Tam je ta svet, tam, kjer je prostor za iskrivo otroško dušo. Takšna bi morala biti otroška soba. Ker otroška soba nikoli ne sme biti samo prostor, kamor se morajo umakniti v svoji igri otroci, da imamo starši mir. Prav tako ne sme biti samo prostor, ki ga označuje množica nalog, ki jih je treba narediti, knjig, ki se jih je treba naučiti.

Še manj je lahko samo garderoba za vse tisto, kar razbija estetiko našega dovršenega stanovanja. In ne sme biti samo spalnica, kamor zapremo otroke zvečer z zahtevo, da čimprej zaspijo. Verjetno ni prostora v našem domu, ki bi zahteval toliko različnih potreb bivanja samega, kot ga zahteva otroška soba. Morda zato, ker otroška soba nikdar ni samo prostor za bivanje, ampak je svet otroka znotraj našega doma. Tako, kot je za nas pomemben otrok, tako je za njegov svet pomembna njegova soba.

Otroška soba se mora spreminjati

Otroška soba ima svojo posebno zakonitost. S starostjo otroka se mora spreminjati. Zakaj? Potrebe otrok so v različnih starostnih obdobjih zelo različne. Če želimo oblikovati ustrezno otroško sobo zanje, moramo izhajati iz lastnosti otrok in njihovih aktivnosti v teh različnih starostnih obdobjih:

a) Predšolski otroci (od dveh do šestih let): hrupni, nemirni, skačejo, plezajo, odkrivajo in so skratka polni energije in zelo aktivni. Vmes so obdobja, ko gledajo slikanice, berejo ali bolje poslušajo pravljice, rišejo ali se preprosto skrijejo pred ostalim svetom. Otroška soba mora ostati kljub pohištvu dovolj prostorna za igro, saj preživijo otroci v tej starosti precej časa na tleh. Divjajo, telovadijo, plešejo, sestavljajo, gradijo, kuhajo …

Hkrati mora biti prostor, kjer otroška domišljija lahko dobi krila. Mehke preproge, neobčutljiva tla, zaščita na posteljah, manjši in lahki kosi pohištva (določene kose pohištva mora biti sposoben prenašati tudi otrok sam, n.pr. stol, zaboj za igrače, ipd.), pohištvo brez ostrih robov in vogalov in dovolj stabilno, a hkrati trpežno (visoka obremenjenost pohištva) in seveda dovolj pisano in zanimivo za otroka.

b) Šolarji do pubertete (od sedmega do dvanajstega leta): aktivnost otroka se precej spremeni, saj čas igre zamenja čas za šolske obveznosti. Otrok potrebuje dovolj velik, svetel prostor za naloge in učenje, ki bo ergonomsko zadoščal zahtevam rasti in pravilnemu razvoju hrbtenice. Izredno pomembni sta pisalna miza z odlagalno površino, predali za šolske stvari in seveda ustrezno osvetlitvijo ter stol. Otrok ima vedno več »svojih« stvari (predali, police, omare, odlagalne površine).

Širijo se njegovi interesi in vsak med njimi zahteva posebno obravnavo tudi z vidika opreme otroške sobe. Otroška soba postaja vedno bolj »pribežališče« za vse majhne skrivnosti, ki si jih deli s svojimi prijatelji. Število prijateljev in obiski, tudi preko noči, se povečujejo. Če ima otrok veliko posteljo, to ni problem. V glavnem je bolje, da si omislimo zložljivo ležišče (tudi kvalitetne blazine lahko rešijo problem).

c) Obdobje do konca srednje šole (od trinajstega do devetnajstega leta): velikokrat najhujše obdobje za vse starše, saj so vrata v »otroško« sobo v glavnem zaprta. Pa saj ni več otrok! Spoštujmo otrokovo pravico do zasebnosti in potrkajmo, preden vstopimo. Ja, tudi v lastnem domu! Obdobje, v katerem se poveča delno potreba po delovnih aktivnosti, še bolj pa potreba po zasebnosti, izvajanju lastnih interesov in druženju s prijatelji. Izredno se v tem obdobju poveča količina različnih stvari, ki jih mlad človek enostavno mora imeti.

Ne razpravljajmo o potrebi, ampak poskušajmo rešiti problem dodatne pridobitve odlagalnega prostora. V tem obdobju ne opremljajmo in ne spreminjajmo otroške (mladinske) sobe sami. Pod nobenim pogojem! Spoštujmo želje in interese otroka, a hkrati mu postavimo meje, ki jih določajo med drugim tudi naše možnosti. V tem obdobju lahko spet naraste hrup iz otroške sobe, a tokrat zaradi glasbe. Poiščimo kompromis in dodatno izolirajmo prostor, če je to le mogoče. Če ne zaradi drugega, zaradi lastnega miru in miru pred sosedi.

Zaradi sprememb otroških potreb z leti je za otroške sobe zelo priporočljivo prilagodljivo, modularno pohištvo, ki omogoča, da se prostor spreminja in »raste« skupaj z njimi. Modularno pohištvo, kjer je vsaka komponenta oblikovana tako, da jo lahko prilagodimo konkretnemu prostoru, omogoča funkcionalno uporabnost v daljšem starostnem obdobju otroka.

Realnost otroških sob

Čeprav ravno otroci potrebujejo ogromno prostora, najprej za igro, potem druženje in svoje osebne stvari, so ravno otroške sobe največkrat premajhne. Velikokrat so manjše kot spalnice, kjer imamo garderobni prostor in spimo. Velikokrat so popolne kvadratne oblike ali ozke in izredno dolge, a z ne preveč velikim oknom in neoptimalno svetlobo. Še večji problem je, ker je edina možnost luči na sredini stropa, vtičnic pa občutno premalo. Kar je na načrtu otroška soba, je lahko tudi spalnica ali dnevna soba.

Neprimerno laže opremimo majhen prostor kot dnevni prostor ali spalnico, kot opremimo otroško sobo tako, da bo zadovoljila vsem potrebam otroka. Ali otrok! Seveda se moramo pri tem odreči določenim lastnim željam, da pokrijemo potrebe otrok. Saj za starše to največkrat ni nič nepričakovanega, ker to dela večina med nami iz dneva v dan.

Kadar opremljamo otroško sobo, izhajajmo iz otroka, njegovih interesov in tega, kar mu je všeč. Prav tako ne izbirajmo nekvalitetnega in poceni pohištva, saj tako ali tako v glavnem ne spravimo v povprečno otroško sobo več kot posteljo (ali dve), omaro, pisalno mizo, stol in morda še kakšen predalnik. Naj bodo torej izbrani maloštevilni kosi pohištva z ergonomskega in funkcionalnega vidika optimalni.

Hkrati izkoristimo stene za odlagalne police, tudi odlagalno polico nad posteljo, na katero lahko namestimo svetilko. Postelje za otroke niso samo prostor, kamor gredo spat. V postelji berejo, sanjarijo, se skrivajo in pogovarjajo. Morda je lahko kateri del pohištva (posebej, če gre za dva otroka) na enostaven način zložljiv, ali ga obesimo na steno ali predstavlja polico na regalu, ki jo po potrebi spustimo (n.pr. pisalna miza).

Idealni so tudi predalniki ali zaboji na kolesih, ki jih lahko spravimo pod posteljo. Postelja je lahko tudi nad omaro ali širšim predalnikom. Predali so izredno pomembni v otroški sobi v vseh obdobjih, ker imajo otroci toliko različnih stvari.

Zelo smiselno je, da imajo določeni kosi pohištva večfunkcionalno vrednost. Tako je lahko n.pr. ležišče sestavljiva in mobilna površina za igranje, ležanje, branje pravljic ali spanje. Če lahko takšno sestavljivo in mobilno ležišče postavimo v odprte ali zaprte prostorske kombinacije, so lahko enkratni prostor za druženje. Tudi otroške preproge so lahko enkratna podlaga za igranje. Lahko so cesta, po kateri se otrok podi s svojimi avtomobilčki.

Otroška soba ni samo pohištvo

Morda za noben drug prostor v našem domu ne velja tako zelo kot za otroško sobo, da dajejo »dušo« tej sobi razni predmeti iz otroškega sveta. Ne samo, da si otroci želijo pisane barve na stenah, na pohištvu, preprogah in zavesah. Otroci želijo, da ima njihova soba poseben »pečat«. Če so to njihove risbice, pripete na posebnem prostoru, plakati njihovih glasbenih ali športnih idolov, osvojeni pokali in medalje iz tekmovanj, zbirke sličič ali plastičnih likov, knjige, zgoščenke, plišasti medvedki ali porcelanaste punčke.

Vse, kar ima zanje izredno veliko vrednost, želijo imeti vsak trenutek pred svojimi očmi (zato, ker ima tako veliko vrednost, ker želijo to pokazati tudi prijateljem). Zaradi tega so v otroških sobah tako zelo pomembni regali in odlagalne police. Zelo priporočljivo je, da del stene v otroški sobi prekrijemo s površino, ki omogoča enostavno pritrjevanje različnih stvari, ki jih lahko čez nekaj časa zamenjamo. In zavoljo ljubega miru, nikar ne silite otroke, da imajo v že tako premalih sobah lončnice, če tega res sami ne želijo. Samo v napoto so!

Kadar načrtujemo opremo otroške sobe, si vzemimo dovolj časa. Najbolj napačno je, če se zapodimo v prvo trgovino, kjer je pohištvo v akciji in kupimo nekaj osnovnih stvari, ki jih otrok potrebuje in bi naj predstavljale pohištvo otroške sobe. Napolnili bomo prostor, a otroku ne bomo dali sveta, kjer živijo pravljice in rastejo ideje.

Obiščite IL AMBIENTI na spletu - www.ilambienti.com ali na facebooku - http://www.facebook.com/pohistvo.ilambienti.

Moji prijatelji so v začetku leta pričakali novega družinskega člana. Iz štiričlanske družine je nastala petčlanska. Trije otroci so (skoraj) kot dva otroka. No, že v začetku nosečnosti se je izkazalo, da bo tretji »problem« tam, kjer ne bi smel biti!

Trije otroci dandanes niso več redkost v slovenskih družinah. In prav je tako! Če so že v času nosečnosti, pričakovanju tretjega otročka, prijatelji pregledali vse možne opcije sprememb, ki jih v njihovo življenje prinese še en otrok, potem so vsekakor pristopili zelo odgovorno k ureditvi svojega življenja po spremembi v družini. Stanovanje v mestu so zamenjali za majhno hiško daleč izven mesta že kmalu po rojstvu drugega otroka, saj so načrtovali še povečanje družine za enega otroka. Ne, prostora je več kot dovolj.

Na oviro so naleteli tam, kjer je morda ne pričakuješ. Avtomobil. Ker so vsi otroci še majhni, potrebujejo ustrezne avtosedeže za zagotovitev njihove varnosti. A glej ga zlomka, nikakor niso našli rešitev, ki bi omogočila v njihovem avtomobilu dovolj prostora za tri avtosedeže. In kaj sedaj? Denarja za novi in večji avto ali za dva avtomobila ni. Rešitev so našli. A nisem želela o tem. Zgodbo želim uporabiti samo kot okvir, zakaj narašča potreba po drugačnih avtomobilih. Med njimi tudi po športnih terencih (SUV ali sport utility vehicle) in crossoverjih, »križancem« med športnim terencem in osebnim avtomobilom.

Povpraševanje oziroma potrebe narekujejo razvoj

Nedvomno so bili SUV kot športni, v začetku izrazito robustni terenci s samo dvojnimi vrati, oblikovani za drugačne namene, kot jih dandanes uporablja večina ljudi. Vsaj v Sloveniji. A dejstvo je, da so se tudi SUV razvili v široko paleto avtomobilov, sicer v osnovi identičnih, a predvsem glede velikosti izredno različnih. Vse v imenu in interesu uporabnikov, saj povpraševanje določa ponudbo.

Tako so se pojavili mini SUV, že skoraj na meji med SUV in osebnim avtomobilom (n.pr.: Hyundai ix25, Ford Ecosport, Nissan Juke, Honda HR-V, itd.) in manjši, kompaktni SUV, z manjšim prostorom za potnike in prtljago (n.pr.: Hyundai Santa Fe, Kia Sportage, Volkswagen Tiguan, itd.). Med srednje velikimi SUV so Volkswagen Touareg, Volvo XC90, Kia Sorento, Audi Q7, ipd.; med »pravimi« SUV n.pr. Toyota Sequoia, Ford Expedition, itd..

