Samostanska cerkev je bila zgrajena kot bazilika v romanskem slogu, a so jo v 17. stoletju prezidali v baročnem slogu.

Zgradbo so ves čas dograjevali, podirali in spet na novo preurejali. Na začetku so samostan zelo bogato obdarili razni plemiški dobrotniki. Predvsem v drugi polovici 15. stoletja pa so mir in blagostanje samostanskega življenja prekinili turški vpadi, zato so morali menihi utrditi obzidje. V 17. stoletju je samostan ponovno doživel velik razcvet, ki žal ni trajal več kot stoletje, saj ga je že leta 1784, razpustil avstrijski cesar Jožef II., sin Marije Terezije. Redovno življenje se je za zidove stiškega samostana spet vrnilo leta 1898 in traja še danes, ko v njem živi in dela 14 menihov.

Romanika vs. barok

Ostanimo še malo pri arhitekturi, saj je to navsezadnje prva stvar, ki jo opazimo, ko parkiramo na parkirišču pred samostanom. Naš pogled bo vsekakor pritegnil mogočni zvonik romanske bazilike, ki so jo posvetili leta 1156. V 17. stoletju so cerkev prezidali v baročnem slogu, a se v njej še vedno vidi veliko dokazov, ki govorijo, da je bila prvotna oblika cerkve bazilika. Najbolj zgovorne so tri vzdolžne ladje s prečno ladjo. O baročni predelavi pa pričajo predvsem baročna arhitekturna dekoracija z ornamentalnim štukom in Marijin kip v glavnem oltarju.

V povezavi s stiškim samostanom zelo pogosto slišimo tudi besedno zvezo »križni hodnik«. Naloga kvadrata iz štirih hodnikov, ki obdajajo vrt z vodnjakom, je bila, da prostore samostana v vsakem letnem času povezuje med seboj po suhem. Strop križnega hodnika sestavljajo različno poslikani križnorebrasti oboki. Kraki hodnika so tudi različno široki. Najširši je severni, ki se imenuje tudi lekcijski ali bralni krak in je namenjen predvsem duhovnemu branju menihov. V hodniku se odvijajo tudi liturgične procesije in drugi obredi.

Križni hodnik je praktična arhitekturna rešitev in hkrati galerija ter kraj molitve.

Skozi leta se je večkrat posegalo v arhitekturo hodnika. Nazadnje so med letoma 2002 in 2005 vanj posegli restavratorji, ki so opravili pomembno raziskovalno ter konservatorsko restavratorsko delo. Med drugim so odkrili, da križni hodnik nikoli ni bil lesen, kar so predvidevali prejšnji raziskovalci, in potrdili ugotovitve, da hodnik v sebi skriva začetno zasnovo iz romanskega časa. Stiški križni hodnik se tako kot pomemben razvojni člen uvršča med redko ohranjene spomenike iz prve dobe cistercijanskega reda in spada med edinstvene spomenike cistercijanske arhitekture v Evropi.

Beli menihi - gospodarji zidov

Stična s svojim samostanom ponuja še veliko več, kot samo zelo bogato arhitekturo, katere delček smo omenili, zato se nam zdi prav, da pogledamo še malo za zidove in se spoznamo z ljudmi, ki tam živijo in delajo. To so menihi, ki se imenujejo cistercijani. Leta 1098 so se menihi Robert, Alberik in Štefan Harding uprli življenju v benediktinskem samostanu, ker so menili, da se izročilo, ki ga je benediktincem posredoval njihov ustanovitelj sv. Benedikt, izpolnjuje preveč mlačno in površno. Zato so se skupaj s še nekaterimi somišljeniki uprli in se odpravili v francosko mesto Cîteaux (lat. Cistercium), ki jim je dalo novo ime - cistercijani. Tam so beli menihi, ki so takšno ime dobili tudi po barvi svojih vrhnjih kut, ustanovili tudi novi samostan.

Knjiga psalmov na koncu Križnega hodnika

Življenje cistercijanskih menihov se nam, navadnim ljudem, zdi dokaj naporno. Menihi namreč živijo po načelu »Ora et labora«, kar pomeni »Moli in delaj«, zato vse stvari delajo sami. Na začetku so bili menihi celo učitelji naprednega kmetijstva; uvedli so železni plug, udomačili nove vrste sadežev in žitnih vrst, trebili so gozdove, gradili ceste in mostove, v samostanu so nudili tudi zavetišče in gostišče za popotnike in še in še. Kot pravijo sami, je danes naporno že samo vzdrževanje samostanske strehe, ki prekriva kar 2 hektara površin. Poleg tega skrbijo za edini verski muzej v Sloveniji in za dom duhovnih vaj. Poleg tega pišejo knjige in pečejo hostije.

Patri so dolžni skrbeti tudi za duhovno življenje, ki jim med drugim pomaga, da ostajajo predani svojemu poslanstvu - služiti Bogu. Tako kar pet ur dnevno posvetijo molitvi. Kot pravijo sami, molijo tako zase kot za vse tiste, ki živijo na drugi strani samostanskih zidov in nimajo toliko časa in volje za molitev. Poleg vseh obveznosti, pa jim letno pripadata dva tedna dopusta.

Dodaten menih ni nikoli odveč

Vas je slučajno začelo zanimati meništvo in bi se patrom v Stični mogoče radi pridružili? Prvi pogoj, ki ga morate izpolnjevati je, da ste moški. Vaša formalna izobrazba ni najpomembnejša stvar, ki jo potrebujete, da se pridružite menihom, kljub temu pa jim je všeč, če imate dokončano osnovno šolo. Še bolj koristni boste s poklicno izobrazbo. Če bi se odločili, da boste menih in hkrati tudi duhovnik, boste morali, seveda, v nekem času uspešno dokončati teološko fakulteto. Na poti do naziva pater boste najprej naredili nekaj začasnih zaobljub, po največ devetih letih pa se boste morali dokončno odločiti - večne zaobljube, ali pa konec samostanskega življenja.

Mir na samostanskem vrtu

V stiškem samostanu se je šolalo in delovalo tudi nekaj pomembnih Slovencev. V glasbeno šolo, ki je bila v prostorih samostana, naj bi hodil naš skladatelj Jakob Gallus - Petelin, ki je krasil tudi dvestotolarski bankovec, če še pomnite. Pomemben kulturni vložek sta samostanu prispevala tudi dva pomembna slovenska slikarja. Janez Ljubljanski je živel v 15. stoletju in velja za najboljšega freskanta svojega časa v osrednji Sloveniji. V Stični so njegove freske vidne v križnem hodniku - naslikal je štiri evangeliste. Drugi pomembni slikar je bil Fortunat Bergant, ki je živel v 18. stoletju. V stiški cerkvi je naslikal križev pot, ki je skupaj z rezljanimi okvirji, ravno tako iz tistega časa, še danes največja likovna umetnina v stiški cerkvi.

Vabijo mir, kultura dediščina in prijazni patri

Še več umetnosti pa najdete v edinem verskem muzeju v Sloveniji, ki ima svoje prostore v stiškem samostanu. Kljub temu, da so o takšnem muzeju v Stični že dolgo razmišljali, so s konkretnim delom lahko začeli šele po letu 1980, ko sta se iz tega dela izselila osnovna šola in gimnazija. S pomočjo več ljudi in organizacij, so uspeli urediti razstavni prostor, kjer hranijo veliko kipov, oblačil, vitrajev, fresk in drugih sakralnih predmetov. Ena od številnih sob, ki so razvrščene v dveh nadstropjih, je posvečena tudi patru Simonu Ašiču in akademskemu slikarju patru Gabrijelu Humeku.

Tudi menihi ne uidejo strogi uri.

O Cistercijanski opatiji Stična, njenih prebivalcih in vseh dejavnostih, s katerimi se ukvarjajo, bi se dalo napisati celo kakšno knjigo, ne samo kratek članek za revijo, s katerim bi vas radi spodbudili za obisk tega pomembnega kulturnega spomenika. Zato vas za konec vabimo, da si ogledate ta čudoviti kulturni in duhovni spomenik z besedami, ki jih je v umetnostnem vodniku Stiški samostan zapisal Marijan Zadnikar: “Zdaj vemo o Stični mnogo več kakor nekoč. Nikoli pa ne bomo izvedeli vsega, kaj vse še skriva pred našim védenjem ta častitljivi samostan. Še vedno obstaja za nas mikavna neznanka in zato nas vedno znova vabi za svoje zidove, da bi razkrili njegovo zadnjo skrivnost, ki jo ljubosumno hrani zase.”

