Naše rastline, ki smo jih vso pomlad lepo negovali lahko tako zaradi poletne suše zelo hitro končajo na kompostu. Kot vsa živa bitja tudi rastline potrebujejo vodo, da preživijo. Potrebujejo jo za vzdrževanje čvrstih stebel in za sintezo sladkorjev v svojih zelenih listih.

Večina rastlin na naših vrtovih si je med seboj podobna v tem, da vodo prejema predvsem preko korenin. Precej večja raznolikost pa se pojavi pri lastnostih tal, ki so zaloga vlage za rastline, saj se le-ta lahko močno razlikujejo v sposobnosti zadrževanja vode. Peščena tla imajo tako npr. zelo majhno sposobnost zadrževanja vode in se izsušijo precej hitreje kot tla s finejšimi delci. Eden izmed najosnovnejših načinov, da se izognemu problemu suše, je dobra kvaliteta tal.

V ta namen je vanje potrebno dodati veliko organske snovi, ki bo zadrževala vlago in hkrati preprečevala, da bi prišlo do pomanjkanja kisika zaradi prevelike vsebnosti vode. Dodatno je koristno tudi prekrivanje tal z zastirko. Zastirke kot so kompost, skorja, pokošena trava in slama bodo uspešno zadrževale vlago v tleh. Pri tem pa ni potrebno, da je zastirka samo nekaj kar deluje nekoliko spužvasto - enako uspešno bosta vlago zadrževala tudi pesek ali plastična folija, saj bosta preprečili odparevanje vode iz nezaraščenih tal.

Z nekaj preprostimi ukrepi lahko močno zmanjšate odvisnost svojega vrta od vsakodnevnega zalivanja.

Seveda boste morali rastline zalivati tudi na izboljšanih tleh pokritih z zastirko. Pri tem pa lahko veliko storite na način kako porabljate vodo za zalivanje. Za večji izkoristek zalivajte rastline zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko so temperature nekoliko nižje in bo manj vode odparelo neposredno iz razgretih tal. Curek vode pa usmerite proti koreninam, namesto da škropite listje.

Pri zalivanju je pomembno, da rastline ne razvadite s prekomernim oz. preveč rednim zalivanjem. Rastline, ki bodo navajene na razkošje vode bodo razvile plitev koreninski sistem, kar lahko ob poletni suši povzroči propad rastline.

Ali imajo rastline raje deževnico?

Deževnica je sijajen vir vode. Ne samo, da je povsem brezplačna, številne rastline jo imajo celo raje kot vodo iz vodovodne pipe. V primerjavi s slednjo je deževnica precej mehkejša, kar še posebej cenijo vse kisloljubne rastline kot so npr. borovnice, kamelije in rododendroni.

Tudi lončnice je bolje zalivati z deževnico, saj se minerali iz vodovodne vode počasi kopičijo v loncih in povečujejo pH substrata. Poleg nižjega pH ima deževnica še eno prednost - vsebuje tudi dušik, ki je pomembno hranilo rastlin. Deževnica je tako odlična izbira za zalivanje skoraj vseh rastlin. Izjema so le sejančki in semena. Slednje je bolje zalivati z vodo iz vodovoda, saj lahko z deževnico mednje zanesemo tudi spore različnih škodljivih vrst gliv, ki povzročajo propad kalic.

Ali je varno uporabljati odpadno vodo?

Za učinkovitejše zalivanje uporabite kapljične namakalne sisteme, pri katerih so izgube zaradi odparevanja iz tal minimalne.

Številne odpadne vode, ki jih v gospodinjstvu navadno spustimo v odtok, lahko uporabimo tudi za zalivanje vrta. Najenostavneje je prihraniti vodo, ki ostane od umivanja sadja in zelenjave.

Slednjo lahko brez skrbi uporabimo za zalivanje rastlin na vrtu. Nekoliko bolj pozorni moramo biti pri uporabi vode, ki ostane od umivanja posode. Slednja lahko vsebuje veliko natrija in fosforja. Natrij je v višjih koncentracijah strupen za rastline, medtem ko je fosfor sicer pomembno hranilo, vendar lahko prav tako v višjih koncentracijah škodi vodnim telesom (povzroči cvetenje). Najenostavneje je, če vodo, ki je ostala od umivanja posode razredčimo z deževnico (v remzmerju 50:50). Še enostavneje pa je, če začnemo uporabljati okolju prijazne detergente. Nikakor pa ne smemo za zalivanje uporabljati vodo, ki vsebuje maščobe.

Pri uporabi odpadnih voda je potrebno upoštevati še, da je ne smemo skladiščiti več kot 24 ur, saj bo kmalu začela zaudarjati. Prav tako je ne smemo uporabljati za zalivanje sadja in zelenjave.

Katere rastline so največji pivci?

Z zbiranjem deževnice in uporabo odpadne vode lahko močno zmanjšate porabo vodovodne vode v svojem vrtu. Veliko pa lahko naredite tudi s skrbno izbiro rastlin. Pri tem seveda ne mislimo, da morate posaditi kakteje. Dovolj je, če se izognete nekaterim največjim porabnikom vode.

Številne balkonske rastline, ki jih sadimo v korita in lonce, prihajajo iz vročih in vlažnih klimatov. Za manjšo porabo vode jih nadomestite s prezimno trdnimi enoletnicami. Med eksotičnimi rastlinami najdemo tudi številne predstavnike z velikimi listi, ki izgubljajo vlago precej hitreje kot manjši listi.

V kolikor vam ni pomembno ali imate trato povsem iz travnih bilk ali iz mešanice travniških rastlin dopustite, da se med travne bilke razraste detelja, ki bo ostala zelena tudi ob močni suši.

Vabljeni: obiščite okrasni vrt in e-trgovino svet čebulic.

Prehrana je izredno pomemben dejavnik v različnih obdobjih našega življenja, zaradi tega je izredno pomembno, da vemo, kaj lahko jedo naši najmlajši - dojenčki, pa tudi majhni otroci in kasneje najstniki. V obdobju naše največje aktivnosti, ko bi morali imeti veliko energije, da premagujemo službeni stres, se aktivno vključevati v rekreacijske in športne aktivnosti, biti na voljo našim otrokom pri njihovi igri in vzgoji, skratka pri aktivnem življenju je treba jesti toliko in takšno hrano, da nas ali pomirja ali daje energijo, nam pomaga pri morebitnem zaprtju ali kateri drugi tegobi, ki jo prinašajo bolezni.

Hrana je zdravilo tudi v jeseni življenja, ko želimo biti še kako aktivni in čim dlje zdravi, ko se nam krhajo kosti in ko se zdi, da so se skoraj načrtno spravile na naš organizem razne bolezni: infekcije, bolezni srca in ožilja, visok krvni tlak, kakšen rak, bolezni prebavil in zaprtje, bolezni kože, artritis, glavoboli, pa tudi navidez nedolžni, a zelo neprijetni glavoboli, pomanjkanje energije in nespečnost. Lahko te bolezni, spremljajoče znake staranja, preprečimo ali ozdravimo s hrano? Zagotovo lahko marsikatero preprečimo, pri nekaterih pa zagotovo omilimo težave.