Odgovor, kako združiti priljubljene lastnosti SUV, ki so vendar za večino »nedosegljive« (ne samo cena avtomobila, ampak vzdrževanje in poraba takšnih velikih avtomobilov), in lastnosti osebnih avtomobilov, so crossover SUV ali crossover terenec (CUV ali crossover utility vehicle). Na kratko crossover.

Gre torej za »mešančka«, zgrajena na platformi osebnega avtomobila. Hyundai Santa Fe ima tako platformo Hyundai Sonate, Hyundai Tucson Hyundai Elantre (oba se uvrščata tudi med srednje velike crossoverje), Honda HR-V Honda Civica, Ford Ecosport Ford Fieste,itd.. Crossover združuje določene lastnosti SUV (zajeten prtljažni prostor, visoki sedeži, dvignjenost od tal, ipd.) in določene lastnosti osebnega avtomobila, posebej karavana (deljen prostor za prtljago in potnike z dostopom s petimi vrati, ipd.). V bistvu je meja med mini SUV in kompaktnim SUV ter mini, kompaktnimi in srednje velikimi crossoverji »zelo meglena«. Tako se n.pr. Hyundai Santa Fe uvršča med kompaktni SUV ali srednje velik crossover. A poanta ni v uvrstitvi teh avtomobilov v neko skupino.

Zadnje čase SUV sledijo, posebej na evropskem trgu, zahtevam po ekonomičnosti (varčnosti) in poskušajo zadovoljevati večje ekološke zahteve. Dejstvo je, da SUV v osnovi in večina niso bili majhni porabniki. Vsaj delno se to spreminja, posebej na področju manjših SUV in crossoverjev. Tako so se pojavili tudi hibridni SUV in crossoverji, ki niso prirejeni za vožnjo izven cestišč, so nekoliko težji, a so varčnejši. V glavnem pri nižjih hitrostih in start&stop sistemu (ustavljanje, speljevanje) uporabljajo za pogon elektromotor, pri višjih hitrostih in težjih obremenitvah pa motor z notranjim izgorevanjem. Med najboljšimi SUV in crossover hibridi so: Ford Escape Hybrid, Volkswagen Touareg Hybrid, Toyota Highlander Hybrid, itd..

Sprememba načina življenja in nove potrebe

Razvoj SUV in crossover ni naključje. Razvili so se, ker povpraševanje po določenih lastnostih, ki bi jih naj imel avtomobil, postaja vedno večje. Gre predvsem za varnost, udobnost, zmogljivost, prostornost tako za potnike kot prtljago in vsestranska uporabnost. Od kod izhajajo te potrebe? Nedvomno iz spremenjenega načina življenja in okoliščin, ki jih določa sedanja prometna varnost.

Dotaknimo se najprej varnosti. Sedeti v avtomobilu, ki je v povprečju bolj dvignjen od tal, in na sedežu, ki ima nedvomno višjo pozicijo kot v osebnem avtomobilu, daje občutek večje varnosti že zaradi preglednosti nad dogajanjem v prometu. Dejansko ni »zadostne varnosti« (varnosti, ki bi zagotavljala, da ne bo poškodb s hujšimi posledicami, ali smrtnim izidom) v nobenem avtomobilu, če govorimo o današnjih hitrostih. Seveda pa je verjetno večja varnost zagotovljena v mestni vožnji z manjšimi hitrostmi.

Bistvena lastnost teh avtomobilov je vsestranska uporabnost v vseh različnih okoliščinah za vso družino. Dejstvo je, da imajo družine danes relativno veliko prtljage zaradi številnih rekreativnih in športnih aktivnostih. Predstavljate si, da imate dva otroka. Enega vozite na trening tenisa, drugega v glasbeno šolo na učenje igranja kitare. Če sami nimate v avtomobilu nobene druge prtljage, kar je redkost, je vaš prtljažni prostor hitro poln. Danes je ritem življenja drugačen. Večina družin zapusti dom zjutraj in se vrača zvečer domov.

Vmes so služba in šola, športne aktivnosti, treningi, glasbene in druge aktivnosti, obiski pri starših, nakupi v trgovini, servisi oziroma vse, kar je pač potrebno urediti. Ne prihajamo več ob treh domov in ob petih odhajamo na ostale obveznosti. Zato potrebujemo avto, v katerega lahko »spravimo« vso družino z vsemi stvarmi, ki jih potrebujejo preko dneva. Vikende in dopuste raje ne omenjam. In vožnje po velikokrat nemogočih cestah, če gremo na gorsko kolesarjenje, smučanje ali samo pohodništvo. Tudi majhnih otrok ne in umetnosti, kako pri dveh nadebudnežih spraviš v avto samo zanju n.pr. dva avtosedeža, otroški voziček in morda tricikel, da lahko greš v park na sprehod, preden se stemni.

Ne samo za družine z otroci

Seveda niso samo družine z otroci tiste, ki so navdušene nad crossoverji in predvsem majhnimi SUV. Skoraj enako navdušenje izkazujejo starejši pari ali samski ljudje, ki nimajo več otrok. Crossover ali majhni SUV je neprimerno laže dostopen in udobnejši za sedenje kot večina osebnih avtomobilov. Boljša preglednost zaradi višine je koristno nasprotje v povprečju manjšim sposobnostim, ki jih prinašajo leta (počasnejša odzivnost, slabše opazovanje prometa in dogajanja v prometu, slabša vidljivost, ipd.).

Večja prostornost glede na velikost avtomobila omogoča večje udobje, saj je vožnja, posebej daljša, lahko drugače zelo neprijetna. Večji prtljažni prostor omogoča lažji prevoz stvari, ki se jim z leti ne moremo »odreči« (bergle, invalidski vozički, razni pripomočki za lažje nakupovanje, ipd.).

Zato so SUV in crossoverji v »modi«. Ne samo zaradi tega, ker so trenutno »in«, ampak ker dejansko potrebujemo danes takšen avto in ne limuzine z majhnim prtljažnikom, čeprav lahko v njej udobno sedijo štiri osebe. Živali še sploh omenjala nisem. Povprečen človek je danes oblečen športno, se rekreaira in prevaža v avtomobilu »skoraj« celotno premično »premoženje«, ki ga potrebuje skozi dan.

Takšen človek ne potrebuje razkošja, ki ga ne bo mogel plačati in se z njim voziti. Potrebuje avto, ki je vedno na cesti. Torej varčen. Seveda tudi zmogljiv, z dobrimi voznimi lastnostmi. V ospredju torej niso želje po velikih SUV in crossoverjih, ampak majhnih, varčnih, a vendar s prednostnimi lastnostmi in značajem SUV. Tako bi tudi moji prijatelji sedaj potrebovali kakšen zadosten SUV ali crossover.

Morda Hyundai ix35. Na žalost je razlika med ceno za prodan avto, čeprav ni tako star, in novim, večjim avtomobilom, trenutno nedosegljiva. A kot vse, bodo rešili tudi ta primer. Zanje ni nič nerešljivega, ker imajo drug drugega. Pa saj to je bistveno, kajne? Kdo bi se sekiral zaradi avta in problema z avtosedeži?!

Za konec… kaj imamo, kaj prihaja?

Ponudba med majhnimi SUV ali crossoverji je že kar velika. Prihajajo pa novi, že obljubljeni modeli. Hyundai ix20 se bo nekoliko povečal in narasel v Hyundai ix25. Tukaj je Fiat Sedici, ki je zrasel iz iz povezave Fiata in Suzukija, Daihatsu Terios, ki se proizvaja že od 1997, in štirivratni SUV Ford Ecosport, ki prihaja nekoliko spremenjen v naslednjem letu. Honda ponovno obuja 2006 opuščeni model Honda HR-V, ki so ga izdelovali od 1999 do 2006. Nissan Juke je nekoliko novejši mini SUV. Audi bo »pripeljal« v letu 2013 na osnovi uspešnega Q3 še Audi Q1. Pred poletjem se pričakuje Opel Mokka. Tudi Renault zmanjšuje svoj kompaktni SUV Renault Koleos, in oblikuje mini SUV Renault Captur. Tudi francoski »kolega« Peugeot bo še letos predstavil mini SUV Peugeot 2008.

Ja, na avtomobilskem trgu se vedno nekaj dogaja. Nanj, na avtomobilski trg, pa prav gotovo vplivamo tudi ljudje s svojimi potrebami in zahtevami, ki iz njih izhajajo. V končni fazi, ko bo sedanji avto odslužil svoje, načrtujem tudi sama nakup enega crossoverja ali mini SUV. Zakaj?

Ker so dobri, vedno boljši in ker je točno to, kar potrebujem in za kar imam dovolj denarja. Morda Hyundai ix20. Še sedaj se nasmejim ob vprašanju iz reklamnega spota: Zakaj bi preživeli življenje v škatli? Saj, zakaj?

Hyundai na spletu in na facebooku. Klikni: www.hyundai.si in www.facebook/hyundai.slovenija.

Hibridi nedvomno izražajo določeno dvojnost (ali vsaj dvojnost), nekakšno »mešanico« nečesa. Že samo iz tega dejstva lahko logično sklepamo, da so povsod v našem življenju. Ne samo kmetijstvo, ki je s križanjem dveh vrst dobilo novo vrsto. Tukaj so še hibridni računalniki, telefoni, računalniške igrice, kar celotno področje elektronike. Tukaj so vozila, od koles, skuterjev do vlakov in avtobusov.

Seveda so v tej skupini tudi hibridni avtomobili. Njihov tržni delež se z rastjo zavedanja o omejenosti trenutnih pogonskih goriv in večjo ekološko osveščenostjo nenehno povečuje. Nedvomno bodo vsaj do 2025 nosilci v okviru avtomobilske industrije, saj še ne obstaja dovolj sprejemljiva opcija popolne opustitve motorja z notranjim izgorevanjem. Zato proizvajalci avtomobilov intenzivno razvijajo in ponujajo vedno več hibridnih avtomobilov.

Kaj sploh so hibridni avtomobili?

Hibridni avtomobili uporabljajo za pogon dva ali več virov energije. Najbolj pogosto se s pojmom hibridni avtomobil povezuje vozilo, ki koristi za pogon kombinacijo »starih« fosilnih goriv (bencin/dizel) in elektrike, kar pomeni, da ima dva motorja, elektromotor in motor z notranjim izgorevanjem. O teh bo tekla beseda danes.

Čeprav imamo tudi hibride, kjer gre za kombinacijo drugih virov pogonske energije (n.pr. elektrike in gorivnih celic). Morda vas bo presenetilo, da je hibridni avtomobil, ki združuje moč elektromotorja in motorja z notranjim izgorevanjem pri vzponih izdelal leta 1899 Henri Pieper, belgijski proizvajalec avtomobilov.

V hibridnih avtomobilih se električni pogon še vedno pojavlja kot pomožni, vendar hibridni pogonski sistem izkorišča prednosti obeh pogonskih sistemov. Njuna moč se pri poganjanju združuje ali se uporablja le enega od obeh. Celotna motorna moč avtomobila se uporablja le ob polnih obremenitvah (n.pr. pri prehitevanju ali vožnji navkreber), zato je njihova učinkovitost večja.

Motorji z notranjim izgorevanjem so tako manjši in lažji. Čeprav so hibridni pogoni različni, imajo vsi sodobne elektromotorje in zmogljive baterije. Bistvena je njuna optimalna povezava (mehanska in elektronska) z motorjem na notranje izgorevanje.

Električni motor lahko deluje tudi kot generator in zaganjalnik, ki pomaga sistemu start&stop. Manjša poraba goriva in emisija izpušnih plinov. Pri vožnji se večinoma uporablja motor z notranjim izgorevanjem, ko pa avtomobil ustavimo, se vključi elektromotor.

Shranjeno energijo porabi elektromotor za speljevanje in pospeševanje. Pri mestnih vožnjah, kjer pogosto zmanjšujemo hitrost ali ustavljamo, se nabere več energije in je poraba manjša kot sicer, kar je nasprotno od motorja z notranjim izgorevanjem, ki ima pri mestnih vožnjah večjo porabo.

Hibridni pogoni

Omenila sem, da obstajajo različni hibridni pogoni. Vse hibridne pogone delimo glede na stopnjo hibridizacije (polni, mehki in »plug-in« hibrid) in strukturo pogona (paralelni, serijski in serijsko-paralelni). Verjetno ste že opazili pri navedbi hibridnih avtomobilov različnih proizvajalcev nazive kot so bluetec, bioflex, green line, blue motion, blue drive, Ecohybrid… Razlika?

Enostavno rečeno v vlogi elektromotorja in načinu »preklopa« med enim in drugim pogonom (brez menjalnika, sklopka in samodejni menjalnik z/brez pretvornika navora, ipd.). Serijski hibridni pogon uporabljajo električni avtomobili z daljšim dosegom (t.i. REEV ali range-extended electric vehicles), ki koristijo v prvi vrsti za pogon elektromotor, medtem ko ima motor z notranjim izgorevanjem funkcijo polnjenja baterij (generator).

