. Dejansko smo ujetniki vse življenje. In nič drugačna ni bila Marilyn.

Je konec?

Najboljši scenarij vseh njenih filmov je prav gotovo njeno življenje. Scenarij, ki ga je začela pisati Marilyn tistega dne, ko je odkrila moč svoje čutnosti. A v njej ni bilo odgovora na to, kar je iskala. Večno hrepenenje po ljubezni, varnosti in stabilnosti, je ostalo. Za čutnostjo ženske se je namreč skrivala negotovost otroka. Potrebovala je njeno občinstvo, ki je nikoli ni pustilo na cedilu, ko jih je enkrat pridobila. Njene besede izražajo bolečino zavedanja tega :«I knew I belonged to the public and to the world, not because I was talented or even beautiful, but because I had never belonged to anything or anyone else.«

Nekje na sredini je izgubila in tok življenja jo je odnesel, kamor sama verjetno ni želela. Kot drevo brez pravih korenin, ki se upira vetru, a ga vsak vihar zamaje v njegove temelje tako zelo, da ga nekega dne droben piš vetra zlomi.

Zato tudi to ni zgodba o njenih filmih, ampak zgodba o Marilyn. Ena in edina. Legenda za večnost. Zgodba, ki ji ni videti konca …

Čeprav kot filmska igralka ni bila posebno talentirana, je imela izjemen dar osupniti občinstvo, kadarkoli se je pojavila v javnosti. Kljub svoji umetelni podobi je delovala povsem naravno.

Kot Marie Magdalene Dietrich je bila v Berlinu rojena leta 1901. V najstniških letih je strastno oboževala dvoje: film in glasbo. Oboje je združila že na samem začetku svoje kariere z igranjem v spremljevalnem orkestru nemih filmov.

Svojega prvega dela ni dolgo obdržala, saj so ostali glasbeniki bolj kot notam pozornost posvečali njenim nogam. Morda se ima za prodor na gledališke odre zahvaliti ravno slednjim. Zaznamovala jo je redka sposobnost stati nepremično na odru in vseeno pridobiti pozornost gledalcev.

Če je pri tem kadila cigareto (zelo počasi in seksi), je občinstvo pozabilo na ostale igralce. Tako jo je opazil Josef von Sternberg, ki je iz nje ustvaril mednarodno zvezdo.

Marlenina prelomna vloga je bila v filmu Plavi angel (Der Blaue Engel, Sternberg, 1930), kjer je igrala kabaretno pevko z markantnim vzdevkom Lola Lola. Njen glas je bil vsaj tako pomemben kot videz, saj je bil film Plavi angel ena prvih uspešnic zvočnega filma. Igralska pot jo je nato naglo vodila v Hollywood, kjer je najsvetleje sijala v ozvezdju 30. let prejšnjega stoletja.

Sternberg je fetišiziral Marlenino slavno androgino podobo v filmu Maroko (Morocco, 1930), v katerem je oblečena v moška oblačila in cilinder provokativno poljubila žensko. Postala je ženska, ki je bila pripravljena prevzeti moški svet v moški uniformi in z moško drznostjo.

Njen stil ni bil moški, ampak koketen, nonšalanten, eksotičen in usodno zapeljiv. Kritiki so jo imenovali inkarnacija seksa in simbol glamurja, občinstvo pa je v njej videlo center erotične pozornosti in občudovanja.

Pomembnejše od fame, ki je nastala okrog njene seksualne privlačnosti, je bila njena medijska predstava podobe avtonomije in moči, ki je v zlati dobi Hollywooda utelešala skrivne sanje žensk. Subtilen poziv nežnejšega spola k enakopravnosti je Dietrichovi prislužil globoko spoštovanje in status brezčasne ikone.

Ko beseda nanese na oddaje iz franšize “Got Talent” (pri nas Slovenija ima talent)skoraj vsi pomislimo na Susan Boyle, ki je postala pravcata maskota tega resničnostnega šova, v katerem svoje mesto najdejo vsi talenti in antitalenti z dovoljšnjo mero poguma. Sem pa tja se kdo spomni še na Paula Pottsa, ki je bil pravzaprav prvi zmagovalec katerekoli “Got Talent” oddaje.

Paul Potts

Britanec, zaposlen v trgovini s prenosnimi telefoni, je leta 2007 občinstvo in neizprosno žirijo prepričal z operno arijo Nessun Dorma iz Puccinijevega Turandota. Kasneje se je sicer otepal obtožb, da je izučen operni pevec, a ker za svoje nastope nikoli ni bil plačan in je bila tudi njegova izobrazba precej neuradna, je obdržal svoj status amaterja in posledično malodane čudežnega dečka, ki je slavo našel s pomočjo televizijskega šova.