V majhnen nizu člankov o prehrani bomo skušali predstaviti, v kateri hrani najdemo naravna odvajala, pomirjevala, zaviralce receptorjev beta, antibiotike, antidepresive, analgetike, sredstva za zniževanje krvnega tlaka, antiksidante, snovi, ki znižujejo holesterol in še marsikaj drugega - vir nam je tako ljudska modrost, modrost naših babic in dedkov, zeliščarjev, strokovnjakov za prehrano in zdravnikov - ne nazadnje se vse bolj spet obračamo k naravi in opuščamo razne umetne pripravke, ki s sintetičnimi snovmi, nadomestki tistega, kar najdemo v naravi, velikokrat škodijo našemu telesu, našemu zdravju.

Rešimo se glavobolov s pitjem vode
Pa poglejmo za prvič nekaj splošnih dejstev o nekaterih živilih. Najprej eno tistih, na katero velikokrat pozabimo. Vodo! Voda velja za hranilo, saj je v njej veliko hranljivih snovi, zaradi tega je pomembno, da jo pijemo večkrat na dan. Najboljše je v manjših količinah, npr. en kozarec v eni uri bi bil skorajda minimum. Žal se velikokrat zgodi, da starejši opustijo pitje brezalkoholnih tekočin, sploh vode, ker ne marajo tolikokrat hoditi na stranišče, pa vendar jo moramo piti, da spodbudimo delovanje ledvic, njihovo pravilno delovanje pa nam pomaga ohranjati zdravje. Voda nam redči tudi blato in s tem rešuje zaprtje črevesja. Ste vedeli, da je vzrok pogostih glavobolov lahko manjša ali kronična dehidracija? To pa lahko resnično odpravimo z rednim pitjem vode.

Ne pozabimo na navadni jogurt
Navadni jogurt, brez dodanega sadja in sladkorja, spodbuja delovanje imunskega sistema, pomaga pri čiščenju našega črevesja tako, da uravnava našo presnovo pravzaprav v obeh smereh - lahko nam pomaga zdraviti drisko veliko hitreje od sintetičnih sredstev, ki jih dobimo v lekarni, ali pa nam pomaga pri kroničnem zaprtju našega lenega črevesja. Povrh vsega pa vsebuje tudi antibiotične učinkovine.

Česen in čebula naj bosta čim večkrat sestavni del prehrane
Predvsem česna se marsikdo izogiba, saj povzroča neprijeten zadah iz ust, ki je resnično nezaželjen ob kakih zaupnih pogovorih, ko si skorajda šepetamo na uho, vsekakor pa pri poljubljanju. Mogoče se tudi zaradi tega gostilničarji velikokrat pri pripravi zelene solate izognejo česnu in moramo zaradi tega nekateri posebej prositi, da ga dodajo v solato, saj vemo, kako nam lahko pomaga. Snovi v česnu namreč delujejo antibiotično, preprečujejo nastanek krvnih strdkov, ki lahko povzročijo srčne napade in kapi. Tudi čebula je dobra za nas, saj zvišuje koristni krvni holesterol HDL.

Vsekakor velja, da se za vsako bolezen najde rožica - torej zel, ki nam bo pomagala lajšati težave bolezni, hkrati pa z uravnoteženo prehrano in tudi čim bolj raznoliko izbiro jedil uspemo izboljšati tegobe starosti in okrepimo naš imunski sistem ter izboljšamo naše počutje.

Dolgoletno prepričanje, ki so ga na nas prenesli naši babice in dedje, namreč da nas zvečer umiri in uspava kozarec toplega mleka - to naj bi bilo dobro tako za otroke kot najstarejše, pa so strokovnjaki zavrgli.

Zvečer bomo še več razmišljali
V mleku je res aminokislina triptofan, ki v velikih odmerkih lahko pomaga pri nespečnosti, a kaj ko bi zaradi tega morali popiti veliko več mleka kot pa samo kozarec (nekaj litrov). Mednarodna strokovnjaka na področju raziskav hrane in možganov, doktorja Richard in Judith Wurtman sta ugotovila, mleko, sploh če je posneto, pravzaprav spodbuja delovanje možganov in ne prinaša spanca - torej če poenostavimo, če imamo radi mleko, ga rajši pijmo dopoldan, kot pa zvečer, ko bi se radi umirili in zaspali.

Grizljanje sira bo delno očistilo naše zobe
Spomnim se, da mi je babica včasih rekla, da naj, če sem kje na poti, pa ni časa za topel obrok hrane, pojem kako jabolko ali nekaj koščkov trdega sira - ne samo, da ne bom več lačna, naredila bom tudi nekaj dobrega za zobe in preprečila smrdljiv ustni zadah. Ta modrost, ki jo je tudi ona pridobila od svojih (starih) staršev res drži. Mleko in mlečni izdelki zavirajo propadanje zob, trdi sir, ki ga vneto grizljamo, pa bo z zob potegnil še nekaj oblog, ki se sicer čez dan nabirajo na njih. Res je sicer, da grizljanje sira ne more in ne sme nadomestiti umivanja zob s ščetko in zobno kremo, a škodi prav gotovo ne.

Kozarec mleka na dan prežene osteoporozo stran
Mirne duše si lahko izmislimo nov pregovor - namreč, da s kozarcem mleka na dan, preženemo osteoporozo stran. Če je ne bomo pregnali, jo bomo pa vsaj omilili, ali pa preprečili njen pojav. Osteoporoza ali propadanje kosti, ki se pojavi predvsem pri staranju, povzroča mnoge poškodbe in zlome kosti, ki jih v mlajših letih ne bi imeli. Kosti se žal z leti vse bolj mehčajo, mi pa pozabimo, da lahko za vnos kalcija v naše telo - kalcij krepi kosti - redno pijemo mleko. Sploh ženske, ki so v mladosti pile veliko mleka, naj bi imele v postmenstrualnem obdobju, ko nimajo več rednih mestruacij, precej trdnejše kosti z gostejšo kostno maso - zahvala za to ne gre samo kalciju, ampak tudi drugim učinkovinam v mleku in mlečnih izdelkih. Nekateri strokovnjaki sicer pravijo, da bi morale ženske ob pitju mleka ali uživanju jogurta in sira dobivati tudi preparate za nadomeščanje estrogena, drugi pa pravijo, da estrogen ni potreben.

Dobro za srce in ožilje
Posneto mleko je dobro za ožilje in pomaga pri krepitvi naše najpomembnejše ure - našega srca. Posneto mleko naj bi namreč zniževalo koncentracije holesterola v krvi oziroma v jetrih, posledično pa tudi preprečevalo aterosklerozo - zatrdele in s plakom zamašene žile.

Preprečevanje visokega krvnega pritiska
S starostjo se skoraj vedno pojavi tudi visok krvni tlak, kot posledica slabšega delovanja srca in težav z ožiljem. Ameriški strokovnjaki z univerze Cornell zatrjujejo, da je z rednim pitjem posnetega mleka mogoče znižati rahlo zvišan krvni tlak - nad višjega se moramo seveda spraviti z ustreznimi zdravili. Za rahlo zvišan krvni tlak naj bi bilo namreč krivo prav pomanjkanje kalcija in uživanje preveč soljene hrane. Če uživamo dovolj mleka, nam zaužit kalcij pomaga zavirati škodljive vplive natrija (soli).