V glavnem veljajo za »polne« (full), tudi »močne« hibride tisti hibridni avtomobili, kjer ima elektromotor glavno vlogo pri večji skupni moči ali se izključno uporablja na krajših razdaljah. Toyota Prius je »pravi« hibrid v pravem pomenu besede. Električni motor prevzema ključno vlogo pri večji skupni moči. Lahko vozi tudi samo na elektriko. Toyotin hibrid temelji na bencinskem in dveh električnih motorjih. Prestavljanje ni potrebno, saj gre za serijsko-paralelni hibrid (hybrid synergy drive), ki optimalno kombinira električni in bencinski motor oziroma zagotavlja kolesom pogon iz enega ali drugega pogonskega vira, neodvisno od voznika (voznik ne »priklaplja«).

Med »polne« hibridne pogone lahko uvrstimo tehnologijo »two mode« Generals Motors, prilagojeno za težja terenska vozila (SUV). Med motorjem in razdelilnikom moči je vgrajen samodejni menjalnik s štirimi stopnjami prenosa ter dva asinhrona elektromotorja in generatorja. Skupna moč se tu porazdeli na vsa štiri kolesa. Pri hitrosti do 80km/h deluje en elektromotor kot generator, medtem ko je drugi pasiven. Pri večji hitrosti oba elektromotorja pomagata bencinskemu in zagotavljata dovolj moči pri pospeševanju in vožnji navkreber.

Od »polnih« hibridov se razlikujejo »mehki« (mild) hibridi, kjer je glavna naloga elektromotorja samo pomoč motorju z notranjim izgorevanjem. V bistvu predstavljajo »mehke« hibride vsi paralelni hibridni pogoni, kjer sta oba motorja vezana na isto gred. Paralelni hibridni pogon namreč ne omogoča popolno uporabo električnega motorja kot edinega pogonskega vira (to pomeni, da je motor z notranjim izgorevanjem popolnoma izključen).

Takšna je Honda Civic Hybrid, ki ima električni motor, a le kot pomoč osnovnemu bencinskemu motorju. Audi Q5 Hybrid uporablja prav tako električni motor kot podporo bencinskemu, po potrebi pa deluje kot generator ali samostojni pogon po mestnih središčih. Pri tem torna sklopka odklopi bencinski motor od menjalnika z elektromotorjem in pogonom 4×4, kar omogoča drugačni sistem vožnje po mestu in z elektromotorjem.

Bistveno vlogo pri hibridih ima tudi zmogljivost baterij. Hyundai, ki je svojo tehnologijo Hybrid Blue Drive že uporabil tako pri Sonati Hybrid in Elantri Hybrid, je v Detroitu 2012 predstavil Sonato Hybrid 2012 (avto je predstavljen na fotografijah), ki ima trenutno najbolj učinkovite baterije na tržišču, litij-polimer baterije. Tehtajo 25% manj, zavzemajo 40% manj prostora in so za 10% bolj učinkovite.

Na ta način se izognemo zoprnemu polnjenju preko vtičnice, ki ga imajo »plug-in« hibridi. Kaj sploh je »plug-in«? Gre za »vtični« hibrid; avtomobil z električnim in bencinskim/ dizel motorjem in dodatnim priključkom za polnjenje akumulatorjev z elektriko iz omrežja. »Plug-in« hibridi se napolnijo razmeroma hitro, saj nimajo velikih akumulatorjev. V bistvu lahko imajo »plug-in« hibridi tako paralelno kot serijsko zasnovo. Volvo V60 predstavlja »plug-in« hibrid.

Zanimivi so »dizelski« hibridi, kjer dizel motor poganja sprednji dve kolesi, električni pa zadnji dve. Gre torej za uporaben štirikolesni pogon z zmanjšano porabo energije. Takšen je Peugeot 3008 Hybrid4, ki ima spredaj vgrajen dizelski motor in zadaj ločeno elektromotor, ki se vključi kot pomoč dizelskemu motorju ob večjih obremenitvah ali deluje kot integralni pogon.

Elektromotor poganja zadnji kolesi in se napaja preko nikelj-metal hibridnih baterij. Dizelski pogon poganja samo sprednji kolesi. In športni avtomobili? Kako se poklopijo zahteve športnega avtomobila z hibridno tehnologijo? Morda bo dala odgovor Honda, ki je v Ženevi 2012 predstavila študijo športnega NSX z hibridnim pogonskim sklopom in štirikolesnim pogonom.

Dobre in slabe lastnosti hibridov

Hibridni avtomobili izkoriščajo izjemne tehnične lastnosti fosilnih goriv (veliko količino energije, ki je v njih shranjena). Naredijo vsaj toliko kilometrov kot običajni avtomobili, saj imajo ob enaki zalogi goriva in boljšem energijskem izkoristku seveda večji doseg. Hibridni avtomobili se polnijo enako kot običajni avtomobili. V času, ko avtomobil deluje na elektromotor, se v zrak ne izločajo škodljive emisije ogljikovega dioksida.

Pomenijo tako varčevanje z gorivom (večja učinkovitost in manjša poraba goriva) kot manjšo onesnaževanje okolja na račun elektromotorja (manj izgorelega goriva pomeni manj škodljivih plinov oziroma manjšo emisijo škodljivih plinov). Vse to so pozitivne lastnosti. Hibridni avtomobili so veliko tišji od avtomobilov na fosilna goriva, sploh pri mestnih vožnja, kjer pride uporaba električnega motorja bolj do izraza. Za voznika prednost, za ostale udeležence v prometu, posebej pešče, večja ogroženost. Poseben problem predstavljajo za slepe in slabovidne (s sluhom ne morejo določiti točne oddaljenosti avtomobila).

Kakšna je prihodnost hibridnih avtomobilov?

Hibridni avtomobili so nedvomno samo prehodna faza v razvoju pogonskih sistemov in avtomobilov, ki bo pripeljala do uporabe izključno električnega motorja (seveda je možen tudi drugi vir energije, n.pr. sončna). Sedaj imamo hibridizacijo v smislu vzporednih hibridnih pogonov, kjer se bencinskemu/ dizelskemu pogonu priključi električni pogon.

Motor na notranje izgorevanje in elektromotor poganjata avtomobil hkrati. Naslednja razvojna stopnja so zaporedni hibridni pogoni, kjer motor z notranjim izgorevanjem le proizvaja električno energijo, celoten pogon avtomobila pa zagotavlja elektromotor. V bistvu se delež in zmogljivost električnega pogona v primerjavi z bencinskim/ dizelskim pogonom povečuje. V končni fazi razvoja bomo morali fosilna goriva popolnoma nadomestiti z drugimi viri (n.pr. vodikom, pridobljenim iz obnovljivih virov, kjer bi motor z notranjim izgorevanjem nadomestile t.im gorivne celice (elektrokemijski elementi)).

Če gre za prehodno stopnjo v razvoju avtomobilov, preden se uveljavijo čisto električni ali avtomobili na drugo gorivo, zakaj potem vlagati toliko v razvoj hibridov? Razvoj v avtomobilski industriji je izredno drag. Hibridni avtomobili so trenutno enostavno edina tehnologija, ki omogoča zasnovo vozila z voznimi lastnostmi običajnega avtomobila. Z vidika širše populacije uporabnikov so cenovno še vedno edini sprejemljivi. Tega se zavedajo tudi proizvajalci avtomobilov. Če ne bodo razvijali hibridnih pogonov, bodo postali »preteklost« prej, preden bodo postala »preteklost« fosilna goriva.

Hyundai na spletu in na facebooku. Klikni: www.hyundai.si in www.facebook/hyundai.slovenija.

Legenda pravi, da si je Krčnik v preteklosti za vedno vzel v svoja nedrja samega županovega sina. Od tedaj dalje so si okoliški ljudje Krčnik samo ogledovali, kaj več si niso upali.

A pravljica se mora nadaljevati. V Brdih so dobili Kraljico, pravo slovensko vinsko kraljico Brikco.

In ker kraljice vladajo vsemu, tudi naravi, se je Brikca skupaj s potapljači iz potapljaškega kluba Subrda ponovno podala v te črne globočine.

Da se zgodba ne bi ponovila je Krčniku ponesla v dar, 365 steklenic odlične penine Quercus. In tako se je Krčnik ponovno spravil z ljudmi. Penina je eno leto počivala v miru 7m pod vodno gladino in nič je ni motilo.

Narava pa je do človeka radodarna in Kraljici je bilo dano, da je v času svojega vladovanja, v letu 2010 skriti zaklad – penino prinesla spet na površje. Poimenovali so jo Penina Krčnik, dobila pa je tudi svojo blagovno znamko DE PROFUNDIS.

In sklenjeno je, da se bo tradicija nadaljevala, da bo Krčnik še naprej plemenitil to odlično penino, Vinska Kraljica in potapljači iz SUBRDA pa se bodo trudili, da bo Krčnik vedno varoval zaklad, ki bo po enem letu ponovno ugledal dnevno luč.

Za okusiti ta zaklad pa skrbi www.invinoveritas.si, še več, poskrbi tudi, da se sami potopite, seveda v varnem spremstvu, v te globine po zaklad. Kralji in kraljice, zakladi in vedno zraven vino. In tako bomo še dolgo srečno živeli …

http://www.invinoveritas.si/

Torej simbioza večje ekološke zavesti in golega dejstva, da trošimo nafto tako hitro, da je do cca. 2050 ne bo več. Ja, samo še štirideset let! Dejstvo je, da bomo porabili zaloge fosilnih goriv v relativno kratkem času glede na skupno obdobje človeške civilizacije. Zato stopajo v ospredje obnovljivi viri energije in drugačne alternative pogona naših jeklenih konjičkov.

Tehnologija na področju avtomobilske industrije deluje v dveh smereh: zmanjšanja porabe goriv in emisije škodljivih snovi obstoječih pogonskih sistemov in iskanje različnih alternativnih pogonov in virov pogonskih goriv, ki bi nas odrezali od »naftne dojke«! Ja, čas je že bil, da odrastemo!

Biogorivo in morda še kaj?

Eden izmed načinov zmanjšanja porabe fosilnih goriv je kombiniranje ali tudi celotna zamenjava fosilnih goriv z raznimi obnovljivimi viri goriv. Gre za alternativna ali nekonvencionalna goriva. Konvencionalna goriva so fosilna goriva (nafta, zemeljski plin, premog) in reaktivni materiali (n.pr. uran). Nekonvencionalna goriva so: biodizel, bioalkoholi, kemično shranjena elektrika (baterije,gorivne celice), vodik, nefosilni metan, nefosilni zemeljski plin, rastlinsko olje, drugi biomasni viri. Biogorivo se že uspešno kombinira s fosilnimi gorivi (n.pr. s kerozinom, bencinom, ipd.).

Če govorimo o biogorivu, gre za trdo, tekoče ali plinasto gorivo, pridobljeno iz biološke snovi, ki je pred kratkim (relativno glede na fosilna goriva) odmrla. Za potrebe avtomobilske industrije je predvsem pomembna proizvodnja biogoriv v tekočem ali plinastem stanju. Iz poljščin, bogatih s sladkorjem (sladkorni trs, sladkorna pesa) ali škrobom (koruza) se z alkoholnim vretjem pridobiva etanol.

Pri rastlinah z veliko količino rastlinskega olja (oljna ogrščica,soja,alge) se zmanjša viskoznost olj s segrevanjem. Tako lahko zgorevajo neposredno v dizelskih motorjih. Iz njih lahko s kemično predelavo proizvedemo goriva, kot je biodizel. Les in stranske proizvode iz lesne industrije je prav tako mogoče pretvoriti v biogoriva, kot so lesni plin, metanol in etanol.

Zaradi vedno večjega problema odpadkov se kot alternativno gorivo uporabljajo tudi odpadki z dovolj visokim energetskim potencialom. Biogorivo se lahko pridela iz odpadne biomase, s čemer se izkorišča že obstoječe organske odpadke.

Enostavno? Samo, če ne gledamo na problem celovito! Kaj prinese n.pr. proizvodnja velikih količin rastlin za pridelavo v biogorivo? Povpraševanje po zemlji in še večje krčenje gozdov? Vsekakor to ni »ekološko«! Verjetno bi prišlo do dviga cen zemlje in posredno hrane.