Prav to je pravzaprav tisto, kar privlači tako tekmovalce kot gledalce - tekmovalci bi radi našli priznanje za svoj talent, slavo in denar, gledalci pa naravnost ljubijo zgodbe o uspehih, še posebno če gre za navadne male ljudi, ki jim uspeh tudi privoščijo. Bolj povprečnega videza kot so, raje jim nataknemo krono na glavo. Če se zgodbe o grdih račkih, ki lahko uspejo tudi brez fizične transformacije v popolnega laboda, izkažejo za resnične, se namreč tudi sami počutimo malce bolje. Kot da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi nam. Kot da se čudeži res dogajajo.

Pravi dokaz v to smer je tudi Susan Boyle, gospa zelo povprečnega videza, ki je tudi obdelava z vsemi sredstvi sodobne kozmetične industrije ne bo spremenila v lepotno kraljico. Pravi čar Susan Boyle je prav v tem, da svoji zunanjosti ne more ubežati, a angelski glas je kljub temu njen. Njena transformacija v laboda se zgodi takrat, ko odpre usta in vsi skupaj malo uživamo, ko gledamo prekrške nad modelčki glasbene industrije.

Susan je ultimativni „underdog” (oseba, ki nima privilegijev in od katere vsi pričakujemo, da bo izgubila tekmo), pravo nasprotje od favorita in njen uspeh je uspeh navadnega človeka. Nič čudnega, da je njena popularnost gromozanska in nič čudnega, da je to kljub vsemu fenomen - ljudje namreč v revijah še vedno raje beremo o glamuroznih zvezdnikih, saj lahko prek njihovih življenj in karier pokukamo v svet, ki nam je sicer zaprt. Susan nam v nasprotju s tem ni odprla nobenih vrat v magično deželo, a njen uspeh je uspeh navadnega človeka. In src občinstva nič ne ogreje bolj kot to, da kakšno zvezdo z neba sklati tudi povsem povprečen človek (s povsem nadpovprečnim talentom).

Kljub temu, da je zmago v 3. sezoni šova pravzaprav odnesla plesna skupina Diversity, se lahko Susan vseeno sladko smeji; skupine se spomni le malokdo, medtem ko je Boyleova nedavno izdala prvi samostojni glasbeni album, ki je vzbudil nemalo zanimanja. Največ pozornosti v tovrstnih oddajah žanjejo prav pevci, ki jih je bržkone tudi najlaže tržiti, a iskanje talentov pravzaprav zajema raznovrstne sposobnosti, od različnih plesnih zvrsti, igranja glasbil, borilnih veščin, pantomime, aerobike, komedije, pa do čarovniških nastopov, žongliranja in razkazovanja priučenih trikov živalskih ljubljenčkov. Omejitev pri področjih, ki jih zajemajo talenti, resnično ni.

Velika iskalnica talentov sedaj prihaja tudi k nam. Da se bo za sodelovanje v oddaji prijavilo nemalo pozornosti željnih ljudi z raznovrstnimi veščinami in sposobnosti, sploh ne dvomimo. Vsi malo potihem in malo naglas upamo (ali pa se bojimo) tudi poplave bizarnih nastopov, ki bodo začinili oddajo Slovenija ima talent, medtem ko bi lahko na koncu iz nje vendarle izluščili kakšen resnični talent. Slovenija je že sama po sebi dežela talentov, le da ti ponavadi zajemajo željo po slavi in spretnost pri ljubimkanju z mediji, medtem ko je dejanska umetniška nadarjenost ponavadi v drugem planu.

Da bi ločili zrno od plev bo v oddaji poleg glasov občinstva zaslužna tudi žirija. Prav primeren nabor sodnikov lahko bistveno pripomore k uspehu oddaje in ni naključje, da za žirantsko mizo sedi Simon Cowell, ki je oddajo tudi zasnoval. Cowell je dobro znan že iz oddaj American Idol in X Factor, kot najbolj osovražena in hkrati priljubljena osebnost iz tovrstnih šovov pa nedvomno pripomore tudi k večjemu interesu občinstva. Cowell je brutalno iskren, ima strupen jezik, a hkrati tudi izjemno dober nos za neodkrite talente, s katerim je ustvaril pravi imperij.