Pazljivo pri ulkusu dvanajsternika
S starostjo postajajo naše telo in naši organi vse bolj občutljivi - v mladosti smo lahko pojedli kar veliko in tudi bolj mastno, pekočo in soljeno hrano kot pa na stara leta. Kar veliko ljudi si je zaradi nepravilne prehrane in stresa ‘pridelalo’ ulkus dvanajsternika. Če spadate mednje, vam pitje mleka, sploh v večjih količinah, toplo odsvetujemo. Res da lahko mleko lajša bolečine, ne bo pa pomagalo pri zdravljenju ulkusa, saj spodbuja izločanje želodčne kisline. Če spadate med srečneže brez ulkusa, pa lahko, pravijo isti strokovnjaki (raziskave so opravljali tako na Harvardu in kalifornijski državni univerzi kot v Indiji), pijete mleko prav za preprečevanje ulkusa.

Za boljšo prebavo
S starostjo, predvsem v menopavzi pri ženskah, se pojavlja tudi veliko zaprtja, napetosti v trebušni votlini, pa tudi driske, ki so največkrat posledica napada virusov in bakterij, ki pri mlajši, še aktivni populaciji, ne puščajo tako velikih posledic kot pri starejših. Dobro je vedeti, da so v neposnetemu mleku (torej tudi v nesladkanih navadnih jogurtih) odkrili taka protitelesa, ki varujejo in branijo organizem pred virusi in bakterijami. Navadno mleko tako varuje ljudi pred infekcijami prebavil ter nas s tem odpira ali zapira. Kar nekaj mlajših žensk je tudi opazilo, da uživanje mleka ali jogurta med obdobjem menstruacije ugodno vpliva nanje, saj zmanjšuje napetost v trebuhu.

Pa naj bo o mleku, siru in jogurtih dovolj besed - le opozorilo, da so lahko mogoči tudi drugačni učinki. Če ste občutljivi na laktozo, poskusite namesto mleka rajši jogurt. Če pijete preveč mleka, lahko zaradi pospešenega delovanja želodčne kisline dobite sindrom vzburjenega črevesa. Če potegnemo črto, lahko trdimo, kot velja za vse stvari - zmerno uživanje nam koristi, prekomerno pa škodi.

Povezava vitamina D in kalcija
Za naše kosti oziroma za njihovo trdoto in gostoto sta pomembna tako kalcij kot vitamin D, zaradi tega moramo že v otroštvu in mladosti uživati dovolj hrane, ki vsebuje ta dva elementa. Vitamin D bomo dobili v hrani, deloma pa se tvori tudi v naši koži pri nepretiranem sončenju (deset minut dnevno) iz holesterola pod vplivom ultravijoličnih žarkov. Ta holesterol je koristen - potuje preko jeter in ledvic, kjer se pretvori v vitamin D. Nato pa v črevesju deluje tako, da se spodbuja prehajanje kalcija v kri. Vidite povezavo med tem vitaminom in kalcijem, ki ga zaužijemo predvsem s hrano?

Je osteoporoza starostna bolezen?
Osteoporoza je bolezen, ki prizadene predvsem ženske po 60. letu, če se uspejo izogniti tej bolezni takrat, se ji skoraj zagotovo ne bodo izognile okrog 80. leta, ko naj bi jo imela že vsaka druga ženska. Pravijo, da je kritično obdobje za nastanek osteoporoze pravzaprav že prej, v času menopavze - takrat naj bi bilo kritično obdobje treh do petih let, ko se mineralna gostota kosti zmanjša za približno pet odstotkov. Vsekakor napade bolezen tudi starejše moške, le da v manjšem deležu kot ženske.

Katera hrana naj bo na jedilniku?
Katero hrano torej uživati, da preprečimo nastanek bolezni ali pa vsaj omilimo njene učinke? Na prvem mestu so pomembni mleko in mlečni izdelki, saj imajo veliko kalcija - ta pa deluje na trdnost kosti. Mangan ugodno vpliva na kostni metabolizem, zato je dobro, da jeste in pijete hrano in pijačo, ki vsebuje mangan - torej ananasov sok, ovseno kašo, oreščke, stročnice, razna žita. Nikar pa ne pozabite tudi na oreščke, razno sadje, stročnice, pa tudi med - v njih je namreč bor, ki preprečuje izgubo kalcija in demineralizacijo kosti.

Najpomembnejši kalcij najdemo torej predvsem v mleku in mlečnih izdelkih, pa tudi v ananasovem kompotu, datljih, jabolčnih suhih krhljih, kostanju, mandarinah, črnemu ribezu, veliko ga je v suhih smokvah, v blitvi, mladi čebuli, hrenu, kolerabi, konzerviranih olivah, rabarbari, špinači, kitajskem zelju, celo v mlečni čokoladi in čokoladi z lešniki. Ne nazadnje pa ne pozabite na mineralne vode - Radensko, Donat Mg in Tempel.

Potrebna količina kalcija
Koliko kalcija naj bi užili dnevno starejši ljudje in ženske v menopavzi? Starostniki od 800 g do 1200 gramov, če pa ste ženska v kritičnem obdnobju menopavze, pa kar približno 1500 g.

Ločevalne diete vam želijo olajšati prebavo tako, da beljakovin ne bi zaužili v kombinaciji z ogljikovimi hidrati. Vendar pa v praksi prav beljakovine znižujejo glikemični indeks in upočasnjujejo dvig sladkorja v krvi. Zato sladicam dodajamo kreme na osnovi sojinega deserta, sojino smetano ali v kreme primešamo tofu (sojin sirček).

Kjer koli je to možno, sladkor v sladicah zamenjamo s suhim sadjem. Najbolj primerne in najcenejše so rozine. Vsebujejo pretežno sadni sladkor z nizkim glikemičnim indeksom. Tam, kjer ni primerno, da bi jih dodali v kosu, jih lahko namočite, zmeljete in vmešate v kreme ali z njimi, namesto z marmelado, namažete peciva. Na enak način se v kremah odlično obnese »marmelada« iz suhih sliv ali marelic.

Dodajanje začimb zmanjšuje potrebo po sladkorju. Brbončice so zadovoljne s polnim okusom in še opazijo ne, da ste dodali manj sladkorja kot ponavadi. Začimbe, ki sodijo k zimskim sladicam, so cimet, kardamom, klinčki, muškatni orešček, vanilja in janež. Ne bodo izboljšali le okusa vaših sladic, temveč bodo olajšali tudi delo vaši prebavi.

Spoznajmo boljša sladila

Sadni sladkor
Fruktoza ali sadni sladkor ima najnižji glikemični indeks, zaradi česar je najmanj obremenilen za našo trebušno slinavko. Mnogi zmotno menijo, da beseda sadni sladkor pomeni, da je fruktoza pridobl

jena iz sadja. To v večini primerov ne drži. Gre za obliko sladkorja, ki je sicer pogosta v sadju, vendar jo najdemo tudi drugje. Fruktoza, ki jo kupujemo v trgovinah, je praviloma pridobljena iz koruze, zato je pomembno preveriti, da gre za koruzo, ki ni gensko spremenjena.

Sadni sladkor v svoji čisti obliki najdemo v sadju, koncentriranih sadnih sokovih ali naravnih sadnih sirupih (brez dodatkov, seveda).