Vzgoja kmetijskih kultur (koruza,oljna ogrščica, ipd.) za proizvodnjo biogoriva je sporna tudi z moralnega vidika (proizvodnja hrane za pogonska goriva). Dodatno dejstvo: onesnažuje okolje oziroma povzroča celo večje emisije toplogrednih plinov kot fosilna goriva. Človek ima občutek, da je spet pomemben samo en in edini interes. Denar, seveda!

Električni avtomobili … kdaj, kako?

Če so motorju z notranjim izgorevanjem »šteti dnevi«, kaj potem? Električni avto! Gre za tip vozila, ki ga poganja elektromotor. Električna energija se črpa v glavnem iz baterije v vozilu, ki jo je možno ponovno napolniti. S pojmom električni avtomobil označujemo tudi električni avtomobili z dodatnim bencinskim delovanjem (oznaka EV).

Podobno kot pri hibridu poganjata avtomobil dva motorja. Od njega se razlikuje akumulatorski električni avto (oznaka AVE), ki ima samo elektromotor, medtem ko je energija shranjena v akumulatorjih. Plug-in (»vtični«) hibrid je avtomobil z električnim in bencinskim/dizelskim motorjem ter dodatnim priključkom za polnjene akumulatorjev z elektriko iz omrežja. Hibridni avtomobili uporabljajo za pogon dva vira energije (elektrika in dizel/bencin) in dva motorja, elektromotor in motor z notranjim izgorevanjem.

Njuna moč se pri poganjanju združuje ali se uporablja le enega od obeh. Električni avto ima nekaj dobrih lastnosti: nizki stroški polnjenja, ne izpuščajo škodljivih plinov (čistejše okolje), konstanten navor (ves navor elektromotorja je na voljo takoj) in tiho delovanje (ne oddajajo skoraj nobenega zvoka).

Katere električne avtomobile že serijsko proizvajajo? Mitsubishi i-MiEV, Citroen C-Zero, Peugeot i-On, Nissan Leaf, Opel Ampera, Chevrolet Volt, Tesla Roadster, REVAi, Buddy, Th!nk City… Večina proizvajalcev je najprej ponudila majhne, mestne avtomobilčke, le Tesla Motors, ZDA je začel proizvodnjo električnih avtomobilov s športnim Roadsterjem in nadaljuje s prestižno limuzino Model S, ki jo pričakujemo v 2012.

Opel je pripravil evropsko različico Chevrolet Volta, model Ampera, ki je prvi električni avtomobil s podaljšanim dosegom ali E-REV (ob elektromotorju imamo motor z notranjim izgorevanjem, ki deluje kot generator in polni baterije). Eno polnjenje bi naj zadoščalo za 60km vožnje, nato elektriko nadomesti bencinski motor, ki deluje kot generator. Skupaj lahko naredimo 500km. Polnjene poteka preko klasične vtičnice. Tudi Opel Ampera pričakujemo v 2012!

Problem električnih avtomobilov?

Električne avtomobile razvijajo bolj ali manj vsi proizvajalci avtomobilov. Peugeot oblikuje športni električni avtomobil Peugeot EX1 z dvema elektromotorjema in pogonom na štiri kolesa. Kitajski Great Wall je že razkril študijo električnega avtomobila Kulla. Tudi Aston Martin razvija cygnet, temelječ na Toyoti iQ EV. Hyundai je že predstavil svoj prvi električni avto BlueOn, ki temelji na modelu i10. Na nedavnem avtomobilskem sejmu v Detroitu v začetku 2012 je Hyundai predstavil tudi koncept Elantre EV, torej Elantra kot električni avtomobil. Če vsi razvijajo, zakaj ni več električnih avtomobilov na cestah?

Morda bi morali začeti s vprašanjem! Kaj pričakujemo od električnega avtomobila? Čeprav 80% vseh voznikov v evropskem prostoru naredi le 50km/dnevno, pričakujemo vsaj 300km vožnje z enim polnjenjem. Seveda bi naj bilo polnjenje dostopno, hitro (največ pol ure), brezžično in elektrika poceni. Avto mora biti zanesljiv, hiter in zmogljiv vsaj kot sedanji avtomobili, varen in udoben.

Druga stran je stroškovna. Cenovno ugoden nakup in nizki stroški delovanja in vzdrževanja avtomobila.Zaenkrat oddaljeno! Polnjenje, še vedno največkrat »gospodinjsko polnjene«, traja več ur (od štiri do tudi sedem ur). Hitro polnjenje (trofazni tok) je res hitrejše (pol ure), a zaenkrat infrastruktura še ni najboljša. Z razvojem novih materialov (silikati za litijeve baterije) bi lahko povečali doseg teh avtomobilov. Sedaj jih ima večina litij-ionske akumulatorje.

A tudi cena teh avtomobilov je kljub subvenciji, ki jo dajejo države za nakup takšnega avtomobila, še vedno izredno visoka!

Naslednji problem je izgradnja ustrezne infrastrukture. Gre za polnilna mesta, dostopna in primerna za vsakodnevno uporabo. Januarja 2012 je bila predana v uporabo prva polnilna postaja v Sloveniji, ki omogoča hitro polnjenje. Pogonsko baterijo napolnimo v kratkem času (15 minut-60%; pol ure-80%). Področje električne mobilnosti je dejansko še v razvoju, hitrost uvajanja pa je odvisna tudi od spremembe življenjskih navad voznikov.

Dejansko bi morale polnilne postaje delovati tam, kjer parkiramo avtomobile za dalj časa (doma, služba, trgovine). Mitsubishi je lansko poletje postavil prvo solarno polnilno postajo oziroma ploščad, ki se nahaja pred sedežem podjetja v Kaliforniji. Polnilna postaja je postavljena kot avtomobilski nadstrešek. Streho ima prekrito z 96175 vatnimi fotovoltaaičnimi moduli. Na njej se nahajata dve 110V vtičnici, ena 220V in CHAdeMO, vtičnica za hitro polnjenje. Pomemben je razvoj t.im. pametnih omrežij (identifikacija uporabnika, obračun porabljene električne energije, ipd.) za učinkovito električno mobilnost.

Kaj pomenijo električni avtomobili? Nedvomno spremembo v uveljavljeni tehnologiji, nove konstrukcijske rešitve in seveda nove probleme, ki jih je potrebno rešiti. Nič čudnega, da so precej dragi. Tudi zaradi tega veliko proizvajalcev še vidi potencial v motorjih z notranjim izgorevanjem, čeprav razvijajo električne avtomobile.

Mazda je tako začela popolno preobrazbo svojih avtomobilov ali Skyactiv. Optimizacija motorja, uporaba obročaste strukture pri gradnji samonosne karoserije, podvozje. Mazda CX-5 bo prvi model, ki bo v celoti vseboval Skyactiv tehnologijo. Razvija pa električni avtomobil, ki temelji na modelu demio.

In hibridi? Kakšna je njihova perspektiva?

Nedvomno bodo zavzemali vedno večji tržni delež in bodo verjetno še vsaj celo desetletje nosilci. Prav vsi proizvajalci intenzivno razvijajo in ponujajo hibridne avtomobile.

Hyundai je v Detroitu 2012 predstavil Sonato Hybrid, ki predstavlja paralelni hibrid. Ne deluje po principu »plug-in« in ima trenutno najbolj učinkovite baterije na tržišču, litij-polimer baterije, ki tehtajo 25% manj, zavzemajo 40% manj prostora in so za 10% bolj učinkovite.

A več o hibridih naslednjič!

Kot pri večini bolezni, je treba tudi pri odpravi plesni upoštevati naslednje: največkrat ni enostavnih poti do cilja, a celovitost vidika problema in vztrajnost nas pripeljeta na cilj. Korak za korakom! Najbolj pomembno je, da naredimo pravilen prvi korak! Ugotoviti moramo, kaj je tisto, kar je povzročilo nastanek plesni v našem domu. Ja, plesen je samo posledica nečesa. Kot pravzaprav vsaka bolezen, kajne?

Še nekaj! Zavedati se moramo, kaj sploh pomeni nastajanje vlage v našem domu. Tričlansko gospodinjstvo ob normalnem bivanju sprosti do 14 kg vode dnevno. Če jo želimo odvesti iz stanovanja, moramo zrak v njem zamenjati vsaj 10 krat na dan, kar pomeni cca. eno uro na stežaj odprta okna (prepih).

Ob zaprtih vratih in oknih se v eni uri zrak zamenja od 0,2 do 2 krat, odvisno od zrakotesnosti oken. Prav tako moramo razumeti pomembnost ustrezne gradnje, izolacije, ogrevanja in prezračevanja. Le tako lahko razumemo, da brez zunanje toplotne izolacije nastane na površini notranje stene plesen, čeprav fasada ni poškodovana; razumemo mraz, ki vleče od hladne stene, čeprav ni prepiha, itd.. Obstaja torej povezava med količino vlage v zraku, temperaturo notranjega in zunanjega zraka, temperaturno razliko med površino notranje stene in notranjega zraka in prehajanjem vlage čez določen material.

Le kaj je tebe treba bilo?

Raje poiščimo vzrok nastanka plesni! Prej se odzovemo nanjo, manj negativnih učinkov za naše zdravje in dom. Sanacija bo cenejša, kar ne pomeni, da ne bo draga. Če nastanek plesni ni samo rezultat naših bivalnih navad, ampak predvsem napak v gradnji, sanacija ne bo enostavna (berite poceni). Kdaj s svojim načinom življenja povzročimo pojav plesni?

Nepravilno in nezadostno prezračevanje in ogrevanje prostorov (določenih prostorov ne ogrevamo, prenizke temperature, neustrezno postavljena grelna telesa), prevelika vlažnost zaradi visoke koncentracije vodne pare, ki je ne odvajamo (sušenje perila v stanovanju, ogromno lončnic, neuporaba nape in ventilatorjev, ipd.), neustrezna postavitev opreme, ipd. Kadar je vzrok v naših neustreznih bivalnih navadah, se plesen pojavi predvsem zaradi neodvajanja zračne vlage iz prostorov z nezadostnim prezračevanjem. In če nismo sami pripomogli k plesni?

Najbolj pogost vzrok pojava plesni je slaba ali nezadostna toplotna izolacija objektov, toplotni mostovi in v starejših objektih okna s slabo toplotno zaščito. Kadar se notranje površine ohladijo, a je zračna vlaga povečana, nastane v prostoru kondenz (površinska kondenzacija vodne pare).

Pod neugodnimi pogoji v hladnejšem času (nezadostno, neustrezno zračenje in ogrevanje) nastane plesen! Velikokrat s posameznimi sanacijami povzročimo nastanek plesni tam, kjer je prej ni bilo. Primer je zamenjava starih oken z modernimi, kjer je naravna prepustnost zraka neznatna, a se istočasno ne vzpostavi ustrezni sistem prezračevanja.

Ne upoštevamo posledice takšnega posega, kondenzacije, ki nastaja zaradi visoke vlažnosti v prostoru in nizkih zunanjih temperatur. Pred pojavom kondenza je kritična relativna vlažnost na stenah nevidna. Šele po določenem obdobju povzroči vidno plesen na območjih toplotnih mostov, v kotih, okenskih špaletah in na stičnih mestih sten, stropov ali tal.

Plesen je zelo pogost pojav v novogradnjah zaradi slabe gradnje ali napak v gradbeni konstrukciji (toplotni mostovi, luknje, reže, razpoke, počene cevi). Razen tega je največkrat posledica prekratkega časa sušenja po gradbenih delih. Danes se gradi hitro, ker je čas denar. A za gradbince! Velikokrat pomeni novogradnja izgubo denarja za kupce takšnih objektov. Tudi zaradi neustreznih prezračevalnih sistemov. Pri starejših objektih lahko pride do plesni zaradi poškodb na objektu: razpoke na fasadi, poškodba strehe, neustrezna zaščita pred vdorom vlage iz okolja (ne samo iz zraka, ampak tudi tal), neustrezno odtekanje meteornih voda, itd..

Kako se odpraviti v boj s plesnijo?

Premišljeno! Najslabše je, če odstranimo madeže, nastale od plesni in samo prepleskamo steno. Plesen ne vidimo, a plesen je še vedno tam! V tem primeru smo kot majhni otroci, ki si pokrijejo oči in rečejo »ni me«. Nas ne vidijo, a so pred našimi očmi! Najprej moramo odkriti vzrok nastanka plesni, ga odpraviti in se nato z največjo strokovnostjo celovito lotiti same sanacije plesni. To pomeni v celoti odstraniti in uničiti obstoječo plesen, nato pa zagotoviti še dolgotrajnejšo zaščito površin pred ponovno okužbo. Ja, pred okužbo, ker plesen je okužba. Okužbe se pa hitro vračajo, če jih ne odstranimo enkrat za vselej!