Kdo je "stiški dohtar"?

Jožef (kasneje pater Simon) Ašič se je rodil leta 1906 in v stiški samostan prišel že s 13 leti, ko je začel obiskovati tamkajšnjo gimnazijo. Maturiral je na Poljskem, večne zaobljube pa je naredil že pri 22. letih. V svojem življenju in poklicu je imel veliko različnih zadolžitev, ki jih je opravljal zelo vestno. Drugi ljudje pa so patra Ašiča spoznali predvsem po treh knjigah o domači lekarni in nabiranju zdravilnih rastlin.

Okoli leta 1950 so v stiški samostan prihajali predvsem starejši duhovniki, ki so jih izgnali Nemci. Ker je bilo veliko teh duhovnikov bolnih, jim je p. Ašič poskušal pomagati z zdravilnimi rastlinami, saj je takrat zdravil primanjkovalo. V času nudenja te pomoči se je veliko naučil in to znanje začel deliti tudi drugim bolnikom, ki so se začeli zatekati k njemu po pomoč. "Stiškega dohtarja", kot so ga imenovali ljudje, so poznali od blizu in daleč. Pater je tako poleg obveznosti, ki mu jih je nalagal cistercijanski red, odpisoval na številna pisma, ki so prihajala na njegov naslov in pomagal bolnim. Leta 1992 je zapustil ta svet, a njegovo znanje se še naprej širi preko podjetja Sitik, ki ga je ustanovila Cistercijanska opatija Stična.

Namaz za palačinke priskrbi škrat

Štajerci se bodo pripeljali čez Mozirje, Gorenjci morda celo čez Avstrijo prek prelazov Jezersko in Pavličevo sedlo, Ljubljančani pa morda namesto po avtocesti po bližji, a bolj ovinkasti cesti čez Črnivec oziroma kar pod Veliko Planino skozi Podvolovljek naravnost v Luče. Ko smo enkrat v Logarski dolini, je treba na edinem razpotju, tam, kjer si lahko ogledamo slapišče Palenk, zaviti levo proti Hotelu Plesnik. Po idilični cesti zavijugamo še nekaj sto metrov naprej do Penziona Na Razpotju, kjer je na parkirišču dovolj prostora tudi za avtodome. Ob robu prostornega travnika stoji prijetna brunarica, pred njo pa mize in klopi, kjer smo si kasneje privoščili štruklje in izvrstne škratove palačinke z nadevom iz gozdnih sadežev, ki jih vsako jutro dostavi gozdni škrat. Starši lahko v senci, ki zaradi visokih smrek in gora okoli travnika pade že precej zgodaj, mirno pokramljajo, medtem ko se mularija zvira na lesenih igralih na manjšem otroškem igrišču. Vseeno pa velja z enim očesom paziti, da kakšen nadobudnež ne čofne v bližnji ribnik, ki bi ga lahko malo bolje zagradili.

A najprej na sprehod v deželo pravljic! Vhod v deželo pravljic bi bil lahko še nekoliko bolje viden, sama dežela pa bi dajala bolj skrivnosten vtis, če bi jo s travniškega dela zagradili bodisi z živo mejo bodisi z okrasnim lesenim plotom. Razpotje takoj za vhodom se izkaže za dobrodošlo. Zaradi oznak se lahko otroci takoj sami odločijo, ali bodo šli najprej k hišici Janka in Metke ali nemara desno k Bedancu, trem prašičkom in Zvezdici Zaspanki, kar je samo nekaj izmed 40 pravljic, ki še sledijo v nadaljevanju poti. Tako je doživetje samo njihovo in prav je, da se v deželi, ki je namenjena njim, odločajo po svoji presoji.

Zgodbice so predstavljene s pravimi lesenimi kolibami, ki dajejo že na prvi pogled vtis, da se je nekdo zelo potrudil, in z večinoma lesenimi figurami, ilustriranimi v slogu vsem dobro znanih pravljic, ki sta jih ilustrirala Walt Disney (Sneguljčica) ali Ančka Gošnik Godec (Muca Copatarica). Mamo, ki je vrhunski estet, je to nekoliko zmotilo, a po mojem mnenju so otrokom privlačne ravno pisane poslikave, ki jih že dobro poznajo. Kakšno izložbeno lutko, čeprav so lepe postave, bi bilo vredno zamenjati za figure iz naravnih materialov.

Ob postavitvah so tudi uokvirjene zgodbice v pisani besedi. Če bi želeli prebrati vse, bi morali že med sprehodom vsaj enkrat nazaj na travnik po okrepčilo. Zgodbic je dovolj tudi za dva krajša obiska, kajti naenkrat je težko prebrati kar vse. Sicer pa bi bili lahko okvirčki s pravljicami nekoliko večjega formata. Najmlajšo damico so navdušile praktično vse barvite ilustracije, medtem ko je Nejc, še nekoliko matast od predoziranja tablet proti slabosti, tokrat dogajanje spremljal precej mirno, a je zelo rad prisluhnil zgodbicam. Slednjič je odkril še radosti fotografiranja, zaplenil fotoaparat in se sam odpravil na fotolov za pravljičnimi junaki.

Za vsakogar nekaj

Če je otrokom namenjenih 40 pravljic in kulinarikom palačinke, bodo ljubitelji botanike navdušeni nad alpskim vrtom, v katerem je Andreja uredila kotičke za 40 zaščitenih alpskih rastlin, kot so roza in beli alpski nageljček, zvončnica, drobnjak, materina dušica ali vsem dobro znana planika. Andreja se tako ne izkaže samo kot pravljičarka, kozmetičarka, maserka, hotelirka in kuharica, ampak tudi kot ljubiteljica botanike.

V Penzionu Na Razpotju poleg nočitev ponujajo intimen center dobrega počutja (wellness) s kozmetičnimi in maserskimi storitvami, znova uvajajo tudi celovito kulinarično ponudbo, bodisi v okviru polpenzionov bodisi kot samostojna kosila in večerje. S Pravljičnim gozdom so med prvimi poskrbeli, da bodo uživali tudi malčki, a ne samo gosti penziona, ampak vsi obiskovalci Logarske doline. Najprej sta lastnika nameravala Pravljični gozd čez zimo zapreti, a pravita, da bosta najverjetneje vztrajala, saj je zimsko doživetje v dolini, kjer večino leta kurijo, nekaj posebnega - poti po Pravljičnem gozdu naj bi splužili in s tem pokazali tudi, kako so Rdeča kapica, Sneguljčica, indijanci in drugi otroški junaki živeli v hladnejših mesecih. Logarska dolina je tako postala še privlačnejša za večje skupine otrok oziroma za vrtce in najnižje razrede osnovne šole. Tam je doživetij za večdnevni izlet resnično dovolj, podroben potopis iz Zgornje Savinjske doline pa si lahko preberete v zbirki potopisov Potepanja 2.

V vodnih kotanjah se lahko voda segreje tudi na več kot 1100C, vendar kljub temu voda ne zavre. Vzrok je v pritisku, ki je previsok, da bi voda vrela pri tej temperaturi. Konvekcija pa požene vročo vodo na površje.

Veliki gejzir je bil največja naravna znamenitost Islandije. Deloval je vse do leta 1916, ko je nenadoma prenehal bruhati vodo in paro. Izbruhnil je samo še leta 1935 in se zopet vrnil v večni ali pa morda samo začasni spanec. Njegov počitek človek od časa do časa vseeno zmoti tako, da v njegovo globoko žrelo odvrže nekaj milnega praška, da se ga ponovno sproži.

Pravzaprav tudi ni znano, kdaj je veliki gejzir sploh nastal. Danes verjamemo, da se je to zgodilo v 13. stoletju, ko so močni potresi in uničujoči izbruhi vulkana Hekla prizadeli geotermalno dolino Haukadalur, kjer se gejzir nahaja. Iz zapisov vemo da je bruhal še leta 1910 približno vsakih 10 minut, potem pa mu je do leta 1916 zmanjkovati pare.

Ko je bil gejzir še aktiven in delujoč je grmeče bruhal veličasten curek vode in pare okoli 70 metrov visoko. Veliki gejzir se je ponašal z odprtino široko in žrelom, ki je segalo 20 metrov v globino. Eden od vzrokov za prenehanje izbruhov so bili tudi turisti in objestneži in nevedneži, ki so žrelo gejzirja zapolnjevali stoletja s kamenjem in predmeti, ki vanj ne sodijo. Bil je med najbolj znamenitimi na svetu, ki se je primerjal z gejzirji na Novi Zelandiji in ameriškem nacionalnem parku Yellowstone. Na tem področju pa je danes moč opazovati gejzir, ki se nahaja nedaleč stran od velikega gejzirja in nosi ime »Strokkur« ki bruha približno vsakih 5 minut.