Okus fruktoze je le malo drugačen od belega sladkorja, vendar nekatere moti vsaka sprememba okusa. Fruktozo lahko neboleče vpeljete v domačo kuhinjo ali pisarno na naslednji način. Prvi teden v skodelico za sladkor zmešajte 1/3 fruktoze in 2/3 belega sladkorja. Naslednji teden dvignite delež fruktoze na 2/3. Tretji teden pa lahko postrežete samo fruktozo in vsi bodo svojo kavo, čaj in napitke sladkali na veliko bolj zdrav način, ne da bi opazili spremembo v okusu. Fruktozo lahko uporabljate pri pripravi sladic skoraj enako kot beli sladkor.

Nekaj navodil si je kljub vsemu treba zapomniti:
Fruktoza je bolj sladka kot beli sladkor. Namesto pet žlic belega sladkorja uporabite štiri žlice fruktoze. Pri kuhanih sladicah ni omejitve (pudingi, premazi, džemi, kompoti itd.). Pri sladicah, ki jih pečemo in pri katerih je v masi več kot 1/3 sladkorja, fruktoza ni primerna. Njena točka taljenja je nižja od točke sladkorja in zato lahko karamelizira (pecivo postane trdo in rjave barve). To pa lahko izkoristite pri peki palačink. Če boste v testo dodali nekaj fruktoze, bodo palačinke bolj hrustljave.

Najboljši so tekoči sladkorji
Mnoge šole zdrave prehrane učijo, da so edine sprejemljive oblike sladkorja takšne, ki niso kristalizirane. V naravi je sladkor vedno v tekoči obliki (v sadju ali v naravnih sirupih), zato se med najbolj zdrava sladila uvrščajo tista, ki iz narave le prevzamejo ta sladkor v naravni obliki. Takšna sladila so javorjev, palmov in agavin sirup ter zgoščeni jabolčni in hruškov sok. (Pozor: V to skupino nikakor ne sodijo umetna sladila, ki jih prav tako ponujajo v tekoči obliki!)

Javorjev sirup je najboljši dokaz narave, da sladkor ni nujno greh. Je bogat z minerali in očiščujoče deluje na organizem. Slaba novica pri naravnih sirupih je le njihova cena, vendar procesa pridobivanja sirupov nikakor ne moremo primerjati z masovno proizvodnjo sladkorja. Javorjev sirup pridobivajo iz soka javorjevih dreves, ki morajo biti stara med 40 in 80 let. Sezona se začne, ko nočne temperature padejo pod 0 oC, kar je v Kanadi med novembrom in marcem. Iz enega drevesa od štiri do šest tednov črpajo sok, ki vsebuje le 3 % sladkorja. Šele po 72 urah kuhanja dobi sirup želenih 64 % sladkorja. Iz enega drevesa na leto načrpajo okrog 40 litrov soka, kar omogoči pridobivanje le enega litra sirupa.

Po videzu in okusu pa sirup delimo na štiri kategorije. GRAD AA je najsvetlejše barve in najblažjega okusa. GRAD A, ki ga dobite v naših trgovinah, je temnejši in močnejšega okusa. Grad B je še temnejši in še močnejšega okusa. GRAD C pa je po okusu in videzu podoben temni melasi. To izjemno okusno sladilo je tudi bogat vir magnezija in selena. Zaradi njegove cene je najbolje, da ga dodajate sladicam, kot so palačinke, sadne solate, sladoledi ali kuhane žitne jedi. Odličen je tudi v domačih piškotih. Enako kot agavin sirup ima tretjino manj ogljikovih hidratov in tretjino nižji glikemični indeks od belega sladkorja.

Agavin sirup pridobivajo iz rastlin agave, starih med osem in deset let. To je eno od redkih naravnih sladil, ki v telesu deluje bazično, kar pomeni, da nas ne zakisa. Ena čajna žlica agavinega sirupa je enako sladka kot ena žlica sladkorja. Njegov glikemični indeks je za tretjino manjši od belega sladkorja, obenem pa daje enako sladkost in tretjino manj ogljikovih hidratov. Je zelo dobrega okusa, kot raztopljeni sladkor z nekaj limone, in se zato dobro ujema s skoraj vsemi sladicami brez omejitev. Lahko ga dodate povsod, kjer ste do zdaj uporabljali sladkor. Če delate biskvite z jajci, ga lahko stepete z beljaki. Kljub temu, da »sneg« ne bo tako trd kot ponavadi, bo biskvit enako uspel. Ker vsebuje nekaj kisline, ni uporaben le pri pudingih, ali kavi z mlekom, saj lahko sesiri mleko.

Melasa je temen, gost sirup, po videzu podoben medu, ki je stranski produkt pri pridobivanju sladkorja iz sladkornega trsa. Je prava zakladnica hranilnih snovi (vsebuje magnezij, železo, baker in mangan ter vitamine skupine B). V eni žlici melase je trikrat več železa kot v jajcu in več kalcija kot v kozarcu mleka.

Tudi pri melasi obstaja več vrst. Najbolj zdrava je tista najtemnejša, ki je rahlo grenkega okusa. Svetla melasa je bolj sladka, vendar manj bogata z vsemi navedenimi vitamini in minerali. Zaradi veliko rudnin je to eno izmed redkih sladil, ki vas ne zakisa. Melasa se odlično ujame s kislimi okusi (npr. pomaranče, limone, šipkov čaj). Če jo dodajate v kuhane kaše, lahko uporabite naslednji trik. Jedi dodajte dve žlički melase in žličko čokolade v prahu (ali ustrezno količino temne čokolade). Melasa in čokolada se dobro ujemata in skupaj dajeta okus po grenki čokoladi. Tako bodo tudi otroci pojedli zdrob ali ovseno kašo s »čokolado«. Ovsene kosmiče lahko skuhate tudi na vodi in jim dodate pomarančni sok ter žlico melase. Ta kombinacija se odlično obnese.

Na policah z zdravo prehrano vse pogosteje najdemo tudi rižev in ječmenov slad. Pridobivajo ju z vrenjem riževih (brez glutena) oziroma ječmenovih zrn. Če ob sladu ne želite uživati še kemije, s katero so žita danes obdelana, izbirajte slad iz ekološke pridelave.

Zgoščeni jabolčni ali hruškov sok je cenovno najbolj ugodna alternativa sladkorju. Ima okus po sadju, iz katerega je pridobljen. Dejansko je to sok, ki mu je odvzet delež vode. Iz osmih litrov jabolčnega soka tako pridobivajo en liter zgoščenega soka. Če ga zmešate z osmimi decilitri vode, boste imeli naravni jabolčni ali hruškov sok. Zgoščenega ga lahko dodajate sladicam namesto sladkorja. Tri žlice zgoščenega soka so po sladkosti enake dvema žlicama sladkorja. Idealno se poda vsem sladicam, v katerih uporabljamo sadje (jabolčni zavitki, pite, sadne rezine itd.).

Prvi rudarji so se v hrib zakadili skozi rov Roza, ki je danes zasut, a pozorno oko še vidi usedlo zemljo skoraj na koncu vasi, kjer stojijo na desnem nepreglednem ovinku na levi strani tri tesno skupaj stisnjene hiše. Na drugi strani je prekinjena betonska škarpa in nad njo je bil vhod v rov. Točno nasproti je stala prva plavnica, kjer so s posebniki postopki z vodo ločevali rudo od jalovine.