Cowellova protiutež v žiriji britanske različice oddaje je igralka Amanda Holden, ki je nežna in čustvena dušica, redno pa poskrbi tudi za zdravo mero solz ganjenosti. Malo težje kot na njo je narediti vtis na tretjega sodnika, nekdanjega urednika tabloidov in televizijskega voditelja Piersa Morgana.

Tudi v slovenski različici šova ne smejo manjkati primerni sodniki, kajti dobro uravnotežena skupina žirantov v oddaji pomeni pomembno dodano vrednost. Na redke fenomenčke kot je Susan Boyle namreč ne gre kar tako računati - televizijska juha mora imeti vse potrebne sestavine za uspeh tudi brez tega. Na slovenskem področju se je za strogega sodnika že večkrat izkazal Tomaž Domicelj in tudi Roka Goloba je bilo v nacionalkini oddaji Zvezde pojejo težko pridobiti na svojo stran. Imena tričlanske žirije še niso znana, gledalci pa si lahko le želimo kakšne Dade ali Branka Čakarmiša, ki sta bila strah in trepet sodelujočih v izboru za glasbeno skupino Popstars …

Vse skrivnosti oddaje bodo razkrite kaj kmalu, saj se avdicije pričnejo že januarja. Na predizborih bo kandidate ocenjevala komisija producentov PopTV in jih - če bodo dovolj dobri (in predvsem zanimivi) - povabila na sodelovanje v oddaji. Tam bodo nato nastopili pred občinstvom in žirijo, ki bosta odločala o njihovem napredovanju v polfinale in finale. Dva finalista tako na primer izbereta občinstvo in žirija vsak po enega (čeprav je res, da žirija izbira med drugo in tretjeuvrščenim kandidatom po volji občinstva). Da, ugajanje občinstvu je pri tem izboru še kako pomembno.

In kaj imajo od tega tekmovalci? Poleg tako želene prepoznavnosti v naši širni Podalpski deželici bo zmagovalca čakala tudi nagrada v vrednosti 50.000 evrov. Ostalo pa je kot ponavadi stvar lastne iznajdljivosti …

Vabljeni tudi k branju teksta z naslovom Slovenija ima talent. Kliknite tukaj!

Vabljeni k branju teksta Talent se na ogled postavi!

SLOVENIJA IMA TALENT je šov, ki bo posnet po licenčni oddaji ”Got talent” in je šov, ki po svetu podira vse rekorde gledanosti! Se spomnite popularne Susan Boyle, ki je le z enim nastopom osvojila srca vse Velike Britanije? To je le ena od tekmovalk, ki je do danes postala ljubljenka gledalcev in številnih src po več kot 30 državah, kjer so šov že lahko spremljali. Zmagovalec šova pa se ne bo boril le za bogato nagrado 50.000 €, ampak tudi za veličastni naziv najbolj talentiranega tekmovalca!

In kakšen je koncept oddaje SLOVENIJA IMA TALENT?

Ustvarjalci oddaje iščejo najboljše talente v katerem koli žanru ali spretnosti. To so torej lahko petje, ples, žongliranje, požiranje ognja, igranje na citre, jodlanje, dresiranje psov, trebušni ples, hoja po vrvi … Na šov se lahko prijavijo prav vsi talentirani posamezniki, pari ali skupine, tekmovalci vseh starosti, amaterji, profesionalci; torej vsi, ki znajo nekaj, za kar mislijo, da bo očaralo celotno Slovenijo!

Prijave bodo na POP TV sprejemali od 7. 12. 2009 do 29. 1. 2010 na spletni strani talent.24ur.com ali po telefonu številka 01/ 589 35 18.

Vsi pravilno prijavljeni in zamudniki, ki bodo lahko svojo prijavo izpolnili na licu mesta, se bodo udeležili predizborov, ki bodo potekali po vseh večjih mestih v Sloveniji. Predizbori oddaje SLOVENIJA IMA TALENT bodo potekali od 16. do 31. januarja! Na predizborih bo komisija producentov POP TV ocenjevala nastope in če jih bodo kandidati prepričali, jih bodo povabili na avdicijo in sodelovanje v oddaji.
[predvajaj video]

MESTA IN DATUMI PREDIZBOROV
Celje 16.1., Portorož 17.1., Slovenj Gradec 19.1. , Murska Sobota 20.1., Novo mesto 21.1., Kranj 23.1.
Maribor 24.1., Nova Gorica 26.1., Jesenica 27.1., Ljubljana 30.1., Ljubljana 31.1.