Nedaleč stran je eden najlepših slapov Islandije - Gullfoss, oz. Zlati slap. Preko dve, skoraj pravokotno stoječi kaskadi se voda ledeniške reke Hvita vrže v 2 in pot kilometra dolgo in 70 metrov globoko globel. V poletnih dneh drvi v globino do 120 kubičnih metrov vode v sekundi. Zgornja kaskada slapa je visoka 12 metrov, medtem ko doseže spodnja višino 20 metrov.

Padajoča stebra obeh kaskad sta zgrajeni iz slojev lave. Med obema slojema lave pa se nahaja mehak sloj gramoza. Tudi pod drugim bazaltnim stebrom leži plast gramoza. Voda z lahkoto odnaša mehke gramozne vložke, na ta način zgornja trdna bazaltna sloja izgubljata oporo in se neprestano krušita in lomita. Povprečno voda odbrusi in odnese 30 centimetrov sivega bazaltnega prepada.

Še posebej močne sile erozije se sproščajo pri toku vode, po kateri plava odlomljen in zdrobljen led in v času taljenja snega. Če se poveča hitrost toka za dvakrat se lahko sposobnost odnašanja materiala poveča za faktor, ki je večji od 50.

Kot zanimivost še to: v dvajsetih letih 20. stoletja so hoteli britanski špekulanti vodno moč Zlatega slapa izkoristiti za pridobivanje električne energije. Toda posestnik kmetije iz Brattholta Tomas Tomasson in njegova hči nista hotela prodati del kmetije, na kateri se je nahajal tudi Zlati slap. Tomasova hči je šla celo v Reykjavik in skušala preprečiti prodajo s tožbo. Tožba proti nakupu slapa je bila dolga, toda na koncu na srečo tudi odobrena. Hči Sigridur Tomasdottir se je bila pripravljena celo vreči v prepad slapa, če s tožbo ne bi uspela. Hvaležni Islandci so ji v zahvalo postavili spominsko ploščo.

V lepem popoldanskem vremenu Zlati slap okrasi pisan mavrični most, občasno pa tudi dvojna mavrica.

Za konec pa še mesto najlepših tektonskih prelomov na Islandiji - Thingvellir. Mimogrede, tukaj se nahaja tudi najstarejši parlament na svetu.

Islandci so ustanovili prvo parlamentarno demokracijo na svetu na stičišču dveh tektonskih plošč. Ustanovili so sistem vladanja, ki je trajal skoraj 9. stoletij. Velik tektonski prelom med evrazijsko is severnoameriško tektonsko ploščo je predstavljal od leta 930 do 1798 skoraj neprekinjeno mesto zborovanja poslancev, kjer so predebatirali probleme, ki so se nakopičili v enem letu.

Glavni govornik je na pamet zrecitiral tretjino zakonodaje, poslanci pa so morali ves čas pozorno poslušati, da so lahko zakone prenesli v svoja okolja. Tektonski prelom je služil za pravo naravno ozvočenje.

Sprehod po glavnem tektonskem prelomu poteka mimo šotorišč, kjer so bivali v času zborovanja parlamentarci, mimo bazena, v katerem so utapljali ženske, ki so prešuštvovale, mesta, kjer je govoril glavni govorec in kjer je parlament izrekal kazni in izobčenja.

Kuliso krasijo v ozadju palagonitni grebeni, mizaste gore, vulkani, ledeniki in mogočno jezero Thingvallavatn. Če ste morda potapljač, postaja to področje eno najbolj spektakularnih za raziskovalne potapljače.

Ali se lahko še kje potapljate med dvema kontinentoma tako, da se z eno roko dotaknete Evrope in z drugo Amerike?

Obiščite www.ravbar.org, posebna potovanja po vsem svetu.

Vrste vrtnic

Večina modernih vrtnic izvira iz osmih evropskih in azijskih vrst. Sedanje vrtnice pa lahko glede na način rasti razdelimo na tri večje skupine: gredne vrtnice, vzpenjavke in grmaste vrtnice.

Gredne vrtnice so samostoječe vrtnice z cvetovi na vrhu rastline. Njihova višina je zelo raznolika (med nekaj cm in 1,5 m). Med njimi najdemo tako hibridne čajevke, ki spadajo med najbolj priljubljene vrste vrtnic kot tudi mnogocvetne vrtnice, poliante, pritlikave in drevesaste vrtnice. Slednje so oblikovane s cepljenjem gredne vrtnice na dolgo pokončno steblo, kar da videz majhnega drevesca.

Čudoviti cvetovi vrtnic poživijo junijske dneve

Uporabljamo jih v formalnem vrtu, v loncih in kot arhitekturne rastline. Žalujoče oblike dobimo s cepljenjem vzpenjavih vrtnic na pokončno steblo. Poleg večjih vrtnic v tej skupini najdemo tudi pritlikave grmičke, ki zrastejo večinoma samo do 50 cm višine. Lastnosti njihovih cvetov so podobne velikocvetnim grednim vrtnicam kot so čajevke in mnogocvetne vrtnice. Pritlikave vrtnice so uporabne v skalnjakih, obrobah, mejah in loncih.

Vzpenjave vrtnice so izjemno močne rastline z dolgimi poganjki, ki potrebujejo podporo. Lahko jih vežemo na pergolo ali ograjo. Poganjki so lahko dolgi med 1,5 in 6 m, kar je v veliki meri odvisno od vrste vrtnice in nege poganjkov.

Vrtnice »rambler« so zelo hitro rastoče vrtnice, ki lahko v eni sami sezoni poženejo poganjke dolge 6 m. Nasprotno pa so veliko cvetne vzpenjave vrtnice sorazmerno počasi rastoče v primerjavi z vrtnicami »rambler«. Ponavadi jih vežemo na oporo.

Čudovit rožni grm je odličen okras na ozadje grede

Grmaste vrtnice so skupina različnih botaničnih vrst, križancev in kultivarjev z močno rastjo, ki potrebuje le malo nege.

Botanične vrste in stare vrtnice cvetijo navadno le enkrat na sezono, medtem ko moderne grmaste vrtnice pa cvetijo čez celo poletje.

Nega vrtnic

Vrtnice najbolje uspevajo v polnem soncu, vendar bodo uspevale tudi na rastišču s samo šest urami sonca dnevno.

Tla, kamor bomo vrtnico posadili je najbolje že sezono pred sajenjem prekopati in tlem dodati zrel kompost, saj imajo rafe z organsko snovjo bogata tla.

Vrtnice moramo letno obrezovati, da izboljšamo videz rastline, odstranimo oslabljene in mrtve poganjke ter kontroliramo število in kvaliteto cvetov. Odrežemo tudi divjake, ki rastejo neposredno iz podlage in ne tvorijo privlačnih cvetov. Pri obrezovanju različnih vrst vrtnic moramo paziti, saj nekatere cvetijo na lanskem, druge pa na letošnjem lesu.

Še pozno v sezoni vrtnice z barvitimi šipki krasijo vrt

Pred zimo je potrebno vrtnice zaščititi. Pomembno je, da zaščitimo predvsem mesto cepljenja. Ob steblo rastline naložimo kup zemlje in dodatno zastirko, listjem ali slamo. Drevesastim vrtnicam moramo zaščiti krošnjo, saj se mesto cepljenja nahaja na vrhu stebla.

Še nekaj idej

Vrtnice pogosto povezujemo z nežnejšimi belimi in rožnatimi barvami, vendar jih lahko zelo elegantno vklopimo tudi v bolj žive oranžno-rumeno obarvane zasaditve. Za kratkotrajen, a enkraten učinek uporabite kombinacijo grmastih vrtnic in vzpenjavk, ki jih kombinirajte s poleti cvetočimi trajnicami in čebulnicami.

Med čebulicami izberite baklaste lilije in krokozmije, ki poženejo cvetove v živahnih odtenkih rumeno-oranžne in rdeče barve.

Za živalim prijazni vrt izberite vrtnice z enojnimi cvetovi kot so: ‘Golden Wings’ ali ‘Complicata’, ki bodo služile kot hrana za različne žuželke, medtem ko bodo v grmih svoje pribežališče našli različni majhni ptiči.