Kot povsod drugod je bilo knapovsko delo težaško tudi v Črni. Pred 1. svetovno vojno so rudarji delali tudi po 12 ur dnevno, še pred drugo svetovno vojno pa so delali ročno s preprostim orodjem, brez zaščitnih sredstev, pogosto so bili obuti kar v cokle, o varnostnih čeladah in zaščitnih maskah pa ni bilo govora in pogosto so obolevali za silikozo. Zanimivo pa je, da so delale tudi ženske, sicer ne pod zemljo, temveč v plavnici ali pa so kaolin s konjskimi vpregami tovorile v Kamnik, kjer so surovino naložili na vlak. S konjsko delovno silo so tovorili še do leta 1953, ko je po kaolin prvič pripeljal tovornjak. Tudi plavcem ni bilo lahko, saj so delali v hudi vlagi, pozimi še v mrazu.

Po prvi svetovni vojni, med katero so bolj malo rudarili, so tako vhod v rov kot tudi plavnico prestavili bolj na vzhod. Plavnica je bila tedaj na mestu, kjer so rudo separirali do zaprtja rudnika. Edini omembe vreden vod v rov, ki ga lahko radovedneži vidijo še danes, so leta 1927 zgradili tik pred vasjo pri jezu v Vaniškovih lokah. Da ga najdete, morate čez pašnik, kjer se včasih pasejo konji in ob Črni do preprostega mostiča.

Vhod v rov IV danes ...

Rov IV je sicer zasut, a dobro se vidi betonski obok z imenom rova in letnico izgradnje. Že omenjeni silos stoji še nekoliko vzhodneje, pri vhodu v rov jame Črna. S silosom so se namenili izgraditi modernejšo separacijo, ki bi omogočala hitrejše delo, a so bili vsi poskusi jalovi. Nasproti silosa stoji nekdanja žaga, kjer so kar sproti delali opornike za rudniške tesarbe.

Rudnik so slednjič zaprli, ker ni več zmogel konkurirati kvalitetnejši in z nižjimi stroški pridobljeni rudi iz odprtih kopov. Danes izgleda kot da bi se v Črni trudili pozabiti staro knapovsko dediščino in niti mnogi domačini ne vedo, kje so bili včasih vhodi v rudnik. Kaj vodi človeka, da v petnajstih letih na staro dejavnost spominjajo samo še zanemarjene hale nekdanje separacije? Mar je bilo življenje takrat tako težko? Vsekakor ni bilo lahko, čeprav so imeli rudarji svoje kulturno prosvetno društvo s pestrim naborom dejavnosti. A danes, kot da se ne spomnijo svojih dedov.

Vhod v rov IV pred drugo svetovno vojno …

V Sloveniji se s pridelavo oljčnega olja ukvarja več kot dva tisoč družin, ki na 1600 hektarjih iz 2000 do 2200 ton plodov pridelajo okrog 450 ton olja letno. Slovenska Istra, Goriška Brda in Vipavsko so ena najsevernejših območij, kjer še uspeva oljka. Zaradi teh posebnih podnebnih razmer imajo olja iz severnejših območij značilno aromo, predvsem pa ugodnejšo maščobno kislinsko sestavo v primerjavi z olji južnejših območij. Iz stotih kilogramov plodov, obranih v najbolj primerni zrelosti, dobimo od 12 do 16 litrov oljčnega olja vrhunske kakovosti, sicer pa je povprečen izplen od 18 do 22 litrov olja. Iz prepozno obranih, predolgo hranjenih ali s previsoko temperaturo predelanih oljk pa lahko dobimo tudi do 30 litrov oljčnega olja slabe kakovosti.

Patricijo pove, da na kakovost oljčnega olja vplivajo številni dejavniki, kot so podnebje, tla, lega, varstvo pred boleznimi in škodljivci, obdelava in gnojenje, obrezovanje, obiranje, predelava in shranjevanje. Le iz kakovostno pridelanih plodov lahko pridobimo vrhunsko olje, iz poškodovanih in črvivih plodov pa je nemogoče delati čudeže. Pa še zanimivost: v Sloveniji porabimo manj kot liter oljčnega olja na prebivalca, v Španiji, Grčiji in Italiji pa od dvajset do tridesetkrat več.

Delo v oljarni

V sodobni oljarni so ključne predvsem štiri faze v verigi predelave oljk: čiščenje plodov, priprava oljčne drozge (mletje, drobljenje, mesenje), izločanje oljčnega mošta in na koncu še ločitev (separacija) olja iz mošta. V mlin gredo običajno celi plodovi, saj tudi koščice vsebujejo določene snovi, ki do neke mere določajo olje. Tako imenovani zaprti sistem predelave je primernejši, saj je masa manj v stiku z zrakom, ki sicer povzroča oksidacijske procese, ki precej poslabšajo kakovost olja.

Med segrevanjem mase je potrebna velika pazljivost, saj temperatura ne sme preseči 35° C. Ko je kaša pripravljena, je na vrsti centrifugiranje, med katerim se olje, voda in trdi delci ločijo zaradi njihove različne gostote. V zadnji fazi je potrebno ločiti olje od rastlinske vode in morebitnih manjših trdih delcev. Iz ločevalca nato priteče surovo olje, kot stranski proizvod pa ostanejo oljčne tropine. Te so zaradi vsebnosti posebnih - fenolnih kislin takoj po stiskanju neprimerne za gnojenje ali posipanje po orni zemlji.

Olje ljubi steklo in temo

Kot nas je ob obisku poučil Patricijo, je večje količine oljčnega olja priporočljivo hraniti v posodah iz nerjavečega železa ali stekla, manjše količine pa v temnih steklenicah. Ne pozabimo, da UV-žarki vplivajo na hitrejšo oksidacijo in s tem hitrejšo kvarljivost olja, zato ga imejmo v temnih prostorih. “Vsekakor ga ne smemo imeti v neustreznih plastičnih posodah, ki lahko služijo le kot začasna različica, dokler olja ne pretočimo v primernejše posode,” je svetoval naš sogovornik. Olje ohrani bogato aromo dvanajst do osemnajst mesecev, če je pravilno hranjeno pa lahko vzdrži celo pet let, pri čemer seveda izgubi polnost okusov. Pomembno je tudi, da ni predolgo odprto, zato je bolje kupovati olje v manjši embalaži.

“Dobro olje mora biti grenko v ustih, pekoče v grlu, brez priokusov, vonj pa mora imeti po sadežu,” poznavalci opisujejo metodo prepoznavanja kakovostnega olja. Prav tako vedo povedati, da barva olja ni tako pomembna, kot je vonj. Večja pazljivost pa velja pri usedlinah, saj teh praviloma ne sme biti. Naš oljar odsvetuje nakup oljčnega olja v večjih nakupovalnih središčih, saj zatrjuje, da na tamkajšnjih trgovskih policah zagotovo ne moremo dobiti vrhunskega olja. Vse prevečkrat se dogaja, da kot kakovostno olje prodajajo rafinirane različice, ki jih zvarijo s kemičnimi postopki in nimajo nobene povezave s hladno stiskanim kakovostnim oljem, na katerega smo ponosni v slovenski Istri. Precej domačih pridelovalcev ponuja olje na spletu, še najbolj priporočljiv pa je nakup v kakšni od lokalnih torkel, kjer vas zagotovo ne bodo preslepili in boste domov odšli s steklenicami prvovrstnega slovenskega oljčnega olja in ne s kakšno ceneno špansko različico.