Avdicije se bodo snemale pred občinstvom, ki bo pomagalo tričlanski strokovni žiriji izbrati najbolj zanimive talente. Tekmovalci, ki bodo dobili večino glasov ZA, bodo dobili vstopnico v naslednji krog, kjer bo žirija precenjevala in odločila, kdo od njih si zasluži polfinale. Prijave za občinstvo bodo na POP TV sprejemali na spletni strani talent.24ur.com.

V polfinalnih oddajah, ki bodo potekale v živo, bodo vsi polfinalisti pripravili nov nastop in še enkrat stopili pred žirijo in oči Slovenije. Po koncu vsake polfinalne oddaje sta znana dva finalista. Prvi finalist je kandidat, ki zbere največ glasov gledalcev. Žirija pa izbere drugega finalista in sicer se odloča med kandidatoma, ki sta po številu glasov gledalcev zasedla drugo in tretje mesto.
[predvajaj video]

Finale pa bo veliki dogodek, na katerem bodo finalisti imeli še zadnjič priložnost, da s svojim talentom očarajo Slovenijo. Gledalci bodo s svojimi glasovi v živo odločili, kdo je zmagovalec šova, ki bo poleg 50.000 € prejel tudi laskavi naslov zmagovalec oddaje Slovenija ima talent.

Slovenija ima sanje. SLOVENIJA IMA TALENT. Zapiši se v zgodovino: stopi na sceno, pokaži svoj talent, prepričaj žirijo, poberi nagrado in osvoji srca Slovenije.

Prižgi svojo zvezdo! Slovenija te čaka.

Pravi, da ko je pozneje začela premišljevati o tem, je bila seveda nekoliko razočarana, vendar pa dodaja, da se je bolj pripravljala za nastop petnajsterice kot ožjega izbora.  Tjaša je prve dni novega leta namenila pisanju zadnjih strani detektivskega romana, izdala ga je aprila, nosi pa naslov Poljubi me, miss. Dela ima še vedno dovolj, kljub temu pa ne zanemarja študijskih obveznosti.

Tjaša nam je zaupala, da so bili doma veseli, saj glede hrane kot majhna deklica ni bila izbirčna. Spominja se, da ni marala čokolešnika in ji je takoj, ko ga je zagledala pred seboj, postalo slabo. Rada je imela preprosto hrano, kot je kruh in skuta, ki jo je pogosto malicala skupaj z babico. Pravi, da ima o tem tudi dokaze-fotografije, na katerih je vsa umazana okoli ust.

Tako kot takrat, ko je bila še otrok, pa tudi danes ni izbirčna. Rada eksperimentira z različnimi kuhinjami, kot sta mehiška ali kitajska. Je skorajda vse, ne brani se niti pekoče hrane. Še vedno pa ne mara čokolešnika, pa tudi jogurti ji ne dišijo preveč. Prav tako ni ravno navdušena nad suhim sadjem.

Ko pomisli na sladice, pove, da ni ena tistih, ki jih obožujejo, vseeno pa najraje poseže po dobrih piškotih, babičini potici ali tiramisuju, ki ga pripravi sama.

Mnogo žensk ima obdobje, ko se ne počutijo dobro v svoji koži. Kaj pa Tjaša? Je bila kdaj nezadovoljna s seboj?

”Seveda sem se počutila nezadovoljno, še posebno v puberteti, ampak potem ti dnevi minejo in si zopet postaneš všeč.”

Hujšala ni nikoli, je pa že pazila, kaj je jedla. Povedala nam je, da si je nekoč teden dni kuhala neko prečiščevalno juho, a je nato kmalu odnehala.

Tjaša se s svojim fantom večkrat odpravi na večerjo v katero izmed restavracij. Vendar se ji, če nekajkrat zapovrstjo je zunaj, v restavraciji, gostilniška hrana nekoliko upre. Zdi se ji namreč, da ima imajo vse jedi enak okus.

”Sem pa znana po tem, da vedno naročim napačno jed in potem ‘kradem’ pri fantu,” je dodala v smehu.

Z zdravo prehrano se ne obremenjuje preveč. Poje tisto, kar ji v danem trenutku najbolj tekne. Je pa res, da vedno uživa le črn kruh in se izogiba mleku. Njeni razvadi sta sladoled ter čokolada. Med sprehodom po mestu pa jo najbolj privablja vonj praženih mandljev.