Poiskati vzrok nastanka plesni ni enostavno. Predtem moramo odstraniti vidni del plesni. S tem zmanjšamo njen negativen vpliv na zdravje in zagotovimo lažje opazovanje pojava vlage in plesni v stanovanju. Kaj moramo takoj spremeniti? Dvoje: omejiti vlago in zagotoviti nemoteno kroženje zraka v prostorih. To naredimo z naslednjim:

• preverimo, ali je oprema v stanovanju (tudi zavese, lončnice, ne le pohištvo) ustrezno nameščena (najmanj 10 cm od toplotno slabo izoliranih zunanjih sten)

• uvedemo ustrezno, zadostno prezračevanje vseh prostorov ob vsakem času (predhodno moramo odstraniti spore plesni oziroma vidno plesen)

• zagotovimo vsaj 16° C v prostorih z dobro toplotno izolacijo, s slabo pa najmanj 18° C; ogrevamo vse prostore v stanovanju, tudi tiste, ki jih ne/redko uporabljamo

• ne sušimo perila v stanovanju, uporabljamo napo v kuhinji in ventilator v kopalnici

Spremenimo torej svoje bivalne navade. Vsaj nekaj dni spremljamo temperaturo in vlažnost v stanovanju. Če imamo srečo, se stanje izboljša. Drugače moramo poiskati vzrok nastanka plesni drugje. S termokamero (termografija) lahko vidimo, kje se pojavljajo temperaturne razlike, toplotni mostovi in s tem pogoji za nastanek plesni. Velikokrat moramo poiskati napake v toplotni izolaciji (prekinitev) z »odpiranjem« tal. Če je plesen posledica napak v gradbeni konstrukciji, je sanacija lahko zelo draga. Pomeni namreč poseg v gradbeno konstrukcijo. V teh primerih ne moremo vedno takoj pristopiti k sanaciji. Zato moramo izvesti nujne prehodne ukrepe.

Kdaj in kako lahko saniramo stanje sami?

Nikdar se ne lotimo sanacije sami brez predhodnega posvetovanja s strokovnjaki. Sami lahko izvajamo le manjše sanacije (prizadeta le površinska plast do ½ m2 velikosti), a le v primeru, da plesen ni posledica gradbenih napak in vrsta plesni ne predstavlja nevarnost za zdravje. V vseh drugih primerih prepustimo sanacijo strokovnjakom! Po pregledu stanja skupaj uskladite način sanacije plesni. Priporočam, da pridobite vsaj tri različna mnenja. Zakaj? Ker je danes denar sveta vladar! Pozanimajte se predhodno pri znancih ali preko interneta pri posameznikih, ki so uspešno izvedli sanacijo plesni, koga vam lahko priporočajo. Več ljudi, več izkušenj!

Če se bomo lotili sanacije plesni sami, upoštevajmo varnostne zaščitne ukrepe! Plesni se ne dotikamo z rokami, ne vdihujemo spor, ne nosimo jih v oči (zaščitna maska, rokavice, očala, ne dvigujemo prahu, ne ustvarjamo prepiha, ipd.). Upoštevati moramo lastnosti materialov, kjer se je pojavila plesen. Pri gladkih materialih (steklo,kovine) ali površinsko prizadetem lesu lahko plesen odstranimo, porozne materiale (gips plošče, tapete) ali les, kjer se je plesen zelo razširila, pa moramo odstraniti v celoti.

V primeru sedežnih garnitur, preprog, zaves in podobno naredimo sebi največjo uslugo, če to opremo zavržemo. Sanacija je draga in neučinkovita! Sanacija pomeni popolno odstranitev plesni, ne le njeno uničenje. Tudi mrtve plesni izzovejo alergične in vnetne reakcije.

Površinsko plesen na zidu zbrusimo, z lesa »shoblamo«, z določenih vrst pohištva obrišemo. Prizadete površine premažemo s 70%(suhe površine) ali 80%(vlažne površine) raztopino etanola. Tudi površine, kjer smo odstranili tapete, premažemo z isto raztopino (majhne količine raztopine, dobro prezračiti prostor, zaščitna obleka, brez kajenja). Čistilna sredstva, krpe in orodje, ki smo jih uporabljali pri sanaciji plesni, odvržemo v plastično vrečko, dobro zavežemo in čimprej odstranimo. Po končani sanaciji se oprhamo in operemo oblačila.

Kaj je pravilna sanacija?

Zavedajmo se, da samo odprava vzroka nastanka plesni daje trajno rešitev in je edina prava sanacija plesni. Vse ostalo so začasne rešitve. Kratkoročno si lahko pomagamo z odstranjevalci vlage v novogradnjah, a ne več kot dve leti, saj se morajo v tem času zidovi že posušiti. Gre za granularne in električne odstranjevalce vlage. Granularni so primerni za manjše prostore, kjer vlaga ni bistveno višja od normalne, električni pa za izsuševanje večjih prostorov in tam, kjer vlaga močno presega priporočeno vrednost. Tudi premazi proti plesni so začasen ukrep.

Najbolj zanesljiv ukrep je zamenjava oziroma vgradnja minimalno zahtevane toplotne izolacije (toplotna zaščita objekta), konstrukcija brez toplotnih mostov in istočasno strokovna vgradnja prezračevalnega sistema, izvedenega po navodilih proizvajalca. Seveda moramo zaščititi objekt pred močnimi nalivi, izvesti dobro zatesnitev objekta, da ne pride do vdora vlage v tleh in strokovno namestiti streho, če temu ni zadoščeno. Problema toplotne izolacije in varčevanja z energijo se moramo lotiti celovito! Napaka je, če s nepremišljeno odpravo ene pomanjkljivosti, povzročimo nastanek drugih.

Schiedel Slovenija. Klikni!

Nepravilna izvedba gradbenih del (n.pr.: nepravilno oddvajanje vode iz lož, balkonov, vstop meteornih vod v gradbeno konstrukcijo, ipd.) in celo toplotne sanacije same (n.pr. nestrokovna izvedba sanacije fasade zaradi dodatne toplotne izolacije, ki povzroči nastanek toplotnega mostu) povzročajo nove pogoje za nastanek plesni. Toplotne mostove je najbolje preprečiti v času načrtovanja ali gradnje stavbe! Kadar je stavba že zgrajena, je potrebna sanacija, ki v praksi pomeni vgradnjo dodatne toplotne izolacije.

Ja, za vsako bolezen raste rožca … Tudi za plesen! Le da je cena te »rožce« velikokrat zelo visoka. Zato uvedimo raje preventivo! K temu sodi tudi informiranje o plesni!

Schiedel Slovenija, KLIKNI!

Kaj to pomeni? Ne upoštevamo naslednjih dejstev:

• plesen je samo posledica določenih napak v gradnji ali sanaciji objekta ali odstopanj od ustreznih klimatskih razmer v našem domu: če želimo dolgotrajno, stalno odpraviti plesen, moramo najprej poiskati vzrok njenega nastanka

• plesen se ne pojavi šele takrat, ko jo lahko vidimo: plesen lahko imamo v našem domu že dalj časa, a ni bila vidna ali se je razvijala na skritih mestih; ves ta čas je obstajal negativen vpliv na naše zdravje in seveda tudi objekt kot takšen

• odprava plesni ni samo površinska sanacija mesta, kjer je plesen: ustrezna, temeljita in dokončna odprava plesni zahteva visoko strokoven in celovit pristop, kjer moramo izhajati iz vzroka njenega nastanka

Kaj je plesen? Kako se širi?

Plesni spadajo med glive. Gre za vrsto rastlin, ki se razmnožuje s trosi in sporami, ki se raznašajo po zraku. Za razmnoževanje so idealna temna, vlažna in topla okolja. Plesni sodijo med mikroskopske vrste gliv, ki rastejo v obliki posebnih nitk (hife). Povezane medseboj v mrežo tvorijo kolonijo plesni, ki predstavlja en sam organizem (micelij), saj ima številna, a genetsko identična jedra. Kako se hrani ta organizem? V okolico izloča posebne encime. Ti razgradijo organsko snov v enostavne sladkorje, ki jih plesen posrka v hife. Plesni so pomembne kot razkrojevalci v ekosistemu. Kolikokrat vam ravno nastala plesen pokvari hrano? Mnoge vrste plesni izločajo toksine z antibiotičnim učinkom, kar s pridom izkorišča tudi človek.

Kako se plesen razrašča? Nitke, hife se razpredajo po površini sten in prodirajo globoko v podlago, tudi do ometa. Samo pleskanje jih ne odpravi, saj se plesen razvija naprej, dokler spet ne povzroči poškodbe na površini opleska s črnimi, rjavimi ali drugače obarvanimi madeži, odvisno od vrste plesni. Zaradi načina razmnoževanja (spore, ki se prenašajo po zraku) tvori plesen vedno nove kolonije in s tem mesta, kjer se pojavi. Problem je nevidnost plesni. Več let lahko kroži po zraku, a sčasoma najde primerno gojišče, ustrezno vlažno, toplo, organsko okolje, za hitro rast in razmnoževanje. Takrat, ko se plesen pojavi na stenah, je že nekaj časa pri nas »na obisku«!

Plesen je prisotna povsod. Tako v starih, vlažnih ali slabo vzdrževanih hišah, kot v slabo in prehitro sezidanih hišah, kjer se stene niso dobro posušile. Pogostejša je v objektih, postavljenih v vlažnem, temnem okolju ob vodi ali v bližini gozdov ali z vegetacijo bogatih vrtov brez pravega dostopa sončne svetlobe. Kje se razvije? V kleteh, drvarnicah, na vlažnih zidovih, okenskih okvirjih, v vlažnih kopalnicah, pod tapetami, keramičnimi ploščicami,lesnimi oblogami, v žimnicah, usnjenem in oblazinjenem pohištvu, neprezračenih omarah, preprogah, odejah, vzglavnikih, oblekah, itd.

Hitreje se množi v prostorih z veliko sobnih rastlin (oddajajo vlago). Tudi objekti z ustrezno stopnjo vlažnosti so lahko okolje za njen razvoj: slabo vzdrževani hladilniki, neustrezno spravljena hrana, ki ostaja na sobni temperaturi, posode za vlaženje zraka, klimatske naprave, ki nimajo ustreznih filtrov, ipd..

Meni plesen ne škodi! Ali ste prepričani?

Plesen v bivalnem okolju je izredno škodljiva za zdravje, saj v njem preživimo večino časa. Z vdihavanjem nenehno sprejemamo v telo trose plesni. Na žalost se negativnega vpliva plesni večina ljudi ne zaveda. Morda imajo zdravstvene probleme, a jih ne povezujejo s plesnijo. Kakšni so ti problemi? Kronične infekcije sinusov, ki vodijo v dolgotrajen kašelj, glavobole, nahod, težave z dihali nasploh, povečana temperatura, alergija, slabost, nenehna utrujenost… Velikokrat posamezniki, ki živijo v istem okolju, različno reagirajo na plesen, kar otežkoča povezavo zdravstvenih težav posameznika s plesnijo v objektu. Zakaj plesen vpliva na zdravje enih ljudi, drugih pa ne?

Ključ je imunski sistem. Dokler je človek zdrav, se lahko ubrani škodljivim vplivom plesni, ker je njegov imunski sistem močan. Če več let vdihujemo plesen, se lahko razvije določena sistemska bolezen, ki jo težko pozdravimo. Reakcija organizma na plesen je odvisna od količine trosov. Manjša količina povzroči morda alergično reakcijo, večja lahko poškoduje pljuča oziroma povzroči okužbe ali mikoze. Plesen ogroža predvsem dojenčke, majhne otroke, starejše, obolele za bronhialnimi ali pljučnimi boleznimi in tiste, katerih imunski sistem je oslabljen zaradi bolezenskih stanj.

Njihova odpornost je zato slabša (rakavi bolniki, bolniki, ki se zdravijo s postopki, ki obremenjujejo imunski sistem, n.pr. kemoterapija). Plesni s svojimi strupi (mikrotoksini) vedno znova napadajo imunski sistem, ki s tem še dodatno oslabi. V primeru določenih bolezni, n.pr. astma, lahko alergična reakcija na plesen še poslabša stanje bolezni. Morda smo alergični na pršice. Ker je plesen hrana za pršice, moramo poskrbeti za odstranitev plesni, da se nam stanje ne poslabša!

Kako plesen škodi našemu zdravju?

Plesen v bivalnem okolju povzroča predvsem naslednje zdravstvene probleme: sistemske okužbe, alergijske težave, toksični učinek (povečana koncentracija) in poškodbo sluznice. Najpogostejša posledica izpostavljenosti plesni so alergije. Vse so nevarne, a ne enako resne. Največkrat se kažejo v obliki srbenja oči, kihanja, kašljanja in zamašenega nosu, redkeje pa s težkim dihanjem, kašljanjem, pomanjkanjem sape in tiščanjem v pljučih.