Kategorije oljčnih olj

Glede na vrsto tehnološkega postopka in kakovostne parametre oljčna olja razvrščamo v kategorije in podkategorije:

1. Deviško oljčno olje: ekstra deviško oljčno olje (višje kategorije, pridobljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki), deviško oljčno olje (pridobljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki), deviško lampante oljčno olje (neprimerno za prehrano in ga je potrebno predelati oz. rafinirati)

2. Rafinirano oljčno olje (pridobljeno iz deviških oljčnih olj s postopki rafinacije, ki ne povzročajo sprememb v prvotni triacilglicerolni strukturi)

3. Mešanica rafiniranega in deviškega oljčnega olja (vsebuje zgolj rafinirano oljčno olje in olje pridobljeno neposredno iz oljk)

4. Olje iz oljčnih tropin (pridobljeno iz oljčnih tropin s topili in se razvršča glede na mešanje z rafiniranimi olji v več podkategorij)

Kulinarični namigi

Najvišjo stopničko med oljčnimi olji si seveda zasluži ekstra deviško oljčno olje. Takšno olje je vrhunskega kakovostnega razreda in mora biti predelano v skladu z najnovejšimi potrjenimi izsledki razvoja oljarn in pridobljeno iz plodov oljke izključno z mehanskimi postopki pri temperaturi pod 27 stopinj Celzija. Oljke morajo biti predelane v roku 48 ur od obiranja. Med postopkom predelave ni dovoljeno dodajati nobenih dodatkov, razen vode.

Če želite, da olje ohrani zdravju koristne učinkovine in aromatičnost, ga v čim večji meri uživajte surovo. Hrano kuhajte, pecite ali dušite na kar najmanjši količini olja, glavnino olja pa dodajte jedi, ko je termično že pripravljena. Tudi cvrtje je dovoljeno, vendar ne pozabite, da oljčno olje izgubi koristne učinkovine, vitamine, antioksidante in spojine. Hrane ne smemo cvreti pri prenizki temperaturi, da se ne napije z oljem. Cvreti moramo v zadostni količini olja; če je olja premalo, se hitreje segreva in lažje zažge, pa tudi hrana ne bo ocvrta enakomerno.

K hladnim jedem (predjedi, carpaccio, solate, siri, sadje) se na splošno bolj podajo blaga olja, medtem ko je olje močnejšega okusa idealna kombinacija k vroči jedi (testenine, zelenjavne juhe, mineštre). K ribjim jedem ponudimo blago olje, k mesu, predvsem rdečemu, olje intenzivnejšega okusa.

Vse za zdravje

Naslednje vrstice so namenjene vsem, ki se sprašujete, zakaj neki je ta aromatična tekoča začimba tako zdravilna in blagodejna. Oljčno olje je lahko prebavljivo, pospešuje izločanje želodčnih sokov in omogoča boljše vpijanje vitaminov, zlasti vitamina E. Poleg tega omejuje razvoj ateroskleroze, uspešno pa se uporablja tudi pri dietah diabetikov. Varovalni učinki so posledica visokih vsebnosti antioksidantov, ki jih vsebujejo oljčna olja in v uravnoteženi maščobno kislinski sestavi. Oljčno olje zaustavlja razvoj osteoporoze v starosti in ohranja elastičnost kože, med drugim pa deluje tudi razkužilno, pospeši celjenje ran in opeklin. Številne študije dokazujejo, da to olje odlično varuje pred artritisom, koronarnimi boleznimi in celo rakom na dojki. Znano je, da so bolezni srca in ožilja, debelost in rak na grških otokih, zlasti na Kreti, veliko redkejše kot drugod po Evropi, kar povezujejo predvsem s porabo oljčnega olja.

Geografsko poreklo

Vrhunsko oljčno olje slovenske Istre je zaščiteno z označbo
geografskega porekla Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre. To je
olje, ki je pridelano iz oljk območja slovenske Istre in mora ustrezati
najstrožjim kakovostnim parametrom. Olje je lahko enosortno, iz oljk
istrske belice, ali pa iz mešanih sort, a mora biti belice vsaj 30
odstotkov. Pridelava, predelava in kakovost oljčnega olja so pod stalnim
 nadzorom kontrolnih organizacij. Potrjeno specifikacijo za ekstra
deviško oljčno olje slovenske Istre z geografskim poreklom vodijo pri
ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod številko
324-01-7/2002/27.

Mlin je preprosta stavba, kakršnih je v tem delu Slovenije veliko, grajena iz peščenjaka. Ima dve vodni kolesi, večje leseno in manjše kovinsko, obe imata lopatice oblikovane na korce, kar zagotavlja večjo upornost in višjo vrtilno moč. Čeprav obnovljen, pa žal sameva, le skozi okna lahko vidimo, da je v notranjosti zložene nekaj krame. Žal je turistov, ki bi jih zanimala tovrstna dediščina in bi se potrudili stopiti nekaj korakov daleč, še vedno premalo.

Na splošno velja, da je Mazurinov mlin obratoval do šestdesetih let prejšnjega stoletja, a po mojih pridobljenih podatkih je še zadnjič mlel leta 1978. Vsi drugi mlini na Dragonji so zaradi tehnološkega napredka električnih mlinov propadli po drugi svetovni vojni. Takrat je bil mlin v lasti Štefana Černaca, ki so mu pravili Štefan Mazurin, kar je bil njegov vzdevek, “šoronome”, kot pravijo Primorci. Ko je ostarel, je z mlinom upravljal njegov sin Gverino Černac, ki je menda vse vedel na pamet in si nikdar ni zapisoval, kdo mu je prinesel pšenico ali koruzo, čeprav je imel hkrati več strank, ki so seveda nosile zelo različne količine. Zadnji, ki je spustil vodo na mlinska kolesa in pognal mlin, pa je bil njegov brat Gvido Černac.

Kako so mleli?

Mlinar za mletje ni zaračunaval v denarju, ampak je pobiral tako imenovano mito, določen delež mletve, kar pomeni, da se je moral mlinar ukvarjati tudi s trgovanjem. Največ dela je bilo od jeseni do zime in takrat se mlin včasih ni ustavil vso noč, pravijo. V dolini Dragonje je bilo verjetno precej manjših zasebnih mlinov, a nekateri so se tudi preživljali izključno z mlinarstvom in ti so imeli še enega ali dva pomočnika. Mleli so vse, kar jim je prišlo pod roko; pšenico, koruzo in tudi druga žita. Ne znam si predstavljati težav, ki so jih imeli včasih, da so pritovorili žito iz precej strme doline po slabi cesti, najverjetneje z istrskimi osli.

K Mazurinovemu mlinu

Vozilo pustimo ob cesti med Zgornjo in Spodnjo vasjo v Trseku, v bližini vaškega vodnjaka. Pri spomeniku padlim borcem NOB stoji tudi obvestilna tabla Turističnega društva Trsek, ki vabi na podaljšano pešpot “za srce”, na kateri v treh urah poleg mlina vidimo še vasico Trebeše, Slap pod Trebešami ter izvira Škedanca in Pilja. Ker je pot dobro označena z modro-rdečim simbolom srca, je ne bom posebej opisoval.