Vrtnice z enojnimi cvetovi so primerne tudi za živalim prijazen vrt

Lahko posadite tudi sorte, ki poleg cvetov okrasijo vrt z listjem ali barvnimi stebli. Zasadite modrolisto vrtnico (Rosa glauca) ali vrtnico z velikimi prosojnimi trni kot npr. Rosa sericea f. pteracantha. Okras pa so tudi veliki šipki, ki zrastejo po cvetenju pri vrtnicah R. ‘Scabrosa’ ali R. moyesii ‘Geranium’.

Z vrtnicami lahko polepšate tudi vaše terese. V loncih posadite elegantne moderne kultivarje kot je ‘Letchworth Centernary’. Če jih boste redno gnojili in vsako leto zamenjali vrhnji del substrata, lahko v istem loncu uspevajo tudi do 5 let. V loncu so prekrasne tudi majhne drevesaste vrtnice.

Vabljeni: obiščite okrasni vrt in e-trgovino svet čebulic.

Dandanes se je v poplavi modnih trendov, ki se tako ali tako vsakih nekaj mesecev spreminjajo, in več kot široki ponudbi proizvajalcev obutve težko znajti, ter izbrati najprimernejšo. Najpogosteje sta glavna kriterija, cena in modni videz obutve, tista, ki kupce prepričata, če pa gledamo s stališča zdravja, bi dejansko morala biti zadnja izmed kriterijev.

Kakovostna obutev mora biti narejena iz naravnih in nogi prijaznih materialov, kot sta usnje in tekstil, hkrati pa mora biti oblikovana tako, da omogoča čim bolj naravno lego stopala. Seveda tu odpade obutev z visoko peto, pa čeprav je videti tako presneto seksi. Takšno obutev prihranimo za posebne priložnosti, vsakodnevni korak pa naj bi bil karseda udoben.

Večina ljudi ob vprašanju, v kateri obutvi se počutijo najbolj udobno, odgovori enotno - v športnih copatah, oziroma, kot radi rečemo, v supergah. Ampak potem naletimo na težavo, saj ob misli, da bi tudi na primer v službo šli v supergah, bolj kot ne zmajujemo z glavo. Superge so vendar za šport in prosti čas! Mlajše generacije ne vidijo takega problema, z veseljem na noge nataknejo pisano in čimbolj unikatno obutev, ki je hkrati tudi udobna in uporabna ob različnih priložnostih.

Nekateri proizvajalci so pomislili na vse to in svetu predstavili takoimenovano crossover obutev - idealno kombinacijo športne in elegantne obutve za vse, ki so radi modno in unikatno obuti, a jim je hkrati tudi pomembno, da njihova stopala “dihajo” in jih tudi po celem dnevu noge ne bolijo. K temu pripomorejo tudi posebni vložki, ki, kljub dolgotrajnejši uporabi, obdržijo obliko.

Med tovrstno obutvijo lahko prav vsak najde nekaj zase, od modno ozaveščenega najstnika, starejše sestre študentke, njunih staršev in celo starih staršev. Namenjena je vsakomur, ki želi udobno, a vseeno prestižno stopati, kar cenijo aktivni ljudje, športniki in plesalci, ki poleg udobja iščejo tudi formo in moden videz. Poskrbljeno je za raznovrstne stile, saj vemo, da so lahko okusi zelo različni.

Crossover obutev je lahko klasično športnega videza, odlična za golf ali tenis, a še vedno primerna za vsakodnevna tekanja po opravkih. Če naš poklic zahteva bolj posloven videz, se moramo morda malce bolj potruditi, a lahko najdemo čevlje, ki se ponašajo z vsemi odlikami športnega copata, videti pa so kot klasična obutev.

Nekateri, še posebej mlajše generacije, pa radi s svojo obuvijo izražajo osebni stil, prepričanje in včasih celo počutje. Še največkrat počutje izražamo z barvami in teh je na voljo cel spekter, tudi v obutvi.

Dekleta in ženske si lahko omislijo superge s cvetličnimi motivi in svetlečimi dodatki, bolj drzne pa bodo svoje noge polepšale z večbarvnimi, lakiranimi ali celo zlatimi in srebrnimi obuvali.

Tudi moški spol ne zaostaja za ženskim, kadar gre za izražanje osebnega stila, in vse pogosteje obujejo čimbolj unikatno in markantno obutev. Ta je lahko dvo- ali več barvna, prav tako lakirana, najbolj pogumni moški pa si radi izberejo obutev izrazitih barv, kot so rdeča, vijolična, pa tudi srebrna in zlata. Tiste bolj uporniške nagovarja obutev, ki je popestrena z verigami in modnimi motivi lobanj.

Najbolj napredni trendsetterji pa bodo pri crossover obutvi iskali še nekaj več, nekaj luksuznega, česar nima čisto vsak. Našli bodo športno obutev z videzom slonje ali krokodilje kože, ali pa si bodo izbrali obutev, za katero so zamisli dali zvezdniki, kot so, med drugimi, z Oskarjem nagrajeni igralec Jamie Foxx, ali ameriška glasbenika Ne-Yo in Snoop Dogg. Prav vsi prisegajo na luksuzne športne copate losangeleške znamke, ki je že nekaj let obvezni del garderobe modnih poznavalcev in ozaveščencev, stilistov, ter zvezd.

Tovrstna obutev ni neznanka pri nas, treba je le odkriti kakovost in morda bi za idejo lahko pogledali v noge tudi slovenskim estradnim ljubiteljem pisane športne obutve, kot so Peter Poles, 6 pack Čukur in Matjaž Javšnik, ki so znani po tem, da jih skoraj ne vidimo v drugih čevljih.

Tempo današnjega življenja je pač vse hitrejši, zato je obutev, ki nam omogoča, da smo lahko v enakih čevljih tako vsak dan kot ob posebnih priložnostih - s primernimi oblačili tudi na kakšnih prireditvah ali dogodkih - skorajda že nujnost. In ta nujnost ni rezervirana le za estradnike, zakaj se ne bi počutili kot zvezda tudi sami?!

Kako pričeti?

Za vzgojo lahko uporabite dve metodi - ali jih kalite v kalilniku ali pa v loncu s substratom. Semena, ki jih kalitev v kalilnikih navadno pojemo kar cela, medtem ko pri semenih, ki so zrasla na substratu uporabimo samo zelene dele. V obeh primerih pa uporabljamo kalice in odraslih rastlin. Kalice vsebujejo vse kar rastlina potrebuje za rast, zaradi česar so polne mineralov in vitaminov. Poleg tega so še čudovitega okusa in odličen dodatek številnim jedem.

Čeprav lahko kalice kalimo tudi v steklenih ali plastičnih lončkih, so kupljeni kalilniki navadno bolj praktični. Perforirano dno teh kalilnikov omogoča hitro namakanje semen, hkrati pa prepreči, da bi prekomerna vlaga povzročila nastanek plesni.

Ustrezna semena lahko najdete v številnih specializiranih trgovinah, ali pa jih naberite na lastnem vrtu. Ne uporabljajte pa semen, ki so namenjena setvi, saj so pogosto obdelana s pesticidi.

Kalčki

Kalčki sončnice imajo krasen okus po orehih.

Kalčki so majhne rastline, ki imajo razvito primarno korenino in preprost poganjek s kličnimi listi. Ker so polni vitaminov, vlaknin in proteinov, so kalički izredno kvalitetno hranilo. Na voljo imate preko 20 različnih vrst rastlina, ki jih lahko jeste v tej obliki, kar pomeni obilico različnih okusov. Kalčki za kalitev potrebujejo vodo in toploto, ne pa tudi svetlobo, zaradi česar jih lahko kalite tudi v omarah. Na svetlobo jih je potrebno postaviti samo, če želite, da so klični listi obarvani zeleno.

Za kalitev semena dobro namočite. Najbolje jih je pustiti v vodi preko noči. Lahko jih namakate tudi manj, vendar ne manj kot osem ur. Namočena semena nato enakomerno razporedite po kalilniku. Vsak dan semena 2-3 krat prelijte s svežo vodo in pustite, da se dobro odcedijo. Ko so rastline vzklile, jih prestavite v hladilnik, kjer bodo ostale sveže dalj časa.