Pri bolnikih z astmo lahko povzročijo preraščanje bronhialnih poti s fungusi. Plesen povzroča tudi okužbe, predvsem zgornjih dihal in sinusov. Med metaboličnim procesom plesni nastajajo hlapljive snovi, ki z dihanjem prodrejo. Dolgotrajno povzročijo poškodbe nosne sluznice (izsušitev, pogoste krvavitve), glavobole in koncentracijo mikotoksinov (strupov, ki jih izloča plesen) v pljučih.

Če plesen prodre v telo, lahko pride do poškodb notranjih organov, ožilja in kože. Kopiči se v spodnjem delu pljuč in preko njih preide v krvni obtok. Pljučam onemogoči prenos kisika v krvni obtok in povzroči brazgotinjenje pljuč. Lahko poškoduje ali celo povzroči odpoved delovanja notranjih organov.

Trosi plesni z razraščanjem »kolonizirajo« določene organe, se z njimi hranijo in sproščajo mikotoksin. Ta je nevaren za vse notranje organe, tudi srce, pljuča in spolne organe. Dodatno povzroča notranje krvavitve (žile). Ob stiku s plesnijo ali zaradi dolgotrajne izpostavljenosti plesni se pojavijo koprivnica, srbečica in pekoč, boleč občutek na koži. Trosi plesni lahko prodrejo tudi v obrambne mehanizme organizma.

Plesni so torej škodljive zaradi strupov, ki jih izločajo. Različne plesni izločajo različne strupe, zato ni vsaka plesen enako škodljiva. Obstajajo določene plesni (črna plesen), ki lahko povzročijo smrt (stanje našega imunskega sistema ni pomembno!) ali domnevno povzročajo raka. Izpostavljenost črni plesni ni nevarna za vse, saj so nekateri bolj občutljivi nanjo, drugi pa manj. A prav tako je plesen škodljiva tudi sama in v določenih okoliščinah (hitra, večja količina plesni v organizmu) prav tako lahko povzroči večjo okužbo ali tudi smrt. Kolikšna količina plesni je nenevarna? Ne vemo! Zato je bolje, da plesni nimate ali si ne dovolite, da bi nastala v vašem domu!

Nimate plesni? Hvala bogu!

Nimate plesni? Super! Kako zagotoviti, da do plesni ne bo prišlo, če se še ni razvila? Dejstvo je, da na nastanek plesni velikokrat vplivamo sami s svojim načinom življenja. Vlaga nastaja v našem domu pri vsem, kar delamo (kuhanje, tuširanje, dihanje, rastline,itd.). Če ne vzdržujemo svojih domov ustrezno, se plesen hitro pojavi. Tudi v objektih, kjer je ustrezna stopnja vlažnosti, lahko nastane plesen, če ne poskrbimo za ustrezno prezračevanje. Kaj moramo minimalno narediti? Gre za naslednje:

• nadzor stopnje vlažnosti: izvajamo ga z merilci vlažnosti, higrometri (max 40%)

• ustrezno prezračevanje: najbolj optimalno je nadzirano prezračevanje s sodobnimi prezračevalnimi sistemi (n.pr.: prezračevalni sistemi z rekuperacijo), ker pri njem ne nastajajo toplotne izgube, kvaliteta zraka (svež, ustrezno vlažen zrak) pa je stalna. Prezračevanja ne moremo urediti s površnim, nepravilnim odpiranjem oken! Kakovostno prezračevanje mora potekati nenenhno, saj mora zrak neprekinjeno krožiti. Če nimamo te možnosti, moramo prezračevati prisilno (odpiranje oken; vsake 2-3 ure za 10 minut ali vsaj dvakrat dnevno glede na odsotnost za pol ure). V prostorih brez oken moramo nastaviti prezračevalnike ali naprave za odstranjevanje vlage(kopalnice, kuhinje, pralnice). Problem kakovosti zraka je v tem, da ljudje ne zaznavamo nekakovostnega zraka (preveč CO2, vlage) tako dobro, kot zaznavamo mraz, vročino in podobno.

• odstranitev vseh virov vlage: če vlaga vdira v hišo iz okolja ali tal, se moramo tega lotiti ustrezno (strokovno svetovanje)

• vzdrževanje enakomerne temperature: ogrevajmo vse prostore (zimski meseci)

• ustrezna osvetlitev stanovanja: odstranitev prekomernega zelenja pred okni, odstranitev težkih zaves ali zamenjava s prosojnimi, dodatna umetna osvetlitvitev

• zmanjšanje količine trosov: redno čiščenje (tudi s posebnimi čistili, ki uničujejo in zavirajo razvoj plesni), uporaba klimatskih naprav, ki vsebujejo filtre za plesni, ipd.

Imate plesen? In kaj sedaj?

Če niste 100% prepričani, da v vašem domu ni plesni, preverite ponovno! Če ob ustreznem prezračevanju in ogrevanju ne morete odpraviti vlage, ima objekt pomanjkljivosti, ki so rezultat neustrezne, necelovite ali nekvalitetne gradnje ali sanacijskih posegov.

Na žalost se pogosto dogaja, da niti projektanti, niti nadzorniki, kaj šele izvajalci, ne upoštevajo predpisov, ki bi zagotavljali kvalitetno bivanje. Tako se razvije plesen zaradi: toplotnih mostov (pokaže jih termografija), neustrezne, prekinjene toplotne izolacije, vgradnje neprepustnih oken brez ustreznega prezračevanja objekta ipd. Kaj storiti? Najučinkovitejši sanacijski ukrep je popolna odstranitev vira nastanka plesni. Najprej moramo torej ugotoviti vzroke za njihov nastanek in jih odpraviti.

Sedaj prihaja čas za odpravo plesni! Ne čakajmo, ampak rečimo plesni v svojem domu enkrat za vselej »pelji se«! Če smo že zboleli, zdravljenje ne bo uspešno brez prenove stanovanja v smislu ustrezne toplotne izolacije, primernega ogrevanja in prezračevanje prostorov.

Schiedel Slovenija, klikni na logo!

Govorim seveda o predsobah. Kakorkoli vložimo ogromno energije, truda, ustvarjalnosti in seveda denarja v opremo dnevne sobe, kuhinje, spalnice, kopalnice in otroške sobe, ostaja predsoba »pastorek« našega odnosa do lastnega doma. Velikokrat jo pri opremljanju doma prihranimo za »konec«. A takrat nam že zmanjka volje in sredstev.

Zasilna rešitev tako ostane dolgoročno stanje. Pa saj gre vendar samo za predsobo, kaj?! Nekakšen prehodni prostor, ki ga potrebujemo za vstop v naš dom. Ali je predsoba res samo prostor, ki omogoča dostop do posameznih prostorov našega doma? Seveda ne! Vrata v naš dom ne predstavljajo vrata v dnevno sobo, ampak vrata v predsobo. Vsaj tako je danes, saj skoraj ni več stanovanj, kjer bi takoj vstopili v kuhinjo ali dnevni prostor.

Predsoba je prostor, skozi katerega vstopamo mi in naši obiskovalci v naš dom. Tu se začne naš dom! Čeprav se v njej ne zadržujemo, pomeni prvo srečanje z našim domom. S tem daje prvi vtis tako o nas samih, našem domu in kulturi bivanja. Za večino slučajnih obiskovalcev pravzaprav edini vtis o našem domu, saj jih sprejmemo samo pri vhodnih vratih v naše stanovanje in v predsobi.

Drugače je seveda s prijatelji in družino. Predsoba lahko tako pusti nepopravljiv vtis o (ne)kulturi našega bivanja. Ta »prehodni« prostor je torej prvi »stisk dlani« našega doma z obiskovalci, ki oblikuje njihov vtis o nas in našem domu. In kakšne so naše predsobe?

Predolge, preozke, puste in temne

Glede na to, da je predsoba vhod v naš dom, dajejo predsobe največkrat »žalostno« podobo. Pravzaprav odražajo odnos arhitektov do tega prostora. Odnos, ki ga v bistvu ni. Včasih imam občutek, da je edini cilj oblikovanja predsobe, kako narediti ta prostor čim manjši in hkrati zadostiti potrebi po ločenih dostopih v posamezne prostore našega doma. Priznam, da je v tem tudi nekaj odnosa nas samih do predsob. Škoda denarja za nekaj, kar nima nobene funkcije. Ali res nima?

A o tem nekoliko kasneje. Kakšne so torej naše predsobe? V glavnem predolge in preozke, z množico vrat na desno in levo, praznih sten skoraj ni, brez dnevne svetlobe, temne in puste, skoraj dolgočasne in moreče. Kakor, da nas ne bi želele povabiti v notranjost, ampak odvrniti od vstopa v naš dom. Ne samo obiskovalce. Tudi nas pozdravijo »nenasmejane, neprijazne«! Res želimo, da je vhod v naš dom takšen?

Predsoba bi morala z vsem svojim videzom izrekati prijazno, vzpodbudno dobrodošlico tako nam, kot vsem obiskovalcem našega doma. To je prva »naloga« naše predsobe. Seveda mora zadostiti še drugim zahtevam, predvsem uporabnosti, a ne na račun prijaznosti in zanimivosti. Predsoba mora imeti prostor za vsaj prehodno obešanje oblačil, shranjevanje čevljev in copat, stol, da se starejši obiskovalci lažje obujejo, odlagalni prostor za množico malenkosti, prostor za dežnike, pokrivala, torbice in nahrbtnike in možnost, da pogledamo sami sebe v ogledalu preden zapustimo dom.

Minimum zahtev! Z boljšim načrtovanjem prostora bi lahko bila predsoba največji del garderobnega prostora v stanovanju in s tem razbremenila v glavnem premajhne spalnice in dnevne sobe »glomaznih« omar.

Kaj moramo upoštevati, kadar opremljamo predsobo? Izhajajmo iz posebnosti naše predsobe. Velikost (majhna, velika, ozka, dolga), možnost garderobnega prostora, osvetljenost (dnevna svetloba), dodatne možnosti uporabe, ipd. Slednje je odvisno seveda od velikosti predsobe. Dovolj velika predsoba lahko pokriva del potreb po garderobnem prostoru ali omogoča druge aktivnosti, posebej, če ima dnevno svetlobo.

Takšne predsobe so lahko tudi otroške igralnice, majhni delovni kotički za delo z računalnikom in podobno. Če nimamo individualne hiše, so pri nas prej izjema kot pravilo. Premajhne, preozke, predolge, z vsaj tremi vrati v ostale prostore, nič praznega prostora, brez dnevne svetlobe, z eno, največ dvema stropnima svetilkama, ki oddajata komaj zadostno svetlobo. Naše predsobe. Kako se lotiti takšnega »zalogaja«?

»Malenkosti«, ki spremenijo obraz naše predsobe

Svetloba in barve sta najpomembnejši, saj nadeneta predsobi prijazen obraz. Dnevne svetlobe ni ali samo pronica skozi vrata v drug prostor. A ravno pri razsvetljavi v predsobi ne smemo biti varčni! Svetloba lahko optično poveča prostor, pri čemer je najbolj pomembno, kako se razširi. Najboljša je mehka svetloba, ki ne daje težkih, neprijetnih senc, največkrat rezultat neprimerne svetlobe od zgoraj.

Priporočljivo je t.im. zvezdnato nebo, ki ga lahko ustvarimo s kristali z optičnimi kabli, majhnimi LED-diodami ali majhnimi halogenskimi reflektorji. Če imamo na steni ogledalo, je smiselna še dodatna osvetlitev, ki pada na človeka z obeh strani. Seveda mora biti svetloba dovolj intenzivna, da je odsev v ogledalu razpoznaven in jasen.

Ogledalo v predsobi mora biti! Z njim navidezno povečamo prostor in poudarimo intenzivnost svetlobe. Odsev v ogledalu razkriva navidezno veličino prostora, ki ga ni. Ne zares! A v tem času vtisov naredi iz majhnega navidezno veliko in zmanjša utesnjenost ozkosti, tako značilne za predsobe.

Bistveno je, da ne postavimo ogledala nasproti vhodnih vrat, saj se energija, ki vstopa v prostor, iz njega takoj odbije in ga zapusti! Ogledalo mora biti postavljeno na svetlo mesto. Hkrati mora biti dovolj visoko, da se lahko vidimo v njem v celoti. Širina ni tako bistvena. Vsak dan pred odhodom v »širni« svet se pogledamo v ogledalu in prijazno nasmehnemo sami sebi.