K Mazurinovemu mlinu vodi flišni kolovoz, ki se začne tik ob spomeniku in obvestilni tabli. Najprej se malo vzpne, potem pa spusti mimo vodnega zajetja. Tudi modro-rdeče oznake so dobro vidne, tako da ne morete zgrešiti, če že od začetka ne začnete po napačnem kolovozu. Na dnu doline se pot razcepi, a brez skrbi, na tleh je na kamnu dobro vidna oznaka, ki nas usmeri k mlinu na levo, ob strugo. Čez nekaj kratkih minut hoje moramo reko prečkati, a mostu ni. Vseeno sem lahko reko po kamnih prečkal, ne da bi si zmočil čevlje, čeprav je decembra vodostaj še vedno visoka (največ vode je v reki med novembrom in aprilom, medtem ko je struga med julijem in septembrom skoraj prazna). Ko reko prečkamo, kmalu pridemo do čistine, na kateri stoji mlin, nasproti njega pa utica s klopmi, kjer si lahko odpočijemo po komaj petnajst do dvajset minut dolgi poti in premaganih sto metrih višinske razlike. Vrnemo se po isti poti, tako da nam izlet ne vzame več kot tri četrt ali uro časa.

Po brezpotju ob reki navzdol

Avanturistično usmerjeni raziskovalci lahko izlet podaljšajo. Spustijo naj se ob reki proti zahodu do Škrlin, kjer se v Dragonjo izlije Rokava (Pinjevec), eden od najpomembnejših pritokov. Pot je neoznačena in zaraščena, a ta del reke je najlepši in najbolj divji, voda pa se v strugi prebija čez brzice, slapišča, tolmune in spodmole. Seveda moramo imeti nekaj sreče oziroma je potrebno izbrati pravi letni čas, da je v reki dovolj vode. Po drugi strani pa je ravno takrat dolina težje prehodna, ker je struga bolj polna in je nevarno, da stopimo v vodo. Od Mazurinovega mlina do Škrlin je pot dolga približno 8 kilometrov, zato računajte kar na celodnevni izlet, kajti korak je v goščavju počasen.

Pazljivo pri izbiri kolovoza …

Ker sem verjel vaškemu posebnežu, sem pot vehementno začel na napačnem kolovozu, ki se spusti v dolino desno od vaškega vodnjaka. Ker nisem prišel ob Dragonjo, ampak v dolino kaj vem katerega potoka, sem se ne nazadnje tako izgubil, da sem si moral pot utreti kar naravnost v klanec skozi goščavo, škripajoč z zobmi, da mi je čisto vseeno, kje, da le pridem ven. Nisem zgrešil veliko, le za kakšen kilometer zračne črte. A kaj, ko so vse doline praktično neprehodne in sem moral daleč naokoli, ob tem pa sem še razočarano ugotovil, da domačini nič kaj radi ne pobirajo štoparjev. Še sreča, da so na Vršiču ravno snemali film Piran-Pirano in me je eden od fantov mimogrede potegnil vsaj do prvega križišča.

To je morda dolgočasna anekdota, a dobro razloži, kako nastajajo članki, če avtor oziroma izletnik ni pozoren. Za pol ure dolgo pot sem tako porabil tri ure!

Težava je pogosto prav pri “polni žlici”. Sodobnim načinom prehranjevanja je cilj hitro napolniti želodec in obdržati občutek sitosti (občutek teže v želodcu) kar se da dolgo. Pozabljamo pa, da je bolj kot občutek sitosti pomembno tisto, kar sledi - prebava in koristna poraba hrane. Restavracije s hitro prehrano nam ponujajo obilico jedi, ki so od daleč dišeče in poceni, ki jih lahko zamrznjene pogrejemo v mikrovalovni pečici in že je tukaj “Mizica, pogrni se!” Bravo, kuharica! Seveda pa že čez nekaj časa pride poračun. Ta hrana le ni tako poceni. Če bi nam zraven teh obrokov vsaj servirali čaj iz kumine, janeža in komarčka ali sirotko z ingverjem, bi bila škoda nekoliko manjša.

Ayurveda pri načinih prehrane posveča največjo pozornost dodelavi živil z začimbami, ki olajšajo prebavljivost in odstranijo pline. Zavedati se moramo, da ko govorimo o živilih in hrani, mislimo na naravna živila (žita, stročnice, sveža zelenjava, sveže in suho sadje, oreščki, testenine in kruh brez aditivov, sveže, nehomogenizirano mleko itd.) in ne na gotove zamrznjene jedi (napol pečen pomfrit, pica in podobno), pa tudi ne na hrano iz konzerv.

Kadar kuhamo stročnice, je zelo pomembno, da jih čez noč namakamo v veliko vode. Preden jih skuhamo, obvezno odlijemo vodo, v kateri so se namakale, jih operemo in kuhamo v sveži vodi. Takrat je tudi čas, da uporabimo začimbe, ki bodo zmanjšale tvorbo plinov v prebavilih. Na sredozemskem območju v te namene že od nekdaj uporabljajo lovorjev list, šetraj, česen in janež. Dobrodošlo je tudi kakšno zrno popra ali košček ingverja, pogosto pa dodajajo tudi pekočo papriko ali čili. Vse navedeno velja tudi za lečo. Čeprav je drobna in se hitro skuha, vsi vemo, kako napenja. Tudi njo je treba namočiti čez noč in te težave bodo izginile.

Na Srednjem in Daljnem vzhodu uporabljajo več vrst stročnic, zato tudi dobro poznajo načine, kako jih narediti lahko prebavljive in primerne za vsako telesno konstitucijo. Do nedavnega nisem smela jesti čičerike, čeprav mi je zelo všeč, in sicer zato, ker imam po njej vsaj dva dni hude težave. Toda nek indijski kuhar mi je razkril skrivnost. Jed je pripravil takole:

Na gheeju (prečiščenem maslu) je prepražil semena črne gorčice (namesto gheeja je uporabno tudi sončnično ali sezamovo olje). Ponev je odmaknil z ognja in dodal žličko kurkume, mletega koriandra in rimske kumine ter vse skupaj na hitro premešal. Ponev je vrnil na ogenj in dodal kuhano čičeriko. Ob stalnem mešanju je dodal še nekaj narezane zelenjave (bučke, korenček, por, lahko tudi kaj drugega). Na koncu je dodal še malo ingverja in posolil. To je samostojna jed, zraven pa se priležeta kuhan riž ali čapati (indijski kruh brez kvasa). V Indiji zraven jedi postrežejo z jogurtom, če je jed zelo začinjena. Otrokom in bolj občutljivim ljudem pa ob jedi ponudijo sirotko.

Pri pripravi zelja, ohrovta, brokolija, cvetače in rdeče pese je nepogrešljiva kumina. Kumina deluje prav proti bakterijam, ki bi se razvile v procesu prebave ter s tem obremenile naša jetra in prebavila. Tudi gobice znajo otežiti prebavo, zato tudi pri pripravi gobic dodamo nekaj kumine v prahu.

Krompir, ki ima izjemno visok glikemični indeks, bo naši slinavki povzročil manj dela, če mu bomo med dušenjem dodali majaron, timijan ter nekaj česna in soli. Če pa mu bomo dodali še pol žličke kurkume in mletega koriandra, bo prijazen tudi za jetra. Ker je to po naravi mrzli škrob, mu lahko spremenimo tudi energijo, in sicer tako, da dodamo nekaj rožmarina, ki bo “ogrel” metabolizem.