Zeleni listi

Vsak, ki je že kdaj kalil krešo, ve kako enostavno je vzgojiti te okusne liste. Pri tem pa ni potrebno ostati samo pri kreši. Enako uporabna so tudi semena pese in zelja. Številni kuharji jih dodajajo k jedem zaradi njihovih izrazitih arom. Podobno kot kalčki jih lahko gojimo preko celega leta, vendar za razliko od kalčkov, nujno potrebujejo svetlobo. Navadno potrebujejo tudi kakšen dan ali dva več, da zrastejo do zadostne velikosti.

Kalilnik ne zasede veliko prostora, v njem pa hitro vzgojimo okusne kalčke.

Najlažje jih gojimo tako, da jih posejemo na vlažen substrat. Semena enakomerno razporedimo po površini in jih nežno prekrijemo s substratom. Če boste posejali več semen istočasno, ne pozabite označiti loncev. Lonce nato prenesite na svetlo mesto na okenski polici. Redno zalivajte, da se substrat ne izsuši. Po nekaj dneh bodo kalice dovolj velike, da jih poberete. Pri tem vam ni treba vleči rastlin iz substrata, temveč jih enostavno porežite blizu površine.

Za začetek

Med vsemi rastlinami, ki jih lahko vzgojimo kot kalčke, je seveda na prvem mestu lucerna (alfalfa). Kalčki so lucerne so primerni za pobiranje že po dveh dneh in imajo prijeten nežen okus po grahu. Odlično se podajo v solate. Za bolj izrazit okus po grahu, posejte seveda - grah. Tudi grah bo vzklil v dveh dneh in krasno dopolnjuje okuse testenin in riževih solat. Za nekoliko pikantnosti poskusite z redkvico. Kalčki redkvice so zelo hrustljavi in rahlo pekoči. Podobno prijetnega okusa so tudi kalčki leče, sončnic in čičerike.

V kolikor vas bolj privlačijo zeleni listi pa poskusite s krešo, ki se krasno poda k jajcem, krompirju ali celo juham. Poleg kreše lahko vzgojite tudi semena pese ali rukule. Slednja imajo nekoliko pikanten okus. Podoben okus imajo tudi kalčki brokolija, ki so primerni za solate, mesne, zelenjavne in ribje jedi ter jedi iz stročnic. Ali pa poskusite s kalčki gorčice, ki vsebujejo izjemno veliko beljakovin (30%) in olj. Gorčične kalčke uporabljamo kot dopolnilo solatam in številnim drugim jedem. Posebnost pa so janeževi kalčki, ki so izredno aromatični Bogati so z vitamini E, A in B ter železom, kalcijem in manganom. Janeževe kalčke uporabljamo kot začimbo k ribjim jedem in testeninam.

Vabljeni: obiščite okrasni vrt in e-trgovino svet čebulic.

Ljudje jih pogosto posvojijo posamično, le zato, ker se tako lažje naučijo govoriti. Menim, da je takšno ravnanje sebično, zanje je bolje, če so v vsaj v paru, še bolje je, če jih je več skupaj.

Govoriti se naučijo tudi, če so v družbi z drugimi papigami. Sposobnost govora je odvisna od vrste papige, starosti, tudi njenega interesa ter tega, koliko se mi sami ukvarjamo z njimi. So družabne, ne omejujmo jim družbe drugih papig, zaželena je tudi družba drugih živali.

Kletka naj bo v višini naših oči, da lahko komunicira z nami, drugače se počuti odrinjeno od članov družine in dogajanja v družini. Igrala morajo biti kvalitetna, neškodljiva, iz naravnih materialov, papiga pa potrebuje precej miselnih iger.

V kletki naj bodo le, kolikor naj bi bilo nujno, drugače pa naj bodo spuščene. Imejmo v mislih, da v naravi preletijo na desetine kilometrov, mi pa smo njihovo bivanje že tako omejili na nekaj kvadratnih metrov. Če bodo spuščene, bodo tako tudi več v stiku z nami, drugimi živalmi, saj zelo potrebujejo tudi fizični stik.

Rade imajo tudi vodo, pisane predmete v živih barvah, kar jih spominja na njihovo izvorno okolje. Zanjo je potrebno kar precej čistiti, marsikateremu ljubitelju pa sčasoma prične iti na živce tudi to, da so precej zgovorne in glasne.

Papige so izredno bistre. Marsikdo ne ve, da se med seboj kličejo s točno določenimi klici za točno določeno papigo. Vsaka se tudi oglaša z določenimi glasovi, ki ustrezajo njeni identiteti. V naravi uporabljajo tudi različne klice glede na nevarnosti, ki jim pretijo.

So visoko razvita bitja s razvejanim socialnim sistemom. Papige so nekakšni primati ptičjega sveta, zato bi bilo še toliko bolj nujno, da ne bi bile hišni ljubljenčki, temveč bi živele v naravi, na svobodi. Zato menim, da je udomačitev takšnih živali zgolj posledica sebičnosti človeka, ki si želi prilastiti vse in prilaščeno umestiti v lastno dnevno sobo …

Inteligenca ne pomeni le večje učljivosti, tudi večjo dovzetnost za vsak stres v okolju. Zanje je lahko stres že denimo prebeljena stena v prostoru, kjer bivajo, kaj šele osamljenost. Družba drugih papig je zanje nuja, ukvarjanje z njimi prav tako.

Če je papiga osamljena, zboli za depresijo, postane apatična, lahko pa reagira tudi z agresijo, kričanjem, kar je le prošnja po pozornosti. Če se stres stopnjuje, vodi do samopoškodovanja, pulijo si peresa. Končna faza stresa in osamljenosti so bolezni in posledična smrt.

Dobro razmislite, če boste imeli papigo. Nekatere vrste papig so še bolj občutljive in imajo daljšo življenjsko dobo, sivi žako živi denimo tudi do 70 let. Kdo lahko zanje res dobro skrbi toliko časa?

Pred posvojitvijo razmislite. Mislite nanjo, ne nase. Ko jih bodo ljudje nehali kupovati, ne bo več ne pogosto nezakonitega in nekvalitetnega vzrejanja, ne odlova iz divjine ter trgovanja z njimi.

Živim za ta dan in isto upam tudi za vrsto drugih živali, ki jih vidimo v slovenskih trgovinah za (mučenje?) živali.

Bojan Dolenc, priznani akvarist, je na Forumu Mavrica 12. marca 2009 o tem zapisal sledeče:

»Na svetovnih forumih se je bil podan v debati o tem , od kje pravzaprav izvira zloraba bučke za zlate ribe, s strani japonskega akvarista zanimiv podatek o tem. Gojitelji zlatih rib so že v 19. stoletju dajali med obiskom evropskih gostov ali kupcev izbrane primerke zlate ribe v bučko, da so si jih gostje lahko pobližje ogledali. Vendar so bile ribe tam največ nekaj ur, v času obiska, nato so jih normalno izpustili nazaj v gojitvene ribnike.

Seveda niso azijski gojitelji ob vsej prijaznosti in vljudnosti do gostov v poslu izdali nobene svojih številnih skrivnosti gojenja zlatih rib, vključno s tem, kako jih predstaviti in prodati. Evropejci pa so bili tisti, ki so si vse to napačno razlagali in dobili napačen vtis. Že takrat so se na “Zahodu” pojavili številni spretni poslovneži, ki so hitro ugotovili, da se zlate ribe lažje in bolje prodajajo v kombinaciji z bučko, kot pa z ustrezno velikim akvarijem ali drugačno posodo. Začeli so premišljeno propagirati lažno podobo “bučke z zlato ribo” preko medijev in ta podoba je postala tako rekoč “pop ikona” zahodne kulture. Spomnimo se samo risank Walta Disneya in številnih drugih risank in filmov, kjer nastopa zlata ribica v bučki kot pozitivna in nedolžna figura, ki je tako rekoč sestavni del slehernega stanovanja. (spomnimo se najavne špice za nedeljsko oddajo “Spet doma”z Mariom, kjer je bila prisotna zlata ribica - kot obvezni del slehernega varnega in toplega slovenskega doma).«

Hvala, gospod Bojan, da ste en od redkih, ki ozaveščate ljudi in s tem - plavate proti toku.

Od takrat je bila ta pop ikona uporabljena v različnih reklamah, uvodnih špicah oddaj, pogosti so prizori v zabavnih oddajah, v katerih je bučka z zlato ribico, zraven pa sedi muca, ki namoči tačko v vodo in jo poliže. Ah, kako ljubko.