Pri izbiri barve za predsobo moramo upoštevati pohištvo in materiale, ki jih bomo uporabili v njem, arhitekturne posebnosti in obliko prostora, svetlobo v prostoru (izbira odtenka barve je odvisna predvsem od svetlobe) in kaj naj barva prostora sporoča. Kaj želimo izžarevati? Toplino, ki jo daje sončna rumena, veselja polno oranžno, svežo, harmonično zeleno, sproščujočo modro, domačnost rjave, nedolžnost bele? Kakšen učinek želimo doseči?

Svetle barve dajejo vtis svetlejšega in zato večjega prostora, temne barve dajejo svežino in poudarjajo. Temen strop optično zniža prostor, vodoravne črte ga znižajo, a povečajo, navpične črte zmanjšajo in povišajo. Najboljše je slediti lastni intuiciji in navdihu. Ne prepuščajmo se modnim trendom. Največkrat hitro očarajo, a če to nismo mi, se jih bomo hitro naveličali. Ne pozabimo, da barve ne dajejo le življenje prostoru, ampak vplivajo na nas.

Kako funkcionalno opremiti predsobo?!

Seveda moramo predhodno načrtovati pohištvo predsobe. Od stila, barve in oblike pohištva je prav tako odvisna izbira barve in namestitev svetlobnih teles za optimalno svetlobo. Oprema predsobe je nedvomno izziv. Vedno, ne glede na prostorske možnosti, lahko opremimo predsobo tako, da zadostimo minimalnim kriterijem uporabnosti prostora, ki ga mora predsoba zagotavljati.

Vsaka predsoba ima kote, niše, ki jih lahko izkoristimo za ožji predalnik ali stensko omarico za čevlje. Morda celo knjižnjo polico. Predolge in preozke predsobe lahko skrajšamo z vgradnimi omarami. Previsoko predsobo lahko znižamo s stropnimi odprtimi ali zaprtimi policami za stvari, ki jih redko uporabljamo. Kaj sploh potrebujemo v vsaki predsobi?

Predsoba mora imeti prostor za vrhnja oblačila. Če nimamo možnosti za garderobno omaro, moramo imeti vsaj obešalnik. Slednji je vsekakor najbolj potreben element naše predsobe. Obešalniki so lahko samostojni ali del garderobnega pohištva. Lahko so stoječi ali stenski. Dejstvo je, da sama estetika obešalnikov ni tako v ospredju kot njihova funkcionalnost.

Obešalniki so lepi samo prazni. A bistvo obešalnikov je v tem, da pokrijejo trenutne in prehodne potrebe po shranjevanju vrhnjih oblačil nas in naših obiskovalcev. Pogosti in številni obiski zahtevajo dovolj obešalnikov. Velike garderobne omare so idealne, a velikost predsob tega največkrat ne omogoča. Pohištvo v predsobah ne sme biti pregloboko, saj zelo zmanjša prostor. Izjema so garderobne omare, morda kar vgradne, ki skrajšajo predolge predsobe.

Predsoba mora imeti dovolj prostora za odlaganje. Police, predalniki, stenske omarice. Največji del zavzema prostor za čevlje. Danes imamo nešteto možnosti za pridobitev odlagalnega prostora za čevlje z ozkimi omarami, kjer čevlje »obesimo« na posebne obešalnike. A v predsobi odlagamo množico malih stvari, zato je smiselno, da del prostora namenimo tudi drugim elementom za odlaganje.

Morda tudi policam, ki so zelo prilagodljive glede dolžine in širine. Lahko uporabimo posebne okrasne škatle za odlaganje različnih stvari. Kaj odlagamo v predsobi? Torbe, nahrbtnike, pokrivala, šale, rokavice, ključe, pisala, telefone, dežnike in tisoče drobnih stvari, ki jih potrebujemo. Velikokrat so predsobe tudi edini prostori, kjer shranjujemo čistila in pripomočke za čiščenje.

Kadar opremljamo predsobo, ne pozabimo, da vstopamo v naš dom ob vseh vremenskih neugodnostih. Stojalo za dežnik in polica za mokre čevlje olajšata naše delo pri vzdrževanju čistega doma. Če nam prostor omogoča, vključimo v predsobo majhen stol za starejše osebe za obuvanje. Lahko je zložljiv in pritrjen na steno. Pustimo lastni ustvarjalnosti prosto pot.

 Prijazen dom. Za vse, ki vstopajo, v njem živijo ali prihajajo na obisk. Naj predsoba odraža to!

Obiščite IL AMBIENTI na spletu – www.ilambienti.com ali na facebooku – http://www.facebook.com/pohistvo.ilambienti.

Najprej naj povem, da absolutno ne podpiram nobene vinjenosti ali prisotnosti substanc, ki lahko zmanjšajo psihofizične sposobnosti človeka, kadar ta vozi avto. Prav tako ne podpiram vseh tistih divjakov na cesti, ki prehitevajo preko neprekinjene črte kolono vozil v ovinku. Tudi tistih, ki skoraj zapeljejo preko tvojih prstov na nogi na prehodu za pešce, ne podpiram.

Enako velja za voznike, ki vozijo s takšno hitrostjo po cesti, da se čudiš sili gravitacije, ki še drži vozilo na cesti. Enako velja za vse podobne »umetnike«, ki zdravijo svoje komplekse na cesti, z neprimerno vožnjo in odnosom do vseh ostalih udeležencev v prometu. Zakaj? Ker ne zagotavljajo njihove varnosti. Če se nekdo namerava ubiti, naj to naredi na način, da ne bo ubil nekoga drugega, sam pa na koncu preživel.

A hkrati absolutno ne odobravam vožnje, ki je pravo nasprotje takšni vožnji. »Cincanje« brez vsake potrebe, neupoštevanje prometnih znakov in osnovnih pravil vožnje v prometu (na primer uporaba smerokaza preden nameravamo spremeniti smer in ne takrat, ko jo že spreminjamo). Nekaj dni nazaj je mlajša gospa med vnetim pogovorom po mobilnem telefonu kar ustavila v krožišču in razmišljala, kam naj zavije.

Smerokaz je menjavala tako hitro, kot svojo razpoloženje ali neodločnost, kam sploh namerava iti. Se kdo sploh zaveda, kako nevarno je takšno ravnanje? Zakaj takšen dolg uvod? Ker nameravam kritizirati naš sistem prekrškov in kaznovanja zaradi neustrezne vožnje. Dobro, da je nov zakon razmejil vsaj prekrškovni in kazenski postopek. Če že želim »šinfati«, sem vam morala prej povedati moja stališča glede pravil cestnega prometa, ki jih zakon tako lepo definira.

Zakonodaja za telebane in osel na ledu

Pri branju večine zakonov v Sloveniji doživiš nenadni napad utrujenosti ali dvoma v lastne intelektualne sposobnosti. Seveda takoj zatem sledi vprašanje: kdo piše te zakone in za koga. Človek jih začne brati z namenom, da bi poznal njihovo vsebino in ustrezno ravnal. Kako le, če je zadeva kot mehiška nadaljevanka (dolga in neužitna)?!

Morda bi morali napisati še izvod zakona za telebane. Seveda so v tem okvirju tudi zakoni, ki bi naj izboljšali varnost v cestnem prometu in jasneje določili odgovornosti in pristojnosti za upravljanje javnih cest. Gre za zakon o motornih vozilih, zakon o voznikih, zakon o pravilih cestnega prometa in zakon o cestah. Človek naredi prej šoferski izpit s petdesetimi urami vožnje, kot prebavi to zakonodajo!

Tokrat so me zanimale predvsem kazni, globe. Ne razpravljam v prvi vrsti o ustreznosti kazni za posamezne prekrške, ampak predvsem o njihovi naravi. Vsekakor se ne moreš izogniti tudi prvemu. A o tem kasneje. Kakšne kazni me lahko doletijo za različne prometne prekrške?

V glavnem sledeče: takojšenj odvzem vozniškega dovoljenja, začasni odvzem vozniškega dovoljenja, zaseg vozila, kazenske točke, globa v določeni višini ali znesku eurov in za pijane voznike ali voznike pod vplivom drugih substanc (upoštevana določena mejna količina) odvzem dovoljenja in obvezno opravljanje rehabilitacije – izobraževanje in program zdravljena zasvojenosti, če bodo hoteli pridobiti vozniško dovoljenje nazaj. Obenem se uvaja strožje sankcioniranje povratnikov.

Naj bodo kazni takšne ali drugačne, niso vzgojne. Tudi za pijane voznike ne, saj jim ni treba narediti nič, če ne želijo pridobiti vozniškega dovoljenja nazaj. Če bi naj bil osnovni namen teh kazni zmanjšati število mrtvih na cestah (v letu 2010 okrog 150), potem vsekakor niso zastavili zadeve dobro. Pa saj to čivkajo že vrabčki na strehi! Toliko novel, popravkov te zakonodaje je bilo, a nobena ni prinesla vsebinske spremembe, ampak samo spremembo številk. Višino kazni v eurih in število točk.

V čem je potem poanta, da ponavljamo vedno znova enak pristop k rešitvi problema? Kako neumen moraš biti, da se petkrat ali večkrat zaporedoma odpraviš iskati kot v krogu? Še osel gre samo enkrat na led, mi pa smo si rezervirali stalni sedež na njem! Ne vem, kakšno je trenutno število mrtvih na cesti. Verjetno ne daje prevelikega optimizma, da se bo bistveno zmanjšalo v letu 2011. Kolikor vem, smo že presegli stotko. Vedno višje kazni torej nimajo učinka! Kaj potem?!

Kazen mora biti vzgojna, če naj da učinek

Tisti, ki imate otroke, veste, da je vsaka kazen, ki ni vzgojna, brez učinka. Vsaj dolgoročno! Saj ni treba izumljati tople vode! V svetu je sistem kaznovanja, ki dejansko daje rezultate, že dolgoletna praksa z dokaj uspešnimi rezultati. Predvsem zaradi tega, ker ne posega samo ali predvsem na materialno področje posameznika, ampak vpliva nanj v smislu njegove spremembe. Ker je navsezadnje sprememba posameznika to, kar želimo doseči!

Če sežemo v njegovo denarnico in jo nekoliko spraznimo, bo posameznik nekaj časa res nekoliko bolj previden. A vzrok ne bo v spoznanju svojega napačnega ravnanja, ampak v »glavobolu« zaradi izgube denarja. S časom bo pozabil na neugoden občutek, ko je moral plačati kazen. Predvsem ne bo uspel zavestno uvideti, spoznati, kaj bi lahko ali je njegovo dejanje naredilo v življenju drugih ljudi, morda tudi tistih, ki jih ima rad.

Pristop k oblikovanju kazni mora biti torej drugačen. Če nekdo zaradi neprimerne nesreče povzroči smrt človeka, naj sodeluje v skupinah za pomoč svojcem ob izgubi najdražjih. Samo tako bo se soočil z bolečino, ki jo je sam povzročil. Če bo povzročil poškodbo, ki bo spremenila kvaliteto življenja nekega človeka, naj aktivno sodeluje pri delu z ljudmi, ki bodo vse življenje prizadeti zaradi malomarnosti in ne-odnosa takšnih, kot je sam.

Dvomim, da človeka, tistega, ki je človek (saj nas je večina), soočenje s posledicami podobnih dejanj, kot je bilo njegovo, ne bo spremenilo. Videti ljudi, ki so utrpeli večje poškodbe glave, ki so paraplegiki, tetraplegiki, ki so izgubili roke, noge, in podobno, ter soočenje z njihovim trudom, da bi svojemu življenju dali neko vsebino, je grozljivo.

Zaveš se, da si vplival na življenje nekoga, sočloveka, na način, ki si ga zase ne bi nikoli želel. A ni samo posameznik, ki je utrpel posledice nesreče, ampak tudi svojci, katerih bolečina je največkrat enako velika. Tudi njihovo življenje se je spremenilo. Ali zaradi dokončne izgube najdražjih ali zaradi spremembe možnosti življenja osebe, ki jo imajo radi.

Le kako se naj takšne stvari izvedejo?

Seveda bi lahko takšen pristop k kazenskim postopkom odzval dokaj različne odzive s strani ljudi, ki so bili na določen način prizadeti. Enako bi lahko dosegel nasprotovanje ljudi, ki so vključeni v oragnizacije za pomoč prizadetim posameznikom. Prav gotovo ni preprosto izvesti logistiko in organizacijo takšnega prestajanja kazni. Predvsem bi morala biti v ospredju zaščita interesov prizadetih oseb in njihovih svojcev.