Pojemo tudi veliko riža, ki ima visoko koncentracijo škroba. Prebavo pa nam olajšajo kurkuma in vse začimbe, ki jih omenjamo tudi pri krompirju.

Začimbe še zdaleč niso prisotne zgolj zaradi boljšega okusa, temveč predvsem zaradi prilagajanja narave hrane, ki jo zaužijemo. Telo porabi za prebavo tudi veliko vode. Najbolje jo je zaužiti pol ure pred obrokom. Takoj po jedi ne smemo piti mrzlih pijač. Te pogasijo prebavni ogenj - agni, ki je najpomembnejši dejavnik dobre prebave in presnove, zaščitnik naše vitalnosti in odpornosti. Če pa smo po jedi zelo žejni, pijemo tople ali vroče napitke. Odlični so metin ali ingverjev čaj, čaj iz janeža, bazilike itd. Po jedi niso primerni kava ali drugi kofeinski napitki, cola pijače in energijski napitki ter črni čaj. Kofein zmanjša izkoristek hranilnih snovi, še posebej vitaminov in rudnin.

Pred glavno jedjo je dobro pojesti skodelico solate, ki je dobro začinjena. Tako predramimo prebavne sokove in poskrbimo za zadostno količino encimov, ki bodo prebavili naš obrok, obenem pa tako nadzorujemo količino zaužite hrane. Pri jedi je zelo pomembno še nekaj - sproščenost. Pri jedi je najbolje sedeti, četudi imamo le majhen sendvič ali piškot. Jesti je treba počasi in hrano dobro prežvečiti. Na ta način se umirimo in zberemo. Tudi hrana nam bo teknila, nas okrepčala in bo imela boljši okus. Po takem obroku nam bo šlo delo ali učenje veliko lažje.

Zelo rada bi spregovorila tudi o količinah hrane, ki naj bi jo zaužili. V resnici potrebujemo manjšo količino hrane, ta pa mora biti boljše kakovosti. Znanost ayurvede pravi, da mora človek po 45. letu starosti zmanjšati količino hrane za 60 %! In sicer zato, ker se metabolizem upočasni in ne more več predelati takih količin hrane kot prej. Na ta način ohrani človek zdravje in lahko srečno živi še naslednjih 45 let. Na zahodu nisem opazila, da bi ljudje bistveno zmanjševali svoje obroke. Tako so klinike polne bolnikov “polne žlice”.

Najboljša začimba je še vedno ljubezen. Dodajamo jo, ko pripravljamo hrano, ko aranžiramo mizo in ko hrano delimo z družino ali s prijatelji. Tudi kadar jemo sami ali ko hranimo živali in rastline, z ljubeznijo pripravimo in delimo hrano s stvarstvom.

Gusarjev pozdrav

Prostor je zelo dobro izkoriščen.

Ko iščete Bumbar park, in če niste iz Ljubljane, nikar ne skrenite z glavne ceste, ampak ostanite na njej, drugače se boste gotovo izgubili. Oznake z Ulice heroja Šercerja so dovolj dobro vidne, da ne boste zgrešili. Na domači spletni strani so z uporabo Google Maps pripravili tudi natančna navodila za pot od vašega doma do parka. Bumbar park so uredili v 2000 m2 velikem objektu nekdanjega trgovskega podjetja. Parkirišče tik pred vhodom je seveda dovolj prostorno tudi v času večjega obiska. Na drugi strani pokritega objekta je še 2500 m2 velik zunanji prostor s stezo za karting in trampolini. Tik pred zimo so v hladnem vremenu karti na pedale že počivali pod streho.

Najbolj priljubljeno je šofiranje malih avtomobilčkov, ki pa pogoltno žrejo žetone.

Bistvo se skriva v notranjosti. Otroke pri vhodu pozdravijo gusar in skrivnostni glasovi. Že doma se pripravite, da je sicer nizki vstopnini - plačati jo je treba le za otroke - skoraj obvezno dodati nekaj evrov za žetone, ki jih otroci porabijo za metanje na koš, namizni hokej in za vožnjo z avtomobili, ki je med malčki očitno najbolj priljubljena. Najpametneje je kupiti določeno število žetonov, ki naj jih otroci porabijo po lastni presoji, drugače ne bodo prenehali sitnariti za nove in nove. Ob nakupu desetih žetonov smo jih dobili ducat, kar je bilo povsem dovolj.

Otroški paradiž

Sredi prostora je Bum Bar, kjer svoje stalne položaje zavzamejo odrasli. Takoj padeta v oči velika gusarska ladja, naslonjena ob tobogan s štirimi progami, in pravi večnadstropni labirint, katerega bistvo ostane staršem bolj ali manj skrito. Sodeč po izginotju šestletnika za skoraj eno uro, so vsebine prav zanimive. Strah je odveč, igrala so namreč dobro zavarovana z mrežami. Zato pa velja malčke spremljati, ko z avtomobilčki dirkajo po kratki ovalni stezi. Mnogi kar hitro osvojijo osnove zavijanja in rezanja ovinkov, bolj nerodno pa se izogibajo nenadnim oviram, ki z vso hitrostjo bezljajo proti prostemu avtomobilčku.

Tobogan s štirimi progami, primeren tudi za tekmovanja – kdo bo prej?

Če je trampolin ponavadi želja vsakega nadobudneža, je v Bumbar parku bolj ali manj osamljen, nedvomno zato, ker so druge atrakcije zanimivejše. Na oblazinjeno košarkarsko in nogometno igrišče si manjši otroci večinoma kar ne upajo, saj se tam bijejo neusmiljene bitke starejših otrok. Zato pa lahko osnove znanja košarke nabirajo na električnem igralnem avtomatu. Zraven so tudi večji koši za metanje na čas, kjer se lahko ob namiznem hokeju dobro pozabavajo predvsem starejši, tudi odrasli. Za najmlajše je poskrbljeno z bazenom z žogicami in risalnim kotičkom.

V Bum Baru poleg pijače ponujajo tudi prigrizke: sendviče, pice, solate, palačinke … Tako lahko zdržite v parku tudi ves dan, saj za kratkočasje poskrbijo s časopisjem, knjižnico in brezžičnim dostopom do svetovnega spleta. Stranišča so snažna in seveda prirejena otrokom.

Rojstni dan ali kar tako

Trampolini, sanje vsakega mulca, pogosto samevajo. Toliko drugih zanimivih igral je!

Pri Bumbarju ponujajo tudi rojstnodnevne programe z animatorji, pripravljajo pa še otroške delavnice. A videti je, da večina obiskovalcev vseeno pride v lastni režiji. Seveda je najbolje, če imajo otroci svojo družbo, in videti je bilo, da tudi prihajajo v večjih skupinah. A tudi samotarjem ni prehudo. Zgodi se, da otrok kar izgine v labirintu pri gusarski ladji, tako da ga je kar težko najti, kaj šele prepričati, da je dovolj in da je ura že pozna oziroma da bi moral zdaj že spat, čaka pa ga še dolga pot domov. Skratka, tovrstna ponudba je v Sloveniji manjkala, čeprav je res, da hodijo v mariborski Bumbar park predvsem Mariborčani oziroma Štajerci. To niti ni čudno - na mariborskem turističnem spletnem portalu www.maribor-pohorje.si ni Bumbar park niti omenjen! Škoda.