Takšne podobe medijev se v naše možgane zažirajo bolj kot se zavedamo. Ena takšna podoba je močnejša od tisoč razumnih besed …

Normalna se nam zdi tudi podoba, da ribe, ki jih bomo imeli doma, ali jih prejmemo v dar, nesemo v plastični vrečki. Pred leti smo spremljali predsedniška kandidata, ki sta dobila v dar vsak svojo zlato ribico v plastični vrečki. O tem, kaj se je zgodilo z njima, so mediji molčali. Naša največja in najbolj nekvalitetna trgovina za živali pa meni, da so ribice primerno darilo za odličnjake ob koncu šolskega leta. Ni pomembno, če jih prejmejo ljudje, ki nimajo ne znanja ne interesa, da bi zanje ustrezno poskrbeli. Hvaležni za darilo trgovca potem kupijo še bučko, ker jo je lažje nesti, pa še kakšen droben predmetek za v bučko. Ali kar majhen plastični grad … Vse skupaj bo izgledalo lepše, trgovec pa bo zaslužil več …

Tako vse prevečkrat vidimo prizor, kako iz trgovine za živali odhaja družina. Akvarij ali bučko nesejo posebej, ribe pa so v plastičnih vrečkah. Huda napaka. Vedeti moramo, da je akvarij še kako živ ekosistem, ki seveda potrebuje svoj čas, da se vzpostavi. Zato moramo najprej urediti akvarij, z vodo in peskom, nato dodajati ustrezne rastline in šele čez kakšen mesec vanj dodamo tudi ribe. Koliko ljudi to vé in upošteva?

Pred kakšnim letom sem brala prispevek o nekakšnih inovativnih kozmetičnih salonih v tujini, ki strankam ponujajo »pedikuro z zlatimi ribicami«. Gre za to, da namesto strgal svoje delo opravijo ribice, ki obgrizejo trdo kožo na stopalih. Prikladno, koristno in srčkano povrh … V resnici so te ribice v nekakšnih čudnih posodah, ki akvarijem niti podobne niso, ter bivajo v zanje hudo pretopli vodi, človeško kožo pa so v resnici sposobne grizljati le, če so hudo sestradane in ni druge hrane na voljo. Bi šli na takšno pedikuro?

Zlate ribice so po zaslugi mitov in predsodkov, ki se zasidrajo v trde glave ljudi, ene najbolj zlorabljenih živali. Ni težava le v tem, kako se ravna z njimi, izvorna težava je v tem, kako ljudje te živali zaznavajo. Ribice naj bi bile neumne, naj bi imele le 3-sekundni spomin. To je še en nevaren in trdovraten mit, ki niti približno ne ustreza resnici.

V resnici se v dobrih pogojih navežejo na lastnika, se mu pustijo pobožati, zapomnijo si marsikaj, a se najpogosteje stres pri njih nalaga vse dokler ne zbolijo in poginejo. Imajo smolo, da so včasih trpežne in nevzdržne razmere prenašajo tudi po nekaj let. Krivda je v nas, ki njihovega trpljenja ne znamo in nočemo čutiti. V svojih omejenih predstavah smo zmožni trpljenje povezovati le z glasnimi kriki, cviljenjem in curki krvi. Če tega ni, po našem mnenju trpljenje ne obstaja.

Včasih je lahko mučenje tudi drugačno. Očem nevidno, ušesom neslišno, tiho, estetsko, in zato še posebej prefinjeno in kruto.

Navedla bom le nekaj osnovnih podatkov za kvalitetno oskrbo ribic. Bučke so seveda neprimerne za katerokoli vrsto rib. Riba v bučki je kot pretepen pes na metrski verigi. V bolj razvitih državah od naše, denimo v Švici, so tudi prepovedane. V bučki ni ustrezne filtracije, v vodi se nabira amoniak. Ribice se zato dušijo v vodi, zato plavajo pod gladino, skačejo iz vode, nazadnje poginejo. Ovalna oblika bučke jih sili v nenaravno plavanje v krogu, kjer večno iščejo izhod iz nje. Tudi v naravi ne vidimo rib, ki bi plavale v krogu, kajne? Dodaten stres jim povzroča popačena slika, ki jo vidijo skozi ukrivljeno steklo. Bistvo akvarija in del kvalitetne oskrbe je to, da so predmeti vidni v naravni obliki in velikosti, kar v bučki ni mogoče.

V bučki zlate ribice zrastejo le nekaj centimetrov in dočakajo kakšno leto ali dve, nekatere pa zaradi prehudega stresa umrejo že po nekaj dneh. V ustreznih pogojih takšne ribice zrastejo čez 20 cm in dočakajo tudi 30 let. Podatek ni pomota.

Pogosta napaka je tudi to, da so same. Kako bi bilo nam, če bi bili vse življenje sami, brez družbe drugih ljudi? Zlata ribica je srečna je edino med vrstnicami, zato bi morale biti vedno skupaj najmanj tri, še bolje je, če jih je več.

Takšne ribice potrebujejo vsaj 300-litrski akvarij (za tri ribe), ki si ga doma morda že zaradi prostora težko privoščimo, v vsakem primeru je zanje najbolje, če živijo v ribniku. Če pa želite manjši akvarij, pa imejte zanj primerne ribe, vendar računajte s tem, da vsaka riba potrebuje prostor.

Ribnik je za zlate ribe primernejši ne le zaradi prostora, temveč tudi zaradi temperature vode, ki je v akvarijih pogosto pretopla, zanje pa je najprimernejša voda, ki ima največ 22 stopinj Celzija. Voda mora biti primerna, kar pomeni, da ne bezamo s prsti po njej in ribicah, kar je pogosta napaka navdušenih lastnikov ribic. S tem kvarimo kvaliteto vode in spravljamo po nepotrebnem ribice v stres. Božajmo ribice le v ribnikih, a ne pogosto. Tam je količina vode večja in ne bomo povzročili takšne škode.

Navedla sem le nekaj osnovnih dejstev o oskrbi zlatih ribic. Zlate ribice sem izpostavila zato, ker so najbolj izpostavljene v raznih mitih in ker so zelo pogoste v slovenskih domovih. Menim pa, da se iz mojega članka da razbrati, da kvalitetno oskrbo, ki nikakor ni ne preprosta ne poceni, potrebujejo vse živali, seveda tudi vse, ki živijo v akvarijih.

Vsaka drugačno, zato ne posplošujmo potreb ene vrste rib za drugo vrsto. Kombinacija ustreznih živali, rastlin ter ustrezna podlaga za akvarij je hudo zahtevna zadeva, zato prosimo za pomoč izkušene akvariste, ne trgovcev. Vsak urejen akvarij zahteva veliko odgovornosti in znanja. V ta namen imamo nekaj kvalitetnih forumov, akvaristov, revij, tam boste našli tudi imena podjetij, kjer lahko kupite kakovostno akvaristično opremo,eno takšnih podjetij ima prav gospod, ki sem ga citirala, katerega nasvete lahko najdemo na več forumih.

Upam, da bo ta članek v pomoč pri vsaj kakšni ribici , ki bo tako zaživela lepše življenje. Če poznate koga, ki slabo skrbi za svoj vodni svet, ga poučite o tem. Vedite, da ste v nasprotnem primeru, če ne reagirate, za to mučenje soodgovorni. Neme naj bodo le ribice, vi pa bodite živalim dober glas.

Najdlje so vladali Benečani

Dobro lego, ki je omogočala hiter razvoj mesta, so najbolje izkoristili Benečani, ki so Kopru med več kot 500-letno vladavino dodelili vpliven položaj na območju Istre. V času beneške republike je bilo mesto pomembno trgovsko pristanišče, v nekaterih obdobjih tudi močnejše od Trsta. Koprčani so trgovali predvsem s soljo, ki so jo pridelovali v solinah, ki so se razprostirale od otoka do zaledja. V tem obdobju je mesto doživelo tudi precejšen kulturni razcvet, predvsem v slikarstvu in glasbi. Po propadu Beneške republike konec 18. stoletja so Koprčani prešli pod Napoleonovo cesarstvo, nekaj let kasneje pa pod Habsburško monarhijo, ki je mestu vladala vse do 1. svetovne vojne. V tem obdobju so se okrog mesta znatno skrčile soline, ki so bile dokončno opuščene leta 1912. Med obema vojnama je mesto pod vladavino Kraljevine Italije popolnoma izgubilo otoški videz. Šele po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper pripadel takratni Jugoslaviji vse do slovenske osamosvojitve.