A prepričana sem, da bi z razumevanjem sprejeli način rehabilitacije posameznikov, ki so s podobnimi dejanji, kot v njihovem primeru, prizadeli bolečino nekomu drugemu. Posebej, če je to edini način, da se »morija« po cestah ustavi. Osebno menim, da je. Saj to ne pomeni, da bodo ti posamezniki-rehabilitiranci izvajali zahtevne naloge.

Predvsem bodo morali opazovati trud prizadetih ljudi, da povrnejo dostojanstvo in vsebino svojemu življenju, jim pomagali pri osnovnih življenjskih funkcijah (hoja, hranjene, ipd.) ter poskrbeli za kvalitetnejše bivanje v omejenih okoliščinah (branje, igranje raznih iger, ipd.).

Hkrati bi morali spremeniti sistem učenja vožnje in cestnih predpisov. Gre za »instant« sistem, ki ne zagotavlja ustreznega znanja, da bi lahko bila vožnja novih voznikov varna zanje in ostale udeležence v prometu. Posebej, ker gre za mlade ljudi, ki so velikokrat hormonsko, ipd. preobremenjeni sami s sabo. Nora leta. Seveda! In pravico imajo do njih, a naj jih preživijo!

Vožnja ob spremstvu odrasle osebe po narejenem izpitu, kjer je poudarek še posebej na varni vožnji, je nujnost. Prav tako bi bilo smiselno mladim voznikom pokazati posledice neprimerne vožnje še prej, preden ti sedejo za volan. Grozljivo! Nesprejemljivo! Kako grozljivo in nesprejemljivo je šele, ko se jim nekaj takšnega res zgodi! Neverjetno, kako so ljudje danes prepričani o varnosti avtomobilov. Morda res izgledajo varni, a že pri 50 km/h so posledice katastrofalne. O »stotki« ali več raje ne bom debatirala.

Sto eurov gor ali dol

Tako pa ostajajo kazni ali globe predvsem populistično zaznamovane z denarjem, ki ga je potrebno plačati! 100 EUR, 300 EUR, 1.200 EUR… No, in kaj?! Ja, v začetku se človeku zvrti od višine, nato se navadi. Pri tem sploh ni pomembno »tehtanje« posameznih kazni.

Ne morem brez, da ne bi odprla dilemo. Ali oseba, ki v naselju z omejitvijo hitrosti na 30km/h vozi po predpisani hitrosti, a vneto govori po telefonu, ogroža varnost manj, kot oseba, ki je presegla hitrost za 10 km/h (vozi 40 km/h), a pazljivo spremlja dogajanja na cesti? Sama najraje ne bi odgovorila, a zakonodaja že meni tako. Seveda je moje mnenje popolnoma drugačno. Popolnoma nič ne pomeni vožnja po predpisanih 30km/h, če se sploh ne zavedaš, da si na cesti! V bistvu ne vidiš nikogar, ker nisi pozoren na promet in udeležence v cestnem prometu.

Sama bi takšno osebo kaznovala z odvzemom avtomobila in vozniškega dovoljenja za obdobje enega meseca ter pometanjem cestišč in pločnikov, kjer je prišlo do trkov zaradi nepozornosti voznikov!

Bi bil vsaj zrak bolj čist in mi, vsi ostali udeleženci v prometu, ta mesec bolj varni! A seveda je to samo moje mnenje.

Hyundai na spletu in na facebooku. Klikni: www.hyundai.si in www.facebook/hyundai.slovenija.

Življenje me je izučilo nekaj: v človeških rekih je veliko resnice! Če se nekaj ohrani iz ene generacije v drugo, že mora biti nekaj na tem. Torej je nekaj resnice tudi v tistem »moški z majhnim »korenjakom« imajo radi velike avtomobile«, kajne? »Korenjak«? Moški spolni organ. Penis.

Seveda niso vsi »korenjaki« tudi zares »korenjaki«. Vsaj po videzu ne! Koliko resnice je pravzaprav v teh »resnicah«? Odkrito? Ne vem. Vzorec je absolutno premajhen, da bi lahko karkoli sklepala na osnovi lastnih izkušenj. Čeprav je vsa stvar zelo težko dokazljiva! Morala bi sklicat kakšno svetovno žensko konferenco, kjer bi na osnovi medsebojnih izmenjav izkušenj potrdile (ali zavrgle) zgoraj navedeno »trditev«.

Pardon! Trditev je »pretrda« beseda! Gre izključno za govorice, ki so morda rezultat gole zavisti. Seveda med moškimi! Če nekdo ne more imeti velik avto, potem se vedno lahko tolaži s tem: Bolje velik tič, kot velik kič! Ali bolje avto!

V mojih očeh so ogromni avtomobili, ki v primerjavi z velikostjo ne nudijo ekvivaletnih ali vsaj primerljivih prednosti velikih avtomobilov, predvsem pompozno razkazovanje. Kič torej! Ja, tudi dobro »obdarjeni« moški niso (ali niso samo po sebi) dobri ljubimci.

Seveda zopet osebne izkušnje, da ne bo kakšen »tiček« skočil previsoko v zrak: »Ne, to pa že ni res!« Velik avto – ja, seveda, če ga potrebujem. Velika družina, velik »biznis«, ipd.. V nasprotnem primeru »odpade«! Ogromno »pleha« okrog motorčka neprimerne zmogljivosti, povrh še neudobnega in z nizko stopnjo varnosti, je nepotrebna »šara«! Vsaj zame!

Po drugi strani ne poznam nobenega majhnega moškega, ki ne bi imel velikega avta. No, saj ima marsikateri majhen moški nasploh rad velike stvari. Tudi velike ženske z velikim obsegom … pljuč! Kaj je v tej obsedenosti z velikostjo pri »malih« in še »manjših«? Se želijo izgubiti? V avtu ali v … objemu? A povrnimo se k velikim! Avtomobilom, seveda!

Kaj je sploh veliko, če se pogovarjamo o avtomobilih?

Najbolj preprosto: večina ameriških avtomobilov! Vsaj zame še vedno, čeprav je bilo pred naftno krizo 1973 to še bolj očitno. Prva naftna kriza je zadela svetovno gospodarstvo v času arabsko-izraelske vojne, ko so arabske države prvič v zgodovini uporabile nafto kot orožje proti Izraelu. Z embargom na dobavo nafte v oktobru 1973 so pritisnile na razviti zahod in predvsem ZDA. Še v 1974 si svetovno gospodarstvo ni opomoglo od posledic enomesečnega embarga.

Vrnimo se k avtomobilom! »Veliki trije«, Generals Motors, Ford in Chrysler, so v letih od 1950 do 1970 po tekočem traku pošiljali na ameriške »highway« ali večpasovnice t.im. »full-size car« ali velike avtomobile. Avtomobile, dolge okrog pet metrov. Tekmovali so v konstrukciji avtomobila, ki osvaja predvsem z izgledom in seveda pompozno velikostjo. To sploh niso bili avtomobili, ampak prave cestne »križarke«.

Ford je tako med drugim lansilar luksuzni Ford Thunderbird ali T-bird in malo manj luksuzen, a legendo Ford Mustang. Njegov je tudi Mercury Cougar. Chrysler je popeljal na cesto med ostalimi Chrysler LeBaron, Plymouth Barracuda, Dodge Coronet, Dodge Aspen. General Motors je za znamko Oldsmobile predstavil modele Toronado, Cutlass in Oldsmobile 98, in znamko Pontiac Pontiac Firebird in Pontiac Bonneville. Njihov je Chevrolet Camaro in Buick Riviera, Buick Skylark in Buick Roadmaster. Seveda je tudi Cadillac Eldorado, čeprav samostojna znamka avtomobilov, dejansko General Motors.

Izumrtje gentlemanov in kavalirjev

Človek je porabil dobrih pet minut, da je prišel okrog avtomobila in odprl ženski vrata. Le zakaj bi se tako zelo trudil, kaj? Nepotrebno pretiravanje! Saj je že z dolžino avtomobila in »grmenjem« motorja po neskončnih ameriških prerijah osvojili vsako žensko. Za takšno dolžino je bilo potrebno odšteti ustrezno »dolžino« bankovcev.

Podatek, ki je očitno pripomogel k odpiranju še česa drugega. Logična posledica je seveda izumrtje gentlemanov v ZDA. Zakaj so umrli tudi naši kavalirji, mi še ni uspelo ugotoviti. Okrog povprečnega avtomobila takratnega povprečnega moškega takratne države (Jugoslavije torej) si prišel v petih sekundah. Pri »fičotu« si lahko odprl vrata na drugi strani, če si se pošteno sklonil preko »haube«.

Vrata so se namreč odpirala tako, da so bile pri izstopanju zelo lepo vidne spodnje hlačke in pas za nogavice vseh »damic« v ozkih kiklcah! V primeru, da si se seveda nekoliko zadržal pri »sklanjanju« preko »haube«. No, morda je to vzrok izumrtja kavalirjev na Balkanu?!

Seveda si moral biti visok vsaj kot Slavnić. Zoran Slavnič alias »Moka«. Košarkar takratne jugoslovanske ekipe, visok samo 181 cm. Danes za moškega to ni nobena posebna višina. Povprečno visok moški. Ne spomnim se, kakšen avto je imel?! Majhen ali velik? Košarko je igral super!

Kako bi jo šele igral, če bi bil visok 216 cm kot Shaq. Shaquille O’Neal namreč. A morda bi bil v tem primeru slab igralec. Tako pa je bil hiter in super organizator igre. Svojo »majhnost« je izrabil v celoti! Velikost ni nujno prednost, kajne? Tudi Shaq je dober košarkaš, a na drugačen način. A vrnimo se k velikim avtomobilom. Za košarkarje nujnost. Le kam lahko daš noge v majhnem Mini Morrisu, Fiatu 500, Nissan Micri, Smart Fortwo, Hyundai i10, Ford KA in podobno, če si dolg preko dveh metrov?! Če imaš slabega pol metra manj, pa je prav super, kajne? Seveda so to majhni avtomobili!

Veliki avtomobili tipa limuzine so dolgi okrog pet metrov. Takšni so na primer: Audi A8, BMW serije 7, Ford Taurus, Hyundai Equus in Sonata. Seveda v to skupino ne sodijo veliki športni terenci ali SUV (sport utility vehicle), kot je BMW serija X. Tile so zadnje čase zelo popularni, saj človeka dejansko »dvignejo«. V njih je še tako majhen človek »velik«. Dokler ne izstopi iz avta!

Veliki dvom v »velike resnice«

Če dobro premislim, ne morem sprejeti nobenega izmed navedenih izrekov v naslovu tega besedila kot »čiste resnice«. Ne samo povezavo med velikostjo »korenjaka« in velikostjo avtomobila, ampak tudi višino moškega in velikostjo avtomobila. Danes imajo družine dva avtomobila in eden, ponavadi ženin, je manjši ali majhen. Drugi ali bolje prvi avto v družini mora biti velik zaradi potreb družine. Tudi priljubljeni terenci so danes kar veliki. Seveda so mlajši moški »nori« na znamke.

Že vsak »šmrkavc« si danes lahko privošči BMW, če še živi pri mamici. In ženske še vedno »padajo« na avte! Ne na avte dobesedno, ampak to, kar bi naj odražal avto o moškem. Velikokrat danes popolno nasprotje moškega v resnici. Ne, »dober« avto danes ni nujno odraz poslovnega uspeha oziroma uspeha nasploh.

Uh, glej ga zlomka! V tem grmu tiči zajec! Ne višina oziroma velikost moškega, ne dolžina njegovega »korenjaka«, ampak »veličina« moškega! Moškim je uspeh izredno pomemben. Uspeh v službi, družbi kot takšni. Pomeni moč. Nekaj, kar moški potrebujejo. Avtoriteta, samospoštovanje, priznavanje s strani drugih moških. Morda kanček »zavisti« s strani drugih moških. Dober avto vse to odraža. Še vedno! Ne velik, dober avto! Drag, razkošen, moderen, varen, zmogljiv, vrhunec tehnologije in dizajna. Dober avto!

Zato moški hočejo BMW, Mercedes Benz, Porsche, Volvo, Audi, Lexus in kar je še avtomobilov v »špici«. In seveda so vsi ti avtomobili v glavnem veliki ali vsaj večji. Moškemu je dober avto, ki si ga lahko privoščijo samo »najboljši«, odraz njegovega uspeha, moči. Zato ga preprosto mora imeti! Kot »dobro« žensko! Ker si tudi te ne more privoščit vsak moški! Vse »svetle« izjeme so seveda izvzete! Niste takšni? Nič hudega. Vedno govorim o povprečju. Potem ste tudi vi »izjema«!

Hyundai na spletu in na facebooku. Klikni: www.hyundai.si in www.facebook/hyundai.slovenija.