Mi smo s Sendi poklepetali o tem, ali je med odsotnostjo pogrešala oder, kako je plošča nastajala in na kaj je pri njej najbolj ponosna. Zaupala pa nam je tudi, kako je materinstvo spremenilo njo in njen pogled na življenje!

Po šestih letih se vračaš na slovensko glasbeno sceno z novo ploščo ‘Se še spominjaš’. Zakaj zdaj?
Material za novo ploščo je bil pripravljen že prej, tako da je čakal le na pravi trenutek. Ko sem spet začutila veselje in željo do nastopov, sem se odločila, da svojim poslušalcem ponudim nekaj novega.

Si pogrešala nastopanje in glasbo?
Glasba je del mojega življenja že od otroštva, tako da sem gotovo pogrešala nastope. Tudi ko me ni bilo na sceni, sem ustvarjala, poučevala in delala v zakulisju, tako da sem ves čas v stiku z glasbo.

Imaš kaj treme, kako te bodo poslušalci sprejeli?
Ne. Prepričana sem, da ljudje spoznajo dobro glasbo in iskrenost. Je pa res, da se glasbeni stil razllikuje od prejšnjih albumov.

Kako so tvojo odločitev, da se vrneš na oder, sprejeli hčerki in mož?
Hčerki sta še premajhni, da bi razumeli. Za njiju je to pač mamina služba. Mož je pa bil tudi glavni krivec, da sem se spravila bolj odločno ustvarjati.
[predvajaj video]

Sta tudi deklici podedovali kaj maminega glasbenega talenta in želje po nastopanju?
Talent sigurno. Kar se tiče nastopov pa sta še majhni. Sami se bosta odločili, kaj je tisto, kar bosta delali v življenju.

Kako si se v teh šestih letih spremenila ti in kako to vpliva na tvojo glasbo?
Jaz sem se zagotovo spremenila. Mislim, da družina in otroci bistveno spremenijo vrednote in smisel življenja. To se tudi odraža v moji glasbi in besedilih. Je vse skupaj bolj dovršeno in zrelo.

Koliko časa je album nastajal, glede na to, da so vsi instrumenti na njem posneti v živo in da si kot avtorica sodelovala pri kar desetih skladbah?
Album je nastajal nekaj let. Samo snemanje pa je steklo hitro, ker so v studiu igrali profesionalni glasbeniki, ki jim to delo ni tuje. Z aranžerjem Klemnom Kotarjem smo vse prej postavili. On je napisal eno prelepo balado in je tudi delno soavtor nekaj skladb. Vnesel je veliko svežine in trendovskih prijemov, tako da je res zaslužen za sodoben in urban zvok na plošči.

Na kaj si pri plošči najbolj ponosna?
Na to, da smo jo odigrali v živo in je to bil kot nekakšen koncert v studiu. Vsi smo zelo uživali. Skladbe smo ponavljali od začetka do konca - brez »štukanja« in to je bila zame zanimiva izkušnja.

Katera pesem z albuma je tebi osebno najljubša in zakaj?
Jih je več. Težko bi se odločila.

Prvi singel ‘Ti’ je poln plesnih ritmov, so tudi ostale skladbe s plošče takšne?
So zelo različne. Od latino ritmov do funka in sodobnih balad. Dve skladbi sta posneti samo z akustično kitaro.
http://www.youtube.com/watch?v=MdJLy_-NuR0

Boš zanj posnela tudi videospot?
Imam tudi to v načrtu.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Veliko koncertov in nastopov?
Predvsem bi rada , da ljudi moja glasba prepriča in da ji prisluhnejo. Kar se tiče načrtov je vse bolj spontano. Mislim, da bo čas pokazal svoje.

Pravijo, da je poklic starša najtežji in najbolj zahteven. Se s tem strinjaš?
Odvisno, kako na to gledaš. Zame je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Je pa res, da zahteva ogromno odgovornosti, ki pa tudi prinese določeno mero skrbi in drugačnega načina življenja, kot sem ga bila prej vajena.

Bližajo se topli majski dnevi in počitnice. Z družino načrtujete kakšen pobeg?
Ja, v Novi Sad k moževim staršem.

Ti med skrbjo za družino in delom ostane še kaj časa zase? Kako se razvajaš?
Ostane mi kar dosti časa, ker sta punčki v vrtcu. Dopoldneve si vzamem za kuhanje kosila in klepet s prijateljicami. Pa tudi kdaj kakšen fitnes, če se mi ljubi (smeh).