Staro mestno jedro

Mesto je bilo preko glavnih Mudinih vrat (edina ohranjena mestna vrata od nekdanjih dvanajstih) z zaledjem povezano le z lesenimi mostički. Če se skozi znamenita renesančna vrata sprehodimo na Prešernov trg, pritegne pogled baročni Da Pontejev vodnjak iz leta 1666. Ker je imelo otoško mesto pogosto težave s pitno vodo, so poleg mostu napeljali leseno cev, ki je oskrbovala meščane s pitno vodo iz primorskega zaledja. O pomanjkanju vode pričajo številni vodnjaki po mestu. Na trgu Brolo so v podzemlju zbirali deževnico za krizne čase za vse meščane, bogatejše plemiške družine pa so seveda imele svoje vodnjake.

Od Prešernovega trga nas pot pelje po Župančičevi ulici, s katere se na desni strani po nekaj stopnicah dvignemo na najpomembnejšo Čevljarsko ulico (Callegaria), ki je že stoletja dom trgovcem in obrtnikom. Na koncu ulice se nam pogled odpre na čudovit Titov trg, včasih imenovan Platea Communis, ki še danes velja za enega najlepših srednjeveških trgov na nekdanjem beneškem prostoru. Pretorska palača, v času Beneške republike mestna hiša, je najdragocenejši arhitekturni spomenik Kopra. Danes prenovljena palača se lahko pohvali s sejno dvorano in poročno sobo, v kateri si zadnjih nekaj let mladi Koprčani vse raje rečejo (usodni) da. Na zahodni strani palače stojita Foresterija (nekdanji hotel za županove goste) in Armerija (včasih skladišče orožja). V 18. stoletju v eno stavbo združeni hiši sta danes sedež Univerze na Primorskem. Na severni strani trga stoji Loža, ki je bila namenjena meščanom za razpravljanje o mestnih zadevah. Sredi 15. stoletja zgrajena v beneškem slogu, danes čaka na temeljito prenovo.

Dimnikarska pestrost

Koprska stolnica Marijinega vnebovzetja je ena izmed največjih na slovenskem prostoru in se lahko pohvali s kar desetimi oltarji. Mešanica gotskega in renesančne sloga na pročelju in priključenega zvonika ji daje prav poseben videz. Najbolj znani dragocenosti v cerkvi sta velika oltarna slika Marije z otrokom na prestolu in svetniki, delo znanega slikarja Vittoreja Carpaccia, in kamniti sarkofag zaščitnika Kopra, Sv. Nazarija. Koprski zvonik z enim od najstarejših zvonov na Slovenskem je včasih stal samostojno in služil kot obrambni mestni stolp, kar nakazuje njegova oblika, ki kaže poteze romanske arhitekture. Šele kasneje je bil priključen stolnici in dobil funkcijo zvonika. Do razgledne točke na višini 43 metrov vodijo 204 stopnice.

Pretorska palača na nekdanjem trgu Platea Communis, danes Titovem trgu. V času vladavine Benečanov mestna hiša, je danes najdragocenejši koprski arhitekturni spomenik. Tudi Titov trg velja za enega najlepših kar so jih zgradili Benečani.

Od Titovega trga se spustimo po Kidričevi ulici, kjer se nekje na sredi nahaja baročna palača Belgramoni - Tacco, ki je danes sedež Pokrajinskega muzeja Koper. Dve imeni nosi, ker jo je član družine Belgramoni v eni kvartopirski noči zaigral, zato je njegova palača prešla v last družine Tacco. Ko je zadnji član družine umrl je občina palačo namenila za kulturno dejavnost. Ulica nas navzdol pripelje do Carpacciovega trga na katerem sta znamenita gotska Carpacciova hiša iz 14. stoletja in Taverna, nekdanje skladišče soli Sv. Marka, ki je danes večnamenski prireditveni prostor.

Mesto krasijo zanimivi dimniki, ki so burjo vzdržali samo zaradi domiselne gradnje.

Koper je znan tudi po svojih dimnikih. Če vam pogled seže visoko na strehe starih hiš boste opazili da si niti dva dimnika nista enaka. Včasih so bili obrtniki, ki so gradili dimnike pravi mojstri, saj je močna burja zahtevala posebno tehniko gradnje.

Koper danes

Z vzpostavitvijo pristanišča v letu 1957 doživlja mesto s svojo okolico močan razvoj. Za gospodarstvo je prav tako pomembno koprsko zaledje, kjer se domačini preživljajo s pridelavo olivnega olja in vina (refošk in malvazija), ki je zelo cenjeno tako doma kot drugod. Vse večji razvoj pa je v storitvenem sektorju, najbolj na področju nepremičnin in turizma. Zadnja leta je Koper kot turistično destinacijo dvignila izgradnja potniškega terminala in prihod križark, ki so si Koper izbrale kot zanimivo postojanko.

Za ogled mestnega središča in njegovih glavnih znamenitosti potrebujete le dobri dve uri, za sprostitev pa se zapeljete le tri kilometre daleč do naravnega rezervata Škocjanski zatok, ki je z vidika varstva narave in varstva ptic pomembna točka za trajnostni razvoj mesta in zaledja. Seveda pa ne gre dvomiti, da ste prišli v Koper zaradi morja. Kopate se lahko v enem od dveh naravnih kopališč ali pa skočite v vodni park hotela Žusterna in tako v Kopru prebijete cel dan.

Naravni rezervat Škocjanski zatok

Škocjanski zatok je nastal, ko so zaradi padca cen soli opustili solinarstvo in soline izsušili ter preuredili v kmetijska zemljišča. Tako so hkrati koprski otok povezali s celino in ustvarili Škocjanski zaliv med Koprom in Ankaranom. Ko so začeli v 50. letih prejšnjega stoletja graditi Luko Koper, širili so jo v smeri severovzhoda proti Ankaranu, pa je postajal Škocjanski zaliv vse bolj zaprt, postal je zatok. Kot državni naravni rezervat je območje s 122 hektari površine zavarovano od leta 1998. Naravni rezervat, pravzaprav mokrišče, je izredno bogato z rastlinskimi in živalskimi vrstami (220 vrst ptic, 18 vrst rib, žabe, različni plazilci, med sesalci pa različne miši in podgane, pa poljski zajec, jež, nutrija in lisica).

Naravni rezervat je za kulturne obiskovalce, ki spoštujejo kodeks rezervata in si ga ogledujejo v miru ter hodijo samo po označenih poteh, odprt vsak dan od sončnega vzhoda do zahoda. Vstop je seveda brezplačen, pripravljajo pa tudi vodenja za večje skupine.

Zaenkrat lahko pridete do rezervata le na Bertoški bonifiki. Z avtoceste Bivje - Koper zavijete na izvozu Bertoki in zavijete proti bazi AMZS. Na drugi strani hitre ceste zavijete v prvem križišču levo.

Dokončno podobo je grad dobil ob koncu 16. stoletja, ko so v mogočno grajsko poslopje povezali vzhodni in zahodni grajski stolp. Sodi v tisto skupino slovenskih grajskih ruševin, ki so nastale, ker so lastniki zapustili gradove že pred stoletji. Čeprav je bilo grajsko poslopje ogromno, so ga v 18. stoletju dokončno opustili (menda ni bil naseljen že leta 1763). Izgubil je svojo varovalno in obrambno funkcijo, bogati lastniki Lambergi pa so imeli na Slovenskem celo kopico gradov, ki so bili bolj dostopni in jih je bilo veliko lažje vzdrževati.

Ruševine grada Kamen

Dele gradu najdete v Begunjah

Najstarejši del gradu je stolp v romanskem slogu iz 12. stoletja. Imel je izrazito obrambno vlogo. Grad je bil zgolj vojaških objekt, ki je varoval pot iz Zgornje Savske doline in iz Bohinjskega kota (kamor je tovor prihajal z juga) proti Podljubelju čez Prevalo (bila je veliko krajša kot naokrog čez Tržič). Slabi dve stoletji kasneje so nasproti stolpa, ki ga je obdajal visok grajski jarek z dvižnim mostom, zgradili še en stolp, ki pa je bil namenjen bivanju grajske gospode (palacij). Sčasoma so med obema stolpoma začele rasti druge stavbe in se združile v veliko grajsko enoto, končno podobo pa je dobil sredi 16. stoletja, ko so ga leta 1553 zadnjič obnovili. Opustili so ga že v 18. stoletju, ko so širili grad Katzenstein v Begunjah. Okna in vrata z gradu Kamen so menda uporabili za novi grad, strešno opeko pa za cerkev v Begunjah, ki so jo prav takrat prenavljali. Legenda celo pravi, da so od cerkve do gradu naredili živo verigo, v kateri so si ljudje podajali strešnike in jih tako z grajske strehe prenesli na cerkveno. Prestavili so tudi oltar iz grajske kapele, ki je zdaj stranski oltar v begunjski cerkvi.

Prvič je grad omenjen leta 1263; njegovi lastniki so bili koroški grofje Ortenburžani. Že pred njim je omenjen Hudičev gradič pod Jamskim vrhom (leta 1185). Ta plemiška družina je izoblikovala močno posestvo na Koroškem in na južni stani Karavank, pa tudi na Dolenjskem in Notranjskem. Sorodstveno se je povezala z mnogimi plemiškimi rodbinami, med drugim tudi s Celjskimi grofi (z njimi so celo sklenili dedno pogodbo, po kateri pod določenimi pogoji vsa posest ene rodbine pripade drugi, če ena rodbina izumre), nasproti pa so si stali s Habsburžani. Ortenburžani so svoje gradove in njim pripadajočo posest dajali v upravljanje ministerialom. Na Kranjskem so obvladovala njihovo posest tri središča in eno med njimi je bil tudi grad Kamen. Tu so bili ministeriali različnih plemiških družin, največji pečat pa so mu dali Lambergi.

O prvih in drugih lastnikih

Glavni lastniki gradu so bili torej Ortenburžani, ki so grad dajali v uporabo različnim plemiškim družinam, ki so opravljale službo ministerialov. Ti so za svobodno plemstvo opravljali dvorne, upravne in vojaške službe, sami pa niso bili svobodni plemiči. Osvobodili so se šele v 14. stoletju, ko so si ustvarili premoženje. Ko je rodbina Ortenburžanov leta 1418 izumrla, so zaradi že omenjene dedne pogodbe postali lastniki gradu Kamen Celjski grofje. A tudi ta rodbina je izumrla in grad je leta 1469 kupil Jurij Lamberg. Odtlej so bili lastniki Lambergi, ki so grad tudi najbolj razširili in ga tudi - opustili. Dolga desetletja je sameval, šele leta 1959 so spet začeli z restavratorskimi deli že močno porušenega gradu in prekrili grajski stolp z novo streho. S Celjskimi grofi in Lambergi je povezanih veliko zgodb o dogajanjih na gradu Kamen in nekatere so prešle celo v legende. Po eni takih legend, zapisal jo je tudi Valvasor, naj bi se na tem gradu leta 1428 pri padcu s konja smrtno ponesrečil Celjski grof Herman III.

Kdo pa so bili Lambergi?

Plemiška družina, ki izhaja iz Ziljske doline, je bila lastnica številnih gradov na Slovenskem. Najprej so bili vitezi grofov Ortenburžanov, nato pa svobodna plemiška družina, ki se je že v 14. stoletju močno razmnožila in razvejala in se naselila po različnih gradovih na Kranjskem, zelo pomembni pa so postali v 15. in 16. stoletju. Iz rodbine izhaja vrsta vojaških poveljnikov, diplomatov in državnikov, zasedli pa so tudi pomembne cerkvene položaje (kar dva Lamberga sta bila kardinala). Veliko jih je bilo deželnih glavarjev, Jožef iz ortneške veje Lambergov je bil celo cesarjev odposlanec pri sultanu, Jakob s Kamna je dobil čast dednega konjušnika na Kranjskem, zelo preudaren je bil Žiga (Sigismund) Lamberg, ki je postal prvi ljubljanski škof in je popravil in prezidal Ljubljansko stolnico, ki so jo leta 1469 požgali Turki, obnovil je Gornji Grad, ki so ga opustošili Turki leta 1471 … Velik pogum je izkazoval Krištof Lamberg iz boštanjske veje, ki je bil med drugim ljubljenec cesarja Maksimiljana I. V 17. in 18. stoletju so posamezne veje rodbine dosegle baronski stan, se povzdignile celo do položaja državnih knezov, imele grofovske pravice…

Valvasor je napisal celo posebno ortografijo o tej družini in jo leta 1689 časti tudi v svoji Slavi vojvodine Kranjske. V njej je naštel 20 kranjskih gradov, ki so bili takrat v lasti Lambergov, a ni naštel vseh, moral bi jih dodati še sedem. Gradovi, ki so bili v lasti družine Lamberg, se nahajajo povsod na Kranjskem. Bili so na primer lastniki Blejskega gradu, gradu Brdo pri Lukovici, Boštanja, Čreteža, Gamberka, Mirne, Snežnika, Pustega gradu, Zapric, Bokalc, Volčjega Potoka, Cekinovega gradu…

Legenda o Pegamu in Lambergarju

Z gradu Kamen prihaja tudi junak ljudske pesmi o Pegamu in Lambergarju. Glavna oseba pesmi ni bil Gašper Lamberg, ki je zmagal kar na 85 viteških turnirjih in je zato ljudska domišljija njegova dejanja vključila še v pesem O Pegamu in Lambergarju, ampak Jakob Lamberg, ki je premagal Pegama na dvoboju na Dunaju. Pegam je bil Jan Vitovec, češki plemič, ki je bil v službi Celjskih grofov in je v njihovem imenu zavzel vrsto gradov v slovenskih deželah, med drugim je porušil tudi grad v Begunjah 1439, spretno se je nato boril za dediščino Celjskih grofov in je zato prišel navzkriž s cesarjem Friderikom. Cesar je na pomoč poklical neustrašnega Lambergarja, ki je Pegama na Dunaju premagal, a ga ni ubil (kot v pesmi). Pegam je poražen zapustil Dunaj, padel pa je kot vojščak Matije Korvina v bojih proti Turkom leta 1468.

Kacijanar s Kamna

Na gradu Kamen (po nekaterih podatkih pa na gradu Begunje) se je rodil Ivan Kacijanar, najvidnejši lastnik begunjskega gradu Katzenstein, vojaški poveljnik, ki je mnogo prispeval k obrambi Dunaja pred Turki leta 1524, bil deželni glavar Kranjske ter poveljnik kranjskih čet v borbi proti Turkom (te čete so zadušile tudi kmečki upor). Kot poveljnik krajišniških čet na Hrvaškem pa je v Slavoniji doživel poraz s Turki, zaradi česar je padel v nemilost pri cesarju. Poraz je bil samo zunanji vzrok za cesarjevo odločitev, naj ga odstranijo (leta 1539 ga je ubil Nikolaj Zrinski); cesar se je bolj bal njegovega velikega političnega vpliva in premoženja, ki si ga je pridobil z vojaško službo. Njegov nagrobnik je zdaj v Gornjem Gradu. O Ivanu Kacijanarju (kot izdajalcu) je pesem napisal celo Ivan Cankar v Erotiki, Anton Medved pa dramo.

Kako do gradu Kamen?

Grad je v bližini Begunj na Gorenjskem, a ga ne smemo zamenjati z gradom, nekoč imenovanim Katzenstein, ki stoji v samih Begunjah in na katerega grajskem vrtu je tudi grobišče talcev iz druge svetovne vojne. Grad Kamen stoji na nadmorski višini 620 metrov, torej 50 metrov višje od središča vasi Begunje.

Dostop ni težak. Avto je treba iz središča Begunj usmeriti proti Dragi in ko se odcepi cesta na desno proti Tržiču, je Kamen tik pred nami na vzpetini, ki zapira vhod v dolino Drage. Iz središča vasi je do gradu 20 minut hoje. Bolj zanimiva pot je vitezova (ali Lambergova) pot, ki je lahko hkrati lep izlet, ker pelje še do dveh gradov, le nekaj več časa si je treba vzeti za pešačenje. Začenja se pri gradu v Begunjah, se vije ob potoku pod smučiščem, nato pa zavije proti Malemu vrhu, naredi krog skoraj do Jamarskega vrha (1054 m), pod katerim je bil nekdaj Hudičev (Škratov) grad, pravzaprav obzidana jama, in kjer je v skalni steni Zijalka ali Jama, po kateri ima vrh ime in kjer naj bi bil grad Jama (vitezi iz Jame?). Od tu se pot spusti proti dolini Drage, levo gre proti gostišču v Dragi, desno pa proti gradu Kamen, ki ga doseže pri zahodnem stolpu. Za ogled gradu lahko porabite veliko časa, ogledujete pa si ga na svojo odgovornost. Lahko pa se pustite voditi oskrbniku gradu, gospodu Mateju Resmanu. Za ogled se je potrebno predhodno dogovoriti.