Sporočilo za bralce.
Čimbolj se razvajajte s svojimi najbližjimi in veliko sonca v dneh, ki prihajajo.

Sama izbiraš oblačila ali kdaj koga prosiš za nasvet?
Malo obojega, ampak povečini pa zaenkrat sama.

Si vedno urejena do popolnosti ali te lahko srečamo, ko greš v trgovino v trenirki nenaličena?
Z lahkoto me srečaš v trenirki in tudi ličim se v prostem času bolj malo, ker želim, da se koža odpočije od ličil, ki jih uporabljam za nastope, če pa si že naredim make-up, želim, da so ličila ‘lahka’ in kvalitetna, samo če imaš več nastopov, se mi zdi dobro, da koža vmes tudi malo diha.
[predvajaj video]

Najljubša barva?
Malodane vse močne barve; odtenki vijolične, modre, tudi rdeče.

Na podlagi česa se odločiš za nakup?
Na podlagi nuje, cene in ženske nečimrnosti (smeh).

Kaj je tvoja strast - čevlji, oblačila ali modni dodatki?
Brez dvoma na prvem mestu čevlji, takoj nato obleke.

Najljubša znamka?
Je nimam, čeprav priznam, da se pa kot popolna princesa vedno počutim v kreacijah Urše Drofenik in se nakupu njenih oblačil najtežje uprem.

Tudi ženskega dela oboževalcev? Lepotička je priznala, da tudi brez ženskega dela občinstva ne bo šlo, vendar je v njunem zakonu zelo pomembno zaupanje in zvestoba, tako da je ne skrbi preveč. Včasih se v ospredje prerine tudi ljubosumje, toda Natalija je prepričana, da je tudi ljubosumje včasih potrebno, vendar seveda v mejah normale.
[predvajaj video]

Edina stvar, ki je Dejanu ne bi oprostila, bi bili skoki čez plot, vendar se dolgonoga lepotička za enkrat tega prav nič ne boji, saj se ji vznemirjanje in obremenjevanje v naprej zdi popolnoma brez pomena.

In kako nameravata preživeti drugo leto skupnega življenja? Še bolj delovno!

Diva: Naštej svojih sedem čudes sveta.
Katja: Mesto Petra v Jordaniji, Dubaj, Grand Canyon v Arizoni v Phoenixu, Pariz,
Plitvička jezera, Divje jezero in moja Idrija.

Diva: Tvoja zvezdniška razvada?
Katja: VIP vstop v znane klube.

Diva: Najdražja stvar, ki si si jo privoščila?
Katja: Diamantni nakit v Dubaju.

Diva: Tvoj zadnji kozmetični nakup?
Katja: Podaljški za lase SANGRA, ki si jih kar prilepim!

Diva: Kdaj in kako si se najbolj osramotila?
Katja: Ko sem žensko, ki je rodila pol leta nazaj, pa ji je ostal velik trebušček,
vprašala, če ne bi že morala roditi?!

Diva: Neizpolnjena želja iz otroštva?
Katja: Imeti vse Barbike tega sveta!

Diva: Kdo ali kaj te največkrat vrže iz tira?
Katja: Moje prijateljice.

Diva: Rada presenečaš? Kako?
Katja: Seveda, če mi le čas dopušča. S prijetnimi presenečenji, ki so povezana s potovanji, s počitnicami, s pikniki, rojstnodnevnimi zabavami!

Diva: V hotelu s kolikimi zvezdicami ponavadi spiš?
Katja: Najmanj 4.

Diva: Koliko parov čevljev premore tvoja omara?
Katja: Okrog 100.
[predvajaj video]

Diva: Ali se sramuješ katerega dela svojega telesa?
Katja: Ah, ne (smeh).

Diva: Če bi imela možnost brezplačne lepotne operacije, kaj bi si dala
popraviti?
Katja: Najprej prsa, potem pa bi si dala lupinice na zobke.

Diva: Nameravaš narediti drastične spremembe na svoji življenjski poti?
Kakšne?
Katja: Nameravam gledati samo še nase. Preveč sem se v življenju ozirala na druge.

Za revijo Story je povedala, da je že nekaj časa imela težave z dihanjem, saj je bil njen nosni pretin malo ukrivljen. In da bi se izognila dodatnim težavam, je šla pod nož ter si popravila nos. Sicer sama ni pristaš lepotnih operacij in korektur na telesu in ne razume ljudi, ki se odločijo za številne operacije, nato pa se delajo, da o tem nimajo pojma.